Zgodnje življenje in iskanje znanja
Giovanni Papini se je rodil 9. januarja 1881 v Firencah, mestu, ki je znano kot umetnostna prestolnica Italije in domovina številnih slavnih umetnikov, kot so Dante, Boccaccio, Fra Angelico, Leonardo da Vinci in Michelangelo. Prihajal je iz obrtniške družine. Njegov oče Luigi je bil borec za republikanske ideale in nasprotnik cerkve, medtem ko je mati Erminia Cardini sina na skrivaj dala krstiti. Že od malih nog je bil Giovanni drugačen, resen otrok, ki se skoraj ni smejal, zaradi česar so mu že pri sedmih letih nadeli vzdevek "stari".
Edina prava strast njegovega otroštva in mladosti so bile knjige. Dolgo časa se je hranil z deli iz knjižnice svojega svobodomiselnjega starega očeta. V teh knjigah ni zasledil ničesar o Bogu, niti doma se o njem ni govorilo. Ko mu je bilo trinajst let in pol, je prejel dovoljenje, da obišče mestno knjižnico, kar je bilo sicer dovoljeno šele šestnajstletnikom. Papini je to doživetje opisal z besedami: "Svetnik, ki se mu odprejo nebeška vrata, ni tako vesel, kot sem bil jaz tisti dan, ko sem prvič smel v knjižnico."
Požiral je knjige, vendar je imel občutek, da pije morsko vodo - bolj ko je "pil", bolj žejen je bil. Opazil je tudi številne "luknje" v debelih enciklopedijah, zato je pri petnajstih letih začel pisati lastno enciklopedijo, ki naj bi ponudila odgovore na vsa vprašanja.
Literarna pot in duhovna kriza
Pri osemnajstih letih je končal učiteljišče, vendar je poučeval le nekaj let, preden se je zaposlil kot knjižničar. Pri dvajsetih letih se je spremenil iz "starega" otroka v prijetnega družabnika, kar so mu omogočili prvi literarni uspehi, ki so mu vlili samozavest. Kljub mladosti je veljal za vodilno osebnost firenškega literarnega kroga. S prijatelji je v trinajstih letih ustanovil in vodil tri književne revije: Leonardo, Anima in Lacerba. Njegovo obsežno pisanje ga je sililo k razmišljanju.
Začelo se mu je "živalsko sprejemanje življenja" gnati. Spraševal se je, ali je življenje res nesmiselno, in sam sebi je odgovarjal: "Jaz, Papini, bom to življenje spremenil!" Čutil je močno željo po moči in po tem, da bi vsem ljudem omogočil srečo, vendar sam sebe ni mogel osrečiti. V njem se je vse močneje oglašalo tisto, kar je izpovedal v svoji avtobiografski pripovedi Propadel človek (1915): "Jaz sem mrtva stvar in ne človek. Potipajte me: mrzel sem kot kamen, hladen kot grob. Tukaj je pokopan človek, ki ni mogel postati Bog... Zame ni ničesar več, sem popoln nihilist."
Samo začeti je treba | dokumentarni film o Janezu E. Kreku
Pot do spreobrnjenja in nova dela
Zavedanje lastne nemočnosti je bilo tisto "špranja", skozi katero so v njegovo srce začeli prodirati žarki božje svetlobe. "Prosim in kličem, ponižno na kolenih, z vso močjo svoje duše za nekaj gotovosti za atom resnice," je zapisal v svoji knjigi Drugo rojstvo (1958), ki je izšla dve leti po njegovi smrti in v kateri opisuje svoja iskanja od mladosti do spreobrnjenja. Svoje spreobrnjenje je naznanil ob izidu knjige Kristusova zgodba (1921). V njej je na podlagi pričevanj evangelijev in apokrifov pripovedoval zgodbo Jezusovega življenja s prošnjo, naj se Kristus usmili blodnega človeštva. Knjiga se končuje z molitvijo iskalca resnice.
Prejet od Jezusovega uboštva je zapisal: "Na svetu so taki ubogi, ki nikoli niso bili sposobni kaj pridobiti. Drugi so ubogi zato, ker zvečer razdelijo tisto, kar so čez dan zaslužili: in več ko razdajo, več imajo. Njihovo bogastvo raste sorazmerno s tem, ko ga delijo. Jezus je eden takih ubogih..."
Politični nazori in obžalovanje
Papini se je v svoji karieri klanjal Mussoliniju, ki mu je s tem, da je postal profesor italijanske književnosti na univerzi v Bologni (1935) in član italijanske akademije, poplačal njegovo "vdanost". Svojo zmoto je javno obžaloval. Po padcu fašizma leta 1943 je v samostanu La Verna postal frančiškanski tretjerednik.
Ustvarjanje po spreobrnjenju
Tudi po vojni je Papini veliko pisal. Znamenita je njegova knjiga Pisma papeža Celestina vsem ljudem (1946), v kateri graja "malodušno krščanstvo", ki se kaže v obredih in pobožnostih, ne pa v dejanskem življenju. Po spreobrnjenju je veljal za vernika in katoliškega pisatelja. Po dolgi bolezni je povsem dozorel kot človek in kot kristjan, nato pa ga je Gospodar življenja poklical k sebi.
Primerjava z drugimi osebnostmi
Besedilo omenja tudi primer duhovnika Pina Puglisija, ki ga je ubila mafija. Rodil se je 15. septembra 1937 v Palermu in je bil tretji od štirih otrok v preprosti družini, ki jo je bogatila močna vera in ljubezen. Njegov oče je bil čevljar, mati šivilja. Kot otrok je bil strežnik in ob dobrem župniku se je ogrel za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovju je bil posvečen v duhovnika 2. julija 1960. Za novomašne podobice je izbral pomenljiv napis: "O Gospod, daj, da bom pripravno orodje v tvojih rokah za rešenje sveta."
Kot mlad duhovnik, znan kot '3P' (Padre Pino Puglisi), je deloval v različnih župnijah Palerma. V letih 1970-1978 je bil župnik v hribovski vasi Godrano. Šalil se je na svoj račun in razlagal, da ima velika ušesa, da bolje posluša, velike dlani, da nežno poboža, in dolge noge, da hitreje pride na pomoč potrebnim. Na vprašanje o plešasti glavi je odgovoril: "Da bolje odseva božja svetloba."
Po vrnitvi v Palermo je opravljal različne službe: bil je podravnatelj malega semenišča, vodil je Središče za duhovne poklice, poučeval matematiko in verouk ter bil asistent pri katoliških mladinskih organizacijah. Takoj se je začel boriti proti mafiji s tem, da se je zavzemal za otroke in mlade, ki so bili prepuščeni ulici in so bili lahek plen mafije. S tem si je nakopal bes mafijskih prvakov. Njegovih groženj se ni ustrašil in svojim prijateljem je svetoval, naj k njemu ne hodijo, zlasti ne zvečer, da ne bi ogrozili svojega življenja.
Ko je prišel v Brancaccio, je vedel, kaj ga čaka. "Sprejel sem iz pokorščine in iz ljubezni," je dejal. Konec januarja 1993 je ustanovil center Oče naš za vzgojo v človeškem dostojanstvu in za evangelizacijo. Grožnje mafije so se stopnjevale, njega pa so krepile besede papeža Janeza Pavla II., ki je obsodil mafijo. Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija posega po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega so ga 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, umorili.
Njegov pogreb 17. septembra je bil slovo od mučenca. Na njegovem grobu je napis: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje" (Janezov evangelij 15,13). Pet let po njegovi smrti se je začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega kot mučenca. Mafija, ki jo je označil za praktični ateizem, ga je dala umoriti iz sovraštva do vere. 28. junija 2012 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega. 15. aprila 2013 so njegove posmrtne ostanke prenesli v stolnico. Slovesnost njegove razglasitve za blaženega, mučenca mafije, je bila 25. junija 2013.
