Visok fižol (Phaseolus vulgaris) je ena najbolj razširjenih stročnic v domačih vrtovih. Rastlina je plezalka, ki izvira iz Južne Amerike in spada v družino metuljnic. Zaradi odličnih prehranskih lastnosti, kot so spekter beljakovin, nasitni ogljikovi hidrati ter pomembni minerali in vitamini, je fižol skozi zgodovino veljal za pomemben vir hrane. Danes ga uživamo v obliki strokov, mladih zrn v voščeni zrelosti ali suhih zrn.
Priprava tal in sajenje
Fižol je toploljubna rastlina, zato ga ne sejemo prehitro. Prezgodnja setev v mrzlo zemljo pomeni slab vznik ter oslabljene in pogosto bolne mlade rastlinice. Optimalen čas za setev na stalno mesto je od začetka maja do sredine junija, ko so tla ogreta na vsaj 10 °C.
Metode sajenja
- Neposredna setev: Sejemo v kupčke ob kole ali vrvice, lahko pa tudi ob koruzo, kot so to počele naše babice.
- Vzgoja sadik: Če želimo hitrejši pridelek ali imamo težave s polži, lahko sredi aprila vzgojimo sadike s koreninsko grudo v lončkih in jih maja presadimo na prosto.
Pri sajenju upoštevamo bujnost sorte:
| Tip sorte | Število zrn na kol/vrvico | Ob koruzi |
|---|---|---|
| Bujne sorte | do 6 zrn | 3 do 4 zrna |
| Manj bujne sorte | do 10 zrn | do 8 zrn |
Za štiričlansko družino je priporočljivo posejati približno 40 semen, oziroma 10 semen na osebo. Razdalja med skupinami v vrsti naj bo en meter, med vrstami pa vsaj dva metra.
Oskrba med rastjo
Visok fižol potrebuje oporo, visoko vsaj dva metra, saj lahko zraste do tri metre ali več. Ker je plezalka, mu pri začetnem ovijanju pomagamo, pri čemer pazimo, da ga ovijamo desnosučno.
Gnojenje in zalivanje
Fižol kot metuljnica s pomočjo bakterij na koreninah sam veže dušik iz zraka, zato ga ne gnojimo z mineralnim dušikom, saj s tem naredimo več škode kot koristi. Priporočljivo je gnojenje z manjšo količino komposta ali organskega gnojila. V primeru pomanjkanja magnezija (rumenkasti listi ob zelenih žilah) rastline okopljemo in dodamo tekoče magnezijevo gnojilo.
Zalivanje je ključno v času cvetenja. Vodo dovajamo enkrat do dvakrat tedensko do globine 20-25 cm, pri čemer se izogibamo močenju listov in cvetov. Zastirka je priporočljiva za ohranjanje vlage, vendar z njo počakamo, da se izognemo težavam s polži.
Sosedstvo in kolobar
Za zdrav pridelek vzdržujemo štiri-letni kolobar. Fižol kombiniramo s kumarami, paradižnikom, solato, endivijo, radičem, motovilcem, zeleno, rdečo peso, blitvo, špinačo, repo, redkvijo, redkvico in krešo. Slabi sosedi so paprika in vse čebulnice (česen, čebula, por, šalotka, drobnjak).
Škodljivci in bolezni
Med škodljivci so najpogostejši polži, uši in pršice. Proti ušem pomaga sajenje kapucink ali šetraja ob fižol. Bolezni, kot so rja, pegavost in plesni, pogosto izvirajo iz slabega kolobarja ali prevelike vlažnosti. Fižola nikoli ne obiramo, če so rastline mokre, saj tako širimo bolezni.
Pobiranje in shranjevanje
Stročji fižol obiramo postopoma, ko so stroki normalno razviti in prožni. Zrna v voščeni zrelosti pobiramo, ko so stroki polni in nabrekli. Suho zrnje pobiramo, ko se stroki na rastlini posušijo. Sveže zrnje lahko hranimo v hladilniku teden ali dva, za daljše obdobje pa ga zamrznemo.