Rdeča pesa (Beta vulgaris) je domorodna kritosemenka iz obal južne in zahodne Evrope. Prvič so jo kultivirali v Babilonu pred 4.000 leti. Prva kultivirana oblika pese se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa in krmilna pesa. Rdečo peso so kot zdravilno rastlino gojili že stari Grki in Rimljani, kot vrtnina pa je bila prvič omenjena v šestnajstem stoletju. Danes je razširjena od subtropskih krajev pa vse do skrajnega severa.
Vzgoja rdeče pese: od setve do pridelka
Rdečo peso zlahka pridelamo na domačem vrtu. Je nezahtevna rastlina, ki uspeva povsod, kjer je lega dovolj svetla in topla. Za uspešno rast potrebuje vsaj 4 ure sonca dnevno.
Priprava gredice in setev
Peso sejemo na gredo, ki smo jo pred setvijo okopali in odstranili plevel. Rdeča pesa potrebuje vrtno zemljo, ki dobro zadržuje vlago, je zračna in dobro humozna. Pri peščeni vrtni zemlji vedno dodajte organsko zemljo. Pesa, gojena v bogato pognojeni vrtni zemlji, ne potrebuje dodatnega gnojila v rastni sezoni. Presežek dušika lahko povzroči veliko zelenega listja, kar bo posledica manjšega razvoja korena.
- Medvrstna razdalja: 30 cm.
- Širina gredice: Na gredo širine 75 cm jo sejemo v 3 vrste, na gredo širine 100 cm v eno vrsto več.
- Sadilni jarki: Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje).
- Zalivanje: Jarke izdatno zalijemo (tudi marca) z vrtno zalivalko brez razpršilca.
- Gostota setve: Idealno je, da seme pade približno vsakih 10 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto. Seme pese je (tako kot pri blitvi) skupek semen, iz katerega lahko vzklijejo 2 do 3 rastline. Gosto setev redčimo kasneje.
- Po setvi: Jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Celotno površino pohodimo, da dobijo semena stik z zemljo oz. s kompostom.
- Pokrivanje: Celo gredo takoj spomladi neposredno pokrijemo z vrtno kopreno. Kakršen koli strah glede pozebe v spomladanskih mesecih je pri mladi pesi odveč, saj zdrži do -4 °C. Koprena ostane na rastlinah vse do konca aprila, ko jo odstranimo.
Termini setve in presajanja
- Zgodnja setev (za sadike): V začetku ali sredini marca sejemo seme pese za vzgojo iz sadik. V posamezno srednjo sadilno enoto sejemo 2 do 3 semena. Pese praviloma ne pikiramo. Sejemo v že navlažen substrat in nato posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Semena pokrijemo, vzklijejo lahko že v štirih dneh. Če vzklije več rastlin, jih pustimo kot skupke. Nato skrbimo za vlažen substrat z zalivanjem vsak drugi dan. Takšno setev lahko izvedete konec meseca marca, da dobite zdrave rastline za pravočasno sajenje.
- Presajanje sadik na prosto: Za presajanje na prosto je pesa pripravljena v 30 dneh, ko razvije 2 do 4 prave liste. Pred tem jo za 4 dni utrjujemo na prostem. Presajanje sadik na prosto poteka v začetku aprila. Upoštevamo enake medvrstne razdalje kot pri setvi. Sadilne jamice zalijemo in presadimo sadike. Pokrijemo s kopreno, ki jo odstranimo v maju. Na prosto presadite sadike rdeče pese, ko mine nevarnost nizkih temperatur od sredine aprila.
- Pozna pomladanska setev (sadike na prostem): Sadike vzgojimo po istem postopku, le da jih vzgajamo na prostem in sadilno jamico pred presajanjem izdatno zalijemo ter še nekaj dni pazimo, da imajo rastline dovolj vlažna tla.
- Setev za korenino: Rdečo peso posejte v dnevih za korenino, od začetka aprila do konca junija.
- Junijska setev: Konec junija poteka setev na gredo po enakem postopku, le da pred setvijo dobro zalijemo celo gredo in še dodatno posamezne sadilne jarke.
Nega rdeče pese med rastjo
- Prezračevanje koprene: Zgodaj spomladi kopreno večkrat zrahljamo, da ne zavira rasti rastlin. Kopreni odstranimo obtežitev, jo dvignemo in rahlo položimo nazaj ter obtežimo.
- Zalivanje: Prve spomladanske setve ne zalivamo. Junijsko setev najmanj 10 dni vsakodnevno zalivamo, še posebej poleti ob suhem in sončnem vremenu. Redno zalivajte rdečo peso. To zmanjša verjetnost, da bi korenine olesenele ali se razcepile.
- Zastirka: Čeprav je pridelek pese pod zemljo, tal ne zastiramo, saj pesa raste gosto skupaj in z listi senči tla. Priporočamo uporabo zastirke, saj se boste poleg plevela izognili tudi pepelasti plesni.
- Redčenje: Goste zasaditve redčimo, ko listi mladih rastlin dosežejo velikost 5 cm.
- Pleveljenje: Med rastlinami odstranjujemo plevel z vrtnim orodjem, kakšen posamezen plevel blizu rastlin pa ročno. Redno odstranjujte nadležen plevel, pri tem pa pazite, da ne poškodujete korenin rdeče pese.
- Gnojenje: V času rasti rdeča pesa potrebuje dobro pognojena tla z veliko kalijem in skoraj nič dušika. Izberete lahko kakovostna organska gnojila, lahko pa si sami doma pripravite gnojilo iz kopriv in gabeza.
Revolucionarna metoda sajenja pese z osupljivimi rezultati
Bolezni in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav. Veliko manj imamo težav z rdečo peso, če vzgojite zdrave ter odporne sadike, ki ste jih posadili pravi čas in niso pretegnjene. Pomembno je redno pregledovanje rastlin; če opazite majhno spremembo, ukrepajte takoj.
- Pogoste bolezni: Najpogosteje na starejših listih opazimo svetle krogce, pike, ki so posledica listne pegavosti. Na pridelek v tleh to nima veliko vpliva, le listje je manj uporabno. Poleg listne pegavosti rdečo peso lahko napadejo tudi pepelaste plesni in pesna rja.
- Škodljivci: Zelo okusne za polže in uši so sadike mlade rdeče pese. Pri tem si lahko preventivno pomagate s pokrivanjem grede z vrtno kopreno. Med škodljivci pa nam večjo škodo povzročajo strune, pesna muha, uši in polži.
- Preventiva in zdravljenje: Ko posadite sadike rdeče pese v gredo ali sadilne vreče, jih zalijete s sredstvom za krepitev plodovk. Za boj proti trdovratnim boleznim in škodljivcem na rdeči pesi se lahko borimo tudi z domačim škropivom iz sode bikarbone. Za izdelavo pripravka potrebujete 4 l tople vode, v katero dodate 1 žlico sode bikarbone ter 2-3 žlice navadnega rastlinskega olja in kapljico detergenta za pomivanje posode. Pred uporabo vse dobro premešajte, pretresite in poškropite. S škropljenjem je najbolje začeti že pred začetkom poletja. V primeru prvih znakov bolezni porežite vse okužene dele rastline in škropite tri dni zaporedoma.
Sorte rdeče pese
Najbolj znani sta sorti rdeče pese Detroit 2, ki je stara evropska sorta z ovalno obliko gomolja, in rdeča pesa Noire d'Egypte, ki je srednje zgodnja, ploščate okrogle oblike. Na voljo je veliko različnih vrst rdeče pese, med katerimi lahko izbirate med oranžnimi, rumenimi in rožnatimi sortami. Sorte z okroglimi gomolji so manj zahtevne od podolgovatih.
Pobiranje in shranjevanje rdeče pese
Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik, ki jih lahko začnemo pobirati, ko so še čisto majhni. Ni potrebe po čakanju, da se odebelijo in dozorijo. Rdeča pesa v toplejšem obdobju dozori v dveh mesecih, v hladnejšem obdobju pa v 3-4 mesecih. Pridelek poberite, ko gomolj doseže premera 5-10 cm. Stebelnih listov ne smete odrezati ali odtrgati preblizu gomolja, ker bo ta začel ‘krvaveti’.
- Čas pobiranja: Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni, zato prvo setev pobiramo od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberemo vse preostale pese na gredi za ozimnico.
- "Baby leaf" pridelek: Nekateri jo pobirajo kot ‘baby leaf’ pridelek - kot mlade listke ter kot manjše, še ne razvite gomolje, ki so nadvse slastni.
- Uporaba listov: Uporabimo lahko tudi liste, ki jih med rastjo od zunanje strani nabiramo ter uporabljamo podobno kot blitvo. Mlajši kot so listi, bolj so okusni. Spomladi nabrane mlade liste lahko tudi uporabljamo za solate in juhe.
- Shranjevanje: Olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom. Tako nam bo na voljo vedno, ko si jo bomo zaželeli ali potrebovali. Manjše količine lahko hranimo v kleti zasute z mivko, kjer zdržijo od 6 do 8 tednov. Za shranjevanje prek zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja, tako da pri morebitnem kuhanju iz nje ne izteče sok. V kleti hranimo gomolje rdeče pese posute s peskom, v manjših količinah, ki se prej porabijo, pa tudi na policah, kjer kroži zrak. Temperatura zraka, kjer shranjujemo rdečo peso, naj bo približno med šest in osem stopinj Celzija. Z mivko zasuta zrela rdeča pesa ostane sveža 5 do 6 mesecev. Vse do pomladi se lansko rdečo peso lahko dobi na večjih tržnicah, poleti pa so na voljo skoraj povsod.
Zdravilni učinki rdeče pese
Rdečo peso so v preteklosti uporabljali v zdravilne namene. Že v Starem Rimu so jo uporabljali za zdravljenje vročine, zaprtja in obloge za rane. Znanstveno je potrjeno, da rdeča pesa ugodno vpliva na kri in ima cel kup drugih pozitivnih učinkov na naše zdravje.
- Kri in ožilje: Vsebuje visoke koncentracije železa, kalija in folne kisline, ki preprečujejo slabokrvnost. Vlaknine v pesi pripomorejo k zniževanju serumskega holesterola. Prehranska vlaknina iz rdeče pese naj bi dokazano zmanjševala vrednost serumskega holesterola za 30-40%. Poleg tega bomo z rednim uživanjem poskrbeli za prožnost ožilja.
- Imunski sistem: Zaradi velike vsebnosti vitaminov in mineralov, rdeča pesa krepi imunski sistem s stimuliranjem limfnega sistema.
- Prebava: Danes se rdeča pesa uporablja tudi kot blago odvajalo, saj vsebuje visoke vsebnosti topnih vlaknin. Prehranska vlaknina iz rdeče pese pozitivno vpliva na zdravje prebavnega trakta ter na kardiovaskularni sistem. Pomaga tudi pri težavah z zaprtjem, saj ugodno vpliva na peristaltiko prebavil.
- Vitamini in minerali: Bogata je tudi z vitaminom C, niacinom in minerali, kot so fosfor in magnezij. Sok rdeče pese vsebuje več različnih hranilnih snovi, ki so po stiskanju bolj dostopne našemu telesu in se tako lažje absorbirajo skozi našo črevesno sluznico. Vsebuje tudi karotenoide in vitamin C, ki dodatno prispevajo k antioksidativnemu učinku.
- Antioksidanti: Vsebuje tudi barvilo ali pigment betalain, ki je odgovoren za intenzivno rdečo barvo pese, hkrati pa je močan antioksidant. Betalaini so občutljivi na temperaturo in se zato pri previsokih temperaturah razgradijo.
- Drugo: Z rednim uživanjem rdeče pese bomo pospešili rast in obnovo tkiv ter celic, ravno tako bomo pospešili odvajanje vode iz telesa in razstrupili organizem. Rdeča pesa pomaga tudi pri težavah s slabostjo, bruhanjem in drisko. Izkazala se je tudi za izjemno učinkovito pri zniževanju povišane telesne temperature (obkladki iz rdeče pese).
Uporaba rdeče pese v prehrani
Rdeča pesa je lahko okrogle oblike ali pa je podolgovata oziroma valjasta. Kuhano rdečo peso uporabljamo za solate, surovo pa v zdravilne namene. Najboljše je, če jo uživamo surovo, saj so betalaini občutljivi na temperaturo. Zato se priporoča kuhanje rdeče pese na pari pri nizkih temperaturah maksimalno petnajst minut. Lahko pa jo samo na hitro popečete (kot čips).
- Sveža: Manjši surov gomolj mlade rdeče pese lahko poleti izpulimo iz zemlje, operemo, olupimo in ga pojemo kot jabolko. Na tanke rezine narezana surova rdeča pesa je odlična kot priloga k suhi hrani in narezkom, naribana surova rdeča pesa ali narezana na tanke trakove pa je čudovit dodatek in popestritev v zeleni ali drugi solati.
- Sok rdeče pese: Surova rdeča pesa je zelo sočna in polna zdravilnega rdeče-vijoličnega soka. Ko jo lupimo, imamo rdeče prste. Nastrgamo jo in si sproti iztiskamo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Zaužijmo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode. Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko popijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan, dva meseca brez prekinitve. Za mlade do 20 let se priporoča največ 3 decilitre soka dnevno, dva meseca brez prekinitve, za otroke do 15 let 2 decilitra ter za otroke do 10 let 1,5 decilitra.
- Za krepitev in čiščenje krvi: Narežemo dva šopka mladih pesinih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3 do 4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na koncu prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo s štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.