Raziskovanje pravljic in njihove izvirnosti razkriva bogato tisočletno pot, na kateri najdemo kar nekaj najpomembnejših izdaj in vplivov. Ta podrobna analiza se osredotoča na mednarodne pravljične teorije, pionirsko delo slovenskih folkloristov, sodobne avtorske pristope in prispevek slovenskih pravljičark.
Zgodovinski kontekst in mednarodni vplivi
Na področju pravljic in njihove izvirnosti so pomembni prevodi in priredbe, ki so oblikovali kulturno krajino. V angleščini obstaja več prevodov zbirke Tisoč in ena noč, med katerimi sta za razpravo izbrana dva relevantna. Prvi je prevod Richarda Burtona (1821-1890) iz arabščine z opombami iz leta 1885 (10 knjig) in 1886-88 (6 knjig), ki velja za dobeseden prevod, saj je prevajalec pustil številne ljubezenske prizore. Drugi je prirejen prevod Andrewa Langa (1844-1912) iz leta 1898, ki je bil brez aluzij na ljubezenski odnos, istospolnost in haremske prizore.
Obstaja tudi slovenski prevod Filipa Haderlapa, Tisoč in ena noč: Pravljice iz jutrovih dežel, s podnaslovom »Za slovensko ljudstvo priredil«, v 6 knjigah, ki so izšle med letoma 1880 in 1891. Vendar pa gre za prirejen, kristijaniziran in poslovenjen prevod iz nemščine.
Pravljica o Lepi Mageloni in njene različice
Finžgar navaja študijo Ivana Grafenauerja iz leta 1944 v reviji Etnolog in kasnejšo študijo Frana Kotnika iz leta 1953 iz Ptujskega zbornika, ki poleg splošne intertekstualne aluzije na zbirko Tisoč in ena noč kot prvotno besedilo navaja nemško besedilo iz leta 1527. Finžgar specifično navaja avtorja z imenom Veit Webek z delom Lepa Magelona (Die Schone Magelone) iz leta 1527, posthumno tiskano 1535, ki je prevod že omenjene francoske oziroma provansalske (La bella Maguellonna) in/ali italijanske inačice (Ottinello e Giulia, 1488).
Različice zgodbe o Lepi Mageloni so se razvijale skozi stoletja, kar prikazuje naslednji časovni pregled:
- 947: Arabske pravljice Tisoč in ena noč - Zgodba o Kamar Al Zamanu in princesi Badur
- 1178: provansalski trubadur Bernard de Treviers: Maguelonne
- 1453: L'histoire du chevalier Pierre de Provence et aussi de la belle Maguelonne, fille du Roy de Naples
- 1475, 1540: De schoone historie van Peeter van Provence en Magelone van Napels
- 1488: La Storia de Ottinello e Giulia
- 1490: Guillaume le Roy: La belle Maguelonne
- 1493: L'Histoire du chevalier Pierre de Provence et aussi de la belle Maguelonne, fille du Roy de Naples
- 1504: Pierre Marechal, Barnabe Chaussard: L'istoire du noble et vaillant chevalier Pierre de Prouvence. Et aussi de la belle Maguelonne fille du roy de Naples
- 1527: Veit Webeck: Die sehr lustige Histori vonn der schonen Magelona und von einem Ritter genant Peter mit den silberin schlusseln
- 1535: Veit Warbeck: Die sehr lustige Hisotri vonn der schonen Magelona und und von einem Ritter genant Peter mit den silberin schlusseln
- 1605-15: Miguel de Cervantes: Don Kihot, 42. del
- 1609: Lope de Vega (1562-1635): Los tress diamantes
- 1716: La Historia del noble, y esforsat cavaller Pierres de Provença, y de la gentil Magalona, filla del Rey de Napols, y de las fortunas, y trebàlls que passàren en la sua moldelt enamorâda Vida
- 1796: Ludwig Tieck: Die wundersame Liebesgeschichte der schönen Magelone und des Grafen Peter von Provence (2., 15., 17. del)
- 1796: Ludwig Tieck: Volksmarchen herausgegeben von Peter Lebrecht (The Fair Magelone)
- 1812: Ludwig Tieck: Die Märchen aus dem Phantasus. Dramen; Die schöne Magelone
- 1836-37: Gustav Schwab: Deutsche Volksbucher (Volksbucher, 5)
- 1837-43: Honore de Balzac: Izgubljene iluzije (4. del)
- 1839: Friedrich Engels: Germans Volksbucher (Magelona, Melusina, Tristan)
- 1861-68: Johannes Brahms: 15 Romanzen aus L. Tiecks Magelone op. 33 (glasba)
- 1885: Andrej Šuster - Drabosnjak: Lepa Magelona (Die schöne Magelone, 1527): Ena liepa historia od te liepe Magdalone in pa od ta Edelpetra v ani provinciji v Švajci (rokopisni prevod)
- 1944: Fran Saleški Finžgar: Makalonca
Karel Štrekelj: Pionir slovenske folkloristike
Karel Štrekelj (1859-1912), slavist, folklorist in literarni zgodovinar, se je rodil na Gorjanskem. Gimnazijo je končal v Gorici, študiral in doktoriral (1884) pa na Dunaju. Bil je univerzitetni profesor slovanske filologije v Gradcu (1897-1912). Znanstvenoraziskovalno se je ukvarjal s področjem etnologije, jezika in literarne zgodovine, kar je rezultiralo v delu Zgodovina slovenskega slovstva (1-4, okrog 1250 strani).
S pomočjo zbiralcev s slovenskega kulturnega ozemlja v kontekstu Avstro-Ogrske (1848-1918) je zbral obsežen opus okrog 9000 ljudskih pesmi z notami (Slovenske narodne pesmi 1895-1923, ponatis faksimila 1980 1-4) in okrog 1000 enot drobnega gradiva (navade, šege, uganke ipd.). Slovenska matica v Ljubljani je leta 1868 ustanovila Odsek za nabiranje narodnega blaga, ki je z dvoletnim razpisom, objavljenim v Kmetijskih in rokodelskih novicah (Poziv), motiviral zbiranje ljudskega izročila v ljudskih jezikih in narečjih.
Štrekelj je leta 1887 postal urednik obsežne zbirke Slovenskih narodnih pesmi. Istega leta je v revijah Ljubljanski zvon in Slovan objavil Prošnjo za narodno blago in zbral več kot 1500 enot. Na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani je zbrano arhivsko gradivo (164 map), ki ga je Štrekelj nameraval objaviti z naslovom Slovenske ljudske pravljice in povedke. Vodja projekta dr. Monika Kropej je raziskovalka življenja in dela Karla Štreklja. V monografiji Pravljica in stvarnost: odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah (1995) obravnava sto izbranih pravljic iz Štrekljeve zapuščine s folkloristične perspektive, ki vključuje družbo, gospodarstvo, verovanje ter značilnosti ljudskega pripovedništva v lokalnem, regionalnem in nacionalnem kontekstu. V drugi monografiji z naslovom Karel Štrekelj: iz vrelcev besedne ustvarjalnosti (2001) obravnava življenje in delo ter Štrekeljevo zapuščino, sodelavce, zbiralce, kraje ipd.
Štiri knjige izvirnih rokopisov Zgodovine slovenskega slovstva so na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu. Štrekljevo delo (npr. 3. del, 1904-1907) je še danes v uporabi, kot kažejo dela Kazimirja Humarja (Pregled slovenskega mladinskega slovstva, 1. del, 1950; Slovensko mladinsko slovstvo, 1955), Marjane Kobe (Pogledi na mladinsko književnost, 1987) in M. M. Blažiča (Branja mladinske književnosti, 2011). Štrekelj je leta 1887 v Ljubljanskem zvonu (VII/11) objavil Prošnjo za národno blago.
Jezikovna inovativnost v sodobni pravljici
Sodobna slovenska mladinska književnost se odlikuje z jezikovno inovativnostjo in ustvarjanjem novih svetov. Avtorji uporabljajo besedne igre, kot so večpomenke (npr. rozine - Rozine), rime (živela-marela-smela-dela) in druga jezikovna sredstva. V delu Skrivnosti špurkov se ustvarijo nova izmišljena bitja - špurki, ki živijo v izmišljeni deželi - planetu Tifonija, ter še druga nova bitja, npr. logani, glabi, horklovi, vildri.
Poimenovanja so pogosto karakterizacije oseb, npr. Apolon Haxel, Budon Berger, Darko Drago, dvojčka Ruzmi in Razmi, hišnik Homer, Ksenofon Amaril, Patogen Kancler, Rihard Grozni, špurk Nork idr. Izmišljajo se tudi nove besede, npr. Basfl, Bišči, varjalka idr. Redefinirajo se antična imena, npr. Ajskih, Apolon, Aristotel, Arhimed, Ezop, Homer, in ustvarjajo se nove dežele - Kokodadija, Tifonija, Valotora, Zinaltija idr.
Bina Štampe Žmavc je jezikovno inovativna na ravni besed (antipiromantična, Intronacionala, korenjakati, odmevava, rumcelj, špurk, vošibek, Zvone Makarone idr.), besednih zvez (ang. Grimm Power, Kanibal Lektor; siti lačnemu ne verjame) in besedil (priredbe del iz starejše in novejše slovenske književnosti, npr. Urška, Lenka Munda, Lepa Vida v akciji, Uvod v Martina Krpana, Jernej in njegova pravica - idr.).
Posebno pozornost zasluži avtorica najmlajše generacije Gaja Kos, ki izumi nove like, npr. Grdavše (2010), Rizibizi (in laž, 2012), ter redefinira mitske like - Junaki z ladje Argo (2013). Avtorica renovira tradicijo (mit o Argonavtih), nadaljuje z estetiko grdega (Zverinice z Večne poti, Zverinice, Zverjasec, Zverjašček idr.) in uveljavlja postmodernistične pristope (metafikcijo).
Tipologija likov v sodobni slovenski mladinski pravljici
Marjana Kobe v seriji člankov o sodobni pravljici opredeli sodobno pravljico oziroma like, ki jim na osnovi analize slovenskih mladinskih besedil lahko najdemo številne primere. Njena klasifikacija vključuje naslednje kategorije:
- Otroški liki: Anica, Jakob, Kekec, Kekec iz 2. b., Martin Krpan 0,3, Mojca, Oskar, Šviga Švist, gospa Šviga Švaga; Cicibelica in Mornohca, Deklica Delfina, Juri Muri, Maruška Potepuška, Jure Kvak Kvak, Lenča Flenča, Nebomska deklica; Ciciban, Cvilimož, Peddenjped, Najdihojca; En bla, jazz; sinko nagajivi, Sinko Polovinko, Tinko Potepinko. Opisno poimenovanje se kaže pri Fantu z rdečo kapico, Najmočnejšem fantku na svetu, Potolčenem Kramohu idr. Kolektivni liki so Dopoldanski in popoldanski otroci, Grivarjevi otroci, Bratovščina sinjega galeba, Tajno društvo PGC.
- Oživljene igrače/predmeti: Avtozaver, Cepecepetavček, Cunjasta dvojčka, Pajacek, Leteča hiša, Lučka Svečana, Nočna Lučka, Papirnata letala; Pika Nika, Klicaj Palicaj, Zakaj; Tramvajčica; urne kukavice, Zzzbudilka; Življenje stvari (budilka, kljuka, krožnik, okno, vrata, vrč …).
- Poosebljene živali: V tej kategoriji je največ domačih živali, ki so personificirane: Bela mačica, Belamiška, Mišek Miško, Miškolin, Mišmaš, Sapramiška; Ježek Janček, Sin Jež; Hrčki smrčki; Kresnica podnevnica; Kuža Luža, Kuža Pazi, Radovedni Taček, Kužmučke; Maček Muri, Muca Maca, Tacamuca, Mehkošapek, Mrnjavka; Medvedki sladkosnedki, Medved Edvard, Piki Jakob; Metuljček cekinček; Nana, mala opica; Piko Dinozaver; Velikanski lev, Prišel je lev, O levčku (ki ni hotel v šolo); Ptica zlatoper, Rajska ptica, Zlata ptica; Zajček dolgoušček, Zajček skakalček.
- Poosebljene rastline in narava: Čudežno drevo, Drevo pravljic, Drevo življenja, Škratkovo drevo, Zimsko drevo; Kodeljica v vesolju; Lučka Regrat; Snežaki v vrtcu, Snežaki v vrtu; Snežroža.
- Poosebljena nebesna telesa/pojavi: mala Luna, velika Luna; Hlačke za oblačke, Oblaček Postopaček, Oblaček Srajček, Vrtnica in oblaček; plima (hihiplimahaha), voda (hehesmeh hohovode); ozvezdje Skrivnosti; Alenka in zvezdica, Prašiček in čarobna zvezdica, Zvezdica Lučka, zvezda in srce, Zvezdica Zaspanka.
- Posodobljeni liki iz ljudskega pravljičnega izročila:
- Coprnice in čarovniki: Coprnica Maramuda, coprnica Zofka, čarovnička Gaja, Mala čarovnica Lila; (Zelišča) male čarovnice, Čarovnica Čirimbara, Čarovnik Fičifik, Veliki čarovnik Ujtata.
- Pošasti in zverine: Pošast Mici iz 2. a, Zverinice iz Rezije, Zverinice z Večne poti, Zverinice od A do Ž.
- Duhovi in strahovi: duhec (Sapramiška), Duhec Motimir, Gal (v galeriji), Gozdni strah, Grajski strah, Klavirski duhec Jošti, Mihec, duh in uganka, Snežni duhci; Strah, Strahec, Strahec Vili, Strahec (v galeriji), Zmaji in duhovi.
- Škrati: Gutembergov škrat, Makov škrat, Mihčev škrat, Škrat Črkovil, Škrat Brkec, Škrat Kuzma, Škrat Perkmanceljc, Škrat Spančkolin, Škrat Zguba (in kameleon), Tipkarski škrat Pacek, Zeleni škrat Ariel.
- Velikani: Eko Velikan, (Punčka in) Velikan, Velikan Gorjan, Velikan Grom, velikan Hrust, Velikan (in Pajac), Velikan Nenasit.
- Vile: Tri vile, Vila Jezerka, Vila Lila, Vila Malina, Vilinka.
- Zmaji: Eko zmajček, Najzmaj, Papirnati Zmaj, Zaljubljeni zmaj, Zmajček Bim, Zmaj Direndaj, Zmajček Drago, Zmaj Lakotaj, Zmaj Smetojed, Zmaj v oknu, Zmaj v Postojnski jami, Zmajček Razgrajaček, Zmajček Topotajček idr.
Klasifikacijo Marjane Kobe bi bilo zaradi razvoja izvirne slovenske mladinske književnosti smiselno posodobiti še z eno kategorijo, in sicer s kategorijo Slovenske pravljičarke in izvirnost, ki bi poudarila ženski prispevek k žanru.
Slovenske pravljičarke in njihov prispevek
Ukvarjanje z mladinsko književnostjo in pravljicami je bilo v prvi polovici 20. stoletja pojmovano kot marginalna dejavnost. Takrat je vladalo mnenje, da je "pisati za mladino poniževalno in nevredno velikih imen" (Gangl 1902: 249).
Pravljičarke prve polovice 20. stoletja
Albina Hintner (psevdonim Alba Hintner, 1872-1952) je objavljala Slovenske pravljice in povedke v nemščini, in sicer v Laibacher Schulzeitung (št. 29/5, 15. 5. 1901). Leta 1910 je Marica Gregorčič Stepančič (1876-1954), ki je uporabljala številne psevdonime (Gradijanova, Kraševka, Ksenija, Marica (Mara, M.), Mihajlova, Mira, Rodoljubka, Primorka, Škedenjka, Vanda, Tržačanka, Zagorka), skupaj z Ljudmilo Prunk Utva objavila zbirko Pravljice. Lea Fatur (1865-1943) je leta 1912 v soavtorstvu (s F. S. Tratnik, J. Kostanjevec, Petrom Bohinjcem) objavila zbirko Pravljice s šestimi besedili (Živa voda, Solnčni kamen, Sveti vir, Pogreznjeni grad, Zdravilno jabolko, Morska roža).
Njena povest se še dovolj prijetno čita, čeprav ženska gostobesednost včasih pripravi čitatelja v nejevoljo. Tudi so se vrinili nekateri izrazi, s katerimi se utegne pazni čitatelj proti volji pisateljice zabavati. Lampe, Frančišek (1889) je o tem pisal v članku Knjige Družbe sv. Mohora. Dom in svet II/11. Kasneje je njena materina družina postala potujčena, Pavlina se je s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Postala je žena ovdovelega J. Pajka, ki ji je prepovedal vsako tuje dopisovanje. Izraz njenega mladostnega čustvovanja, sirotinske zapuščenosti, prve ljubezni, zlati pa ljubezni in zakonske sreče se čuti v liričnem romanu Odlomki iz ženskega dnevnika, kjer je tudi njen svet "dolina solz" v ženskih pismih, iz vseh pa se že čuti učenjaški ton njenega moža. Leta 1876 je na kratko predstavila Slovencem prav tedaj umrlo George Sandovo, izpostavljajoč junaške ženske značaje kot zastopnice družinske in zlasti ženske povesti z izrazito čustveno gibčnostjo (Slovenski biografski leksikon 1925-91).
V Bibliografiji del slovenskih pisateljic do konca 1935 sta omenjeni le izdaji iz leta 1925 in 1931. V naslovu je citatni del iz Antona Aškerca Ponočna potnica (1910), ki mu sledijo zapleti z ovčarjem in knezom. Prisotno je mešanje različnih tipov pravljic, vendar je poanta, da se želijo Katre, ki je lepa in prevzetna, vsi znebiti. Pri Němcovi je opazen tradicionalni oziroma stereotipni pogled na ženske in moške ter patriarhalni kontekst. Pravljica je močno kristijanizirana (Lucifer, nedelja, pekel, peklenšček, zlomek).
Pri Manici Koman, ki je leta 1923 izdala Narodne pravljice in legende, vidimo močnejše avtorske prvine. V pravljici Povodna deklica in lovec se je avtorica oddaljila od osnovnega motiva kaznovane prevzetnosti (ATU 901) in mu pridružila prvine klasične avtorske pravljice Hansa Christiana Andersena Mala morska deklica (1836). Oddaljevala se je od modela ljudske pravljice bratov Grimm in Němcove ter dodajala močne avtorske prvine in slovenizacijo (npr. poimenovanja: deklica Savica, Labanka, Ljubljanka, mladenič Donavan; določen čas in kraj: Blatni potok, Ljubljana).
Primeri zbranega gradiva
Elektronski katalog rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani iz leta 2008 (Ms 1471-, Ms 1706, Ms 1585) vsebuje številne pravljice in povedke, kot so:
- Alen in Alenka
- Čarovniško maslo
- Deklica je pometala sveti raj
- Hčerka išče materi zdravja
- Juri in divji mož
- Lisica in petelin
- Lovec, zvezdoslovec, krojač in tat
- Modrost kitajcev
- Nezvesti voznik ne mora umreti
- Pobožni Idris in smrtni angelj Azrael
- Pogreb lovca
- Smrt se greje
- Štorklja rešiteljica
- Stotnik in sveta Barbara
- Sveti Bernard gre od maše
Med drugim zbranim gradivom, ki so ga uredili Kocijančič, Gorazd idr. (2008), so tudi:
- Dihur - kralj
- Kaznovani dihur
- Kos in šoja
- Koza in osel
- Lev in človek
- Lev in miška
- Lovec in medved
- Mavrični knez
- Nagrajena prijaznost
- Opeharjena lisica
- Ošabni kozel
- Otroci, dober dan
- Pes, petelin in lisica
- Strgani klobuček
- Tudi hiba pride prav
- Uganke
- Zajec sodnik
- Zakaj volk sovraži psa
- Zvesti konjiček
- Zvesti kuža
tags: #spis #slo #domislijsko #razpravljalni #prebrisani #kuha