Solata (Lactuca sativa L.) je priljubljena listnata zelenjava iz družine nebinovk (Asteraceae), znana po blagem in svežem okusu. Je ena izmed pomembnejših in najbolj razširjenih vrtnin, ki jo je mogoče gojiti in uživati skoraj v vseh letnih časih. Solati, danes v večini sveta v prehrani tako vsakdanji rastlini, še vedno pripisujemo osvežilen, poživljajoč in hkrati blago pomirjevalen učinek. Je prava zakladnica vitaminov in mineralov in v organizmu deluje tudi očiščevalno, celo protivnetno.
Kratka Zgodovina Solate in Botanične Značilnosti
Solata naj bi izvirala iz srednje ali južne Evrope in je domnevno nastala z mutacijami divje vrste Lactuca serriola. Že v starem Egiptu, iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, je veljala za pomembno vrsto sveže zelenjave. Viri poročajo, da je bila solata, ki so jo Egipčani sčasoma začeli gojiti tudi za uživanje listov, po obliki še najbolj podobna današnji romanski solati (Lactuca sativa var. longifolia), z daljšimi, ovalnejšimi listi, menda je bila le veliko višja. Poznali so jo tudi Grki in Rimljani, ki so gojili več različnih oblik, med katerimi so bile posebej cenjene rastline z velikimi, kodrastimi listi.
Zgodovinar Herodot je približno 400 let pr. n. št. omenjal solatni sok kot zdravilo, starogrški in perzijski zdravniki pa so zanj predvidevali, da ima pomirjevalni oziroma uspavalni učinek. Aristotel je poročal, da so si zmaji preganjali spomladansko utrujenost s solatnim mlečkom, rimski učenjak Plinij starejši pa je v svojem Naravoslovju opisal uspavalno moč solate, ker vsebuje alkaloide, še posebno v mlečku, ki ga izloča, ko gre v cvet, in diši po morfiju. V srednjem veku so gojili predvsem solate z velikimi, ohlapno razporejenimi listi, ki niso tvorili čvrste glave, kot jo poznamo pri današnjih sortah.
Botanični opis
Solata razvije razmeroma močan koreninski sistem. Večina korenin sega do približno 60 cm globine, posamezne pa lahko prodrejo tudi do 1,8 m. Iz glavne korenine izraščajo številne stranske korenine, ki se najpogosteje razraščajo tik pod površino tal. Listi se razvijajo na zelo kratkem, reduciranem steblu in tvorijo rozeto. Njihova barva je lahko zelo različna, od svetlo do temno zelene, rdeče, rjavkaste ali rumenkasto zelene. Rdečkasti odtenki so posledica prisotnosti antocianov, ki se lahko pojavljajo v obliki peg ali pa so razporejeni po celotni listni površini. Notranji listi v glavici oziroma rozeti so običajno svetlejši od zunanjih.
Tipi Solate in Posebnost Romanske Solate (Vezivke)
Znanih je veliko sort solat, vendar vse sejemo in gojimo na približno enak način. Pridelovanje solate se začne z ustreznim izborom sorte, ki je odvisna glede na čas pridelave (pomladanski, poletni, jesensko-zimski termin), cilj pridelave (npr. glavnata ali krhkolistna solata, mehkolistna ali ledenka) ter možnosti prodaje.
Osnovne tipe solate delimo na:
- Glavnata solata (Lactuca sativa capitata) tvori liste na kratkem steblu, ki se v času zrelosti zavijejo v bolj ali manj kompaktno glavico. Oblika in kompaktnost glave sta odvisni od sorte.
- Berivka (Lactuca sativa acephala) ne tvori glave, temveč razvije rozeto listov. Liste lahko obiramo postopoma od spodaj navzgor ali pobiramo celo rastlino. V primerjavi z drugimi sortami je bolj odporna na mraz in nekatere bolezni.
- Rezivka (Lactuca sativa secalina) prav tako ne tvori glav, ampak odprto rozeto.
- Vezivka, romanska solata ali štrucarka (Lactuca sativa longifolia) oblikuje podolgovato, rahlo glavo z gladkimi ali rahlo nakodranimi listi zelene do rdečkaste barve.
Solata z dolgim rdečim steblom: Opis vezivke in sort
Med poletnimi solatami se dobro obnesejo sorte iz vročega sredozemskega prostora, kot je romanska solata. Ta tip solate je bolj štrucaste oblike in ima kljub navidezni robustnosti nežne in krhke liste. Lahko je zelena z rumeno sredico (sorti Corsica, Little Gem) ali rdečkasta (sorta Ovired). Romansko solato lahko sejemo čez poletje vsake tri tedne na novo.
Posebna vrsta solate, ki jo gojimo zaradi odebeljenega stebla, je izjemno okusna. Steblo je zelo sočno in odlično v solati, presenetljivo krhko in ima delikatesen okus, ki spominja na kumare. Listi te solate so živahne rdeče barve. Zelo mladi listi pa ne grenijo. To steblo lahko doseže debelino 2 do 8 cm in dozori približno 60 do 75 dni po setvi. Med sorte, ki jih lahko gojimo zaradi odebeljenega stebla, spada tudi angustiana, ki je ena najbolj enostavnih vrtnin za vzgojo. Nabiramo jo spomladi, tako kot solato.
Če raste solata počasi, jo moramo gnojiti z dušičnimi gnojili, vendar bodimo zmerni. Preobilno gnojenje je lahko vzrok za napad bolezni ali koreninskih uši, kar vpliva na nižji pridelek. Kot dušično gnojilo lahko uporabimo tudi gnojilo iz kopriv, ki si ga sami pripravimo.
Gojenje in Nega Solate
Solato lahko gojimo tako na gredah kot v koritih in loncih. Izbira sorte je ključnega pomena in pri njej si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov ter podrobnimi opisi semenarskih hiš. Pri večjih pridelovalcih je cilj »solata na kos«, ki hitro oblikuje izenačene rozete težke 400-450 g/kos, medtem ko je pri pridelovalcih za prodajo na tržnici cilj pridelati večje in kompaktne glave ali rozete solate s sortami odpornimi na bolezni (npr. solatna plesen) ali škodljivce (npr. listne uši).
Priprava tal in gnojenje
Solate uspevajo na rodovitnih tleh, ki zadržujejo vodo. Tla naj imajo blago kislo do nevtralno reakcijo. Priporočljivo je dodajanje komposta. Pred oranjem njive je priporočljivo dodati uležan hlevski gnoj, še posebej ker je solata občutljiva na pomanjkanje bora (B), molibdena (Mo) in cinka (Zn).
Okvirne norme za gnojenje solate so:
| Hranilo | Norma na hektar (ha) | Teoretični odvzem pri pridelku 2,5 kg/m2 |
|---|---|---|
| Dušik (N) | 80 - 100 kg | 6 g |
| Fosfor (P2O5) | 80 kg | 2,2 g |
| Kalij (K2O) | 150 - 200 kg | 11 g |
| Kalcij (CaO) | 50 kg | 3 g |
| Magnezij (MgO) | 15 kg | 0,8 g |
Zelo pomembno je pravilno razmerje kalija (K) in dušika (N), ki mora biti pozimi 4, spomladi pa 3. Pri razmerju K:N = 2 in manj pride do sušenja listnih robov. Kjer imajo možnost, solato dognojujejo z določenimi vodotopnimi gnojili, ki vsebujejo poleg dušika dovolj kalija in kalcija, katera izboljšata kvaliteto glavic.
Setev in vzgoja sadik
Zgodnje sorte solat smo sicer že posejali, vendar solato lahko sejemo še vse v jesen. Semena sejemo 1‒2 mm globoko. Za kalitev solata potrebuje vsaj od 2 do 3 °C, zato lahko s setvijo solate za pomladansko pridelavo začnemo že v januarju. Optimalna temperatura za kalitev solate je namreč od 18 do 20 °C, pri tej temperaturi lahko semena vzniknejo že v 2 ali 3 dneh. Semena solate sejemo v gojitvene plošče, napolnjene s substratom, ročno ali strojno, približno 1 cm globoko in jih prekrijemo z vermikulitom, ki dobro zadržuje vlago.
Po setvi, če je možno, najprej postavimo plošče za 2-3 dni v kalilnico, kjer vzdržujemo temperaturo okrog 18-20 °C. Po fazi vznika gojitvene plošče prenesemo v rastlinjak na svetlo mesto in znižamo temperaturo za nekaj stopinj (na 12-15 °C), da ne pride do pretegnjenosti sadik. Sadike redno zalivamo in pazimo, da z vodo prepojimo ves volumen substrata, saj na ta način spodbudimo razvoj korenin po celem substratu. Pri preobilnem zalivanju bodo rastline bolj nežne, koreninski sistem pa slabše razvit.
Čas, potreben za vzgojo sadik solate, je odvisen od temperature, osvetlitve in letnega časa. Ob primerni oskrbi lahko sadike vzgojimo do sredine marca, ko jih že lahko presajamo na prosto. Pri vzgoji sadik v poletnih mesecih so pogosto problem previsoke temperature, zato si v takih primerih pomagamo s senčenjem. Utrjene sadike solate s 4-6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najprimernejše za presajanje na končno mesto pridelave.
Presajanje in nega
Solato na prosto presajamo od marca do sredine septembra, pri terminski pridelavi pa si presajanja lahko sledijo na 7-14 dni. Manjše sorte sadimo 15 cm narazen, večje pa 30 cm narazen. Natančnejše sadilne razdalje (npr. 25-30 cm × 20-30 cm za gostoto okrog 80.000-120.000 sadik/ha) so priporočene za posamezno sorto s strani ponudnikov semena. Sadike solate posadimo relativno visoko, tako da koreninski vrat postavimo nad nivo površine tal in ga ne zakopljemo v zemljo. S tem dosežemo hitrejšo rast in rastline so manj izpostavljene gnitju koreninskega vratu. Sajenje sadik solate lahko na majhnih površinah opravimo ročno, na večjih površinah pa strojno s pomočjo sadilcev.
Optimalni pogoji za rast
Optimalna temperatura za rast solate je 15 do 20 °C. Pri višjih in nižjih temperaturah se rast upočasni. Odvisno od sorte, prenese tudi temperature pod 0 °C, zimske sorte celo do -5 °C. Višje temperature slabo vplivajo na kakovost, razvijejo se nesklenjene glave in kasneje solata hitreje požene v cvet. Zato za gojenje poletne solate priporočamo višja in hladnejša področja. V poletnem času, ko so višje temperature, nam solata hitro preide v cvet, kar pa lahko izkoristimo za pridobivanje semen.
V rastlinjakih je pomembno paziti na zračno vlago; vlaga okoli 90 % relativne vlage ugodno vpliva na razvoj bolezni, zato priporočamo 75 - 85 % relativne vlage. Občasna suša v posameznih razvojnih fazah vpliva na zmanjšanje pridelka.
Namakanje in zaščita
V suhem vremenu ali ko nekaj dni ni dežja, solato zalijemo. Zalivamo obilno, vendar ne škropimo po listih. Zalivamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da ne spodbujamo razvoja sive ali pepelaste plesni. Za namakanje uporabljamo razpršilce, ki rastlinam obenem zagotovijo potrebo po visoki zračni vlagi, pri čemer pazimo na higieno.
Za zgodnje saditve solate na prostem se priporoča prekrivanje posevka z vlaknastimi tkaninami (agrokoprene, agrotekstili, lutrasil), ki ustvarijo ugodnejšo klimo in skrajšajo rastno dobo. Temperature pod vlaknastimi tkaninami so višje za 3 do 5 °C. Saditve do 16. tedna v letu se prekrivajo z debelejšimi vlaknastimi tkaninami (okoli 30 g/m2), za kasnejše termine pa se uporabljajo tanjše (okoli 17 g/m2). Prekrivke največkrat v tla vpnemo z zemljo ali namestitvenimi klini.
Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek solate okopavamo (vsaj dva do trikrat), namakamo in ustrezno dognojujemo ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni. Glede na način pridelave zatiramo plevele z dovoljenimi sredstvi za varstvo rastlin ali mehansko. Celotno rastno dobo moramo biti pozorni tudi na bolezni in škodljivce. Med rastjo tla med rastlinami prekrijemo z zastirko.
Obiranje in shranjevanje
Listnato solato lahko pobiramo že šest tednov po setvi, za pobiranje glavnate pa moramo počakati 8‒10 tednov. Če želimo shraniti semena, pustimo solato, da gre v cvet. Ko seme skoraj dozori, poberemo cvetna stebla in semena dosušimo. Cvetna stebla obrnemo z glavo navzdol, na senčnem in zračnem mestu, pod njimi položimo kos tkanine, da prestrežemo posušena semena, preostala pa rahlo otresemo. Seme shranjujemo v papirnati ali vrečki iz tkanine na suhem, temnem in zračnem prostoru.
Prehranska Vrednost in Uporaba Solate
Solata je živilo z nizko energijsko vrednostjo, saj 100 g sveže solate vsebuje le 20 kcal (84 kJ). Njeno sestavo večinoma predstavlja voda (približno 95 %), med suho snovjo pa prevladujejo ogljikovi hidrati in relativno velika vsebnost prehranske vlaknine. Solata je predvsem bogat vir vitamina K, ki prispeva k ohranjanju kosti in strjevanju krvi. Poleg tega vsebuje zmerne količine grenčin in citronske kisline, ki pospešujejo tek in prebavo. Lateks, ki ga izloča, vsebuje spojine, kot sta laktucin in laktukopikrin, ki so ju v preteklosti uporabljali kot blago pomirjevalo ali analgetik. Grenak okus ne nastane naključno, povzročajo ga spojine, ki delujejo kot obramba proti rastlinojedcem in patogenom.
Uporaba v kulinariki in shranjevanje
Solato najpogosteje uživamo svežo. Največ hranil vsebuje sveže nabrana, zato jo je priporočljivo zaužiti čim prej po obiranju ali nakupu. Med shranjevanjem hitro izgublja na kakovosti ter vsebnosti vitaminov in mineralov. Liste pred uporabo le speremo pod tekočo vodo in jih ne namakamo. Pri pripravi ni priporočljivo odstranjevati listnih reber, saj tudi ta vsebujejo številne hranilne snovi.
Solato lahko za 2 do 3 dni shranjujemo v hladnem in vlažnem prostoru pri temperaturi 0 do 6°C. V hladilnicah pri 0 do 1°C in 95% relativni zračni vlagi ostane sveža do približno 3 tedne, v kontrolirani atmosferi pa celo do 4 tedne.
Mikrozelenjava
Danes je na plodna tla padla tudi zamisel o gojenju mikrozelenjave - mini rastlinic, komaj kaj večjih od faze kličnih listov, ki se uporabljajo za obogatitev solat ali oplemenitenje okusa in dekoriranje drugih jedi. Glede na zgodnjo razvojno fazo so resda zelo izrazitega okusa in vsebujejo tudi nekajdesetkrat več vitaminov in mineralov kot odrasle rastline. Vendar pa se vsebnost teh snovi v nežnih rastlinicah po obiranju, podobno kot pri vseh listnatih rastlinah, hitro zmanjšuje. Mikrozelenjavo, ki so jo v osemdesetih letih »izumili« in za prodajo začeli gojiti v Kaliforniji, si je zato najbolje vzgojiti doma, pri čemer lahko najbolj poživi jedilnik pozimi, ko še nimamo solatnic z vrta. Vzgajamo jo lahko kar na okenskih policah v stanovanju v nizkih pladnjih z nekaj centimetri finega substrata za vrtnine. Rastlinice s stebelcem in listi vred bomo lahko porezali že v 14 dneh.