Ali lahko glasba vpliva na okus in teksturo sira? Znanstveni eksperiment je raziskoval prav to, medtem ko se slovenska glasbena scena ponaša z izjemnimi rap albumi in inovativno beat produkcijo. Vse to zato, da bi ugotovili, katera glasba jim najbolj godi in da najboljši okus, ter hkrati ocenili kakovostno rap glasbo.
Znanstveni eksperiment: Glasba in zorenje ementalca
Znanstveniki z univerze v Bernu so v raziskavi, ki jo je podprl švicarski proizvajalec sira Beat Wampfler, preučili vpliv glasbe med izdelovanjem sira na njegov okus. Eksperiment se je začel lani septembra, ko so raziskovalci devet desetkilogramskih hlebcev sira ementalec postavili vsakega v svoj lesen predal.
Nato so vsakemu hlebcu 24 ur na dan predvajali točno določeno glasbo. Koluti ementalca so v raziskavi pol leta 24 ur na dan »poslušali« eno in isto pesem:
- Prva skupina je poslušala rock pesem Stairway to Heaven skupine Led Zeppelin.
- Druga skupina je poslušala Virilov techno komad UV.
- Tretja skupina je poslušala hip-hop pesem Jazz (We’ve Got) skupine A Tribe Called Quest.
- Klasiko je zastopala Mozartova opera Čarobna piščal.
- Še enemu siru se je ves čas vrtela tehnouspešnica UV, spet drugemu pa so ves čas predvajali temačno ambientalno skladbo Monolith.
- Tri hlebce sira so izpostavili visokim, srednjim in nizkim zvočnim frekvencam.
- Zadnji kolut sira, ki je bil v kontrolni skupini, pa se je staral v miru in tišini.
Presenetljivi rezultati ocenjevanja
Po šestih mesecih so sire pregledali živilski tehniki in člani strokovne komisije so ob koncu poskusa zares ugotovili razlike, ki so jih pripisali prav vplivu glasbe. Benjamin Luzuy, član komisije, je dejal: »Ko smo sire poskusili, so bile med njimi največje razlike v vonju in okusu, opazili smo tudi razlike v teksturi in videzu, res neverjetno.«
Sklenili so, da so imeli siri, ki so bili izpostavljeni glasbi, blažji okus od sirov brez glasbe. Posebej izstopajoč je bil hiphop sir, ki je imel močnejšo aromo in okus od drugih vzorcev. Enako je med slepim testom, ki so ga opravili dvakrat, ugotovila skupina kulinaričnih strokovnjakov, saj je na vrhu obakrat pristal hiphop sir. »Sir, ki je zorel ob zvokih hiphopa, se je na našem ocenjevanju uvrstil najvišje,« je potrdil Luzuy.
V nadaljevanju raziskave bodo sirom predvajali še različne vrste hiphopa, nekateri pa so predlagali, naj to storijo še z bluesom, balkansko glasbo in AC/DC.
Zorenje sira z glasbo
Ocenjevanje slovenskih rap albumov: Od hip-hop sira do vrhunske produkcije
Medtem ko se sir zori ob ritmih hip-hopa, slovenska rap scena ne miruje in nudi bogato paleto izjemnih del, ki so požela kritiško hvalo.
Skova - Theatrum: Kritiška hvala za prvenec
V spletnem prenosu je Skova predstavil svoj prvenec Theatrum, ki ga je 24ur.com ocenil kot »najboljši slovenski rap album zadnje dekade«. Konec lanskega leta je najprej udaril s skladbo Rap Michelangelo, ki je postala popevka tedna na Valu 202, zatem pa še s prvencem Theatrum. Okoli rdeče niti gledališča je Skova zajel zadnjih pet let svojega življenja in požel kritiško hvalo. Njegov glasbeni izraz, ki navdih za družbenokritična besedila črpa iz vsakodnevnega življenja, dopolnjujejo tudi aktivnosti, kot so rap kompilacija Okus metropole, organizacija dobrodelnih koncertov in vodenje delavnice kreativnega pisanja v ljubljanskem mladinskem centru Ulca.
J. SIDE - Dok je ovaca bit če vune: Mojstrstvo pripovedovanja
Album Dok je ovaca bit če vune avtorja J. Side je bil ocenjen kot »blazno dober rap album«, na katerem »vse, kar mora špilat, špila«. Že leta je znano, da se novomeški emsi trudi z razvijanjem svojega izpovednega sloga, in zdaj je končno na prvem etapnem cilju. Ta nov album je tako zelo boljši od vseh njegovih prejšnjih dolgometražnih poskusov, da tistih sploh omenjati ne gre. Side je končno vstopil v svoj avtorski kreativni supermikser in se tam zavedel zena, ki mu je namenjen.
V delu Dok je ovaca bit če vune Side virtuozno pove dolgo zgodbo o sedanjem trenutnem. Toda to poda, razloži, tudi opredeli in relativizira ter s humorjem izdatno popopra tako domisleno, tako sijajno večplastno in obenem slogovno tako zelo raznoliko, da je presenečenje popolno - in užitek ob tem kar gori in še kar gori. Zavedajoč se svojih prednosti, kakovosti, bogatih izkušenj, pa tudi poslovne uspešnosti, Side nastopa zelo sproščeno. Njegove pridige so hipne, utripajočih zafrkancij in opazk pa mu, kot se zdi, tudi teoretično ne more zmanjkati. Kakovostni komadi v avtorsko divjem zaporedju - to smo potrebovali. Side je raper, ki zna prisluhniti.
Daljna botra Sidejeve bravure sta tudi Klemen Klemen in kombo Tekochee Kru. V izsekih posameznih komadov je slišati nekaj Trnovčanove igrive vokalne figuralike, vsaj par songovih enot pa je s svojo ritmično bazo delno potopljenih v za mariborske legende značilno hecno klovnovsko-majavo in klavirsko podarjeno ritmiko. Komad Sonce strelja, ki ji refrene vpijoče zavriska Štras, vodja rockerjev MRFY, je posledica navdihov iz obeh prej omenjenih prepihov. Temperatura hita Ni bed rahlo spominja na stari Zlatkov uspešnik Samo potnik, pesem Manija pa vsebuje nekaj sence Badala iz Jarš. Našteto Sidejev nov album dodatno bogati s posebno domačnostjo.
Za zvezdnati značaj Sidejevega projekta je daleč najpomembnejša avtorjeva senzibilnost pri treznem prevajanju ton in ton floskul in modrosti ter še več traparij, ki jih kot šef brivnice vsrkava od stotine pametnjakovičev, ki mu prihajajo na stol. »Folk ‘ma rad prou«, je le en simptomatičen okrušek Sidejeve tedaj že skrbno precejene velikanske čvek-gmote, ki mu jo ponuja ulica. Poleg tega Side ni niti zamerljiv, sploh pa ni nesramen. Najraje bi ostal krotek pripovedovalec, a se take vloge sproti dopadljivo otepa. V komadu Radi bi se se (namišljenim) kritikom zoperstavi tako, da v norca najprej zabrije sebe. Pomenljiv eksistencialen ošvrk ogledala je zapakiran v Problem. Ob tem se v sorodnem vzdušju takoj ponudi še zelo poglobljen razmislek ali vprašanje vseh vprašanj iz naslova komada Kaj je point.
Med najbolj všečne se uvršča tudi off-hit Yes Yes, v katerem vrhunsko zblaznita gostujoča Mrigo in Emkej. Še zlasti Mrigo je ponovno tako neumorno zajedljiv, da poslušalca nemudoma spreleti srh. Če je veseljaška Marijana konec enega vsebinskega konca pričujočega albuma, pa drugega predstavlja srčni skalpel, to je song Prid. Tokac (Dan D) mu s šansonjerskim godrnjanjem iz ozadja nameni čudovito oporo, čeznjo pa se prelepo približujeta, pa spet oddaljujeta gostitelj in fenomenalna Žena, še prepričljivejša kot kadarkoli prej. Bolj kot Side rapa, naklada, pleteniči, de facto manj najeda, manj živcira - ter najkasneje po petnajstih komadih avtomatično postane tvoj bestič. Zadnji komad ni kak ringaraja »Se vidimo spet kmalu«, temveč balada, univerzala, pa vendar najbolj osebna balada Sam pejt - »Sam pejt, sam piči, sam furaj, ne vpraš nč, sam pejt ...«. Kdo bi si mislil, da bo za občuten dvig ravni slovenskega hiphopa - ki ga album Dok je ovaca bit če vune nesporno zagotavlja -, in to med kapitalno krizo, vehementno poskrbel novomeški multipraktik.
Roki.hz - Mad Science: Inovacija v beatmakerski »halftime« znanosti
Slovenska beatovska skupnost, ki je bila v zadnjih letih najmočnejša in najproduktivnejša na osi Obala-Ljubljana, ima novega protagonista, in sicer iz štajerske prestolnice. Sicer tudi Štajersko že leta poznamo po plodnih hip-hop in drum’n’bass scenah (predvsem serialka Bass Fighters, ki letos obeležuje desetletnico) ter inovativnih bitmejkerjih, kot so Šuljo, YNGFirefly, Splinta in bratska naveza Toljo, ki jih povezujemo z založbama rx:tx in Beton Records.
Bobnarja, producenta in promotorja Roki.hz-ja lahko uvrstimo ob bok imen, kot so domači talenti Marka San, Nikson, FLO in .čunfa (a.k.a. Kanomotis), ki ustvarjajo na presečišču britanske basovske glasbe, predvsem sodobnega dubstepa in drum’n’bassa, ter abstraktnega ritmoklepaštva. Na prvencu Mad Science, ki je izšel v samozaložbi in bi ga lahko interpretirali kot showcase mikstejp z osmimi produkcijami, Mariborčan predstavlja svojo bitmejkersko »halftime drum’n’bass znanost«, ki se giblje nekje med 80 in 90 bpm-ji.
Gre za podzvrst, v kateri se spajajo produkcijske tehnike in forme, značilne za neurofunk, predvsem ko gre za kompleksni zvočni dizajn in dodelane ritmične strukture, in sicer v navezavi na hip-hop, trap in eksperimentalno glasbo. Njegove bas linije so precej konfrontacijske, polne, woobly in wonky, mestoma celo podobne prepoznavnim modulacijam Skrillexa izpred desetletja in več. Pohvaliti gre njegov občutek za opotekajoče se gruve in balansiranje med nasilnimi frekvencami ter bolj jazzovskimi, lounge momenti, kar najbolje ilustrira komad Kurai Mori. Izstopata tudi produkciji Glitches & Daggers in Braindancer, kjer pridejo do izraza njegove producentske spretnosti.
Še najočitnejša referenca in morda tudi posredna inspiracija se zdi, da je zgoraj omenjeni mladi talent Nikson, saj so nekateri vokalni sempli in nasploh tehnike manipulacije glasu podobne tistim, ki jih najdemo na Ljubljančanovem odličnem EP-ju lfo ufo (rx:tx, 2020). Toda Roki.hz je manj lo-fijevski in bolj zvočno dizajnerski, predvsem ko gre za manipulacije nizkih frekvenc z dubstep tehnologijo, kot na primer v komadu Jinzah. Je skratka bližje kulturi soundsystema kot pa striktnemu hiphopovskemu etosu. Toda če na eni strani nekateri komadi suvereno stojijo kot samostojne entitete, bi drugi, na primer VHSDream ali Origami Dove, bolje delovali kot podlage za kakšnega pljuvača. Leta 2024, ko nišna beat kultura že dolgo živi na obrobju, daleč stran od žarometov, ki jih je bila deležna na vrhuncu založbe Brainfeeder in losangeleške beat scene, ostaja relevantno vprašanje, kdo je ciljno občinstvo, ultimativni potrošnik tovrstne bitmejkerske »znanosti«.
