Plod ali sád je v botaniki dozorelo jajčece v stanju semenske zrelosti cvetoče rastline. Plod lahko pomeni tudi sadje, vendar to ni nujno. Kadar oba pojma enačimo, je plod običajno sladek in mesnat. Taki so na primer sliva, jabolko in pomaranča. Plodovi, ki jih ne uvrščamo med sadje, a se uporabljajo v kulinariki, so na primer buče, oves, paradižnik in zeleni poper.
Plod se sestoji iz semen in osemenja ali oplodja, ki se imenuje perikarp (gr. peri = okoli, karpos = plod). Zunanji sloj je eksokarp (gr. ...), srednji sloj je mezokarp (gr. ...), notranji sloj pa je endokarp (gr. ...). Od zunaj navznoter skoraj vse plodove ovija eksokarp (zunanji sloj) in endokarp (notranji sloj), ki obdaja seme. Ker v mnogih primerih osemenje nastane iz stene plodnice, sta eksokarp in endokarp pogosto enoslojna in ustrezata povrhnjici plodnih listov.
Oploditev sledi oprašitvi in plodni listi (karpeli), ki so nosilci ženskih semenskih zasnov, začno po oploditvi rasti. Obstaja več klasifikacij plodov.
Klasifikacija plodov
Enostavni plodovi
Za enostavne plodove je značilno, da nastajajo vedno iz enega pestiča, če pa je v cvetu več pestičev, nastane tudi več plodov.
Sejalni plodovi
Za sejalne plodove je značilno, da semena raztrosijo. Imajo večinoma suho osemenje in vsebujejo več semen. Značilno zanje je, da se njihov perikarp prej ali slej posuši in da nastanejo napetosti, ki povzročijo sunkovito odpiranje perikarpa, pri čemer se semena iztrosijo.
Zaprti plodovi
Za zaprte plodove je značilno, da jih trajno obdaja osemenje in da odpadejo skupno z njim. Zaprti plodovi so lahko sočni ali suhi.
- K sočnim, zaprtim plodovom prištevamo npr. jagode vinske trte, pomaranče in limone, plod češmina, plod paradižnika, kaki...
- K zaprtim plodovom prištevamo tudi koščičaste plodove npr. breskev, marelica, sliva, oljka.
Birni plodovi
Za birne plodove je značilno, da nastanejo iz prostih plodnih listov, ki dozorijo v samostojne plodiče (mešičke, orehe), npr. malinjak in robida.
Soplodja
Soplodja nastanejo iz socvetja in imajo videz enotnega ploda. Soplodja tvorijo smokva, murva, pravi kostanj, figovec, ananas, storžek hmelja.
Zelenjava: Opredelitev in pomen
Zelenjava je ena izmed najbolj pomembnih sestavin v prehrani. Definicija zelenjave nima znanstvene veljave in je do neke mere poljubna ter subjektivna. Vsi deli zelnatih rastlin (tudi trave), s katerimi se ljudje hranijo, se na splošno obravnavajo kot zelenjava. Pogosto uvrščajo med zelenjavo tudi gobe, čeprav le te pripadajo svojemu kraljestvu. Čeprav je veliko izjem, je na splošno zelenjava okusna in ni sladka.
Zelenjava je užitna rastlina ali del rastline. To je običajno list, steblo ali koren rastline. Nebiološka opredelitev zelenjave večinoma temelji na kulinarični in kulturni tradiciji. Ta beseda se zato uporablja precej poljubno, saj temelji na kulturnih ali/osebnih stališčih. Nekateri na primer gobe prištevajo med zelenjavo, čeprav biološko niso rastline, medtem ko jih drugi štejejo za ločeno kategorijo živil; nekatere kulture uvrščajo krompir med proizvode iz žita, kot so testenine ali riž, medtem ko ga večina angleško govorečega prebivalstva prišteva med zelenjavo.
Nekatere vrste zelenjave lahko uživamo surove, nekatere kuhane, nekatere pa moramo skuhati, preden postanejo užitne. Zelenjava se najpogosteje kuha v slanih ali pikantnih jedeh. Nekatere vrste zelenjave pa se lahko uporabljajo tudi v sladicah ali drugih sladkih jedeh, kot sta na primer bučna pita ali korenčkova torta. Številna predelana živila, ki so na voljo na trgu, vsebujejo zelenjavne sestavine in jih lahko imenujemo proizvodi iz zelenjave.
Zgodovinski pregled pridelave in uživanja
Pred pojavom poljedelstva so bili ljudje lovci in zbiralci hrane. Iskali so si užitno sadje, plodove, stebla, korenine in liste, živeli od mrtvih živali in lovili žive. Vrtičkanje na čistini v tropski džungli je verjetno prvi primer poljedelstva: ljudje so ugotovili, katere rastline so jim koristne, podpirali so jih pri rasti in nekoristne rastline odstranjevali.
Skozi zgodovino so si bogati lahko privoščili raznoliko prehrano, meso, zelenjavo in sadje, za revne ljudi pa je bilo meso luksuz in hrana, ki so jo jedli, je bila zelo dolgočasna, običajno je bila zanje glavna jed obed iz riža, rži, ječmena, pšenice, prosa ali koruze. Dodatek v obliki rastlinske hrane je do neke mere vedno polepšal glavni obrok.
Za Azteke v Srednji Ameriki je glavni del obeda bila koruza, poleg nje pa so gojili paradižnike, avokado, grah, papriko, buče, arašide in plodove amaranta, da so si polepšali svoje tortilje in ovseno kašo. V Peruju so Inke v nižinah živeli od koruze in od krompirja v višjih predelih.
Botanični in kulinarični vidiki
Vprašanje, ali je paradižnik sadje ali zelenjava, se je leta 1893 znašlo na vrhovnem sodišču Združenih držav. Sodišče je v zadevi Nix proti Heddnu soglasno razsodilo, da je paradižnik v ceniku iz leta 1883 za uvožene proizvode pravilno opredeljen in obdavčen kot zelenjava.
Jeziki, ki niso angleščina, pogosto vsebujejo kategorije, ki jih je v vsakdanji angleščini mogoče opredeliti v pomenu „sadje“ in „zelenjava“, vendar je njihov točen pomen pogosto odvisen od lokalne kulinarične tradicije.
Medtem ko so breskve, slive in pomaranče „sadje“ v obeh pomenih besede, pa številne proizvode, ki se navadno imenujejo „zelenjava“ - kot so jajčevci, čili paprika in paradižnik - botanično prištevamo med sadje, medtem ko žitarice (žita) štejemo med sadje in zelenjavo, tako kot nekatere začimbe, na primer črni poper in čili.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki
Zelenjava se uživa na različne načine, kot priloga glavnim jedem ali kot malica. Hranilna vrednost zelenjave je zelo različna, čeprav običajno vsebuje malo beljakovin ali maščob in različne deleže vitaminov, kot so vitamin A, vitamin K in Vitamin B6, provitaminov, prehranskih mineralov in ogljikovih hidratov.
Zelenjava vsebuje še celo vrsto drugih fitokemikalij, nekatere med njimi naj bi imele antioksidativne, antibakterijske, antiglivične, antivirusne in antikancerogene lastnosti. Nekatere vrste zelenjave vsebujejo tudi vlaknine, ki so pomembne za delovanje prebave. Zelenjava vsebuje tudi hranila, ki so pomembna za zdrave lase in kožo.
Vendar zelenjava vsebuje tudi toksine in antihranila, kot so α-solanin, α-chaconin, encimske inhibitorje (holinesteraze, proteaze, amilaze itd.), cianid in njegovi prekurzorji, oksalatna kislina in drugi. Odvisno od koncentracije lahko te spojine zmanjšajo užitnost, hranilno vrednost in zdrave koristi prehranskih vrst zelenjave.
Prehrana, ki vsebuje priporočene količine sadja in zelenjave, lahko pomaga zmanjšati tveganje za bolezni srca in sladkorne bolezni tipa 2. Taka prehrana varuje tudi pred nekaterimi vrstami raka in zmanjšuje izgubo kostne mase.
Priporočila za uživanje in pripravo
Glede na prehranske smernice za Američane, ki jih je pripravila agencija USDA, se priporoča uživanje od 3 do 5 obrokov zelenjave dnevno. To priporočilo se lahko spreminja glede na starost in spol, določeno pa je na podlagi standardnih velikosti običajnih porcij, pa tudi na podlagi splošne vsebnosti hranil.
Za večino vrst zelenjave en obrok znaša polovico skodelice, uživati pa je mogoče surovo ali kuhano. Pri zelenolistni zelenjavi, kot sta solata in špinača, en obrok običajno znaša eno skodelico. Velikosti porcij za proizvode iz zelenjave niso dokončno določene, vendar zanje običajno velja standard v velikosti polovice skodelice. Primeri izdelkov iz zelenjave, za katere se uporablja ta standard, so ketchup, omaka za pico in paradižnikova mezga.
Mednarodne prehranske smernice so podobne smernicam, ki jih je izdala USDA.
Varnost hrane
Za varnost hrane CDC priporoča pravilno ravnanje s sadjem in njegovo pripravo, da se zmanjša tveganje za zastrupitev s hrano in bolezni, povezane s hrano. Sveže sadje in zelenjavo je treba pazljivo izbirati. V trgovini ne smejo biti poškodovani ali obtolčeni, predhodno narezani kosi pa morajo biti na hladnem ali obdani z ledom.
Vse vrste sadja in zelenjave je treba pred uživanjem oprati. Enako se priporoča tudi za proizvode z lupino ali skorjo, ki nista užitni. To storimo tik pred pripravo ali uživanjem, da se izognemo prezgodnjemu gnitju.
Sadje in zelenjavo moramo hraniti ločeno od surovih živil, na primer mesa, perutnine in morskih sadežev, pa tudi kuhinjskih pripomočkov ali površin, ki so morda prišli v stik z njimi (npr. deske za rezanje). Sadje in zelenjava, ki nista namenjena kuhanju, je treba vreči proč, če sta prišla v stik s surovim mesom, perutnino, morskimi sadeži ali jajci. Vse narezano, olupljeno ali kuhano sadje in zelenjavo je treba v 2 urah shraniti na hladno.
Skladiščenje zelenjave
Zelenjavo pravilno skladiščenje po obiranju, namenjeno podaljšanju in zagotavljanju roka trajanja, se najbolje doseže z učinkovito uporabo hladne verige. Številne vrste korenaste in druge zelenjave, ki raste v tleh, je mogoče pozimi hraniti v podzemni kleti ali kakem drugem podobno hladnem, temnem in suhem prostoru, da se prepreči razvoj plesni, rast in kalitev. Treba se je poučiti o lastnostih in občutljivosti posameznih vrst korenov, ki jih bomo shranili.
Listnata zelenjava med skladiščenjem izgublja vlago, zato se količina vitamina C v njej hitro zniža.
Svetovna proizvodnja
Leta 2010 je bila Kitajska z deležem polovice svetovne proizvodnje na prvem mestu. Sledijo ji Indija, Združene države, Turčija, Iran in Egipt.
SADJE IN ZELENJAVA
tags: #sadje #in #zelenjava #wikipedija