Zelje je ena izmed najpogosteje sajenih vrtnin na slovenskih vrtovih, saj vas bo nagradilo z bogatim pridelkom in je pomemben vir vitaminov in drugih koristnih snovi, predvsem v zimski prehrani. Vendar pa je za uspešno pridelavo zelja ključnega pomena poznavanje in obvladovanje njegovih sovražnikov - škodljivcev in bolezni. Čeprav še danes kapusnice izgledajo povsem zdrave, lahko že naslednji dan doživimo grenko presenečenje: rastline ovenijo, se ne razvijajo več ali pa so listi nenadoma polni lukenj. V poletnem času se namreč začne prava borba - ne le s plevelom in sušo, temveč tudi s številnimi škodljivci, ki lahko pridelek močno zmanjšajo ali povsem uničijo.
Sajenje in Vzgoja Zelja
Zelje delimo na zgodnje, polzgodnje in pozne sorte. Za vzgojo zgodnjega zelja izberemo sorte s krajšo rastno dobo, ki navadno naredijo tudi manjše glave. Najzgodnejše sorte dozorijo v 50 dneh, najpoznejše pa v 180 dneh (primerne le za Primorsko). Za kisanje so primerne sorte, ki potrebujejo najmanj 90 dni. Poznamo rdeče in belo zelje.
Priprava sadik in setev
Setev za sadike zgodnjih sort v zaščiten prostor lahko opravite že februarja. Enako kot grah, bob in redkvica, tudi zelje kali že pri 5°C. Za vzgojo sadike spomladi potrebujete nekoliko več časa kot poleti, približno 30 do 45 dni. Da imamo sadike zgodnjega zelja pripravljene v začetku aprila, setev opravimo okoli 45 dni prej. Najprej sejemo več semen v večjo posodo, kjer semena vzklijejo. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti.
Ko so lepo razviti »srčasti« klični listi (v roku od 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Ne čakamo tako dolgo, da bi se začeli razvijati pravi listi, saj se hkrati razvijajo tudi korenine, ki bi jih med pikiranjem poškodovali. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobre rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih lahko pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 4 °C. Če nam po pikiranju ostane več rastlin, jih pojemo kot mikrozelenje, saj je rastlina v tej rastni dobi užitna.
Za vzgojo sadik jesenskega zelja sejemo semena v začetku maja. Vzgoja sadik v maju je precej lažja, saj lahko zaradi višjih temperatur vse počnemo zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku. V maju in juniju moramo biti bolj pozorni na zalivanje, saj sonce hitro osuši substrat.
Presajanje in gojenje
Prve sadike presadimo na prosto, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oz. okoli 45 dni po setvi. Za prve setve to pomeni konec marca, v začetku aprila. Zgodnje sorte sadite v marcu in aprilu na razdaljo 30×30 cm ali 40×40 cm. Predvsem spomladanske sorte s krajšo rastno dobo, ki naredijo manjše glave, sadimo bolj gosto skupaj, in sicer na razdalji 30 cm v cikcak vzorcu. Te zelo zgodnje setve obvezno pokrijemo z vrtno kopreno, najbolje preko lokov, saj sadik zelja ne sme stiskati. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Rahlo zalijemo zgolj sadilno luknjo, saj so spomladi tla navadno dovolj vlažna. Rastline v maju še vedno ščitimo z vrtno kopreno, ki mlade rastline odlično ščiti pred mrzlim vetrom, hladnimi nočmi in letečimi škodljivci.
Polzgodne in polpozne sorte zelja lahko posadite neposredno na gredico ali v rastlinjak ali steklenjak. Najprimernejši čas je konec aprila in začetek maja. Pozne sorte zelja lahko od aprila naprej sejete na gredice v vrtu. Do začetka junija se dobro razrastejo in takrat jih presadite na razdaljo 50×50 cm. Sadike za jesenski pridelek presajamo na gredo v juniju ali še v začetku julija, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oz. približno v 30 dneh. Sadike v tem času rastejo hitreje kot spomladi. Posadimo jih na razdalji 50 cm. Močno zalijemo sadilno luknjo in tudi v gredo, kjer bo rastlo zelje, saj mora biti greda premočena tudi v globino. Vedno se ravnamo tudi po vremenu. Če presajamo tik pred dežjem, se bodo sadike odlično ukoreninile.
Zahteve za tla in gnojenje
Zelje uspeva v srednje težkih, glineno-peščenih, s hranili bogatih tleh z nevtralnim do rahlo kislim pH. Vse kapusnice je treba močno gnojiti, ker razvijejo veliko listov oz. oblikujejo glave. Med organskimi gnojili je bistvenega pomena kakovosten hlevski gnoj ali domači kompost. Zelje potrebuje dovolj dušika, da razvije čvrsto očesno zrno. Mineralna gnojila naj imajo več kalija in manj dušika in fosforja. Zelje lahko dognojujemo tudi z gabezovo prevrelko, ki je ravno tako bogata s kalijem. Med vegetacijo ga lahko dognojujete tudi s pripravki na osnovi morskih alg. Zelje z daljšo vegetacijo lahko dognojujete tudi z dušičnimi gnojili v času sklepanja glav in ob sklenitvi glav. 90- in večdnevne sorte lahko dognojimo z dušikom. Koristi tudi koprivna brozga.
Nega in zalivanje
Sadike je treba zaliti takoj po sajenju. Zalivanje je nujno, zlasti za zgodnje zelje. Presajene sadike prvi teden vsakodnevno zalivamo, še posebej ob suhem in sončnem vremenu. Nato postopoma čim manj, da se rastlina globoko ukorenini. Največ zalivamo enkrat tedensko. Predvsem v času tvorjenja glav redno zalivamo - dvakrat na teden do globine 30 cm. Če želite čvrste glave zelja, mu zagotovite veliko vlage. Zrele rastline zelo dobro izkoristijo tudi manjšo količino padavin in rose. Zelje bo manj dovzetno za bolezni, če bo imelo dovolj kisika in ne bo zadušeno med pleveli. Zelju od sredine maja naprej prija poletna zastirka (travni odkos in slama). Vseskozi z rednim zalivanjem enkrat tedensko in poletno zastirko skrbimo za enakomerno vlažnost tal.
Dobri in slabi sosedje zelja
Zelje se v mešanih kulturah dobro razume z določenimi rastlinami. Dobri sosedje zelju so grah, fižol (nizki), solata, špinača, bob, blitva, endivija, jajčevec, zelena, koper, rimska solata, rdeča pesa, pesa, čebula, drobnjak, por, kumare in sladka koruza. Medvrstni prostor med zeljem izkoristite za sajenje vrtnin, ki hitro rastejo, kot so npr. grah, solata ali špinača. V vrsto med zelje lahko posadite tudi zeleno. Ob robove gredic in med vrste lahko posejete tudi kamilico, korijander ali kimelj, ki izboljšajo okus. Posebej posamezne sadike zelene med zeljem s svojim vonjem odganjajo kapusovega belina.
Pozor: Zelja ne sadite skupaj s paradižnikom, jagodami ali fižolom. Za zeljem se izogibamo presajanju ostalih kapusnic. Pred jesenskim zeljem lahko raste grah, krompir, bob, zgodnje korenje.
Škodljivci Zelja
Kapusnice, kot so zelje, ohrovt, brokoli, cvetača in kolerabica, sodijo med najpogosteje gojene vrtnine na slovenskih vrtovih, a so žal tudi tarča številnih škodljivcev.
Kapusov belin (Pieris brassicae)
Najpogostejši škodljivec, s katerim se srečujejo vrtičkarji, je kapusov belin. Čeprav se nam ne zdi škodljiv, ker nas zavede s svojo simpatično obliko metuljčka z belimi krili, ki ga prepoznamo po značilni črni lisi na prednjem robu prvih kril in po črnima pegama v sredini, pa vsekakor ni nedolžen. V tem času škodo dela že drugi rod gosenic, ki se še posebej v toplem vremenu množično izlegajo in se lačno gostijo z bujno listno maso naših kapusnic. Njihov napad prepoznamo po značilnih luknjah na listih, opazimo pa tudi gosenice in njihove iztrebke. Najpogosteje se zadržujejo na spodnji strani listov. Gosenice so sprva bledo rumene barve, pri starejših rumena dobi bolj siv odtenek, na koncu postanejo črno-belo pisane. Največ škode na brokoliju naredijo gosenice kapusovega belina, ki se prehranjujejo z listi.
Kapusova muha (Delia radicum)
Med škodljivci, ki povzročajo veliko težav kapusnicam, je tudi kapusova muha. Samica odloži jajčeca neposredno v zemljo ob stebla mladih rastlin, kjer se iz njih izvalijo ličinke. Te ličinke kapusove muhe objedajo korenine. Napad ličink se pogosto kaže kot počasna rast, venenje in sušenje rastlin, kar pa vrtičkarji velikokrat pripišejo drugim vzrokom, kot so suša ali pomanjkanje hranil. Kapusova muha razvije običajno tri generacije v letu. Prva se pojavi spomladi, takoj ko so temperature primerne (okoli 10 °C), kar je v Sloveniji običajno v aprilu. Druga generacija, ki je prav tako škodljiva, se pojavi junija in julija, ko se ličinke ponovno hranijo s koreninami rastlin.
Kapusovi bolhači (Phyllotreta spp.)
Čeprav na prvi pogled delujejo skoraj neškodljivo, so kapusovi bolhači lahko izredno škodljivi. Gre za drobne, temne hroščke, dolge le nekaj milimetrov, ki jih prepoznamo po značilni sposobnosti poskakovanja. Ti škodljivci se prehranjujejo z listi, kjer izgrizajo drobne luknjice ali okrogla okenca. Pri manjših rastlinah lahko tako močno poškodujejo listno površino, da rastline zaostanejo v rasti ali celo propadejo. Najbolj občutljive so mlade sadike kapusnic v fazi vzkalitve ali po presajanju. V Sloveniji je kapusove bolhače običajno opaziti že zelo zgodaj spomladi, saj se lahko pojavijo takoj, ko se temperature dvignejo nad 10 °C. Njihova dejavnost pa je najintenzivnejša v suhem in toplem vremenu. Samice odlagajo jajčeca v tla, iz katerih se razvijejo ličinke, ki se hranijo na koreninah, a največ škode v praksi povzročijo odrasli hroščki z objedanjem listov. Liste mladih rastlin lahko napade bolhač, kar prepoznamo po majhnih luknjicah na listih. Te se pojavijo predvsem po presajanju, ko so še pod »stresom«.
Uši (predvsem mokasta kapusova uš)
Med bolj nadležnimi škodljivci so tudi uši, predvsem mokasta kapusova uš. Sivkaste kolonije na steblih in spodnji strani listov izsesavajo rastlinski sok, kar povzroča zvijanje, hiranje in zaviranje rasti. Dodatno težavo povzroča medena rosa, ki privablja mravlje in spodbuja širjenje bolezni.
Kapusova sovka, molj in hržica
Zaradi spreminjajočih se vremenskih razmer in intenzivnejše pridelave kapusnic tudi na vrtovih opažamo porast novih škodljivcev. Mednje sodi kapusova sovka - nočni metulj, katerega ličinke objedajo notranjost kapusnih glav, zato škodo pogosto opazimo šele ob trgatvi. Vedno bolj razširjen je tudi kapusov molj, ki naredi drobne vijugaste mine v listih, ličinke pa se skrivajo v listnem tkivu, kar otežuje zatiranje. Ličinke kapusove hržice sesajo zelje, zato to ne naredi glav. Kot opozarjajo strokovnjaki, se zaradi dviga temperatur in milejših zim pojavljajo tudi škodljivci, ki smo jih prej poznali predvsem v profesionalni pridelavi, zdaj pa se selijo tudi na ljubiteljske vrtove. To velja za kapusovo hržico in kapusovega ščitkarja.
Polži
Pogost sovražnik ne le kapusnic, temveč skoraj celotnega vrta, so legendarni polži. Tisti, ki so jih doživeli, lahko verjamejo, da so sposobni v eni sami noči izkoreniniti prihodnje pridelke. V zadnjih letih so se prekomerno razmnožili. Zato priporočamo preventivno ukrepanje proti polžem skupaj s sajenjem.
Ostali škodljivci
Mlade sadike (stebelca) zelo rad obgloda bramor, ali pa napadejo mravlje, ki se hranijo s sladkim rastlinskim sokom, ki se pretaka po rastlini.
Bolezni Zelja
Poleg škodljivcev zelje ogrožajo tudi različne bolezni, ki lahko prav tako povzročijo znatno škodo.
Golšavost kapusnic (Plasmodiophora brassicae)
Golšavost kapusnic povzroča gliva Plasmodiophora brassicae. Rastline so šibke in postopoma izginejo iz grud. Ta gliva lahko prezimi v tleh in brez posredovanja počaka 5-6 let. V kislih tleh in ob neprimernem kolobarju se pojavi golšavost kapusnic. V primeru pojava ne pomaga nobena kemična zaščita.
Ostale bolezni
Poleg golšavosti opazimo tudi črnobo kapusnic, kapusovo plesen in viroze. Proti boleznim koristi dobro odcedna zemlja, zmerno gnojenje, okopavanje in zalivanje z algino brozgo.
Preventivni Ukrepi in Naravna Zaščita
Najboljša zaščita pred škodljivci in boleznimi ostaja preventiva in celosten pristop k vrtnarjenju.
Kolobarjenje
Za uspešno obvladovanje kapusove muhe so ključni preventivni ukrepi, med katerimi je najpomembnejši kolobar. Kapusnic ne smemo saditi večkrat zaporedoma na isto mesto, saj s tem omogočamo preživetje in razvoj škodljivca. Štiri leta ne sadimo kapusnic na isto mesto.
Zaščitne rastline in mešani posevki
Zanimiva zaščita pred kapusovim belinom so tudi umetni barvni metulji, zapičeni na gredi, ki odganjajo kapusovega belina. Ta je zelo plah in ne vstopa na teritorij ostalih metuljev. Dobrodošli so tudi mešani posevki, pri katerih ob kapusnicah sadimo rastline, ki delujejo odvračilno - kot so kapucinke, ognjič ali meta. Ognjič, žametnica, meta, kapucinka in celo čebula so dobre spremljevalke kapusnic. Posamezne sadike zelene med zeljem s svojim vonjem odganjajo kapusovega belina. Prav tako ne pozabimo na krepitev rastlin z naravnimi pripravki iz njivske preslice ali kopriv.
Fizične ovire in mreže
Nadvse priporočljivo je, da še v času, ko metulj odlaga jajčeca, sadike zaščitimo z vrtnarsko mrežo, ki metulju prepreči dostop do rastline. Najboljša preventiva spomladi je pokrivanje celotne grede s kopreno, v vročih dneh pa z insektno mrežo. Zelje od sredine maja do konca oktobra ščitimo z insektno mrežo. Med najbolj zanesljive ukrepe sodi uporaba vrtnarske koprene, ki rastline zaščiti pred fizičnim dostopom škodljivcev. Učinkovito je tudi zastiranje tal, ki onemogoča samicam odlaganje jajčec.
Biološki in kemični ukrepi
Pomoč pri zatiranju gosenic kapusovega belina je že redno opazovanje in ročno odstranjevanje - če opazimo jajčeca, jih enostavno zdrobimo s prsti, če vidimo gosenice, pa jih ročno odstranimo. Uši lahko odstranimo z močnim curkom vode, naravno milnico ali pripravki iz kopriv. Uporabimo lahko tudi pripravek na osnovi bakterije Bacillus thuringiensis, ki je dovoljen v ekološki pridelavi. Pripravek raztopimo v vodi in ga v sončnem vremenu, najbolje zvečer, popršimo po spodnji strani listov kapusnic, kjer se gosenice najraje nahajajo. Škropljenje ponovimo na vsakih 7 do 10 dni. Pripravek je varen za uporabo, saj bakterija deluje izključno na ličinke določenih skupin žuželk.
7 škodljivcev, ki jih imate verjetno na svojem vrtu (in kaj storiti)
Kemični pripravki, kot je škropivo Karate Zeon 5 CS za zelje, delujejo kot učinkovito sredstvo za nadzor kmetijskih pridelkov pred sesalnimi in grizalnimi škodljivci. Pred uporabo skrbno preberite odmerek in ne pozabite upoštevati varnosti pri delu s pesticidi. Čeprav kemični pripravki lahko delujejo proti kapusovi muhi, so v domačih vrtovih zaradi skrbi za okolje in uporabnike manj priporočljivi. Zelo učinkovita sestavina proti polžem je železov fosfat, ki ga najdete koncentriranega v zdravilu Ferramol. Ferramol ima varen učinek na polže in polžke, ki po zaužitju granul umrejo. V nasprotju z drugimi izdelki polži ne proizvajajo pretirane količine sluzi, zato površina gredic ostane čista.
Spravilo in Skladiščenje Zelja
Čas pobiranja
Prva zgodnja zelja lahko režemo že maja. Uporabite jih sproti, zato jih ne posadite preveč, saj se ne skladiščijo dolgo. Ker poleti glave rade pokajo, jih režite nekoliko prej. Najzgodnejša bela zelja v primernih pogojih dozorijo v petdesetih dneh. Prvo zgodnje zelje pobiramo v drugi polovici maja, v juniju in juliju. Jesensko zelje pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in še v začetku novembra. Odrasla (tehnološko zrela) rastlina drži temperature vse do -7 °C. Pri nabiranju pridelka za sprotno svežo uporabo z ostrim nožem zarežemo med steblom in spodnjimi listi.
Skladiščenje
Zgodnje zelje uporabimo sproti, čim bolj sveže. Če nam ne jemlje prostora, najbolje počaka na vrtu, kjer raste in se debeli. Jesenski pridelek zelja čez zimo zunaj na vrtu v naših klimatskih razmerah ne prezimi, zato ga do prve zmrzali poberemo in ustrezno skladiščimo. Zelje lahko kisate ali skladiščite v hladnih in vlažnih kleteh. Spravimo lahko tudi svežo rastlino, ki počaka vse do aprila. V tem primeru izpulimo celo rastlino in jo skupaj s koreninsko grudo obesimo na glavo, v hladno klet z okoli 5 °C in višjo vlago. Zemlje okoli korenin ne odstranjujemo, saj tako zelje ostane sveže dlje časa. Odstranimo le zunanje (odprte) liste, ki niso oblikovali glavice. Pozimi se bodo zunanji listi počasi rahlo sušili. S tem ni nič narobe, saj bo zeljna glavica znotraj še vedno ostala čvrsta in sveža. Hranimo ga v zabojčkih v hladnem in vlažnem prostoru, zdrži tudi več mesecev. Uporaben je listni del, ki ga uživamo svežega ali v pestrem izboru kuhanih in pečenih jedi.
tags: #zelje #na #vrtu #sovrazniki