Slovenska književnost 19. stoletja je bogata z deli, ki odsevajo družbene spremembe in razvoj realizma. V tem obdobju sta se uveljavila pomembna avtorja, Josip Jurčič in Simon Jenko, ki sta s svojimi značajevkami pomembno prispevala k razvoju slovenske novelistike. Posebej izstopata Jurčičeva novela Telečja pečenka in Jenkova značajevka Jeprški učitelj, ki s podrobnim prikazom notranjega sveta in delovanja likov nudita vpogled v tedanjo družbo in literarne trende.
Josip Jurčič in njegov prispevek k slovenski prozi
Josip Jurčič se je rodil leta 1844 na Muljavi pri Stični. Na Dunaju je študiral klasično filologijo, a zaradi gmotnih težav ni diplomiral. Ukvarjal se je s časnikarstvom in bil urednik časopisa Slovenski narod, ki je izhajal od 1871 do 1881. Na njegovo pisateljsko ustvarjanje je močno vplivala rojstna Muljava, kjer je sprva deloval kot zapisovalec tistega, kar je slišal doma, kar se odraža v zbirki povesti Spomini na deda. Jurčič je bil najbogatejši v vaški oziroma kmečki prozi, kjer je uveljavil Levstikov program, kar dokazujejo povesti kot so Domen, Tihotapec, Sosedov sin, roman Deseti brat in nedokončani Rokovnjači. Zanj je značilna tudi zgodovinska proza, kar vidimo v povestih Jurij Kozjak, slovenski janičar in Hči mestnega sodnika. Kot največjega umetnika - pisatelja pa Jurčiča spoznamo v karakterni noveli, kot je Telečja pečenka.
Analiza novele Telečja pečenka
Zgodba in lik Bitiča
Novela Telečja pečenka prikazuje usodo Bitiča, oficirja v pokoju, starega okoli 50 let. Sprva ni imel visoke pokojnine, a je pozneje nekaj podedoval, tako da je začel več piti in jesti. Vsak večer, točno ob šestih, je v krčmi pri Zeleniku, vedno na istem mestu, večerjal pečenko. Bitič je bil velik nemškutar in ko si je nekoč po sporu z mladim rodoljubom na hodniku hladil jezo, je skozi odprta kuhinjska vrata videl, kakšna umazana kuharica mu pripravlja pečenko. To se mu je tako zagnusilo, da ni več večerjal v gostilni. Tedaj se mu je življenje popolnoma spremenilo. Kuhal si je sam, a si je s tem pokvaril želodec.
Je govedina Jerky PREVARA? Analiza CEN, TRG in kako narediti POPOLNO govedina Jerky!
Nato so mu prijatelji svetovali, naj se poroči, da mu bo kuhala žena. Ker žensk ni maral, je nasvet najprej odklanjal, vendar se je bil vseeno pripravljen poročiti zaradi telečje pečenke. Mesarjevo ženo je nagovoril, da je v njegovem imenu zasnubila mlado in živahno služkinjo. A slučajno je ujel njun pogovor: mlada služkinja je rekla, da je Bitič navaden kramp in da ga ne vzame za nobeno zlato. To je Bitiča tako prizadelo, da se je napil in zadela ga je kap.
Karakterizacija Bitiča in realizem
V noveli izvemo, da je bil Bitič suh, majhen in večinoma čemeren. Jurčič Bitičevo zunanjost opisuje s kratkimi opisi, njegove lastnosti pa prikaže skozi obnašanje in ravnanje. Vsak večer je prišel in odšel točno ob isti uri v krčmo, vedno naročil enako predjed in enako glavno jed, ki mu je pomenila pravi obred, vedno je pil enako pijačo. Bitič je bil torej človek navade, vsakdanji, dolgočasen, duševno reven - edino, kar ga je v življenju veselilo, je bil kos telečje pečenke.
Jurčič tudi njegovo obnašanje prikazuje precej podrobno in objektivno, v opis pa vnaša tudi svoje humorne in posmehljive komentarje (ko si je Bitič privezal serveto okrog vratu, je imel štiri ušesa; zobje so bili zaprisežene osnorme ustanove, njegovo srečo ob pečenki primerja z ženinovo srečo ob nevesti). Bitiča torej »znači dejanje«, kot je želel Levstik; po dejanjih sklepamo o njegovem značaju. Tako nam razen zunanjosti predstavi značaj osebe, prikaz njegovega značaja pa zavzema večino besedila. Zato književno zvrst, v kateri je večina pozornosti namenjene značaju osebe, imenujemo značajevka.
Telečja pečenka je realistična značajevka, saj realistični opisi osebe in njenih dejanj, humorne pripombe in komentarji samo potrjujejo avtorjevo distanco. Glavna oseba ni nič neobičajnega, je povprečna in neustvarjalna, vse njeno početje je navada, kar je lastnost realističnih oseb. Avtorja preteklost ne zanima, ne vidi je kot skrivnost, zanima ga le Bitičev čas od upokojitve naprej. Bitič je bil tudi velik nemškutar, naiven in občutljiv zaradi lastnega egoizma. Take značajske lastnosti so povzročile Bitičevo smrt, prejšnjo humorno Jurčičevo perspektivo pa je nadomestila tragikomičnost.
Struktura in stil novele
Konec novele vendarle ni tragičen, saj Jurčič delo konča z ugotovitvijo, da je smrt stotnika rešila skrbi za pečenko in ženitev ter občutka, da je nepotreben. Jurčič za stotnikovo sedanjost v odlomku uporablja pretekli čas. Sedanjik začne uporabljati v trenutku, ko krčmarica prinese pečenko, in ga uporablja, dokler Bitič uživa v svoji jedi. S tem se jezikovna živost (dramatični sedanjik) ujema z edinim živim trenutkom stotnikovega življenja.
Telečja pečenka ima več kratkih poglavij (5). Notranja zgradba je novelistična: v ospredju je ena sama oseba, pomembni sta dve usodni situaciji (Bitič vidi, kdo mu peče pečenko; mlado dekle ga zavrne), zgodba je dramatsko osredotočena in zgoščena, konec je presenetljiv. Tako je po književnozvrstni pripadnosti Telečja pečenka novela.
Značajevka kot literarna zvrst in kontekst
V Jurčičevem času, to je v drugi polovici 19. stoletja, se je novela imenovala tudi obraz ali slika. Že z imenom označujejo sled realizma: so kratke in osredotočene na eno samo osebo v spopadu z okolico. Poudarjene so značajske lastnosti osebe. Jurčič svoje kratke pripovedne proze ponavadi sploh ni literarnozvrstno označeval, če pa že, jo je imenoval povest ali povestica; oznako obraz je uporabil le za značajevko Telečja pečenka. Oznaka obraza je zajemala meščansko življenje. Do malomeščanstva je bil Jurčič kritičen, kmeta pa je prikazoval drugače: nekoliko čustveno in nostalgično.
Simon Jenko in začetki slovenske novelistike
Jenkove značajevke, med katerimi so znane Tilka, Jeprški učitelj in Spomini, skupaj z Jurčičevimi pomenijo začetek novelistike pri nas. V slovenski literaturi ni bilo močne novelistične tradicije, zato se je ta zvrst začela uveljavljati šele po literarnih programih, ki so spodbujali realistično prikazovanje življenja in poudarjanje posameznikovega značaja. Jenko je prav tako kot Jurčič s preciznim opazovanjem in opisovanjem notranjih stanj svojih likov prispeval k razvoju psihološke karakterizacije in uveljavljanju realizma v slovenski prozi.
tags: #primerjava #jeprski #ucitelj #telecja #pecenka