Kaj je morski preliv?
Morski preliv je v hidrogeografiji vodno telo, ki povezuje dve morji ali vodna bazena. Najpogosteje je preliv ozek kanal, ki leži med dvema kopenskima masama. Površinska voda je večinoma na obeh straneh na enaki nadmorski višini in lahko teče skozi ožino v obe smeri, čeprav topografija na splošno nekoliko zoži tok.
V nekaterih prelivih prevladuje usmerjen tok. Prelivi so tudi mesta za kopičenje sedimentov, pri čemer se na obeh izhodih običajno pojavljajo usedline velikosti peska, ki tvorijo podvodne pahljače ali delte. Izraza kanal ali prehod sta lahko sinonima in se uporabljata kot sopomenki za preliv, čeprav se včasih razlikujeta z različnimi pomeni.
Čeprav reke in prekopi pogosto zagotavljajo prehod med dvema velikima jezeroma in se zdi, da ustrezajo formalni definiciji preliva, se običajno ne imenujejo tako. Reke in pogosto prekopi imajo običajno usmerjen tok, ki je vezan na spremembe nadmorske višine, medtem ko prelivi pogosto prosto tečejo v katero koli smer ali pa spreminjajo smer, pri čemer ohranjajo enako nadmorsko višino. Izraz preliv je običajno rezerviran za veliko večje, širše značilnosti morskega okolja.
Ekonomski in pravni pomen prelivov
Številni prelivi so gospodarsko pomembni, saj omogočajo pomorske poti in trgovino. Za povezavo dveh oceanov ali morij po kopnem so bili zgrajeni tudi številni umetni kanali, imenovani prekopi, kot je Sueški prekop, ki so ključni za globalno plovbo.
Nekateri prelivi imajo tudi potencial za ustvarjanje znatne plimske energije z uporabo turbin plimovanja, saj je plimovanje bolj predvidljivo kot energija valov ali vetrna energija.
Pravni režimi mednarodne plovbe
Za prelive, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo, veljajo posebni pravni režimi:
- Režim tranzitnega prehoda velja v prelivih, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo skozi teritorialno morje med enim delom odprtega morja ali izključne ekonomske cone in drugim delom odprtega morja ali izključne ekonomske cone. Primeri so Gibraltarski preliv, Rokavski preliv in Hormuška ožina.
- Režim neškodljivega prehoda velja v prelivih, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo in:
- povezujejo del odprtega morja ali izključno ekonomsko cono s teritorialnim morjem obalne države (npr. Tiranski preliv, preliv Juan de Fuca, Baltijski preliv);
- v prelivih, ki jih tvori otok države, ki meji na preliv in njeno celino, če obstaja proti morju od otoka pot skozi odprto morje ali skozi izključno ekonomsko cono, ki je podobno ugodna glede na plovne in hidrografske značilnosti (npr. Mesinski preliv, Pentland Firth).
Jonsko morje: Geografija, značilnosti in etimologija
Jonsko morje (grško Ιόνιο Πέλαγος) je proti jugu odprt del Sredozemskega morja. Na vzhodu ga omejujeta Balkanski polotok in Peloponez, na zahodu Apeninski polotok z Apulijo (polotok Salento) in Kalabrijo ter otok Sicilija.
Povezave z drugimi morji
Jonsko morje se na severu prek Otrantskih vrat odpira v Jadransko morje, kar predstavlja ključno naravno povezavo med tema dvema morskima bazenoma. Med Kalabrijo in Sicilijo je Mesinski preliv, prek katerega je povezano s Tirenskim morjem. Korintski zaliv, ki se zajeda globoko v celino in ločuje Peloponez od preostalega Balkanskega polotoka, pa Korintski prekop povezuje z Egejskim morjem, s katerim se Jonsko morje sicer stika tudi na jugu Peloponeza.
Geografske značilnosti
Ob vzhodni obali so posejani Jonski otoki, med katerimi so največji Krf, Paksos, Lefkada, Kefalonija, Itaka in Zakintos. Na zahodni obali Salento in Kalabrija oklepata Tarantski zaliv. V preteklosti so Jonsko morje obravnavali kot del Jadranskega morja, medtem ko se danes Jonsko morje obravnava kot posebna vodna površina. V Jonskem morju, južno od grške obale, so izmerili globino 5267 m, kar je največja izmerjena globina Sredozemskega morja.
Etimologija imena
Ime Jonsko morje naj bi izhajalo iz grščine Ἰόνιον (πέλαγος), čeprav etimologija izraza ni dokončno poznana. Obstaja več legend in verzij nastanka poimenovanja morja:
- Starogrški pisatelji, zlasti Ajshil, povezujejo nastanek imena z legendo o Io, hčerjo argoškega kralja Inaha, Herino duhovnico in Zevsovo ljubico. Po mitu je Zevs moral poslati Io na konec sveta, kar je za njih predstavljalo področje Jonskega morja, in tako je prišlo do poimenovanja morja.
- Po drugi legendi ime lahko izvira iz tega, ker so Jonci pluli na zahod.
- Po tretji verziji je Ionij bil sin Adria (eponim za Jadransko morje).
- Po eni izmed legend je Ionij bil sin Dirhahuja. Ko je bil ta napaden s strani lastnih bratov, mu je na pomoč priskočil Herkul, ki je ravno potoval skozi te kraje. V boju je po pomoti ubil Ionija in njegovo truplo vrgel v morje.
Primer strateškega pomena: Gibraltarski preliv
Gibraltarski preliv, tudi Gibraltarska ožina, je ozek morski preliv, ki predstavlja edino naravno povezavo med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem ter ločuje Iberski polotok od Severne Afrike. Ime preliva izvira iz Gibraltarske skale, 426 metrov visokega apnenčastega monolita na severni strani, ime te pa iz arabskega Gibel Tariq (»Tarikova gora«).
Zgodovinski in strateški pomen
Od začetka 18. stoletja je ozemlje Gibraltarja pod nadzorom Združenega kraljestva, ki ga je zavzelo med špansko nasledstveno vojno in obdržalo zaradi strateških interesov. Preliv ima kot edina povezava med Atlantikom in Sredozemskim morjem že od antike izjemen strateški pomen. Do leta 1869, ko je bil odprt Sueški prekop, je bila sploh edini morski izhod iz Sredozemlja.
Med drugo svetovno vočno je bil prehod trdno pod nadzorom zavezniških sil; od 62 bojnih podmornic, ki so jih Nemci poslali v Sredozemlje, je bilo ob poskusu prehoda uničenih ali poškodovanih 19 in nobena od preostalih se ni vrnila v Atlantik. Nadzor je med drugim omogočil tudi zavezniško ofenzivo v Severni Afriki.
Trenutni status in hidrografija
Danes je preliv razdeljen na teritorialne vode Maroka, Španije in Združenega kraljestva. Po določilih konvencije ZN o pomorskem pravu je dovoljen prost prehod vsem plovilom, tudi bojnim. Na oceanske tokove skozi Gibraltarski preliv vpliva bibavica, večino časa pa so dvosmerni. Zaradi razlike v slanosti obeh vodnih mas so plasti jasno ločene: na površju teče voda iz Atlantskega oceana proti Sredozemskemu morju, pri dnu pa v obratni smeri, proti zahodu. Reke, ki se stekajo v Sredozemlje s celine, ne nadomestijo vse izgube zaradi izhlapevanja, in na leto priteče iz Atlantskega oceana okrog 4000 kubičnih kilometrov vode; brez tega vira bi se gladina Sredozemskega morja letno znižala za 1,7 metra.
Izkoriščanje energije in projekt Atlantropa
Do danes je nastalo več bolj ali manj konkretnih zamisli za izkoriščanje energije morskih tokov, ki tečejo skozi preliv. Daleč najambicioznejši je bil inženirski projekt »Atlantropa«, ki ga je v 20. in 30. letih 20. stoletja zasnoval nemški arhitekt Herman Sörgel in ga aktivno promoviral do svoje smrti leta 1952. Šlo je za zamisel, da bi zagradili preliv z jezom. Zaradi izhlapevanja bi se znižala gladina Sredozemskega morja, kar bi omogočilo izkoriščanje ogromne energije toka iz Atlantskega oceana. Hkrati bi se nad gladino dvignilo mnogo ozemlja, ki se lahko uporabilo za obdelavo ali poselitev, in združilo Evropo ter Afriko v novo celino, Atlantropo. Načrtu vlada Tretjega rajha ni posvetila pozornosti, kljub temu, da se je skladal s konceptom Lebensrauma.