Rimsko cesarstvo (latinsko Imperivm Romanvm, grško starogrško Βασιλεία τῶν Ῥωμαίων, Basileía tōn Rhōmaíōn) je bilo obdobje starega Rima, ki je sledilo Rimski republiki. Kot država je obsegalo veliko ozemlje okoli Sredozemskega morja do reke Ren in Velike Britanije v Evropi, severni Afriki in zahodni Aziji. V tem obdobju so Rimu vladali cesarji.
Ustanovitev in zgodnja leta cesarstva (27 pr. n. št. - 3. stoletje n. št.)
Od ustanovitve leta 27 pr. n. št. do vojaške anarhije v 3. stoletju je bila država principat z Italijo kot metropolo provinc in Rimom kot edino prestolnico. Ustanovitev cesarstva se tradicionalno datira v leto 27 pr. n. št., ko je Oktavijan postal Avgust. V tem času so vladali cesarji, kot je bil Avgust, ki je vladal od 27 pr. n. št. do 14 n. št.
Prvi dve stoletji cesarstva sta bili obdobje stabilnosti in razcveta brez primere, znano tudi kot Pax Romana (rimski mir). V tem času je država dosegla svoj največji ozemeljski obseg med Trajanovo vladavino (98-117 n. št.). Utrjevanje cesarstva je spodbujalo družbeno stabilnost in gospodarsko blaginjo, kakršnih Rim še nikoli ni doživel. Upori v provincah so bili redki, kljub temu pa so jih, ko so se zgodili, neusmiljeno in hitro zatrli.
Avgustov uspeh pri vzpostavljanju načel dinastičnega nasledstva je bil omejen, saj je zapustil številne nadarjene potencialne dediče. Julijsko-klavdijska rodbina je dala še štiri cesarje - Tiberija, Kaligulo, Klavdija in Nerona -, preden je v 69. letu našega štetja popustila v nestabilnem letu štirih cesarjev, iz katerega je kot zmagovalec izšel Vespazijan.
Kriza tretjega stoletja in delitev cesarstva (3. - 5. stoletje n. št.)
V 3. stoletju je cesarstvo doživelo krizo, ki je ogrozila njegov obstoj, saj sta se odcepili Galsko in Palmirsko cesarstvo. Na prestolu se je zvrstila vrsta kratkoživih cesarjev, pogosto legionarjev in pogosto več hkrati. Cesarstvo je ponovno združil Avrelijan (270-275 n. št.).
Leta 212 n. št. so v času vladavine Karakale vsem svobodno rojenim prebivalcem cesarstva podelili rimsko državljanstvo. Toda kljub tej gesti univerzalnosti je bilo obdobje Severske dinastije burno - cesarjeva vladavina se je običajno končala z njegovim umorom ali usmrtitvijo. Po njenem propadu je Rimsko cesarstvo zajela kriza tretjega stoletja, obdobje invazij, civilnih nesoglasij, gospodarske nestabilnosti in ne nazadnje tudi kuge, ki je pomorila dobršen del prebivalstva.
Dioklecijan je leta 286 n. št. poskusil stabilizirati cesarstvo in ga je razdelil na latinski zahod in grški vzhod. Leta 293 je uvedel tetrarhijo, vladavino štirih (vladarjev), s katero je končal krizo 3. stoletja. Prvi korak k njeni vzpostavitvi je bila diarhija, vladavina dveh (vladarjev), ki se je začela leta 285 z imenovanjem generala Maksimijana za Dioklecijanovega socesarja. Dioklecijan je kot starejši cesar nosil naslov avgust, Maksimijan kot mlajši cesar pa naslov cezar. Naslednje leto sta si cesarstvo razdelila: Maksimijan je prevzel oblast na Zahodu, Dioklecijan pa na Vzhodu. Leta 293 je bilo treba zaradi krize v cesarstvu reševati številne civilne in vojaške probleme, zato je Dioklecijan z Maksimijanovim soglasjem cesarski kolegij razširil: Maksimijana je povišal v avgusta in imenoval dva nova cezarja - Galerija in Konstancija Klora in nastala je tetrarhija. Leta 305 sta Dioklecijan in Maksimijan odstopila in se umaknila z oblasti, Konstancij in Galerij pa sta postala nova avgusta, za nova cezarja pa sta imenovala Severja II. in Maksimina Dajo.
V 4. stoletju so se po Milanskem ediktu iz leta 313 začeli na vplivne državne položaje vzpenjati kristjani. Vladavina Julijana, ki je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija poskušal obnoviti klasično rimsko in helenistično religijo, je le za kratek čas prekinila vladavino krščanskih cesarjev. Teodozij I., zadnji cesar, ki je vladal tako na Vzhodu kot na Zahodu, je umrl leta 395 n. št.
Padec Zahodnega rimskega cesarstva in preživetje Vzhodnega
Kmalu zatem je obdobje velikih selitev, obsežnih vpadov germanskih ljudstev in Hunov pod vodstvom Atile, kar je pripeljalo do propada Zahodnega rimskega cesarstva. S padcem Ravene, ki so jo zavzeli germanski Heruli, in z Odoakerjevo odstavitvijo cesarja Romula Avgusta leta 476 je Zahodno rimsko cesarstvo dokončno propadlo. Vzhodnorimski cesar Zenon ga je formalno odpravil leta 480 n. št.
Zahodno Rimsko cesarstvo je začelo razpadati v začetku 5. stoletja, ko so germanske migracije in invazije prevladale nad zmožnostjo cesarstva, da asimilira migrante in se (skupaj z njimi) bori proti novim napadalcem. Večina kronologij postavlja konec Zahodnega rimskega cesarstva v leto 476, ko je germanski vojskovodja Odoaker prisilil Romula Augusta k odstopu. S tem, ko se je Odoaker postavil pod oblast vzhodnega cesarja, namesto da bi imenoval svojega marionetnega cesarja, se je obdobje Zahodnega cesarstva dejansko zaključilo. To je storil tako, da je cesarske regalije poslal vzhodnemu cesarju Zenonu, dejansko razglasil Zenona za edinega cesarja in se postavil za njemu podrejenega. V praksi je Italiji tedaj vladal samo on.
Vzhodno rimsko cesarstvo, ki so ga poznejši zgodovinarji imenovali tudi Bizantinsko cesarstvo, je obstajalo do vladavine Konstantina XI. Paleologa. Zadnji rimski cesar je umrl v bitki 29. maja 1453 proti Mehmedu II. Osvajalcu in njegovim osmanskim silam v zadnji fazi obleganja Konstantinopla.
Sprejetjem krščanstva kot državne vere Rimskega cesarstva leta 380 in padcem Zahodnega rimskega cesarstva se je končalo obdobje klasične antike in začel srednji vek. Ti dogodki in postopna helenizacija Vzhodnega rimskega cesarstva so razlog, da zgodovinarji srednjeveško Rimsko cesarstvo, ki je ostalo v vzhodnih rimskih provincah, imenujejo Bizantinsko cesarstvo.
Zapuščina Rimskega cesarstva
Zaradi velikega ozemlja in dolgega obstoja Rimskega cesarstva so rimske upravne prakse in kultura močno in trajno vplivale na razvoj jezika, religije, umetnosti, arhitekture, filozofije, prava in oblik vladanja ne samo na ozemlju, ki ga je obsegalo, temveč tudi daleč preko meja.
Jezik Rimljanov se je razvil v romanske jezike srednjeveškega in modernega sveta, medtem ko je klasična grščina postala jezik Vzhodnega rimskega cesarstva. Sprejetje krščanstva v cesarstvu je privedlo do oblikovanja srednjeveškega krščanstva. Grška in rimska umetnost sta močno vplivali na italijansko renesanso. Rimska arhitekturna tradicija je služila kot osnova za romansko, renesančno in neoklasično arhitekturo, močno pa je vplivala tudi na islamsko arhitekturo.
Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini, s sklenjenimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Latinska besedna zveza imperium sine fine (imperij brez konca) je izražala prepričanje, da ne čas ne prostor ne omejujeta cesarstva. Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prešlo v krščanstvo.
Rimsko cesarstvo na območju današnje Slovenije
Sedanje slovensko ozemlje je bilo z vidika rimske države pomembno zlasti kot prehodna dežela, saj so preko njega vodile glavne poti iz Apeninskega polotoka v Podonavje in naprej na Vzhod. Rimljani so v slovenske kraje prodirali iz mesta Ogleja (latinsko Aquileia), večji del sedanje Slovenije pa je osvojil šele cesar Avgust, ki je s temi osvojitvami želel utrditi meje Rimskega cesarstva in si zagotoviti ugled vojaškega poveljnika. Ustanovil je tudi prvo rimsko mestno naselbino - Emono (sodobna Ljubljana).
V času pred prihodom Rimljanov je bil sicer pomembnejši Nauportus (sodobna Vrhnika), ki pa nikoli ni dobil mestnih pravic. Kasneje so mestne pravice pridobili še Celeia (Celje), Neviodunum (sodobno Drnovo pri Krškem) in Poetovio (sodobni Ptuj).
Upravno je bilo ozemlje razdeljeno na več provinc: Zahodni del današnje Slovenije je spadal pod Rim (10. rimska regija). Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času gospodarsko le obroben pomen, vseeno pa je doživelo velik gospodarski in družbeni napredek. Na to kažejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijami in javnimi poslopji.
Velik delež mestnega prebivalstva so predstavljali odsluženi vojaki - veterani, ki so se po koncu svoje 20-letne vojaške službe naselili v teh krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo romanizacijo. Podobno kot na primer v Galiji, Romuniji in Španiji so staroselci prevzeli rimske navade, običaje in predvsem latinski jezik. Veterane je rimska država včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali.
Že v času Marka Avrelija (161 n. št.) so na ozemlje današnje Slovenije prvič vdrli barbari in nasilno zaustavili razvoj. Območje je odtlej vedno bolj predstavljalo zadnjo obrambno linijo Rima pred vdori tujih ljudstev. Preko tega ozemlja je bila v pozni antiki zgrajena Claustra Alpium Iuliarum - utrjena obrambna linija z obzidjem, ki je po ozemlju Slovenije potekalo od Prezida do Julijskih Alp.
tags: #portugalska #animacija #jed