Prehranske lastnosti mesa in njegova uporaba v kulinariki

Meso je skozi zgodovino predstavljalo pomemben del človekove prehrane, saj je bogato z vitalnimi hranili, ki podpirajo rast, razvoj in splošno delovanje organizma. Vendar pa je vprašanje o njegovi vlogi v sodobni prehrani pogosto predmet razprav, ki segajo od fizioloških prilagoditev do zdravstvenih priporočil in kulinaričnih praks. Članek obravnava celovito sliko prehranskih lastnosti mesa, njegov vpliv na zdravje ter priporočila za uravnoteženo in varno uživanje.

Mesto mesa v človeški prehrani

Ljudje za zdravo življenje potrebujemo različna hranila, ki jih lahko v telo učinkovito vnesemo tudi z uživanjem mesa. Meso je dragocen vir beljakovin visoke biološke vrednosti, saj vsebuje esencialne aminokisline, ki jih lahko telo uporabi za izgradnjo lastnih beljakovin. Poleg tega se v mesu nahajajo telesu pomembna mikrohranila - železo, vitamin B12, cink in selen. Beljakovine potrebujemo tudi za nastajanje encimov, hormonov in protiteles. Od količine beljakovin je odvisno naše počutje: če imamo osem gramov beljakovin na deciliter krvi ali več, potem se dobro počutimo in smo v vrhunski formi; pri manj kot šestih gramih beljakovin pa že nastopijo zdravstvene težave in kritično počutje.

Čeprav se ob mesu pogosto vežejo kojekakšne zablode in se ga neupravičeno uvršča med nepoželjne namirnice, je meso pomemben dejavnik zdravja in z zmerno konzumacijo mesa si lahko zagotovimo množico nutrijentov. Je pomembna namirnica, ki pomaga telesu pri vseh njegovih pomembnih funkcijah. Ena od prednosti je sposobnost, da človeško telo oboroži z ogromno količino energije, saj je bogato s kakovostnimi proteini. Zaradi ugodne aminokislinske sestave in dobrega razmerja so beljakovine živalskega izvora pomembne za človekovo presnovo. Meso v prehrani človeka, še posebej v obdobju rasti in razvoja, zanesljivo zagotavlja zadosten vnos cinka, železa, vitamina B12 ter vseh esencialnih aminokislin in maščobnih kislin.

Celovita hranilna sestava mesa

Meso opredeljujemo predvsem kot beljakovinsko živilo, čeprav je po svoji sestavi pomemben vir tudi drugih hranilnih snovi, zlasti maščob, ter biološko visokovrednih sestavin kot so vitamini in minerali. V povprečju je v mesu okrog 70 do 75 odstotkov vode in od 18 do 22 odstotkov beljakovin. Večja je razlika pri maščobah, pri vsebnosti mineralov pa ni prav velikega odstopanja.

Voda in makrohranila

V povprečju vsebuje pusta mišičnina brez vidne maščobe okrog 75 % vode, 18-22 % beljakovin, 1-5 % maščob, 1 % mineralnih snovi in do 1 % ogljikovih hidratov. Pri bolj zamaščenem mesu se ta razmerja nekoliko spreminjajo, predvsem na račun zmanjšanja deleža vode. Po količini predstavlja voda prevladujočo sestavino mesa, v kateri so raztopljene mnoge, s prehranskega in fiziološkega vidika pomembne sestavine.

Beljakovine

Meso je odličen vir visokokakovostnih beljakovin. Vsebnost beljakovin v kuhani pusti govedini je približno 22-26 %. Beljakovine živalskega izvora imajo vse esencialne aminokisline v uravnoteženih razmerjih, kot jih telo potrebuje. Uživanje zadostne količine beljakovin, zlasti pri starejših odraslih, lahko pomaga preprečiti sarkopenijo - izgubo mišične mase, povezano s staranjem.

Maščobe in holesterol

Vsebnost maščob v mesu zelo variira, od 0,5 do 30 %, in predstavlja koncentriran vir energije, ki prispeva tudi k veliki nasitni vrednosti mesa. Maščoba je lahko podkožna, medmišična in mišična. Podkožno in medmišično maščobo lahko mehansko odstranimo pred uživanjem mesa, medtem ko mišičnih maščob ni možno odstraniti. Slednje prispevajo k marmoriranosti mesa in posledično ugodno vplivajo na jedilne lastnosti mesa (barvo, mehkobo, sočnost in aromo). Meso je sestavljeno predvsem iz nasičenih in enkrat nenasičenih maščob v približno enakih razmerjih. Izdelki iz prežvekovalcev, kot so krave in ovce, vsebujejo tudi naravne transmaščobe, ki se razlikujejo od industrijskih in ne veljajo za nezdrave.

Holesterol je pomembna sestavina celičnih membran, potreben pa je tudi za sintezo žolčnih soli, steroidnih hormonov in vitamina D. V mesu vseh vrst, mleku, jajcih in njihovih izdelkih je edini vir holesterola v naši prehrani. Mišično tkivo običajno vsebuje 50-80 mg holesterola/100 g, kar ni zelo veliko, glede na to, da ga telo dnevno sintetizira približno 1000 mg. Nasprotno ga določene vrste drobovine, npr. srce, ledvica, možgani in nekateri mesni izdelki lahko vsebujejo več, tudi preko 300 mg/100 g. Sama količina maščobe ne pove veliko o vsebnosti holesterola.

Vitamini in minerali

Meso je za človeka odličen vir vitaminov skupine B, razen folne kisline B9 in biotina B8. Pomemben je tudi vir mineralov, kot so železo, cink in selen.

• Vitamin B1 (tiamin): Za spomin, pravilno delovanje možganov, mišic in srca, hitro tvorbo energije in dvig morale. Največ ga je v svinjini (štirikrat toliko kot v govedini in enajstkrat toliko kot v piščančjem mesu).
• Vitamin B2 (riboflavin): Za dober vid, zdravo kožo in lase. Največ ga je v ovčetini, govedini, svinjskem hrbtu in zelo malo v perutnini.
• Vitamin B3 (niacin): Zoper nespečnost. Skoraj trikrat toliko ga je v piščančjih in puranjih prsih kot v govedini ali svinjini.
• Vitamin B6 (piridoksin): Uravnava delovanje želodčne kisline, skrbi za protitelesa in preprečuje staranje. Najdemo ga v piščančjih in puranjih prsih ter govejem stegnu.
• Vitamin B12: Za dobro kondicijo možganov in zoper demenco. Ključen vitamin, ki ga najdemo izključno v živalskih virih.
• Železo: Govedina je bogat vir hemskega železa, ki ga telo zelo učinkovito absorbira. Največ ga je v govejih jetrih in stegnu, divjačini in konjskem mesu. Pol manj ga je v svinjini in trikrat manj v piščančjem mesu.
• Cink: Največ ga je v ovčjem stegnu, govejem stegnu in svinjskem kareju, če odmislimo ostrige.
• Selen: Pomemben za dobro delovanje ščitnice. Največ ga ima puranje meso.
• Fosfor: Največ ga je v jetrih, svinjskem kareju in ovčjem stegnu.
• Baker: Pomemben za dobro kri, saj skupaj z železom preprečuje slabokrvnost.
• Mangan: Največ ga je v jetrih, govedini in ovčetini in najmanj v piščančjem mesu.

Meso na splošno ni pomemben vir maščobotopnih vitaminov, izjema so jetra, ki predstavljajo najpomembnejši vir vitamina A in dober vir vitaminov D in K.

Vpliv izbire in reje na kakovost mesa

Kakovost mesa in slovenski standardi

Kakovost mesa je vsota različnih lastnosti: senzoričnih, prehransko-fizioloških, tehnoloških in higiensko-toksikoloških. Odvisna je od vrste živali, mase živali ob zakolu, njene starosti, spola, prehrane, pa tudi od ravnanja z živalmi pred zakolom in ravnanja z mesom po zakolu, deleža mišičnine, nežnosti mišičnih vlaken, količine mastnega in vezivnega tkiva, marmoriranosti itd. Na kakovost vplivajo tudi način zorenja, skladiščenje in postopek zamrzovanja mesa. Vsako meso in mesni izdelek, ki ga kupite na trgu, dosega minimalne EU standarde kakovosti, kar je regulirano z evropsko in slovensko zakonodajo. Za lažjo nakupno odločitev poiščite meso z znakom »izbrana kakovost - Slovenija«, ki je garancija za kakovostno slovensko meso. Zelo priporočljivo je, da posegamo po lokalnem, kakovostnem slovenskem mesu, še posebej če nosi znak »izbrana kakovost - Slovenija«.

Različne vrste mesa in njihove značilnosti

Na potrebe po hranilih vplivajo spol, starost, delež puste telesne mase, telesna dejavnost in seveda tudi prehranske navade posameznika. Strokovnjaki svetujejo, naj se na našem krožniku med različnimi vrstami mesa največkrat znajde pusto perutninsko meso, nekajkrat na teden lahko brez škode užijemo tudi kakovostno rdeče meso, medtem ko moramo biti pri vnosu predelanih mesnih izdelkov nekoliko bolj previdni.

• Perutnina (piščanec, puran): Je med najpogosteje uživanimi vrstami mesa v Sloveniji, predvsem zaradi manjše vsebnosti maščob, lažje prebavljivosti, visoke hranilne vrednosti in enostavne priprave. Piščančje prsi brez kože so odličen vir vitamina B6 in niacina. Puranje meso brez kože vsebuje nezanemarljiv odstotek zdravih beljakovin, vitamin B6, niacin in je odličen vir železa. Meso pitovnih piščancev je mehko in blede barve, pri prosti reji pa je temnejše in čvrstejše. Perutnina ima zelo malo medmišične maščobe.
• Rdeče meso (govedina, svinjina, jagnjetina, teletina): Meso mlade govedi je živo rdeče barve z belimi maščobnimi plastmi med mišičevjem. Meso govedine je temno rdeče barve in primerno predvsem za pripravo enolončnic. Teletina in starejša teleta imajo meso svetlo rožnate do rožnate barve. Pusta govedina in svinjina sta odličen naravni vir beljakovin in bistvenih hranil.
• Drobovina (jetra, ledvica, srce, možgani): Predstavlja najpomembnejši vir vitamina A in dober vir vitaminov D in K. Vendar pa določene vrste drobovine lahko vsebujejo tudi več holesterola.

Pomen pašne reje in njene prednosti

Rejec lahko na kakovost mesa vpliva z izbiro pasme živali, s krmo in z načinom reje. S prehrano živali vplivamo predvsem na kakovost in vsebnost maščobe, kar posledično vpliva na aromo in okus mesa. Meso živali, ki so pitane s travinjem, običajno vsebuje manj maščobe in več vitamina A in E. Manjša vsebnost maščobe pomeni nižjo energijsko vrednost, po drugi strani pa je takšno meso tudi nekoliko bolj pusto in čvrsto. Meso pašnih živali lahko po kakovosti primerjamo z divjačino. Vsebuje skoraj enako količino maščobe, a ima neprimerno več maščobnih kislin omega-3 in dobro razmerje z maščobnimi kislinami omega-6. Pašna reja zagotavlja tudi do sedemkrat več konjugirane linolne kisline (CLA), ki deluje antikancerogeno, antiaterogeno ter proti diabetesu in debelosti. CLA znižuje raven holesterola in uravnava delovanje ščitnice. Meso in izdelki pašne živine in kokoši imajo tudi veliko več vitaminov E, A, D ter vitaminov skupine B, zlasti B3 in B12, kot tudi mineralov, med njimi cinka in selena, ter neprimerljivo več zaščitnih karotenoidnih snovi, zlasti betakarotena in luteina. Meso živali, ki so jih rejci krmili z močnimi krmili, je zaradi večje vsebnosti maščobe senzorično ugodnejše, saj več maščobe daje mehko in sočno meso.

Pravilna priprava in kulinarična uporaba mesa

Toplotna obdelava in njeni vplivi

Meso s toplotno obdelavo postane užitno ter pridobi senzorične lastnosti, izboljša pa se tudi prebavljivost beljakovin. Med toplotno obdelavo potekajo v mesu številne kemijske (denaturacija beljakovin, hidroliza kolagena, spremembe na maščobi) in fizikalne spremembe (izguba mase). Po toplotni obdelavi meso pridobi primerne senzorične lastnosti, kot so videz, barva, sočnost, mehkoba in aroma. Prehranska vrednost se v veliki meri ohrani, zagotovi se tudi ustrezno obstojnost in zdravstveno neoporečnost. Pomembna je izbira kakovostne surovine, velik vpliv pa ima tudi pravilno izpeljan toplotni postopek obdelave.

Kosi mesa z malo vezivnega tkiva so mehkejši in primernejši za suho toplotno obdelavo, npr. pečenje, pečenje na žaru, praženje (pljučna pečenka, ledja, hrbet). S suhimi postopki priprave mesa dosežemo boljšo senzorično sprejemljivost in zaradi dodatka olja dobimo tudi višjo energijsko vrednost, kar običajno ni zaželeno. Pečeno in ocvrto meso ima zaradi produktov te reakcije bolj privlačen okus in aromo kot meso, ki ga obdelamo z mokrim toplotnim postopkom (kuhanje, dušenje, kuhanje na pari). Mokri postopki so primerni predvsem za toplotno obdelavo nekoliko starejšega mesa oz. mesa z več vezivnega tkiva, saj ga daljša toplotna obdelava omehča. Pri suhi toplotni obdelavi govorimo o različnih stopnjah pečenja, odvisno od temperature v središču kosa mesa. Stopnje pečenosti so zanimive predvsem s senzoričnega vidika, saj vplivajo na sočnost, barvo prereza, mehkobo, zmanjša se tudi izguba mase med toplotno obdelavo:

• Goveje meso: Presno pečeno (Ts med 40 in 45 °C), polpresno pečeno (Ts med 55-60 °C), polpečeno oziroma »medium« (Ts med 65 in 70 °C) ter pečeno (Ts med 75-80 °C).
• Ovčje meso: Štiri stopnje pečenosti, podobno kot pri govedini.
• Svinjina in kozličje meso: Polpečeno (Ts je 70 °C) in pečeno (Ts je 80 °C).
• Perutnina in ribe: Obdelujemo do polne stopnje pečenosti.

Zorenje mesa

Izraz meso ne zajema le mišičnega tkiva, temveč tudi druge organe, npr. jetra, možgane, itn. Meso je biokemično živa snov, saj v njem nenehno potekajo številni encimski biokemični procesi. V zadnjem času se uveljavlja postopek namernega zorenja mesa. Zanj izbiramo samo mehke dele mesa goveda z malo veziva in vezivnin, a lahko zorimo tudi divjačino in meso drobnice. Med zorenjem mesa skupine proteolitičnih encimov ali fermentov razgrajujejo beljakovine na manjše enote, v določeni meri do prostih aminokislin. Posledica so številne prečne razpoke v mišičnini, kar pripomore k temu, da je zorjeno meso bolj mehko za uživanje. Zorenje ni priporočljivo za tiste vrste mesa, ki jih kuhamo ali dušimo.

Kombiniranje mesa z drugimi živili

Meso je funkcionalno, a hkrati kompleksno živilo, zato ga moramo upoštevati kot celoto, uživati raznovrstno in vedno v kombinaciji z zelenjavo in sadjem. Znano je, da nekatere snovi v živilih spodbujajo absorpcijo hranil, druge pa lahko absorpcijo zavirajo. Strogo prepovedanih ali zelo priporočljivih kombinacij živil ni.

Zdravstveni vidiki in priporočila za uživanje mesa

Uravnoteženo vključevanje kakovostnega mesa v vsakodnevno prehrano je ključnega pomena. Dejstvo je, da je meso ključni vir vitaminov in mineralov, kot sta denimo vitamin B12 in vir železa. Zmerno uživanje mesa je del pestre in uravnotežene prehrane, vendar sta kljub temu tudi pri uživanju mesa in mesnih izdelkov pomembni zmernost in izbira kakovostnega mesa.

Prednosti zmernega uživanja mesa

Človekov imunitet nikoli ni bil pomembnejši kot v današnjem času, ko je postal prva črta obrambe proti raznim boleznim. Imunitet potrebuje svoje redovne "boostere", ki ga bodo vzdrževali na visoki ravni, in ki prihajajo v formi raznih nutrijentov, kot so železo, selen, cink in B vitamini. Posebej velja izpostaviti železo, katerega je v rdečem mesu veliko in se ga v nobeni drugi namirnici ne more toliko izkoristiti kot v mesu. Zelo pomemben je tudi cink, katerega se prav tako iz mesa lahko izkoristi v veliki količini, za kar je najboljši primer dejstvo, da se v samo 100 gramih govedine nahaja 50 odstotkov dnevnih potreb tega minerala pri ženskah. Uživanje zadostne količine beljakovin, zlasti pri starejših odraslih, lahko pomaga preprečiti sarkopenijo - izgubo mišične mase, povezano s staranjem.

Potencialna tveganja in previdnost pri uživanju

Vendar pa za zdravo življenje ni dovolj nekontroliran vnos vsakršnega mesa oziroma mesnih izdelkov. Meso in predvsem mesni izdelki lahko vsebujejo tudi velik delež skupnih in nasičenih maščob. Veliko študij povezuje prekomerno uživanje mesa in mesnih izdelkov s povišanim celokupnim vnosom maščob in še zlasti neželenimi nasičenimi maščobnimi kislinami. Zaradi večje vsebnosti maščob imajo mesni izdelki v povprečju tudi višjo energijsko vrednost. Vsebujejo pa lahko veliko dodane soli in aditivov.

Bolezni srca in ožilja

Nezmožnost človeškega telesa, da kljubuje prekomernim živalskim maščobam v prehrani, je eden od dejavnikov tveganja. Pri večletnem uživanju prekomernih količin takšnih snovi se na notranjih stenah arterij naberejo maščobni sloji, nakar pride do arterioskleroze ali zoževanja arterij. "Časopis ameriškega zdravniškega združenja" je že leta 1961 navedel, da bi z vegetarijansko prehrano lahko preprečili devetdeset do sedemindevetdeset odstotkov bolezni srca, ki so vzrok za več kot polovico smrti v Združenih državah. Te ugotovitve podkrepljuje poročilo Ameriškega združenja za srce. Tudi Nacionalna akademija znanosti je pred kratkim poročala, da je visoka stopnja holesterola, katero so ugotovili pri večini Američanov, glavni dejavnik prave "epidemije" koronarno-srčnih bolezni v ZDA. IARC že več kot desetletje opozarja, da je meso, če ga uživamo nad priporočili, dejavnik tveganja za razvoj debelosti, sladkorne bolezni tipa 2, srčno-žilnih bolezni, zobnih bolezni in osteoporoze.

Rakava obolenja

Številne študije navajajo zvezo med rakom debelega črevesa in uživanjem mesa. En razlog za pojav raka je visok odstotek maščob in majhna vsebnost vlaken v prehrani, katere osnova je meso. Posledica tega je počasen prehodni čas skozi debelo črevo, kar toksičnim odpadkom omogoča, da opravijo svoj del škode. Ob nadaljnjem raziskovanju se dokazi, ki mesojedstvo povezujejo z drugimi oblikami raka, kopičijo v alarmantnem obsegu.

Mednarodna agencija za raziskavo raka (IARC) je oktobra 2015 v reviji The Lancet Oncology objavila znanstveno monografijo »IARC Monographs Volume 114: Evaluation of consumption of red meat and processed meat«. V njej rdeče meso razvršča v kategorijo verjetno rakotvornih snovi za ljudi, mesne izdelke pa v najvišjo kategorijo rakotvornih snovi za človeka. Pri tem je IARC jasno sporočila, da pri rdečem mesu gre za nekaj deset stopenj nižji nivo tveganja kot pri tobaku in azbestu, ki sta prav tako v tej skupini. Rakotvornost ni enkraten dogodek, na nastanek in razvoj raka vpliva količina in pogostost uživanja posameznih kritičnih sestavin hrane, poleg tega pa še vrsta drugih dejavnikov življenjskega sloga. Izračunano je bilo, da se na vsakih 50 gramov dnevno zaužitih mesnih izdelkov tveganje za razvoj raka poveča za 18 %.

Kemikalije in nečistote

V mesu in mesnih izdelkih so še mnoge druge potencialno nevarne kemične snovi, katerih se potrošniki v glavnem ne zavedajo. Živali ohranjajo pri življenju in pitajo ob neprestani oskrbi s pomirjevali, hormoni, antibiotiki in 2700 drugimi zdravili. Ta proces se začne še pred rojstvom in se nadaljuje še dolgo po smrti. Ena izmed teh kemikalij je dietilstilbestrol (DES), hormon za rast, ki je v ZDA v uporabi navkljub študijam, ki so pokazale njegovo rakotvornost. Še en priljubljen spodbujevalec rasti je arzenik.

Natrijev nitrat in natrijev nitrit, kemični snovi, ki ju uporabljajo kot konzervanse za upočasnitev gnitja sušenega mesa in mesnih izdelkov (šunka, slanina, salame, hrenovke in ribe), prav tako ogrožajo zdravje. Te kemikalije dajejo mesu živordečo barvo. Manjše količine so lahko nevarne že za majhne otroke ali dojenčke, zato je strokovni odbor za dodatke v hrani pri FAO/WHO posvaril: "Nitratov za nobeno ceno ne bi smeli dodajati hrani za otroke." Poleg tega pri dimljenih suhomesnatih izdelkih predstavlja problem prisotnost N-nitrozaminov in policikličnih aromatskih ogljikovodikov.

Zaradi umazanih, prenatrpanih pogojev, katere živinorejska industrija vsiljuje živalim, mora uporabljati ogromno količino antibiotikov. Toda takšna množična uporaba antibiotikov naravno ustvarja na antibiotike odporne bakterije, ki preidejo na ljudi, ki meso jedo. Travma zaklane živali mesu doda še "bolečinske strupe" (kot so močni stimulansi). Razen nevarnih kemikalij meso pogosto nosi tudi bolezni živali samih. Poročilo USDA iz leta 1972 navaja primere obolelih trupel, vključno z okrog 100.000 kravami z očesnim rakom in 3.596.302 primeri gnojnega vnetja jeter.

Nacionalna priporočila za zdravo prehrano (NIJZ)

Priporočila zdravega načina prehranjevanja, ki jih oblikujemo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), temeljijo na uživanju pestre mešane prehrane, sestavljene iz priporočenih kombinacij različnih vrst živil iz vseh skupin živil, kar ob ustreznem energijskem vnosu zagotovi zadosten vnos vseh hranil, potrebnih za normalno rast, razvoj in delovanje organizma. Pestra mešana prehrana vključuje tudi meso v zmernih količinah.

Priporočila izpostavljajo pomembnost zmernosti pri uživanju mesa, in sicer uživanje belega mesa (perutninsko meso) do trikrat na teden, rdečega mesa pa največ dvakrat na teden. Skupna količina zaužitega rdečega mesa in predelanih mesnih izdelkov naj ne bi presegala 300 g tedensko, količine nad 500 g na teden pa predstavljajo resno tveganje za zdravje. Že dalj časa na NIJZ opozarjamo, da je treba mesne izdelke uživati v priporočenih količinah in ne prepogosto.

Po naših podatkih prebivalci Slovenije v povprečju zaužijemo preveč mesa, zlasti preveč mesnih izdelkov, medtem ko je uživanje rib prenizko. Za dosego priporočil zdrave prehrane bi moral povprečni prebivalec Slovenije v prehrani zmanjšati delež mesnih izdelkov, pojesti manj mesa, sorazmerno pa zvišati delež rib. To priporočilo lahko dosežemo že tako, da dan ali dva v tednu načrtujemo kot brezmesna, enkrat do dvakrat tedensko pa vključimo tudi ribe.

Nacionalne smernice zdrave prehrane dajejo prednost pustim delom mesa, predvsem perutnini. Uživanje predelanih mesnih izdelkov naj ne bo preveč pogosto, saj le-ti lahko vsebujejo tudi veliko maščobe. Če že uživamo mesne izdelke, naj pri tem velja previdnost pri izbiri - izbiramo tiste, kjer je vidna struktura mesa (npr. šunka, piščančje prsi ipd.) in ne tistih, kjer je struktura homogena. Pri tem naj bo potrošnik pozoren predvsem na delež vsebovanega mesa, soli, maščob in nekaterih aditivov.

Čeprav ima prehrana znatno vlogo pri razvoju sodobnih civilizacijskih bolezni, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki različno pomembno vplivajo na zdravje, kot so kajenje, alkohol, telesna nedejavnost in stres.

Tabela: Hranila in njihov pomen v mesu

tags: #nutrije #burger #rusija

• Izbira sira za rogljičke
• spoznajte novozelandsko ptico kivi
• Kulinarične ideje z brstičnim ohrovtom in korenjem
• izvirna jesenska solata z rdečim zeljem in jajci
• Kako enostavno narediti jabolčni kis doma