Temperatura je eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na rast in razvoj vrtnin, vključno z zeljem. Različne rastlinske vrste in celo posamezni organi rastline imajo različne temperaturne zahteve. Z razumevanjem teh potreb lahko zagotovimo bogat in zdrav pridelek tudi v obdobjih nizkih temperatur.
Pomen temperature za rast in razvoj vrtnin
Temperaturne zahteve niso omejene le na posamezne rastlinske vrste, temveč tudi na občutljivost njihovih posameznih organov in osnovnih življenjskih procesov. Na primer, nadzemni organi potrebujejo drugačno temperaturo kot koreninski sistem. Cvetoči deli rastlin ne prenesejo temperatur pod 0 °C, medtem ko je med temperaturnimi pogoji za kalitev in ukoreninjenje lahko razlika tudi do 10 °C.
Temperaturne zahteve in ontogenetske faze
Čeprav nekatere rastline prenesejo temperature precej pod lediščem, jih je treba opazovati glede na določeno ontogenetsko fazo in za določene organe. Na primer, špinača in solata preneseta zamrznitev v fazi mladih rastlin, medtem ko brstični ohrovt to zmore v zreli, užitni fazi.
Kalitev semen pri nizkih temperaturah
Za optimalno temperaturo kalitve na mraz odpornih in drugih vrtnin je splošno sprejeto načelo optimalne temperature. Nemogoče je vedno doseči optimalno temperaturo, zato moramo v praksi pogosto saditi ob določenem času vnaprej, da bi pridelek zaščitili pred na primer hudo vročino.
Izkušnje kažejo, da nekatere vrtnine dobro kalijo tudi pri nizkih temperaturah:
| Vrtnina | Minimalna temperatura kalitve | Optimalna temperatura kalitve | Maksimalna temperatura kalitve |
|---|---|---|---|
| Špinača, Solata | -1 °C | 26-32 °C | |
| Peteršilj, Korenje, Rdeča pesa, Redkev | 4 °C | 26-32 °C | |
| Zelje, Ohrovt | 4 °C | 29 °C | 35 °C |
| Paradižnik | 10 °C | 32 °C | |
| Paprika | 15 °C | 32 °C |
Med kaljenjem lahko zaradi plesni in gliv predčasno odpadejo kalilni deli ali pa se pojavijo bolezni korenin, stebel in nadzemnih delov. Zelje in ohrovt dobro prenašata temperaturo kaljenja med 4 °C in 35 °C, čeprav je optimalna temperatura 29 °C, jih v praksi običajno sadimo v zemljo pri 13 °C. Pri teh vrtninah je treba čim bolj upoštevati zgodnje kaljenje pri nizkih temperaturah.
Utrjevanje sadik
Za sadike je ključno zagotoviti zdravo povečanje odpornosti na nizke temperature s postopnim utrjevanjem. To je bistveno pri prehodu iz zaprtih prostorov na vrtove. Zagotovite daljše prezračevanje in za zalivanje zelenjave uporabljajte vodo z nižjo temperaturo od optimalne sobne temperature. Prav tako je zelo koristno, če ponoči znižate temperaturo v prostoru za 5-8 °C. Ko ni več nevarnosti zmrzali, je čas, da odstranite pokrivala in zastirke, grede očistite in jih pripravite za nadaljnjo obdelavo.
Vzgoja zelja za spomladanski in jesenski pridelek
Vzgoja sadik zgodnjega zelja
Za vzgojo zgodnjega zelja izberemo sorte s krajšo rastno dobo, ki navadno naredijo manjše glave. Da imamo sadike pripravljene v začetku aprila, setev opravimo okoli 45 dni prej, torej v začetku februarja v zaščiten prostor. Najprej sejemo več semen v večjo posodo, kjer semena vzklijejo. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti.
Ko so lepo razviti »srčasti« klični listi (v roku od 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Ne čakamo tako dolgo, da bi se začeli razvijati pravi listi, saj se hkrati razvijajo tudi korenine, ki bi jih med pikiranjem poškodovali. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobre rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih lahko pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 4 °C. Če nam po pikiranju ostane več rastlin, jih pojemo kot mikrozelenje, saj je rastlina v tej rastni dobi užitna.
Prve sadike presadimo na prosto, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oz. okoli 45 dni po setvi, kar pomeni konec marca ali v začetku aprila. Sadike posadimo na razdalji 50 cm v cikcak vzorcu, odvisno od sorte. Spomladanske sorte s krajšo rastno dobo in manjšimi glavami sadimo bolj gosto, na razdalji 30 cm v cikcak vzorcu. Te zelo zgodnje setve obvezno pokrijemo z vrtno kopreno, najbolje preko lokov, saj sadik zelja ne sme stiskati. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Rahlo zalijemo zgolj sadilno luknjo, saj so spomladi tla navadno dovolj vlažna. Rastline v maju še vedno ščitimo z vrtno kopreno, ki mlade rastline odlično ščiti pred mrzlim vetrom, hladnimi nočmi in letečimi škodljivci.
Vzgoja sadik jesenskega zelja
Ko vzgajamo zelje za jesenski pridelek, sejemo semena za vzgojo sadik v začetku maja. Vzgoja sadik v maju je precej lažja, saj lahko zaradi višjih temperatur vse počnemo zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku. Semena najprej sejemo v večjo posodo in kasneje pikiramo v srednjo sadilno enoto. Ker je rastlina ves čas zunaj, utrjevanje ni potrebno.
Sadike zelja nato presajamo na gredo v juniju ali še v začetku julija, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oz. približno v 30 dneh. Sadike v tem času rastejo hitreje kot spomladi. Posadimo jih na razdalji 50 cm, globoko, do prvih listov. Močno zalijemo sadilno luknjo in tudi gredo, kjer bo rastlo zelje, saj mora biti greda premočena tudi v globino. Če presajamo tik pred dežjem, se bodo sadike odlično ukoreninile.
Presajanje in nega zelja
Zgodnje sorte zelja sadite v marcu in aprilu na razdaljo 30×30 cm ali 40×40 cm. Pozne sorte zelja lahko od aprila naprej sejete na gredice v vrtu. Do začetka junija se dobro razrastejo in takrat jih presadite na razdaljo 50×50 cm. Presajene sadike prvi teden dni vsakodnevno zalivamo, še posebej ob suhem in sončnem vremenu. Nato postopoma zmanjšujemo zalivanje, da se rastlina globoko ukorenini. Največ zalivamo enkrat tedensko. Medvrstni prostor med zeljem izkoristite za sajenje vrtnin, ki hitro rastejo. Dober sosed zelju so grah, fižol, solata, špinača, ki jih lahko sadimo med vrste. V vrsto med zelje lahko posadite tudi zeleno. Zelje lahko v mešanih kulturah združujete tudi z bobom, blitvo, endivijo in jajčevcem. Ob robove gredic in med vrste lahko posejete tudi kamilico, korijander ali kimelj, ki izboljšajo okus. Pred jesenskim zeljem lahko raste grah, krompir, bob, zgodnje korenje. Za zeljem se izogibamo presajanju ostalih kapusnic.
Vse kapusnice je treba močno gnojiti, ker razvijejo veliko listov oz. oblikujejo glave. Zelje lahko dognojujemo z gabezovo prevrelko, ki je bogata s kalijem, ali s pripravki na osnovi morskih alg. Zelje z daljšo vegetacijo lahko dognojujete tudi z dušičnimi gnojili v času sklepanja in ob sklenitvi glav. Zelju od sredine maja naprej prija poletna zastirka (travni odkos in slama). Z rednim zalivanjem in poletno zastirko skrbimo za enakomerno vlažnost tal.
Zaščita zelja pred škodljivci in boleznimi
Zunanje liste mladih in zrelih rastlin lahko napade bolhač. Sadike dobro zalivamo, da čim bolje prenesejo stres presajanja, s čimer se napad bolhačev umiri. Veliko živalic odgrizne del zunanjih listov, ki so zaradi luknjic morda videti kot »idrijska čipka«, a so glave v notranjosti večinoma lepe. Precej manj težav imamo s kapusovo muho in kapusovim belinom. Korenine objedajo ličinke kapusove muhe. Ličinke kapusove hržice sesajo zelje, zato to ne naredi glav. Zelje od sredine maja do konca oktobra ščitimo z insektno mrežo. Mlade sadike (stebelca) zelo rad obgloda bramor ali pa napadejo mravlje. Kasneje največ škode na brokoliju naredijo gosenice kapusovega belina, ki se prehranjujejo z listi. Najboljša preventiva spomladi je pokrivanje celotne grede s kopreno, v vročih dneh pa z insektno mrežo. Zanimiva zaščita pred kapusovim belinom so tudi umetni barvni metulji, zapičeni na gredi, ki odganjajo kapusovega belina, saj je ta zelo plah in ne vstopa na teritorij ostalih metuljev. V kislih tleh in ob neprimernem kolobarju se pojavi golšavost kapusnic, črnoba kapusnic, kapusova plesen in viroze. Posamezne sadike zelene med zeljem s svojim vonjem odganjajo kapusovega belina.
Odpornost zelja in drugih kapusnic na nizke temperature
Odpornost kitajskega zelja
Kitajsko zelje lahko presadimo v rastlinjak, saj s tem v mili zimi, ko vanj ne prodre mraz, hujši od -4 °C, zagotovimo sveže kitajsko zelje vse do februarja. Nižje temperature poškodujejo predvsem zunanje liste, zaradi česar začne prej propadati, a je v notranjosti še vedno užiten.
Prezimevanje ostalih kapusnic in vrtnin
Na prostem uspeva zelje tudi, ko so temperature nizke, saj razvite glavice prenesejo rahle zmrzali do -4 °C. Odrasla (tehnološko zrela) rastlina drži temperature vse do -7 °C. Med kapusnice, ki jih lahko gojimo samo spomladi in jeseni, saj ne marajo dolgega dneva in vročine, spadata tudi cvetača in zelje. Na prosto presajamo zelje, cvetačo in brokoli od konca marca do konca aprila. Marca je že čas tudi za sadike nadzemne kolerabice in ohrovta, druge naj počakajo do aprila. V decembru je še vedno čas, da zaščitite na nizke temperature občutljivejše rastline.
Poleg zelja pa na vrtu brez težav prezimijo tudi druge vrtnine. Blitva, špinača in zimska solata brez težav prezimijo na vrtu, prav tako motovilec, ki ga ni treba pokrivati s kopreno. Bolje bo prezimila zimska solata, ki smo jo sejali in ima pred zimo razvitih pet listov. Divja rukola brez večjih težav prezimi na vrtu. V vrtu in rastlinjaku prezimi tudi azijska listna zelenjava. Zimski tolščak se na vrtnih gredicah razvija in raste celo zimo, s svojimi listi prektiva tla in jih v zimskem času varuje pred nevšečnostmi. S pobiranjem radičev z vrta ne hitimo, saj ga na vrtu skladiščimo še dolgo v zimo; zunanji listi so pogosto neugledni, v notranjosti pa se skriva sočna in sveža glava. Vse do konca januarja lahko režemo radiče. Brstični ohrovt in listnati ohrovt lahko prezimita na vrtu; listi listnatega ohrovta v zimskem času postanejo bolj sladki in vsebujejo več koristnih snovi. V domačem vrtu por z gredic ne pospravimo prehitro, saj običajno vse sorte pora brez težav prenesejo mraz do januarja.
Spravilo in skladiščenje zelja
Prvo zgodnje zelje pobiramo v drugi polovici maja, v juniju in juliju. Uporabite ga sproti, saj se ne skladišči dolgo. Ker poleti glave rade pokajo, ga režite nekoliko prej. Najzgodnejša bela zelja v primernih pogojih dozorijo v petdesetih dneh. Jesensko zelje pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in še v začetku novembra.
Zelje lahko kisate ali skladiščite v hladnih in vlažnih kleteh. V primerno vlažni in hladni kleti se kitajsko zelje zelo dolgo skladišči, če ga s korenino presadimo v zabojček ali ga zavijemo v časopisni papir. Jesenski pridelek zelja čez zimo zunaj na vrtu v naših klimatskih razmerah ne prezimi, zato ga do prve zmrzali poberemo in ustrezno skladiščimo. Spravimo lahko tudi svežo rastlino, ki počaka vse do aprila. V tem primeru izpulimo celo rastlino in jo skupaj s koreninsko grudo obesimo na glavo, v hladno klet z okoli 5 °C in višjo vlago. Zemlje okoli korenin ne odstranjujemo, saj tako zelje ostane sveže dlje časa. Odstranimo le zunanje (odprte) liste, ki niso oblikovali glavice. Pozimi se bodo zunanji listi počasi rahlo sušili, a bo zeljna glavica znotraj še vedno ostala čvrsta in sveža. Zelje v kleti hranimo več mesecev, če ga posadimo v zabojčke s peskom in hranimo v hladni, vlažni kleti. Zelje presadimo tudi v zasipnico, toplo gredo ali rastlinjak. Zasipnico pokrijemo z deskami, koruznico in zasujemo z zemljo. V primeru prezimovanja zelja, ki smo ga presadili v toplo gredo, ga pokrijemo s steklom in koruznico.