Navadna jagodičnica (Arbutus unedo) spada v družino Vresovk (Ericaceae), ki je znana po pisanih okrasnih predstavnikih, kot so rododendroni in vresja. Rod Arbutus, ki obsega 13 vrst, ima mesnate, užitne jagode, ki so najbolj poznane lokalno. Med njimi je tudi navadna jagodičnica, ki jo uvrščamo med sadne vrste zaradi užitnih plodov.
Gre za zimzelen grm ali drevo, ki lahko zraste do 8 metrov višine. Uspeva na višje ležečih obalnih območjih južne Evrope, od zahodnega Sredozemlja do južnih predelov ob Atlantiku. Še posebej je razširjena v Dalmaciji, medtem ko v Sloveniji uspeva v zavetnih legah obalnega in priobalnega pasu. Edino avtohtono rastišče v Sloveniji je na rtu Ronk.
Navadna jagodičnica je zaradi svoje lepote in nenavadnosti zelo cenjena kot okrasna rastlina. Uporablja se pri obnovitvah gozdov in za urejanje krajine. Njena uporaba je razširjena tudi v vrtnarstvu.
Botanične značilnosti
Navadna jagodičnica je za vzgojo zelo nezahtevna. Odporna je na sušo in dobro prenaša mraz do temperatur -10°C do -15°C. Najbolje uspeva v rahlo kislih ali gozdnih tleh z veliko humusa, vendar se dobro prilagodi tudi na apnenčasta tla. Pri izbiri lege je treba biti pazljiv, saj rastlina slabo prenaša veter.
Posebnost jagodičnice je dolgo zimsko cvetenje, ki traja od novembra do marca. Cvetove oprašujejo čebele, čmrlji in drugi opraševalci ob toplih in sončnih dneh. Stalno prisoten veter bi jim onemogočal letenje, kar bi lahko povzročilo težave z oplodnjo.
Rastlina ima gosto krošnjo nepravilne oblike. Listi so masivni, usnjati, olivno zelene barve in eliptične oblike. Lubje je rdeče-rjave barve, nagubano in razpokano, s starostjo se lušči v tankih podolgovatih ploščah.
Značilnost jagodičnice so lepa socvetja, sestavljena iz 15-30 zvončastih cvetov bele do rožnato rdeče barve. Iz njih se razvijejo šopki živordečih jagod. Socvetja so pomemben vir hrane za čebele in druge opraševalce v zimskem času.
Plodovi navadne jagodičnice
Plodovi navadne jagodičnice so majhne jagode s premerom do 2 cm. Imajo značilno zrnato in gomoljasto površino z neodstopajočimi "bradavicami". Njihovo zorenje poteka počasi, v dveh obdobjih: prvo obiranje od sredine oktobra do sredine decembra, drugo pa se začne po novem letu.
Plodovi so sprva zelene barve, nato postanejo rumeni do oranžni, živo rdeči in v polni zrelosti temno rdeči. Po obliki spominjajo na plod ličija. Meso ploda je oranžno do rdeče barve, sočno, malo moknato in lepljivo.
Posebnost jagodičnice je sovpadanje časa zorenja plodov in cvetenja. Na istem drevesu imamo v jesensko-zimskem času lepa bela socvetja in plodove iz prejšnjega leta v različnih fazah zrelosti.
Razmnoževanje in vzgoja
Navadna jagodičnica je zelo zahtevna za razmnoževanje. Z genetsko variacijo in specifičnimi zahtevami pri kaljenju se s semeni težko razmnožuje. Tudi odstotek potaknjencev, ki poženejo korenine, je nizek. Najboljše rezultate dosegamo z mikropropagacijo.
Novo sadiko je priporočljivo posaditi jeseni, lahko pa tudi spomladi, da se izognemo obdobjem zmrzali. Zaradi bujnosti drevesa je treba pri sajenju upoštevati večjo sadilno razdaljo, vsaj 5 metrov od drugih dreves. Če tla niso kisla, lahko v sadilno jamo dodamo šoto, da znižamo pH vrednost tal.
Rastlina je enostavna za vzdrževanje, saj hitro raste in na primerni zavetni ter sončni legi večinoma ne potrebuje nege. Gnojimo jo enkrat letno, najbolje v jesensko-zimskem času, z organskimi gnojili, kot je kompost. Zalivanje je potrebno samo prvo leto po sajenju, še posebej, če je bilo drevo posajeno spomladi. Uporaba zastirke okoli debla ohranja vlago v tleh in preprečuje plevel.
Izogibamo se jesensko-zimskemu obrezovanju, da preprečimo poškodbe zaradi zmrzali in ohranimo plodove na drevesu.
Škodljivci in bolezni
Rastlina nima zelo nevarnih škodljivcev. Spomladi jo lahko napadejo listne uši in kaparji. Bolj nevaren je metulj Dvorepi paša (Charaxes jasius), ki se prehranjuje izključno z navadno jagodičnico. Ličinke jedo liste, odrasli metulji pa iz zrelih plodov srkajo sladko tekočino. Ta škodljivec je razširjen v Dalmaciji in na istrskem polotoku.
Uporaba plodov
Plodovi navadne jagodičnice se jedo sveži, vendar se najpogosteje uporabljajo za proizvodnjo marmelad, džemov in sirupov. Uporabljajo se tudi pri pripravi slaščic in tort. Na Sardiniji in Korziki iz plodov izdelujejo vino z 9-10% alkohola ali destilirano pijačo, podobno brendiju.
Zelo poznan je tudi med navadne jagodičnice, ki je aromatičen in grenkega okusa.
Prehranske in fizikalno-kemijske lastnosti plodov
Plodovi navadne jagodičnice vsebujejo veliko sladkorjev (od 42% do 52%), malo kislin in precej fenolnih spojin. Značilen grenak priokus verjetno dajejo tanini skupaj z ostalimi fenolnimi spojinami. Cianidini prispevajo k rdeči barvi plodov.
Plodovi so velik vir kalija in magnezija, v manjši količini pa tudi kalcija in fosforja. So tudi bogat vir vlaknin, saj 100 g plodov pokrije več kot 50% dnevnih potreb po prehranskih vlakninah.
Z 270 mg / 100 g plodov je navadna jagodičnica živilo z zelo visokimi vrednostmi vitamina C. Z zaužitjem 100 g plodov pokrijemo približno 270% dnevnih potreb po vitaminu C pri odraslem človeku in 490% dnevnih potreb pri otrocih.
Uporaba v ljudski medicini in kozmetiki
Že v ljudski medicini so plodove navadne jagodičnice uporabljali kot sredstvo za strjevanje krvi, diuretik in antiseptik, ter sredstvo proti driski in visokemu krvnemu tlaku. Iz ekstrakta plodov so izolirali snovi z močnim protivnetnim delovanjem.
V kozmetiki se plodovi uporabljajo kot dodatek kremam za nego obraza, saj omogočajo enakomerno zagorelo barvo kože in preprečujejo nastajanje rjavih madežev. Krema je priporočljiva proti staranju kože, kožnim gubam, neenakomerni polti in madežem, nastalim zaradi sončnih žarkov ali hormonskih motenj.
Listi jagodičnice vsebujejo arbutin, ki deluje antiseptično. Čaj iz listov je uporaben pri vnetjih sečil, povečani prostati, povišanem krvnem tlaku ter ranah v ustih in žrelu.
Zanimivosti in recepti
Plodovi navadne jagodičnice vsebujejo sladkor, ki se delno pretvarja v alkohol, zato zaužiti v večjih količinah lahko povzročijo omotico. To morda potrjuje latinsko ime rastline: Arbutus unedo, ki po Pliniju pomeni "pojem samo eno".
Marmelada iz jagodičnice je nekoliko zrnata zaradi drobnih koščic in nekoliko trše lupine, a se ponaša z unikatnim okusom. Recept za marmelado:
- 750 g sadežev kuhamo približno 10 minut.
- Sadeže zmečkamo, dodamo 100 g sladkorja, limonov (ali pomarančni) sok in rum.
- Na zmernem ognju kuhamo še 10 minut.
- Priporočljivo je pakiranje v manjše kozarce, saj se odprta marmelada hitro pokvari (fermentira).
Na jugu Portugalske pripravljajo žganje medronho. Plodove obirajo od septembra do novembra, jih shranijo v odprte lesene sode z vodo in pokrijejo z glino, da preprečijo drugo fermentacijo. Masa se po 3-4 mesecih destilira.
V Madridu izdelujejo liker madronjo. Drevo jagodičnice je celo v grbu mesta, kjer se nanj naslanja medved.
Kje jo najdemo?
Navadna jagodičnica je razširjena v Evropi ob Sredozemskem morju, gojijo jo tudi v Avstraliji in Afriki. Na Balkanu najdemo grško različico jagodičnice (Arbutus andrachne). Sicer poznamo 14 različnih vrst jagodičnice, ki rastejo po svetu, največ jih je v Srednji Ameriki.
V Sloveniji je redka, samoniklo raste le pri Strunjanu nad Mesečevim zalivom. Laže jo najdemo v primorskih parkih, saj je privlačna okrasna rastlina. V celinski Sloveniji jo je pozimi treba prestaviti v zavetje ali jo gojiti v posodah.
V svojem naravnem okolju lahko doseže do 30 metrov višine, na dvoriščih pa običajno zraste do 15 metrov.
tags: #navadna #jagodicnica #marmelada