Marko Sosič (1958-2021), pisatelj, gledališki in filmski režiser, je nedvomno sodoben slovenski klasik, ki si je ta status priboril že s svojim romanesknim prvencem Balerina, balerina in ga utrdil z naslednjima deloma. Njegovo pisanje prepoznamo po poetičnosti, topli empatiji in boleči razprtosti za mejna stanja človekovega duha. Sosičev peti roman, Kruh, prah, je izjemno pretanjeno, kakovostno, inovativno in pretresljivo delo, ki je med domačimi literarnimi sladokusci poželo precej odobravanja.
Roman je napisan v postmodernistični maniri, kjer se srečanja z ljudmi, dogodki in spomini oblikujejo v zaokroženo, čeprav včasih težko obvladljivo celoto. Od bralca sicer zahteva precej bralne koncentracije, a v zameno ponuja obilo bralnega užitka in globine.
Osrednje teme in motivi romana
Kruh, prah je tematsko gledano roman o vojni in njenih posledicah, o medosebnih in družinskih odnosih, o zavrnitvi, času in njegovem minevanju ter predvsem o potovanju in spominjanju. V njem se prepletajo motivi spomina, krivde in "norosti", ki so stalnice Sosičevega opusa. Sosič skozi različne pripovedne lege ubeseduje variacije na temo posameznikove intimne stiske, nemoči in nerazrešenih bremen preteklosti.
Vojne na Balkanu in traume preteklosti
Vojne na Balkanu so minile, a ostale so zgodbe, ki jih ni še nihče zapisal, ostali so obrazi, ki smo jih pozabili, in prah, v katerega so se povrnili ljudje, katerih imena so pozabljena. Roman upodablja posameznika, ki potuje skozi čas, pokrajino človeških usod ter odločitev oziroma neodločitev. Podobno kot v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, je tudi območje dogajanja v Kruhu, prahu prostor nenehne ogroženosti. Sosič v romanu kontrastira nesrečo človeškega izvora - vojno - z naravno katastrofo - poplavami, ki so v času protagonistovega potovanja zajele Balkan.
Na intimni ravni “norost” implicira nezanesljivega pripovedovalca z nekonvencionalnim, boleče neobičajnim pogledom na svet. To ni klinični, temveč pesniški termin, ki v širšem smislu označuje tudi norost sveta in družbe, ki kljub napredku ni sposobna pretrgati niza vojn in morij. Jugoslovanska vojna je to področje globoko zaznamovala, in ravno s tem se roman sooča.
Krivda in iskanje sprave
Osrednja gonilna sila romana je protagonistov občutek krivde. Glavnega junaka, pisatelja, razjeda strašanska krivda, ker med člani njegove rodbine ni bilo dovolj posluha za sorodnike z vojnega področja v Bosni. Njegova družina med vojno na Balkanu ni pomagala sorodnikom, zato protagonista še dandanes preganja ta moralna obremenitev.
Občutek krivde se kaže na meji patološkega, v vztrajnem podoživljanju enih in istih podob ter v prebijanju meje med sanjami in resničnostjo. Te podobe, prepredene z anekdotami in interpretacijami, se v plasteh nalagajo druga vrh druge, s čimer se ustvarja spominska mreža, ki povzroča vsesplošni občutek nelagodja.
Po poplavi: Rudniki in množična grobišča v Bosni
Potovanje kot osrednja metafora
Potovanje je v romanu osrednja metafora. To ni zgolj nepomembno popotništvo po geografskih koordinatah sveta, ampak veliko bolj zaznamujoča pot po prostorih človekovega bivanja. Z njo Sosič sporoča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi in kjer bi hoteli biti. Vsi smo nenehno na poti, smo neutrudni iskalci tistega varnega zatočišča, ki bi ga zmogli poimenovati naš dom.
Roman Kruh, prah je presunljivo poetično zapisan roadtrip prvoosebnega pripovedovalca, ki nam razkriva dogajanje v ozadju svoje odločitve za obisk daljnih sorodnikov v Bosni, kamor se odpelje iz Trsta. Potovanje, zajeto v teden dni leta 2010, obsega pot od Padove do Visokega v Bosni in je hkrati zunanje in notranje, prostorsko in časovno.
Spomin in pozaba: Dve vrsti spominov
V ospredju romana je vsemogočna moč spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje, kako vidi, razmišlja in deluje. Preteklost se nenehno meša s sedanjostjo, in prah pozabe, za katerega so vsi upali, da so ga že zdavnaj odpihnili iz svojih življenj, vedno intenzivneje seda na junakovo dušo in mu ne pusti dihati.
Spomini v Kruhu, prahu so dveh vrst: nekateri počasi in vztrajno gradijo poti njegove družine, ki jih je usoda na najrazličnejše načine razselila in razdružila; drugi pa so sunkoviti in brutalni, kot so spomin na ostrostrelca ali Rozalijine besede o nesreči. Protagonist nad njimi nima nikakršne kontrole, so kot boleče stikanje v zgodbah njegove družine, ki je trpela zaradi vojn in si v vsem tem povzročala tudi rane sama sebi. Obračanje hrbta se ne pozabi in bolečina ne pojenja.
Simbolika kruha in prahu
V romanu Kruh, prah simbol kruha pomeni dobroto, varnost in zanesljivost, tisto, kar je treba spoštovati in celo poljubiti, če pade na tla. Skorjica kruha v roki in predpasnikovem žepu je znamenje varnosti in zagotovilo ohranitve. Tudi spomin diši po kruhu, ki je topel od lastne svetlobe in nevidne človeške bližine. Prah pa po drugi strani simbolizira tisto, kar se je sesulo, pozabo in vračanje k izviru. Da se prah ne bi oprijel pisateljevega spomina, je treba ljudi iz preteklosti obujati in odstraniti z njih tisto, kar se jih je prijelo, tudi zlobo in zlonamernost.
Pot protagonista in srečanje z zgodovino
Glavni junak romana, prežet z občutki krivde, si želi povrniti obraze in zgodbe pozabljenih, pa čeprav za ceno nenavadnega potovanja po Srbiji in Bosni v času rekordnih poplav. Ta prvoosebni pripovedovalec, pisatelj, se po petnajstih letih odloči obiskati svoje sorodnike v Bosni, predvsem Rozalijo in Franca, katerima je družina med vojno obrnila hrbet.
Med potjo z vlakom in avtomobilom, ki ga vodi iz Trsta skozi Srbijo do Visokega v Bosni, se v njegovih mislih nenehno pojavljajo podobe iz daljav: prijatelji in sorodniki, ki s svojimi zgodbami tkejo tapiserijo melanholične povojne krajine. Spomini na družino so zaznamovani z vojnami in migracijami - tako drugo svetovno vojno kot jugoslovansko. Vmes se pojavijo drobni prebliski, obrazi iz preteklosti, topli in nežni kot kruh, ki ga pogrejejo med drvenjem vlaka v svet, ki vendarle ponuja nove zaključke in upanje.
Spomini počasi razpirajo rano: pred petnajstimi leti v Vipavski dolini Julijan, del protagonistove družine, ni želel pomagati Rozaliji in Francu, ko sta prosila za pomoč med vojno. To je trn, ki se je zaril globoko pod njegovo kožo. Na poti pomaga ljudem, ki jih je poplava prisilila v beg, a s tem ne prelisiči in ne želi prelisičiti svoje dolžnosti. Spomini postajajo še temnejši; Drina ponudi podobe vojne in etničnega čiščenja.
Ko končno prispe v Visoko in poišče Rozalijo in Franca, jima pusti glasove, ki tiho, a hkrati huronsko boleče povesta, kar je vedel, da bosta povedala. Z izidom srečanja, ki je bilo mogoče predvideti, Rozalijine besede zarežejo v globino: “In potem ste pozabili na nas. Prebode me. Petnajst let je čakala, da to izreče.” Po srečanju z Rozalijo in Francem se v spominu pripovedovalca podre očetova rojstna hiša, od katere ostane le prah, kar simbolično kaže na zaključek, če že ne sprave.
Sosičev stil in literarna obravnava
Sosičev roman je napisan tekoče, slogovno prečiščeno in barvito, na nekaterih mestih je njegovo pisanje že skoraj poezija v prozi. Posebno estetsko učinkovit in pogosto liričen je opis pokrajine, ki teče mimo vlaka ali avtomobila. Pisatelj mojstrsko ustvarja napetost in dobro zaznava odtenke v medčloveških odnosih, od mrtve ljubezni do dobrote žensk, ob čemer ga spreleti srh ob brezumnem sovraštvu. Osebna pisma, odlomke iz kataloga slikarskih razstav in stavke v tujih jezikih Sosič piše v ležečem tisku, kar še poudarja kolažno tehniko.
Sosič v Kruhu, prahu posredno in z učinkovitimi literarnimi sredstvi, nevsiljivo angažiranostjo in humanostjo skuša spreminjati svet na bolje. Roman poziva k soočenju z duhovi preteklosti in pri tem ne olepšuje grozot vojne. Zgrozi se, ko se pod ostrostrelčevo puško zgrudi ženska, ki z vedrom vode steče po ulici, in opisuje moške, ki so v devetdesetih letih avanturistično in za denar hodili ubijat v Bosno.
Pomen in sporočilo romana
Kruh, prah je tragična pesem o iskanju miru, podložnosti spominom, nečloveškosti vojne, posledicah, ki zlepa ne bodo popravljene, in beguncih, ki so ljudje z zgodbami. Na nek način je šokanten in izjemno lep v isti sapi. Bralcu ponuja upanje na katarzo, čeprav se pripovedovalcu, ki se trudi pomiriti zaradi tujih grehov, ta vedno bolj izmika. Slika izjemno pokrajino spomina na družinske zgodbe, izoblikovane v času vojne, izgnanstva, begunstva, morije, ostrostrelcev in neizprosnih src. Gre za knjigo o dolžnosti in neusmiljenju, o temini človeškega duha in o zgodovini mnogih, ki je na neki točki ne moremo več obvladati.
Roman prikazuje, kako vojna in samota pomendrata in iznakazita ljudi. Toda, kot pravi spremna beseda Ignacije J. Fridl, kljub vsem grozotam, slej ko prej pride dan, ko zavlada mir. Ljudje si ponudijo kruh ter odstranijo prah z vsega grdega in podlega. Ko se zdi, da bo hladen prah pozabe zasul vse glavne junake, se izkaže, da morda še vedno obstaja odrešitev: spomin in toplina, ki je kot košček kruha, ki ga ponudiš bližnjemu.