Moravška Mara, znana tudi kot Mara Vilar, je oseba, ki kljub svojim 82 letom ohranja otroško živahnost, zvedavost in igrivost. Njena energija in navdušenje nad življenjem sta nalezljiva, kar dokazuje njena aktivna vloga zborovodkinje ljudskih pevk že 35 let. Srečanje z njo je edinstveno doživetje, ki človeka v hipu razoroži s pogledom iz modrih, iskrivih in nagajivih oči.
Mara svojo dobro energijo izraža s pesmijo, ki v njej nenehno vre in buči. Njena razposajenost in pripravljenost na ušpičenje dajeta občutek, da je človek ob njej preprosto ne more ostati resen. Živi, da nasmehne ljudi, in se nenehno čudi naravi, letnim časom in spremembam, ki jih z veseljem opazi.
Življenjske modrosti iz vrta in zelišč
Iz njenih ust vrejo življenjske modrosti, pridobljene z bogatimi izkušnjami. Mara živi polno življenje, saj pravi, da ničesar noče zamuditi, saj ne ve, kaj bo jutri. Pozdravi nas v svojem »zelenem sobi«, kot pravi svojemu vrtu, kjer rastline rastejo »malo po sili, malo na divje, tako, kakršna sem jaz.«
Ob lepem vremenu vrt odmeva od pesmi, saj tam rada prepeva s svojimi ljudskimi pevkami, ob slabem pa se umaknejo v njen dom. Gostom običajno postreže z zeliščnim čajem, ki ga nabere in zmeša sama. Poudarja, da ga ne bi mogla kupiti v trgovini, saj nikoli ne veš, katera roka ga je nabrala. Zelišča so namreč povsod okoli nas v izobilju, na dosegu roke, če jih le znamo opaziti. Čajček včasih tudi »začini« s kapljico »ta kratkega« - za boljši glas.
Pomen pesmi in ustvarjalnosti
»Pojemo kjerkoli, kadarkoli, pesem nam res toliko pomeni, druži nas že toliko let,« pravi Mara. Opozarja na duhovno revščino, ki je zajela ljudi, in na negativne misli o jeseni. »Ljudje pravijo, zdaj bo sama tema, ne bo več toliko sonca. Ampak jesen je vendar tako lepa! Darove nam prinaša. Če bo tema, bomo pa ustvarjali, pravim. Imam polno blaga, tak čas vedno kaj šivam, ustvarjam, berem.«
Poudarja, da živimo v predelu sveta s štirimi letnimi časi, kjer je vedno razgibano. Nihče ne more ustaviti vseh teh sprememb, povsod okoli nas je toliko življenja. »Narava se tako zelo trudi, če le ne bomo ljudje vsega uničili!«
Zgodovina in korenine
Mara je v Domžale prišla iz Moravč, kjer je bil njen oče organist v cerkvi. Izhajal je iz kmečke družine, mama pa je bila iz moravškega mlina. Kljub temu, da je bilo v družini šest otrok, je Mara prva, kot štirinajstletna deklica, s skromno culo odšla od doma. Štiri leta je delala pri različnih družinah za hrano in stanovanje, spala je v kuhinji ali podstrešni sobici.
Zaposlila se je v tovarni Toko kot delavka na normo. Za prvo plačo je očetu kupila jopico, mami pa blago za šivanje. Domov je pisala dolga pisma, polna veselja in radosti, ki jih je želela deliti s svojimi dragimi. Končno si je lahko tudi sama kaj lepega kupila.
Spomini na otroštvo in ljubezen do narave
»Spomnim se, kako sem si kot deklica želela žoge. Pa mi jo je sosedova punca dala za nekaj minut. Tako sem bila vesela, da nisem vedela, ali naj se z njo žogam ali naj jo stiskam v naročju. Pa kako sem bila vesela, ko smo v šoli dobili barvice; rada sem risala.« Barve jo še vedno prevzamejo. »Že naša Bistrica je vsakič druge barve, enkrat je živo zelena, drugič zamolklo zelena, pa rjava. Stvarstvo me je vedno tako prevzelo, da se naravi še danes nisem nehala čuditi.«
Mara je ponosna na lepoto Slovenije: »Naša Slovenija je tako lepa, bregovi, dolinice, jezera, nič čudnega, da nas vsi obiskujejo in se čudijo temu kosu zemlje.« Še vedno se ne more načuditi našemu morju, čeprav bi ji rekli, naj gre na Havaje ali Maldive, je srečna že, če pride do Kopra in bi najraje takoj skočila v morje in začofotala. »Iz morja pridem kot nova žena, vse negativno ostane tam notri, kot da sem se od zunaj in od znotraj prenovila, voda mi je dala in vzela.«
Vstop v politiko in kritika družbe
Moravška Mara je postala članica Nove Slovenije, kar je popestrila z odmevnim ukanjem na družbenih omrežjih. Zanimalo jo je, zakaj ni med politiki enega, ki bi imel »ta pravo ženo«. Obiskali so jo na domu v Domžalah, kjer je v kuhinji, kjer rada pripravlja navadne jedi, kot jih je kuhala njena mama, razpravljala o svojih pogledih.
»Za to moraš biti pogumen,« je odvrnila na vprašanje, ali se še kdo odziva na podoben način. »Danes si ljudje nič ne upajo. Ko sem dala predlog, da bi pele v lekarni, so me začudeno spraševali, zakaj ravno tam. Povej mi, zakaj pa ne? Komaj čakam, da lahko kje pojem. In kje naj potem sploh pojem? Saj vendar pojemo svojemu mestu. Zakaj ne bi pele v lekarni, kjer je sama bolezen in vse tako dolgočasno? Zakaj bi bilo čudno, če bi zapele na takšnem mestu tri ljudske pesmi?«
Mara je znana po svojih besedah: »Slovenci, glasujte za slovensko pesem!« Poudarja, da ni iskala slave, saj je preprosta ženska, tovarniška delavka. Vse to je posrkala od svojega očeta, ki je bil kulturni delavec, organist in glasbenik v Moravčah.
Kritika politike in ekonomske situacije
Glede politike Mara meni, da je predsednik vlade odgovoren za državo in potrebuje ob sebi razumevajočo sopotnico. Sprašuje se, ali je popolnoma čist in pošten, ko je okoli njega toliko nepoštenih ljudi. »Videm, denar tone, gre za milijardne kraje, ki se nato odlagajo na neke kupe. Če Slovencem kradeš, je zame tako, kot da bi okradel svojega brata.«
Izraža zaskrbljenost nad prodajo slovenskih podjetij: »Prodan se je Lek, Helios, prodana je bila papirnica Bonač. Zakaj smo vse prodali kupcem, ki zdaj spet prodajajo novim? Nazadnje bomo imeli na našem ozemlju še večje gospodarje, kot pa je bilo za časa Avstrije.«
Hudo ji je, ko vidi, da se vse prodaja, krade, da se pod mizo delajo čudne kupčije, da nihče od tistih, ki nekaj ni storil prav, ali tistih, ki se ga vsi bojijo, ne odstopi. Verjame, da je za vsakogar vsega v izobilju in da bi morali vzeti, kolikor potrebujejo, in ne zlorabljati.
Migracije in pohlep
Mara izraža skrb glede napovedi o prihajajočih migrantih. Čeprav jim je treba pomagati, jo skrbijo skrajneži, ki so pripravljeni ubijati v imenu boga. Spominja se okupacije v Moravčah, ko so kljub nevarnosti ostali doma. »Bilo je tako kot v filmu Vojna in mir iz časa Napoleona. En sam pohlep. Zakaj ti ljudje danes tako bežijo iz Sirije, ali bodo za seboj pustili prazno deželo? Ali je res, da bodo skrajneži pobili do zadnjega človeka, do zadnjega Sirca? Ali ni to nekaj čudnega? Ne razumem, kaj je v ljudeh in po čem je pohlep, po nafti, plinu …? Kakšni ljudje smo postali?«
Upravičena razočaranja in neizmerno upanje
Kljub razočaranjem nad nekaterimi vidiki življenja, Mara ostaja optimistična. »Pa saj nam ni nič hudega. Veselim se, kadar zakurim v peči in mi je toplo ali ko kaj preberem, dovolj mi je vsaka malenkost, a ni že to sreča, da v meni srce dela tika taka, medtem ko ljudje hočejo vse več?! Še vedno imam upanje, in vsakomur, ki dela dobro, privoščim vse dobro. Verujem v slovenski živelj, v Slovence, vsakomur po svoje zaupam. Verujem v Stvarnika, ki je ustvaril ta svet kot prekrasen dragulj.«
Sprašuje se, ali so potresi kazen, a poudarja, da je vse še vedno, kot je bilo, in da voda še vedno teče. »Čemu bi imeli ta milijardni zvezdni svet, ali mislite, da se je vse to samo naredilo? Muslimani radi rečejo, da je Alah velik, ne slišim pa Evropejcev, da bi rekli, da nas bo Bog rešil.«