Oglarstvo je obrtna dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem lesnega oglja. Ta starodavna obrt, ki jo oglarji poimenujejo črno zlato, je na Slovenskem globoko zakoreninjena dejavnost, ki danes doživlja ponoven razcvet. Mislinja s svojo bogato zgodovino in aktivnim Turističnim društvom Mislinja (TD Mislinja) igra ključno vlogo pri ohranjanju in oživljanju te pomembne kulturne dediščine.
Zgodovina in Pomen Oglarstva na Slovenskem
Danes je ta obrt že skoraj zamrla, z njo se ukvarja le še peščica oglarjev. Na Slovenskem so bile do 19. stoletja kope izjemno pomembne. Z oglarstvom naj bi ohranjali naravno in kulturno dediščino, popularizirali gozdarstvo in stare načine izrabe gozda ter turistično promovirali območja, kjer je bilo v preteklosti razvito oglarstvo. V vseh naštetih sodobnih prizadevanjih je čutiti močan ekonomski interes, zato so v zadnjem desetletju nastale številne pobude za revitalizacijo oglarstva.
Oglarstvo na Slovenskem je znano v krajih, kjer so ustrezni naravni pogoji za gospodarjenje z gozdovi. Ohranilo se je kot del oglarske tradicije ob čiščenju in vzdrževanju gozdov in potreb manjših kovinskih obrti (na primer kovaštva) ter zaradi povečanega povpraševanja po oglju v gospodinjstvih. Oglarjenje spodbujajo tudi novodobna združenja oglarjev in turistična društva.
Na današnjem slovenskem ozemlju je bilo oglarjenje, ki je bilo povezano s kovinarstvom, znano že v prazgodovini. Pisni dokumenti o oglarstvu pri nas segajo v 14. stoletje. Med najstarejše dokaze o obstoju oglarstva sodi Ortenburški rudarski red iz leta 1381, ki je urejal dolžnosti, pravice in svoboščine rudarjev in drugih delavcev v Savskih jamah, rudnikih v Planini pod Golico nad Jesenicami. Oglarstvo je bilo najbolj razvito v 19. stoletju, ko sta bila fužinarstvo in kovinska industrija v razcvetu. V tem času je bilo oglarstvo razvito na Gorenjskem (na Jelovici, v Bohinju, v Štengah, Poljanski in Selški dolini ter Zgornjesavski dolini ter okoli Tržiča), na Štajerskem (na Kozjaku in Pohorju), na Dolenjskem (na Kočevskem, okoli Dobrepolja in drugje, npr. pod Kumom), na Primorskem (na Banjški planoti, okoli Lokovca) in v Dolah pri Litiji in bližnjih krajih.
Oglarjenje v Mislinji: Dolgoletna Tradicija in Njegovi Mojstri
Vloga Turističnega društva Mislinja
Turistično društvo Mislinja skrbi za tradicijo kuhanja oglarske kope že od leta 1987, ko je na prvi prireditvi Oglarski večeri prikazalo pripravo in kuhanje kope na Pirševem domu nad Mislinjo. Prvo kopo sta takrat postavila Anton Klemenc in Karel Rošar. Ob kurjenju kope so potekale še različne prireditve, na katerih so se ljudje družili, se poveselili in tudi zaplesali. Ob kopi so postavili oglarsko kočo - trikotno, šotoru podobno kolibo, pokrito z lubjem, ki je bila namenjena oglarju - mojstru kuhanja kope - za počitek in tistim obiskovalcem, ki so želeli preživeti noč z njim.
Mojstri Kuhanja Kope
Prvi mojster kuhanja kope je bil Rudi Strmčnik - Ruda, ki je to dejavnost obvladal in jo odlično opravljal dvajset let, do prezgodnje smrti. Bil je vsestranski mojster. Svoje znanje kuhanja kope je Rudi Strmčnik prenesel na mlajši rod, tudi na Stanija Grobelnika.
Stani Grobelnik se je te obrti učil že ob svojem očetu, od leta 2010 pa nadaljuje tradicijo. Za pripravo materiala in zlaganje lesa za kopo že od leta 2005 skrbijo Jernej Završnik, predsednik Strelskega društva Mislinja, in člani društva. Letos so zložili 12 m3 bukovega lesa.
Pred nekaj leti je po 40 letih spet začel oživljati to staro tradicijo tudi ata Jurij, ki sta jo nanj prenesla njegov oče in 'Komarjev' Lojze, Lojze Klemenčič, takratni mojster koparjenja. Ata Jurij se svoje prve kope spominja takole: »Kuhal sem jo pri 20-ih, to je bilo leta 1967. Kopišče je bilo od hiše oddaljeno kilometer in pol. Tja sem hodil z motorjem. Medtem ko sem bil v službi, je nanjo pazil oče. Ob večerih so prišli sosedi in prijatelji, skupaj smo sedeli pri kopi in peli. Starejši so nam mlajšim svetovali, kje so kakšne fajn punce.« Povedal je, da je delo potekalo drugače kot sedaj. Kopo so sestavljali tri ali štiri dni, medtem pa so si pripovedovali zgodbe. Sedaj delo poteka hitreje in sestavlja jo sam ali pa mu pomaga sin Peter, kateremu predaja znanje o tradiciji, ki izginja. Na domačiji je šest starih in eno novejše kopišče, na katerem zadnjih nekaj let redno kuha kopo.
Kuhinja Dawnlanda - kratki dokumentarni film - napovednik (2026)
Srečanje Slovenskih Oglarjev in Občinski Praznik v Mislinji
Letos bo v času praznovanja občinskega praznika v Mislinji potekalo tudi Srečanje slovenskih oglarjev. Občinski praznik so otvorili 14. junija. Zaključek srečanja bo slavnostni prižig oglarske kope. Po prižigu je sledila zabava v šotoru pri OŠ Mislinja v okviru občinskega praznika. Letos je bilo ob prižigu kope še posebej slovesno, saj je Turistično društvo Mislinja v goste povabilo člane Društva oglarjev Slovenije (DOS), ki so prisostvovali dogodkom.
V petek, 14. junija, je bila v centru Lopan otvoritev razstave Fotofirbcev z naslovom Od bukve do kope, ki je popestrila strokovno predavanje spec. Milana Tretjaka na temo Oglarjenje v Mislinji nekoč in danes. Sledilo je predavanje predsednika DOS Jožeta Praha z naslovom Oglarjenje v Sloveniji in EU, nato pa so si obiskovalci lahko ogledali kratki film o življenju in delu Rudija Strmčnika, v katerem je bilo poudarjeno predvsem njegovo delo na področju oglarjenja. Film je pripravil mladinski odbor TD Mislinja pod vodstvom Žige Prasnica.
Letos je kopo prva prižgala Veronika Valentar, vodja KE Mislinja, ZGS, ki je bila tudi slavnostna govornica. Prižig so nato dodali še župan Občine Mislinja Bojan Borovnik, Jože Prah, predsednik DOS, in Zvonka Pangerc Pahernik, vodja Središča za promocijo in informiranje pri Andragoškem centru Slovenije, zaključil pa je mojster kuhanja kope Stani Grobelnik.
Podroben Postopek Kuhanja Oglarske Kope
Postopek oglarjenja obsega izbor in pripravo lesa, pripravo kopišča (prostora za pridobivanje oglja), izdelavo kope, proces kuhanja ali oglenitve lesa in z njim povezano oglarsko znanje ter ustrezne delovne postopke, razdiranje kope in shranjevanje oglja.
1. Izbira in Priprava Kopišča
Najprej je zelo pomembno pravilno izbrati mesto kopišča, ki mora biti na ravnem in na sredini malo dvignjeno, da lahko s kopišča odtečejo voda in destilati. Za odvajanje meteorne vode oglar ob robu kopišča izkoplje jarek, da voda ne zamaka kope. Tla pod kopiščem ne smejo biti preveč zračna, zato so včasih pri izdelavi novega kopišča tla utrdili z nanosom ilovice. Oglar mora odstraniti tudi panje, korenine in kamenje. Velikost prostora je odvisna predvsem od velikosti kop, ki jih bo oglar na tem mestu poogljeval. Za srednje veliko kopo mora imeti kopišče premer deset metrov. Na domačiji ate Jurija je šest starih in eno novejše kopišče, na katerem zadnjih nekaj let redno kuha kopo.
2. Zlaganje Lesa v Kopo
Oglje se lahko pridobiva iz vseh vrst lesa, navadno pa se poogljujeta posebej igličast les in posebej les listavcev. Kakovost oglja je odvisna od vrste lesa in njegovih lastnosti (vlaga, starost, oblika, dimenzije). Vsaka vrsta lesa potrebuje zaradi svoje drugačne anatomske zgradbe, kemične sestave in mase drugačno temperaturo, pri kateri ogleni. Zato je seveda najbolje poogljevati vsako vrsto lesa posebej, še posebej pa je treba ločiti les listavcev in iglavcev. Danes največ oglja proizvedejo iz bukovine. Les pripravijo v obliki cepanic (kalanic).
Oglarji drva najprej navozijo okrog kopišča, nato jih začnejo zlagati. Glede na način zlaganja poznamo stoječe kope, kjer les skladajo pokonci, in ležeče kope, kjer drva zložijo vodoravno. V naših krajih se je izoblikovalo zlaganje drv v pokončno kopo. Drva zložijo kar na zemljo, saj je polaganje poda zamudno delo, velikokrat pa se pod vdre in se zato kopa nekontrolirano seseda.
Oglarji na sredino kopišča najprej zabijejo tri približno pet centimetrov debele ravne drogove v obliki trikotnika s stranicami, dolgimi od petindvajset do petintrideset centimetrov. Te drogove imenujejo strženice. Oglarji za to največkrat uporabijo smrekove sušice, ki jih med sabo povežejo z obroči, spletenimi iz vej in srobota, ali pa že imajo izdelane železne obroče za večkratno uporabo. Obroče največkrat pritrdijo na višini enega metra in nato v enakih razdaljah navzgor proti vrhu kope. Pri krajšem lesu je razdalja med obroči krajša. Obroči držijo strženice vsaksebi, oglarji pa nanje naslanjajo drva, ko jih zlagajo. Pobožni oglarji na tla stržena za srečno delo položijo dve trski, povezani v podobi križa.
Okoli stržena začnejo oglarji zlagati les v skladih tako, da okrog nastanejo kolobarji drv. Les zlagajo čim bolj na gosto, debelejša polena zložijo v sredino kope, drobna pa navzven. Če lesa ne zlagajo dovolj gosto, se med poleni pojavi prazen prostor, skozi katerega lažje kroži zrak. V tem primeru oglenitev poteka hitreje in pri višji temperaturi, hitrejše je tudi izsuševanje lesa, ki se zato seseda in tako deformira obliko kope. Pri tem se hitro poveča tudi količina vodne pare in zračni tlak, ki lahko izvrže prsteni pokrov kope. Debelejši les zlagajo v sredino zato, ker je pri strženu tudi najvišja temperatura in tako zlaganje odgovarja razporedu temperatur v kopi. Največkrat oglarji postavljajo kope z dvema skladoma drv in na zgornjem skladu oblikujejo še glavo kope. Ta je sestavljena iz krajših drv oziroma ostankov prejšnje kope. Ploskev med obema skladoma se imenuje sklep, ploskev med zgornjim skladom in glavo pa ramena.
Ata Jurij jo sestavljati začne iz zdravih, napol suhih drv, ki jih pokončno zloži okoli 'stržena' (pet, z obroči v krog povezanih palic, premera 25 centimetrov).
3. Črnjenje in Pokrivanje Kope
Zloženo kopo morajo oglarji predhodno pripraviti za nanos zemlje, t.i. črnjenje. Kopo prekrijejo s smrekovimi vejicami, listjem, senom ali svežo travo. To plast oglarji imenujejo »grasa« ali srajca, pokrivanje pa »grasanje«. Plast mora biti debela od deset do petnajst centimetrov, tako da prepreči sipanje prsti med drva. Po navadi oglarji na tem območju do prvega sklada kopo obložijo s smrekovimi vejami, da pozneje lažje »grasajo« in zemljo ločijo od oglja. Nad prvim skladom pa les prekrijejo s senom ali listjem. Ata Jurij jo obloži s smrekovimi vejami, tako je kopa 'ob grasana'.
Za pokrivanje kope je primerna čista humusna zemlja. Najboljša je zemlja, pripeljana s starega kopišča, ki je že prežgana in pomešana z oglenim prahom. Zemlja je pripravljena za nanos, ko ni ne prevlažna in ne presuha. V procesu pooglenitve zemlja preprečuje nenadzorovan vdor zraka v kopo. Oglarji začnejo z osipanjem kope na vznožju, kjer mora biti sloj prsti najdebelejši. Zemljo nato nanašajo hkrati v širino in višino kope ter jo obenem zbijajo. Ko osujejo kopo do višine prvega sklada po celem obodu, začnejo s črnjenjem drugega. Tu je nanos zemlje nekoliko tanjši. Proti glavi je nanos prsti zopet nekaj debelejši. Ata Jurij jo zatem obsuje z zemljo.
Ko je črnjenje končano, na zemljo pokončno in prečno postavijo kalanice (skodle), ki prst držijo in jo pritiskajo na drva. Te kalanice oglarji imenujejo »špire« in so med sabo oddaljene za dolžino drv, obenem služijo tudi za hojo okrog kope. Na drugem skladu postavijo kalanice le pokončno, prečno pa ne. Stržena ne zasipajo, zato je med pokrivanjem kope zaprt s pokrovom, ki je lahko navadna lesena deska ali pločevina, in ga pozneje odstranijo.
4. Zažiganje in Oglenitev
Pojem oglenitev predstavlja fizični in kemični proces pretvorbe lesa v oglje. Moramo ga ločiti od pojma poogljevanje, ki obsega vse faze dela, od zažiganja do razdiranja oziroma tako imenovanega »štoranja« kope. Oglenitev ali karbonizacija poteka pri temperaturi od 240 do 280 °C, ki se menja glede na vsebino, debelino in kakovost lesa ter ob omejenem pristopu zraka. Tako les ne gori, ampak ogleni. Iz petih kilogramov lesa pri kuhanju oglja odteče ali izhlapi štiri kilograme raznih destilatov, ostane le en kilogram oglja. Teža oglja je zelo različna in je odvisna od vrste in kakovosti lesa, načina kuhanja, stopnje vlage, vremena itd.
Kopo zažigajo z vrha, tako da na dno vržejo nekaj trsk, nanje pa žerjavico. Sredino kope, dno stržena in plast okoli deset centimetrov ob njem proti vrhu oglarji zažgejo. Ta predel v kopi imenujejo ognjišče. Tu se pri kuhanju razvijejo temperature prek 280 ºC in oglje iz tega predela imenujejo prežgano oglje ali strženina. Tako oglje je precej drobno in nekakovostno; oglarji ga imenujejo tudi »braška«.
Ko se ogenj razgori in se iz odprtega stržena začne dvigovati bel dim, je kopa prižgana. Ata Jurij zraven kope zakuri ogenj, katerega žerjavico z vrha kope s 'košaretom' (leseno, smetišnici podobno koparsko orodje) strese v 'stržen'. Naloga oglarja je, da ogenj z dna ognjišča dvigne na vrh kope, tako da se oglenitev začne v glavi. V ta namen stržen do vrha napolnijo z drobnim lesom, dolgim od osem do deset centimetrov, ki ga imenujejo »budlovci«. To je les iz bukovih ali smrekovih vej, leske, dodajo pa tudi strženino. Tako kopo segrevajo in hkrati dvigujejo ogenj ob strženu navzgor. Vsake dve do tri ure dodajo v stržen po dva koša »budlovcev«, toliko časa, da je stržen napolnjen z njihovimi ogorki vse do vrha. Temperatura v kopi se viša in drva se sušijo. Para, dim in plini se nabirajo na notranji strani pokrova v glavi in prst se začne solziti. Ko je kopa dovolj segreta in glava postane mehka, stržen zaprejo z desko in prstjo. Kopa je pripravljena za proces oglenitve, ko les ne gori niti ne tli. Ta faza zažiganja kope traja od enega do treh dni, odvisno od vlažnosti in debeline lesa ter velikosti kope.
5. Uravnavanje Procesu Oglenitve
Na začetku, v glavi, in nato vse do vznožja kope oglar uravnava oglenitev z napravljanjem lukenj za odvajanje dima, to so tako imenovane dimnice. Naredi jih z luknjačem na prstenem pokrovu, pri tem pa poskuša zadeti med dve poleni, da bolje vleče. Za to opravilo po navadi uporablja smrekovo sušico s premerom okrog tri do pet centimetrov. Oglenitev se začne takrat, ko oglarju hrešči pod nogami, ko stopa po glavi kope. Tedaj je čas, da naredi prve dimnice med ramenom in glavo. Oglenitev se z vrha kope širi proti vznožju. Dimnice so med seboj oddaljene od petnajst do trideset centimetrov, odvisno od količine in vrste lesa. Dimnice morajo biti približno na isti višini, proti vznožju kope pa vse gostejše. Oglenitev sprva poteka počasi in oprezno. To oglar spozna po barvi dima, ki je v začetku belkast, ker je v njem veliko vodne pare. Pozneje postane siv, kar pomeni, da se je proces oglenitve začel. Rjavkasto rumen dim, ki je zelo gost, nakaže, da je proces v najbolj intenzivni fazi, modrikast pa, da se oglenitev bliža koncu. Končno postane dim svetel ali prozoren, kar je znak, da je oglenitev v tem območju končana. Oglar v tem trenutku dimnice zapre in jih prestavi eno vrsto nižje. Zadnje dimnice naredi na sredini med prvim skladom in tlemi. Ko začne iz njih prihajati svetel dim, je kopa kuhana. Oglar zapre vse odprtine in pusti kopo, da se ohladi. Prva dva dni se kopa zasipa z 'bokajnem', majhnimi kosi lesa. Ko pride ogenj do vrha kope, se zasuje in kuha. Od začetka mora kopo preverjati na dve uri, nato pa na štiri ure, zato koparji uporabljajo oglarsko kočo, v kateri spijo in vedrijo. Kuhanje traja 10 dni.
6. Hlajenje in Razdiranje Kope
Kopa po končanem kuhanju stoji vsaj dva dni, da se ohladi. V ta namen oglarji kopo takoj po končani oglenitvi očistijo. S kope z grebljico previdno odstranijo plast prsti v progah, jo prečistijo in ohladijo ter jo hitro vrnejo nazaj. Tako se pomikajo okrog in okrog kope. Prst na koncu še zgladijo. Cilj je zadušiti vsak žar v kopi in oglje ohladiti, da se pri razdiranju kope ne vname.
Nato pa na vrsto pride trganje oziroma razdiranje kope ali »štoranje«. Pri razdiranju so prisotni vsaj trije oglarji. Začnejo s strani, v progah, širokih od tri do štiri metre, ob vznožju in pa do enega metra v globino kope proti strženu. Najprej se odstrani zemljo, nato pa se 'ven vleče', gasi in pospravlja oglje. Oglar z grebljico odstrani prst, nato pa z motiko ali kljuko, ki jo imenuje »šturakl«, vleče oglje ven in ga meče na kup. Drug oglar ga dobro očisti prsti in ga z oglarskimi vilami nosi na rob kopišča. Tretji oglar je pripravljen, da pogasi še žareče oglje, da se ne vname. Ko oglarji v tem predelu kope končajo, progo pokrijejo nazaj z zemljo. Tako je oglje ves čas pokrito in ga v primeru slabega vremena ne pokvari dež. Nato se oglarji pomikajo okrog in okrog kope. Na koncu razdrejo kopo okrog ognjišča, strženino pa ločijo od ostalega oglja, ki je vse okrog roba kopišča. Tu ostane toliko časa, da se popolnoma ohladi. Srednje veliko kopo oglarji razdrejo v enem dnevu. Ohlajeno oglje pogosto spravijo v papirnate vreče in ga zložijo v pokrit in suh prostor. Oglje je uporabno v gospodinjstvih, obrteh in različnih industrijskih panogah.
7. Časovnica in Delovna Skupina
Kuhanje ene srednje velike kope traja od štirinajst dni do tri tedne. Oglar za pripravo lesa, transport do kopišča, zlaganje kope in kuhanje oglja do razdiranja pri povprečno veliki kopi porabi okrog 43 dni. Pri večjih kopah, ki dajejo osem ton oglja, pa okrog 47 dni. To opravlja v večini sam z družino, le pri črnjenju si oglarji med sabo tudi pomagajo. Tudi pri razdiranju kope je delo skupinsko. Skupino največkrat sestavljajo trije do štirje oglarji in povprečno veliko kopo v enem dnevu tudi razdrejo. Če je kopa velika osem ton ali več, pa porabijo dva dni. Oglje se v enem dnevu oziroma čez noč ohladi in je naslednji dan pripravljeno za polnjenje vreč za prodajo.
Center Kope: Središče Lokalnega Razvoja
Na Kopah je bil zgrajen nov objekt, poimenovan Center Kope, ki je v lasti občine Mislinja. V njem so prostori za različne dejavnosti, ki podpirajo lokalno kulturo in turizem.
Zeliščni Center Pohorja
Na drugi strani objekta je zeliščni center, ki ga vodi izkušena zeliščarka gospa Fanika Jeromel. Tu gostje spoznajo moč narave v njenih produktih za uporabo v zdravilstvu, negi telesa in v kuhinji. Pravijo, da za vsako bolezen raste roža.
Prodajalna "Izdelki s Podeželja"
V Centru Kope je tudi prodajalna Izdelki s podeželja, kjer gostom ponujajo turistične spominke in ekološke produkte iz dopolnilnih dejavnosti pohorskih kmetij in kmetij iz okolice. Vse bolj se zavedamo pomena, da je lokalno pridelana hrana bolj kakovostna, saj ni prepotovala na stotine kilometrov. Poleg tega z nakupom lokalne hrane pomagamo lokalnim, domačim pridelovalcem in predelavi ter s tem ohranjamo naša delovna mesta. Certifikat o ekološki pridelavi je zagotovitev izvora pridelka in jamstvo, da je pridelek vzgojen in pridelan v slovenski zemlji in ne vsebuje škodljivih kemičnih dodatkov in pesticidov.
Galerija in Razstave
V objektu se nahaja tudi galerija, v kateri poteka promocija naravnih habitatov v okviru Nature 2000. Gostje skozi razstavo "Pohorje - človek v naravi, narava v človeku" spoznajo živalski in rastlinski svet v sobivanju s človekom, ki je v preteklosti oblikoval okolje in ga oblikuje tudi danes. Na lesenih panojih si lahko ogledamo še razstavo raziskovalnega dela o ugotavljanju spremembe rabe tal med letoma 1824 in 2014 na območju zahodnega Pohorja.
Kongresni in Rekreativni Prostori
Prostori v zgornjem nadstropju so namenjeni kongresnemu turizmu, rekreativnim, izobraževalnim in promocijskim dejavnostim. Sestavljajo jih velika dvorana, mala dvorana in sejna soba. Ostali prostori so namenjeni podporni infrastrukturi oziroma športno rekreativnim dejavnostim. Nahaja se v večjem delu zgradbe nad zeliščarskim centrom in galerijo. Dostop je mogoč po stopnicah in z dvigalom. Občina Mislinja je na 4. seji občinskega sveta dne 5.2.2015 sprejela pravilnik o oddajanju v najem prostorov v objektu »Center Kope« in sicer za veliko in malo dvorano ter delovni kabinet.
Velika dvorana zaznamuje prijeten ambient, saj je obsijana z naravno svetlobo in vsa odeta v les. Dvorana sprejme osemdeset oseb. Stalna postavitev stolov je v obliki kino postavitve, ki pa se zaradi premičnosti lahko prilagodi naročniku. Mala dvorana sprejme trideset oseb. Pred, med in po dogodku je možnost "Coffee breaka", poljubno s prigrizki s kulinarično lokalnim pridihom, kosilom ali večerjo v gostinskem delu objekta. Sejna soba se nahaja poleg male dvorane v manjšem delu objekta in se lahko uporablja kot dodatna soba male dvorane.
Kulinarična Ponudba
Stopite na pot kulinaričnih doživetij, spoznajte in doživite lokalno kulturo tudi s poskušanjem lokalnih ekološko pridelanih proizvodov in jedi. V kulinarični ponudbi Centra Kope največji poudarek namenjamo kakovostni pripravi tradicionalnih pohorskih jedi, ki jih v celoti pripravljamo sami, po starih recepturah naših babic z izvirnimi sestavinami.