Nadzemna koleraba, pogosto imenovana tudi kolerabica, je zanimiva vrtnina, ki izvira iz severne Evrope. Je križanec med zeljem in belo repo, kar poudarja njen izvor kot rezultat človeške dejavnosti in umetne selekcije. Njen okus po navadi bolj spominja na luštrek, mnoge celo na peteršilj. Čeprav naj bi izvirala iz Češke, je danes dobro poznana in cenjena skorajda po vsem svetu. Nadzemna koleraba spada med kapusnice, družino rastlin, ki so znane po svojih številnih zdravilnih lastnostih in široki kulinarični uporabnosti.
Proces umetne selekcije in raznolikost sort
Kmetje in rejci so že dolgo pred časom Darwina in Wallacea odbirali le tiste rastline in živali z želenimi lastnostmi, ki so jim omogočale boljšo reprodukcijo, hitrejši in boljši razvoj kmetije, predvsem pa zagotavljale zaloge hrane čez zimo. Ta proces se imenuje umetna selekcija, ker ljudje (namesto narave) izbiramo oziroma določamo, kateri organizmi se bodo med seboj razmnoževali. Ta t.i. umetna selekcija se izvaja že zelo dolgo in je bistveno prispevala k razvoju današnjih sort nadzemne kolerabe.
Zahvaljujoč umetni selekciji danes poznamo številne sorte nadzemne kolerabe. Na primer, obstajajo sorte z belim (ki je pravzaprav svetlo zeleno) in modrim (ki je v resnici vijoličnim) odebeljenim steblom. Običajno sejemo belo in modro dunajsko kolerabo. Če ju prerežemo, imata obe svetlo meso in tudi v okusu ni bistvene razlike. Poleg teh poznamo tudi masleno rumeno in zeleno, hrustljavo vijolično in belo ter številne druge dunajske sorte. Vse te sorte so rezultat ciljnega izbiranja in križanja, kar je omogočilo razvoj rastline, ki jo poznamo danes.
Gojenje in optimalni pogoji za nadzemno kolerabo
Nadzemna koleraba zraste hitro, celo že v mesecu dni. Ravno zato jo lahko posadimo na katero koli prazno mesto in jo sejemo skozi vso sezono, da bomo imeli kadar koli na voljo 'hrustajoč' prigrizek. Koleraba je nadvse nezahtevna rastlina, ki uspeva tako na prostem kot v rastlinjakih. Najbolje je, da jo sejemo večkrat zapored, saj zelo hitro raste. Na krožnikih jo bomo tako imeli že 40 do 50 dni od setve, odvisno od sorte in vremena. Nadzemna kolerabica bo najbolje uspevala v nekoliko hladnejšem, zmernem podnebju.
Koleraba načeloma nima kakšnih posebnih zahtev, paziti moramo le, da ima dovolj vlage. Nihanje vlage v zemlji namreč povzroči, da koleraba oleseni, postane vlaknasta in lahko tudi popoka. Kolerabo posadimo kjer koli, ne potrebuje posebne gredice. Spomladi naj bo bolj na soncu, poleti pa jo nekoliko zasenčimo. Zadovoljna bo tudi z okopavanjem ali rahljanjem. Koleraba potrebuje vsaj 6 ur polne sončne svetlobe vsak dan in najraje ima plodna, dobro odcedna in vlažna tla z veliko organske materije. Ponavadi ne potrebuje namakanja, razen če jo sejemo v veliki vročini.
Setev in pikiranje sadik
Nadzemno kolerabo lahko sejemo od začetka pomladi pa vse do sredine poletja. V marcu jo sejemo v toplo gredo ali plastenjake za spomladansko rabo. Od aprila pa vse do sredine julija jo sejemo na prosto za poletno in jesensko uporabo. Malce mraza zgodaj spomladi ali pozno jeseni ji ne bo škodovalo, vendar če jo bomo sejali, ko bodo temperature še vztrajale pod 10 °C, se zna zgoditi, da bo šla v cvet.
Za sadike, pripravljene v začetku aprila, setev opravimo okoli 45 dni prej. Najprej sejemo več semen v večjo posodo z vlažnim substratom, semena pa posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C. Takoj ko opazimo prvi kalček (lahko že v dveh dneh), posodo odkrijemo in prestavimo na svetlo mesto. Ko so lepo razviti »srčasti« klični listi (v roku od 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Ne čakamo tako dolgo, da bi se začeli razvijati pravi listi, saj se hkrati razvijajo tudi korenine, ki bi jih med pikiranjem poškodovali. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo najmočnejše rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih lahko pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Korenin rastlin se ne dotikamo, ampak si pomagamo z leseno ali s plastično paličico. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Sadike redno zalivamo vsak drugi dan.
V maju vzgojo sadik že v celoti opravljamo zunaj, saj zaradi višjih temperatur vse poteka ob vrtni lopi ali rastlinjaku. Semena najprej sejemo v večjo posodo in kasneje pikiramo v srednjo sadilno enoto. Ker je rastlina ves čas zunaj, utrjevanje, kot pri zgodnjih sadikah, ni potrebno.
Presajanje in nega
Na prosto prve sadike presadimo, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oziroma približno 45 dni po setvi, kar za prve setve pomeni konec marca ali v začetku aprila. Sadike posadimo na razdalji 30 cm v cikcak vzorcu, in sicer do že nakazane odebelitve stebla, ne globlje. Rahlo zalijemo zgolj sadilno luknjo, saj so spomladi tla navadno dovolj vlažna. V primeru suhega vremena pa celo površino grede izdatno zalijemo. Da si podaljšamo obdobje svežega pridelka kolerabice, jo sejemo v presledkih in ne vseh naenkrat.
V maju in juniju moramo biti bolj pozorni na zalivanje, saj sonce hitro osuši substrat. Zadnje presajanje na gredo za kolerabico opravimo v juniju ali še v začetku julija. Sadike posadimo na razdalji 30 cm. Močno zalijemo sadilno luknjo in tudi celo gredo, kjer bo rastla, saj mora biti greda premočena tudi v globino. Vedno se ravnamo tudi po vremenu - če presajamo tik pred dežjem, se bodo sadike odlično ukoreninile. Presajene sadike prvi teden vsakodnevno zalivamo, nato postopoma čim manj, da se rastlina globoko ukorenini. Zelo dobro služi poletna zastirka iz slame, listja ali svežega travnega odkosa. Vseskozi skrbimo za enakomerno vlažnost tal z rednim zalivanjem enkrat tedensko in s poletno zastirko. Ekstremna nihanja v vlažnosti in temperaturi tal (kakor tudi zraka) lahko privedejo do pokanja kolerabice. Ob nihanjih vlažnosti tal kolerabice počijo, in ob sušnem vremenu zalivamo, da v deževnem obdobju ne popokajo; vendar gre le za estetsko napako.
Dobre sosede in varovanje pred škodljivci
Nadzemna koleraba je dobra soseda solati, redkvici, endiviji, blitvi, špinači, zeleni, čebuli, fižolu in grahu, papriki, krompirju, špargljem, meti in timijanu. Ker je kolerabica manjša rastlina, sadike kombiniramo z vsemi ostalimi manjšimi rastlinami. Spomladi jo sadimo skupaj s solato, korenčkom, špinačo, česnom in čebulo, kasneje pa jo umestimo k endiviji, radiču in koromaču.
V času rasti je že aktiven metulj kapusov belin (Pieris brassicae), ki lahko na spodnjo stran listov sadik odleže rumenkasta jajčeca, iz katerih se razvijejo gosenice, ki lahko že v enem dnevu uničijo sadike. Od sredine maja kolerabice zaščitimo z insektno mrežo, čeprav ta lahko nekoliko kazi podobo našega vrta.
Pobiranje in skladiščenje nadzemne kolerabe
Za nadzemne kolerabe velja, da jih je bolje pobirati manjše. Idealna velikost odebeljenega stebla je okoli 7 centimetrov, sicer pa je dovolj tudi 5 centimetrov. Mlade kolerabice imajo omamen vonj, odličen okus, so nežne, sočne in hrustljave. Pobiramo čvrsta, mlada odebeljena stebla, saj starejše rastline hitro olesenijo ter izgubijo svoj okus.
Prve pridelke pobiramo v rastlinjakih konec aprila, na prostem v maju. Posamezne mlade liste lahko odtrgamo že prej. Jesenski pridelek pobiramo do konca septembra. Kolerabe ne smemo predolgo puščati v zemlji, saj oleseni in zato ni več dobra, podobno kot redkvice. Če nas jeseni preseneti slana in imamo še polno gredico kolerabe, jo je najbolje izpuliti in shraniti v zasipnico ali v zabojčke, ki jih postavimo v klet na slamo. Tudi previsoke poletne temperature ji niso najbolj po godu, zato jo je poleti najbolje sejati v senco večjih rastlin.
Kakor koli, najbolje je kolerabo uporabljati svežo, po možnosti direktno iz vrta. V hladilniku jo lahko hranimo nekaj dni, dobro pa je, da ne potrgamo vseh listov ter tako podaljšamo svežino.
Hranilna vrednost in zdravstvene koristi nadzemne kolerabe
Značilen nežen okus kolerabe je posledica gorčičnega olja in nekaterih hranilnih snovi. Nadzemna koleraba je izjemno bogata z vitamini in minerali. Vsebuje veliko vitamina C, ki je odličen antioksidant, krepi obrambno sposobnost telesa ter pomaga preprečevati bolezni oziroma pripomore k okrevanju. Ponudi nam lahko skoraj toliko vitamina C kot limona.
Bogata je tudi s fitokemikalijami, kot so sulforafan in indol-3-karbinol, ki dokazano ščitijo pred rakom, zlasti rakom prostate, dojke in debelega črevesja, saj delujejo proti rakavim celicam in preprečujejo njihovo reprodukcijo. Prav tako ščitijo jetra pred škodljivimi toksini. Vsebuje tudi številne karotenoide, ki so močno obarvani rastlinski pigmenti, topni v maščobah.
Zaradi visoke vsebnosti kalija niža krvni pritisk in je priporočljiva za sladkorne bolnike, saj uravnava raven sladkorja. Poudariti je treba, da je dober vir rastlinskih vlaknin, ki nasitijo za dolgo in zagotavljajo daljši občutek sitosti, zato je nepogrešljiva v dietah. Koleraba vsebuje tudi veliko ogljikovih hidratov, kar nam v zimskih časih vrača energijo.
Poleg naštetega krepi imunski sistem, čisti prebavila in pospešuje presnovo ter znižuje raven holesterola. Pripomore k nastajanju krvi, čisti pljuča in sečila ter odvaja vodo iz telesa in preprečuje nastanek ledvičnih kamnov. Izboljšuje tudi razpoloženje in mentalno zdravje ter povečuje sposobnost koncentracije in preskrbo celic s kisikom. V jesenskem in zimskem času pomaga pri čiščenju dihalnih poti in jih ščiti pred okužbami.
Kulinarika z nadzemno kolerabo
Kolerabo lahko jemo presno, kuhano, dušeno ali pečeno. Mlade kolerabice, ki imajo omamen vonj in odličen okus, so nežne, sočne in hrustljave. Lahko jo olupimo in pojemo surovo, narežemo na paličice in jo pomakamo v različne omake ali z njo začinimo solate. Večina ljudi ima kolerabo najraje kuhano, in sicer jo dodajajo juham, enolončnicam, pirejem ali pa jo pripravljajo nadevano. Užitni so tudi listi; mlade lahko uporabimo v solatah, starejše pa skuhamo kot špinačo.
Odebeljena stebla nadzemne kolerabe so v domači kuhinji zelo uporabna v enolončnicah, juhah in mineštrah. Koleraba je pogosto spregledana ali zapostavljena vrtna kultura, a nikar ne pozabimo, kako zelo izboljša okus nedeljske juhe. Nekoč je veljala za hrano revnih, danes pa je nepogrešljiva sestavina predvsem mesnih juh, številni jo uporabljajo tudi za pripravo pirejev. Naši predniki so jo temeljito kuhali, danes pa vemo, da so tudi surove odlične. Med tema skrajnostima je na voljo še marsikaj. Koleraba je po krivici zapostavljena vrtna kultura, zato je prav, da jo bolj pogosto sejemo tudi v domačih vrtovih. Spoznajte njene osnovne zahteve in obogatite vaš jedilnik.
Osnovna priprava in recepti
Juha iz kolerabe
- Sestavine: 2 kolerabi, 1 korenje, 1 čebula, 1 strok česna, voda, sol in poper, olje, lovorov list.
- Priprava: Čebulo in česen na drobno sesekljamo. Kolerabo olupimo in narežemo na kocke, korenček po potrebi ostrgamo in narežemo na manjše kocke. V lonec zlijemo nekaj olja in na njem zlato prepražimo čebulo. Dodamo česen in pražimo zgolj toliko, da zadiši. Nato dodamo korenje in kolerabo ter na hitro prepražimo in zalijemo z 1,2 litra vode, dodamo lovorov list in kuhamo do mehkega. Ko se koleraba zmehča, po okusu solimo in popramo ter zmeljemo s paličnim mešalnikom.
Dušena koleraba
- Na olju popražimo čebulo, ji dodamo na koščke narezano olupljeno kolerabo in pražimo, da porjavi (tako postane sladkasta). Čebulo in kolerabo razmaknemo in med njima karameliziramo žličko sladkorja. Zalijemo z vodo, solimo, popramo in kuhamo 10 minut.
- Na maslu popražimo kolerabo, prilijemo vino in pokrito počasi dušimo, da se vino pokuha. Odkrijemo, sladkamo in popečemo kolerabo, da še malo porjavi na robovih, kar ji da karamelast okus.
Pire iz kolerabe
- Skuhamo kolerabo in krompir in ju piriramo z maslom, mlekom in soljo. Jed bo močnejšega okusa, če kolerabo in krompir soparimo.
Koleraba v enolončnicah
- Fižol namočimo čez noč. Naslednji dan damo skupaj kuhat fižol in na koščke narezano korenje, kolerabo, krompir in prekajeno meso.
- Ločena skuhamo kolerabo in fižol, ki smo ga prej namočili. Ko fižol zavre, odlijemo vodo in ga dodamo h kolerabi. Posebej na maščobi prepražimo čebulo in jo dodamo v skupni lonec, prav tako lovorov list, sol in poper, po okusu pa tudi kumino. Na koncu jed zabelimo z ocvirki.
- Kavro so kuhali (in jo še kuhajo) tudi na Pivki, kjer pa se priprava nekoliko razlikuje od opisane, notranjske. Gospodinje kuhajo kolerabo skupaj s svinjskimi kožami. Nato naredijo svetlo prežganje iz žlice masti in žlice moke, čebule, česna in žličke paradižnikove mezge.
- Na olju opražimo čebulo, ji dodamo korenje, narezano na kolobarje in ju dušimo. Dodamo na koščke narezano kolerabo, dodamo ješprenj in začimbe in zalijemo z vodo. Kuhamo na majhnem ognju. Po dobrih 20 minutah dodamo še kuhan fižol in pokuhamo.
Pečena koleraba
- Pečico segrejemo na 220 °C. Olupljeno kolerabo narežemo na tanke rezine, jih pomočimo v olje in naložimo na pekač. Solimo, popramo in posujemo z drobtinami.
Solata iz kolerabe
- Kolerabo, jabolka in hren naribamo, posolimo in premešamo. Olje, smetano ali jogurt in limonin sok vmešamo med zelenjavo.