Prihod krompirja v Evropo in njegova zgodovinska pot

Krompir (Solanum tuberosum) sodi v družino razhudnikovk (Solanaceae), kamor razvrščamo tudi paradižnik, papriko in jajčevec. Medtem ko druge gospodarsko pomembne razhudnikovke oblikujejo užitne plodove nad zemljo, so pri krompirju užitni podzemni stebelni gomolji. Domovina krompirja je Južna Amerika, širše območje Andov, kar obsega ozemlje Peruja, Bolivije in Čila. V Južni Ameriki so krompir v človekovi prehrani uporabljali že pred vsaj 13.000 leti, udomačen pa je bil pred približno 8 tisoč leti na jugu današnjega Peruja in skrajnem severozahodu Bolivije.

Izvor in prvi stik z Evropo

Krompir je prišel v Evropo po odkritju Amerike, torej po letu 1492. V Evropo ga je prinesel Krištof Kolumb, kasneje pa tudi drugi raziskovalci. V prvi polovici 16. stoletja so ga najbrž prinesli Španci. Eden prvih naj bi ga za prehrano uporabil sir Francis Drake. Najbolj zgodovinsko verjetna je teorija, po kateri naj bi bili za krompir na Irskem odgovorni Španci, saj so mu tam v zgodnji zgodovini rekli An Spáinneach Geal ali "beli, dobrohotni Španec".

Zemljevid poti krompirja iz Južne Amerike v Evropo

Prve rastline krompirja so v Evropo v 16. stoletju prinesli z visokih nadmorskih višin ekvatorialnega dela Andov. Najprej so ga gojili na Kanarskih otokih, vendar so bile te vrste krompirja prilagojene na rastne pogoje, ki so bili drugačni od evropskih. Dolgi dnevi v zmerno toplem pasu namreč niso sprožili tuberizacije - procesa, v katerem se podzemni podaljški stebla, imenovani stoloni, odebelijo v gomolje. Tuberizacija je bila pri teh prvih vrstah krompirja v Evropi mogoča šele jeseni, ko so se dnevi krajšali in se je vreme ohladilo. Takrat pa je lahko debelitev gomoljev že preprečila prva slana, zaradi katere so rastline pozeble.

Uveljavljanje krompirja v Evropi: Od okrasne rastline do rešitelja pred lakoto

Evropejci krompirja niso poznali, zato so se njegovemu uživanju dolgo časa upirali in rastlino gojili kvečjemu kot okrasno. Zato morda ni nenavadno, da so prvi krompir gojili predvsem kot okrasno rastlino in za živalsko krmo. V Italiji so ga okrog leta 1564 najprej posadili na papeški vrt in v renesančni vrt Boboli v Firencah, do konca 16. stoletja pa je bil v Italiji že splošno razširjen. Kljub temu so ga kot uporabno poljščino sprejemali previdno in počasi.

Stara ilustracija krompirja kot okrasne rastline

Na stari celini se je krompir v človekovi prehrani uveljavil šele ob koncu 18. stoletja. Prelomni dogodek je bil, ko je za prehrano bolnikov leta 1573 seviljska mestna bolnišnica nakupila večje količine krompirja. Angleži so si ga konec stoletja sami pripeljali iz Severne Amerike. Kljub silnim dvomom je začel svoj zmagoviti pohod, tako da so leta 1664 že ugotavljali, da je »povzdignil blaginjo na Angleškem« in da »ob njem živi že vsa Irska«.

Ključna vloga Marije Terezije in krompirjeva vojna

Druga polovica 18. stoletja je nedvomno najpomembnejše obdobje v evropski zgodovini krompirja. K drugačni miselnosti o krompirju je pomembno prispevala avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je 16. maja 1767 izdala ukaz o pridelovanju in uporabi krompirja. S tem je poskrbela za objavo vsega, kar je bilo potrebno vedeti o krompirju, saj je v njem videla ključno poljščino za preživetje prebivalstva in preprečevanje lakote. Ta uredba z obširno razlago, razposlana vsem okrajnim glavarstvom, se je končala celo z opisom, kako iz krompirja skuhati žganje, saj so dotlej za žganjekuho uporabljali dragocenejše žito.

Spremembo v mišljenju o krompirju je prinesla tudi z vojno povezana lakota. V vojni za bavarsko nasledstvo na Češkem konec 18. stoletja so se sestradani vojaki namesto za cilje vladajočih začeli boriti za krompirjeve nasade, zato pravimo tej vojni tudi krompirjeva vojna. Francoski kralj Ludvik XVI. je krompir poimenoval kruh ubogih, Francozi pa zanj še danes uporabljajo ime »pommes de terre«, kar pomeni "zemeljsko jabolko".

Krompir na Slovenskem

Na Slovenskem so krompir pričeli gojiti v prvi polovici 18. stoletja, še najverjetneje v desetletju med letoma 1730 in 1740. Cesar Karel VI., oče Marije Terezije, je že leta 1740 priporočal sajenje krompirja in vsaka hiša je od svoje gosposke dobila po šest krompirjev za seme. Kmetje so se sprva upirali sajenju te poljščine, Martin Cilenšek pa je v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi (1892) zapisal, da se je ljudstvo "branilo na vse kriplje in delalo gosposki, ki ga je silila z njo, mnogovrstne težave in preglavice".

Prisilno so ga sadili in še to le za krmo svinjam, čeravno so ga vladarji nalašč zahtevali na mizo pri svojih obedih. Po nekem viru naj bi v letih kmalu po cesaričinem ukazu krompir na Kranjsko prispel čez Ljubelj, po jamborni cesti v Rovte in na Logaško pa bi ga iz Trsta pritovorili furmani. Na slovenskem ozemlju so ga najprej gojili na Pohorju, Notranjskem in v okolici Ribnice. Ko je bila v letih 1815-1819 letina žit slaba in je nastopila lakota, se je krompir kot »kruh ubogih« uveljavil za prehrano ljudi tudi drugod na Slovenskem. Prebivalci so ga potem zelo hitro sprejeli, sadili so ga na velikih površinah, pridelavo žit pa so opuščali.

Slovenci smo krompir v preteklosti poimenovali z različnimi narečnimi imeni, npr. »zemeljsko jabolko«, kar je preprost prevod nemškega imena Erdapfel, ali iz nemškega izraza Grundbirne (talna hruška). S pridelavo in uporabo krompirja je bilo tesno povezano življenje naših prednikov, zaradi česar smo zasloveli kot »krompirjeva dežela« in »krompirjev narod«. Leta 1962 je bila priznana prva slovenska sorta krompirja, imenovana Igor, leta 1962 pa sorta Matjaž. V Sloveniji sodi krompir še danes med pomembnejše poljščine.

Vpliv krompirja na družbo in izzivi v pridelavi

Krompir je Evropi zagotovil prehransko varnost, ki je žita niso mogla, čeprav imajo ta v primerjavi s krompirjevimi gomolji večjo obstojnost, o čemer priča rek: »Amerikanski denar je kakor krompir, samo za eno leto.« Kljub temu je imel krompir v prehrani pomembno vlogo, saj so ga dolgo uporabljali kot osnovno živilo.

Irska lakota in bolezni

Na Irskem je krompir še danes pomembno osnovno živilo, ki ne manjka niti v tradicionalnih jedeh za zajtrk. Velika lakota na Irskem se je zgodila med letoma 1845 in 1849, ko je pridelek krompirja vsako leto zapored propadel. Napadla ga je namreč krompirjeva plesen (Phytophthora infestans), bolezen, ki napade tako krompirjeve liste kot njegove gomolje. To je bilo najhujše obdobje lakote v evropski zgodovini, saj je do leta 1840 polovica vsega irskega prebivalstva živela predvsem od krompirja. V tem času je umrlo okoli milijon ljudi, vsaj okoli dva milijona pa se jih je izselilo. Na to bolezen so bile zelo občutljive ravno vrste, ki so izhajale iz Čila, medtem ko so se andske vrste izkazale za odpornejše. Zato so začeli čilske vrste konec 19. stoletja križati z divjimi vrstami, odpornimi na plesen.

Škodljivci in sodobni izzivi

Po 1. svetovni vojni je v Evropo iz Amerike prišel nov krompirjev škodljivec - koloradski hrošč. Najprej so ga leta 1921 zaznali v Franciji. Pred uporabo insekticidov so hrošče in njihove ličinke pobirali ročno. Po 2. svetovni vojni se je koloradski hrošč razširil tudi v Vzhodno Evropo, kjer so napade tega škodljivca izkoriščali za politično propagando in ga predstavljali kot biološko orožje zahodnega bloka.

Konec 80. let prejšnjega stoletja se je po Evropi razširila tudi virusna bolezen, ki jo povzroča krompirjev virus Y (PVY). Zaradi njega marsikatere priljubljene sorte krompirja niso mogli več gojiti, saj so bile na PVY, ki je danes stalno prisoten, preveč občutljive. Poleg škodljivcev danes pridelavo krompirja otežujejo vse bolj ekstremni vremenski pojavi, kot so dolgotrajne suše, vročina in prekomerna namočenost tal po dolgotrajnejših deževjih. Neugodne vremenske razmere rastlinam poleg rasti zmanjšujejo tudi sposobnost obrambe pred boleznimi in napadi škodljivcev.

Botanične značilnosti in prehranska vrednost

Krompir je enoletnica, zel zraste do 1 metra visoko, socvetja nosijo cvetove bele do vijolične barve. Plodovi krompirja so, če niso toplotno obdelani, neužitni oziroma strupeni, saj lahko vsebujejo strupene alkaloide. Užitni so podzemni stebelni gomolji. Sončna svetloba povzroči v gomolju kopičenje zelo nevarnega alkaloida - solanina, ki je strupen (krompir obarva zeleno), zato zeleno obarvanih gomoljev ne uživamo.

Krompir vsebuje veliko količino vode (približno 70-80 %), 14,8 % ogljikovih hidratov (med ogljikovimi hidrati prevladuje škrob), 2-3 % beljakovin in 0,1 % maščob. Je vir mineralov kot so kalij, baker in mangan, v manjših količinah pa vsebuje tudi magnezij in železo. Vsebuje tudi vitamin C in vitamin B6, ki imata vlogo pri delovanju imunskega sistema in prispevata k presnovi ter absorpciji železa. Njegova energijska vrednost pa je za približno 30 % nižja v primerjavi s kruhom (100 g krompirja ima povprečno 301 kJ ali 72 kcal).

Uporabni tipi krompirja

Okusnost krompirjevih jedi je odvisna od sorte krompirja, načina pridelave, kakovosti gomoljev, skladiščenja in priprave. Glede na lastnosti olupljenih in kuhanih gomoljev razvrstimo sorte v štiri uporabne tipe:

Tip A: Gomolji so čvrsti in se ne razkuhajo, po kuhanju ostane meso čvrsto, vlažno in fino. Se odlično reže.
Tip B: Gomolji so precej čvrsti s srednje čvrsto in drobnozrnato strukturo mesa. Primerni so za raznovrstno uporabo: kuhanje, cvrenje in praženje.
Tip C: Velja za precej moknat krompir z veliko škroba. Nekatere sorte se v vreli vodi razkuhajo in razpadejo. Meso je suho, dokaj grobozrnate strukture.
Tip D: Primeren za predelavo v škrob, ki se zelo razkuha. Meso je izrazito moknato in suho.
Obstajajo tudi tipa AB in BC kot vmesna tipa.

Pomeni, da se energijska vrednost krompirja lahko močno poveča pri njegovi pripravi. Medtem ko je kuhan krompir (brez dodatkov) relativno nizko kalorično živilo z visoko nasitno vrednostjo, se z dodatki kot so maslo, smetana, zabela ali pri cvrenju v maščobi energijska vrednost hitro povečuje. Pomembno je izpostaviti tudi akrilamid, snov, ki jo kot neželeno najdemo predvsem v škrobnih živilih, tudi krompirjevem čipsu, ocvrtem krompirčku in pečenem krompirju. Akrilamid potencialno lahko vpliva na razvoj raka.

Sodobna vloga in raziskave

Danes poznamo preko 3000 sort krompirja različnih barv in struktur. Po grobi oceni vsak Slovenec letno poje okrog 78 kg krompirja, s čimer je krompir četrta najpomembnejša prehrambna sestavina. Slovenija je nekoč pridelala več krompirja, kot ga je porabila, zdaj pa je samopreskrba s krompirjem z nekdaj 120-odstotne upadla na približno polovico.

Na Kmetijskem inštitutu Slovenije od leta 1993 žlahtnijo nove sorte, od katerih je še vedno na trgu uspešnih sedem. Vodilna je najkakovostnejša večnamenska sorta KIS sora, srednje pozna KIS krka je tolerantna za sušo, proti krompirjevi plesni odporni zgodnja KIS savinja in srednje pozna KIS kokra pa sta primerni za manjše pridelovalce in ekološko pridelavo. Raziskave na krompirju, ki ne vsebuje le dveh, temveč štiri kopije genoma (je tetraploiden), so zahtevnejše, vendar pomembno prispevajo k temeljnemu znanju o obvladovanju poliploidnosti pri drugih kulturnih rastlinah, kot so pšenica, jagode in banane.

Prihod krompirja v Evropo in njegova zgodovinska pot

Izvor in prvi stik z Evropo

Krompir je prišel v Evropo po odkritju Amerike, torej po letu 1492. V Evropo ga je prinesel Krištof Kolumb, kasneje pa tudi drugi raziskovalci, ki so raziskovali svet in nova ozemlja. V prvi polovici 16. stoletja so ga najbrž prinesli Španci. Eden prvih naj bi ga za prehrano uporabil sir Francis Drake. Najbolj zgodovinsko verjetna je teorija, po kateri naj bi bili za krompir na Irskem odgovorni Španci, saj so mu tam v zgodnji zgodovini rekli An Spáinneach Geal ali "beli, dobrohotni Španec".

Uveljavljanje krompirja v Evropi: Od okrasne rastline do rešitelja pred lakoto

Evropejci krompirja niso poznali, zato so se njegovemu uživanju dolgo časa upirali in rastlino gojili kvečjemu kot okrasno. V Italiji so ga okrog leta 1564 najprej posadili na papeški vrt in v renesančni vrt Boboli v Firencah, do konca 16. stoletja pa je bil v Italiji že splošno razširjen. Kljub temu so ga kot uporabno poljščino sprejemali previdno in počasi.

Na stari celini se je krompir v človekovi prehrani uveljavil šele ob koncu 18. stoletja. Prelomni dogodek je bil, ko je za prehrano bolnikov »leta 1573 seviljska mestna bolnišnica nakupila večje količine krompirja«. Angleži so si ga konec stoletja sami pripeljali iz Severne Amerike. Kljub silnim dvomom je začel svoj zmagoviti pohod, tako da so leta 1664 že ugotavljali, da je »povzdignil blaginjo na Angleškem« in da »ob njem živi že vsa Irska«.

Ključna vloga Marije Terezije in krompirjeva vojna

Druga polovica 18. stoletja je nedvomno najpomembnejše obdobje v evropski zgodovini krompirja. K drugačni miselnosti o krompirju je pomembno prispevala avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je 16. maja 1767 izdala ukaz o pridelovanju in uporabi krompirja. S tem je poskrbela za objavo vsega, kar je bilo potrebno vedeti o krompirju, saj je v njem videla ključno poljščino za preživetje prebivalstva in preprečevanje lakote. Ta uredba z obširno razlago, razposlana vsem okrajnim glavarstvom, se je končala celo z opisom, kako iz krompirja skuhati - žganje, saj so dotlej za žganjekuho uporabljali dragocenejše žito.

Krompir na Slovenskem

Na Slovenskem so krompir pričeli gojiti v prvi polovici 18. stoletja, še najverjetneje v desetletju med letoma 1730 in 1740. Cesar Karel VI., oče Marije Terezije, je že leta 1740 priporočal saditi krompir, vsaka hiša je od svoje gosposke dobila po 6 krompirjev za seme. Kmetje so se sprva upirali sajenju te poljščine. Martin Cilenšek je v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi (1892) zapisal, da se je ljudstvo "branilo na vse kriplje in delalo gosposki, ki ga je silila z njo, mnogovrstne težave in preglavice".

Prisilno so ga sadili in še to le za krmo svinjam, čeprav so ga vladarji nalašč zahtevali na mizo pri svojih obedih. Po nekem viru naj bi v letih kmalu po cesaričinem ukazu krompir na Kranjsko prispel čez Ljubelj, po jamborni cesti v Rovte in na Logaško pa bi ga iz Trsta pritovorili furmani. Na slovenskem ozemlju so ga najprej gojili na Pohorju, Notranjskem in v okolici Ribnice. Ko je bila v letih 1815-1819 letina žit slaba in je nastopila lakota, se je krompir kot »kruh ubogih« uveljavil za prehrano ljudi tudi drugod na Slovenskem. Potem so ga prebivalci zelo hitro sprejeli, sadili so ga na velikih površinah, pridelavo žit pa so opuščali.

Slovenci smo krompir v preteklosti poimenovali z različnimi narečnimi imeni, npr. »zemeljsko jabolko«, kar je preprost prevod nemškega imena Erdapfel, ali iz nemškega izraza Grundbirne (talna hruška). S pridelavo in uporabo krompirja je bilo tesno povezano življenje naših prednikov, zaradi česar smo zasloveli kot »krompirjeva dežela« in »krompirjev narod«. Leta 1962 je bila priznana prva slovenska sorta krompirja, imenovana Matjaž, medtem ko je bila slovenska sorta Igor priznana leta 1962, ki se je starejše generacije še dobro spominjajo. V Sloveniji sodi krompir še danes med pomembnejše poljščine.

Vpliv krompirja na družbo in izzivi v pridelavi

S prihodom krompirja v Evropo je ta poljščina začela svoje skoraj štiristoletno osvajanje vsakodnevne prehrane mnogih evropskih narodov. Krompir je Evropi zagotovil prehransko varnost, ki je žita niso mogla, čeprav imajo ta v primerjavi s krompirjevimi gomolji večjo obstojnost, o čemer priča rek: »Amerikanski denar je kakor krompir, samo za eno leto.« Kljub temu je imel krompir v prehrani pomembno vlogo, saj so ga dolgo uporabljali kot osnovno živilo.