Materiali in izdelki, namenjeni za stik z živili, so vsi materiali in izdelki, ki so v stiku z živili, so namenjeni za stik z živili, ali se lahko razumno pričakuje, da bodo prišli v stik z živili. Med te materiale sodijo različni gospodinjski izdelki, kot so kuhinjska in namizna posoda in pribor (npr. posoda za kuhanje in shranjevanje, pribor za pripravo in serviranje hrane, kozarci, krožniki), deli gospodinjskih aparatov za pripravo in shranjevanje hrane, ki prihajajo v neposreden stik z živili (npr. mešalniki, rezalniki, hladilnik), in različna embalaža za živila (npr. plastenke za pijače, škatle, pločevinke).
Sem sodijo tudi deli strojev in opreme za predelavo živil (npr. transportni trakovi, mešalne posode), tiskarske barve za embalažo, zamaški, tesnila, lepila, voski, ionsko izmenjevalne smole, ki se uporabljajo v živilski industriji, ter vreče za sadje in zelenjavo. Skratka, vse, kar prihaja v stik s hrano pri njeni pridelavi in predelavi, pripravi in shranjevanju.
Gre za veliko raznovrstnih materialov, kot so aktivni in inteligentni materiali in izdelki, lepila, keramika, pluta, guma, steklo, smole za ionsko izmenjavo, kovine in zlitine, papir in lepenka, plastične mase, tiskarske barve, regenerirana celuloza, silikoni, tekstil, laki in premazi, voski in les.
Zakonodajni okvir in varnostni standardi za materiale v stiku z živili
Varnost in inertnost materialov v stiku z živili je ključnega pomena. Evropska zakonodaja predpisuje, kakšni morajo biti ti materiali, da njihova uporaba ne bo ogrožala zdravja, spremenila sestave, videza in okusa živil. Pri nas se zakonodaja na področju materialov v stiku z živili obravnava na Ministrstvu za zdravje, nadzor nad izvajanjem zakonodaje pa izvaja Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije.
Skladnost materialov in izdelkov v stiku z živili z zakonodajo (in tudi s standardi ter strokovnimi priporočili) ugotavlja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH).
Za vse materiale in izdelke veljajo osnovna splošna pravila: morajo biti izdelani v skladu z dobro proizvodno prakso, njihove sestavine pa (pri normalnih in predvidljivih pogojih uporabe) ne smejo prehajati v živila v količinah, ki bi lahko ogrožale zdravje ljudi; povzročale nesprejemljivo spremembo v sestavi živil; ali poslabšanje organoleptičnih lastnosti živil (krovna Uredba 1935/2004, Uredba o dobri proizvodni praksi 2023/2006). Med drugim je pomembno tudi, da označevanje, oglaševanje in predstavitev materiala ali izdelka ne zavaja potrošnikov.
Uredba 1935/2004 predpisuje, da morajo biti materiali in izdelki, ko še niso v stiku z živili, kadar se dajo v promet, opremljeni z besedilom »za stik s živili« ali s posebno oznako, kar zadeva njihovo uporabo (npr. avtomat za kavo, steklenica za vino, jušna žlica) ali pa z znakom na sliki 1.
Slika 1: Simbol kozarca in vilic, ki lahko spremlja materiale in izdelke v stiku z živili (razen izdelkov, ki so zaradi svojih značilnosti nedvoumno namenjeni stiku z živili).
Specifične zahteve in neharmonizirani materiali, vključno z lesom
Ker žal noben material ni popolnoma inerten, sestavine materialov v različnih količinah prehajajo v živila. Prehajanje (pri plastičnih materialih temu prehajanju pravimo migracija, pri kovinskih materialih pa sproščanje) različnih snovi iz materialov v živila je odvisno od samega materiala, od vrste živila, ki z materialom prihaja v stik, od časa stika in temperature živila, ter od razmerja med površino materiala in prostornino živila.
Kakšne so koncentracije snovi, ki so se iz materialov sprostile v živila in ne predstavljajo tveganja za zdravje ljudi, je navedeno v specifični zakonodaji. Ta je za zdaj na voljo le za plastične in keramične materiale, reciklirano plastiko, aktivno in inteligentno embalažo ter regenerirano celulozo (to so t.i. harmonizirani materiali). Za ostale materiale, vključno z lesom, ni specifičnih evropskih zahtev, seveda pa morajo biti varni (za vse materiale veljajo zahteve zgoraj navedene Krovne uredbe 1935/2004 in Uredbe o dobri proizvodni praksi 2023/2006).
Slovenija nima nacionalne zakonodaje za neharmonizirane materiale, ki bi določala mejne vrednosti za specifično migracijo snovi. Vendar imajo nekatere evropske države za neharmonizirane materiale nacionalno zakonodajo.
Vloga Sveta Evrope in tehnični vodniki
Za neharmonizirane materiale, kot je les, so v veliko pomoč dokumenti Sveta Evrope. Svet Evrope je sprejel krovni dokument Resolucijo za (neharmonizirane) materiale, ki je ekvivalentna krovni evropski Uredbi 1935/2004. Resolucija CM/Res(2020)9 o varnosti in kakovosti materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, je namenjena vsem deležnikom na področju materialov v stiku z živili in služi poenotenju pristopov.
Gre za krovni dokument, ki obravnava splošne zahteve za različne materiale v stiku z živili; za spojine, ki se lahko uporabljajo za izdelavo teh materialov, zahteve za ocenjevanje teh spojin, za označevanje materialov, sledljivost, preskušanje in pripadajočo dokumentacijo o skladnosti. Resolucijo kot podrejeni dokumenti dopolnjujejo Tehnični vodniki za posamezne materiale, ki navajajo specifične zahteve in principe glede varnosti posameznih materialov.
Tehnični vodniki Sveta Evrope in priporočila niso pravno obvezujoči, vendar jih industrija in strokovna javnost upoštevata, ker predstavljajo najnovejša dognanja na področju materialov v stiku z živili, njihovo upoštevanje pa omogoča boljšo varnost neharmoniziranih materialov. Trenutno so na voljo Tehnični vodnik za papir v stiku z živili, Tehnični vodnik za podporno dokumentacijo za ugotavljanje skladnosti in varnosti materialov in Tehnični vodnik za kovine in zlitine v stiku z živili. Svet Evrope in Evropska komisija na področju materialov v stiku z živili dobro sodelujeta.
Delo Sveta Evrope je komplementarno delu Evropske komisije na tem področju, saj obravnava varnost in kakovost materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, ki jih ne zajema specifična evropska zakonodaja (npr. kovine in zlitine, papir in karton, silikoni, ionsko izmenjevalne smole, tiskarska črnila…). Tako Resolucija s pripadajočimi Tehničnimi vodniki dopolnjuje evropsko zakonodajo z upoštevanjem zakonodaj ali priporočil držav članic Sveta Evrope.
Elektronske verzije dokumentov so na voljo brezplačno. Prevod Praktičnega vodnika za kovine in zlitine (Technical guide for metals and alloys, 1st Edition, 2013), ki vsebuje splošna določila in mejne vrednosti specifičnega sproščanja kovin, je omogočilo Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in Nacionalnim laboratorijem za zdravje, okolje in hrano.
Nacionalni in Evropski laboratoriji za preskušanje
Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH)
Preskušanje materialov v stiku z živili iz uradnega nadzora in za različne stranke pri nas opravlja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), ki je tudi slovenski referenčni laboratorij za materiale v stiku z živili.
NLZOH je akreditiran pri Slovenski akreditaciji s številko akreditacije LP-014 na področju preskušanja (SIST EN ISO/IEC 17025). Kot Nacionalni referenčni laboratorij za materiale v stiku z živili sodeluje v Evropski mreži nacionalnih referenčnih laboratorijev za materiale v stiku z živili, v okviru katere sodelujejo pri usklajevanju metodologij preskušanja, se udeležujejo medlaboratorijskih primerjalnih preskusov in se strokovno izpopolnjujejo, kar jim omogoča aktivno spremljanje problematike materialov za stik z živili.
Na NLZOH so vzpostavili sistem vodenja kakovosti z namenom, da naročnikom zagotavljajo mednarodno potrjeno neodvisno in nepristransko strokovno usposobljenost, nudijo zaupanje v rezultate preskušanja in kontrol ter zagotavljajo mednarodno priznavanje izdanih poročil.
Odvisno od vrste materiala, namena uporabe in drugih dejavnikov izvajajo analize identifikacije materiala, analize skupne (celotne) migracije, analize specifičnih migracij posameznih snovi (npr. monomerov, aditivov iz plastičnih materialov, kovin iz kovinskih materialov, aditivov in kontaminantov iz papirja, sestavin tiskarskih črnil idr.) ter analize vsebnosti določene snovi v materialu. Izvajajo tudi neciljane analize identifikacije spojin, ki prehajajo iz materiala (»screening« namerno in nenamerno dodanih snovi), ter mikrobiološke analize.
V primeru analize materialov, za katere ne velja enotna harmonizirana evropska zakonodaja (kot je les), je treba preveriti, ali ima posamezna država specifično nacionalno zakonodajo, in se glede na zahteve le-te dogovoriti o možnosti preskušanja. Način preskušanja je odvisen od vrste, namena in načina uporabe materiala ali izdelka. Zato za izvedbo preskušanja potrebujejo podatke o vrsti materiala (in dokumentacijo o materialu, če je na voljo), vrsti živil, za katere se material uporablja, ter o pogojih uporabe (čas, temperatura in drugi pogoji stika materiala z živilom).
Evropska agencija za varnost hrane (EFSA)
Znanstveniki EFSA (Evropska agencija za varnost hrane) pripravljajo znanstvena priporočila za Evropsko komisijo in nacionalne zakonodajalce glede varnosti snovi, ki se uporabljajo v materialih v stiku z živili, in pripravijo znanstvena priporočila glede morebitnih specifičnih vprašanj na tem področju. V sklopu EFSA deluje znanstvena mreža.
Certifikat za stik z živili: Pomen in postopek
Kaj je certifikat za stik z živili?
Certifikat za stik z živili je posebna oznaka, ki se uporablja za materiale in izdelke, ki so namenjeni za uporabo v neposrednem stiku z živili. To vključuje širok spekter izdelkov, od higienskega papirja, rokavic za enkratno uporabo, do pripomočkov, ki so namenjeni za uporabo v živilskopredelovalni industriji, in seveda lesene palčke za sladoled. Certifikat zagotavlja, da so materiali in izdelki izdelani tako, da ne predstavljajo tveganja za kontaminacijo hrane, kar je ključnega pomena za zagotavljanje varnosti hrane od proizvodnje do končnega potrošnika.
Zakaj je certifikat pomemben?
Certifikat za stik z živili potrjuje, da izdelek izpolnjuje stroge standarde in regulative, ki so postavljene s strani nacionalnih in mednarodnih organizacij za varnost hrane. To vključuje regulacije, ki se nanašajo na migracijo kemikalij iz materialov v hrano, omejitve uporabe določenih snovi v materialih, ki pridejo v stik z živili, in zahteve po sledljivosti ter označevanju. Materiali in izdelki, namenjeni za stik z živili, morajo biti izdelani tako, da snovi iz materialov v živila ne prehajajo v količinah, ki bi lahko ogrožale zdravje ljudi ter vplivale na sestavo in organoleptične lastnosti živila.
Postopek testiranja in ugotavljanje skladnosti
Izdelki, ki prejmejo ta certifikat, morajo prestati obsežna testiranja, ki zagotavljajo, da kemikalije ali druge škodljive snovi ne prehajajo v hrano v količinah, ki bi lahko škodovale zdravju. Izvedba preskušanja materialov in izdelkov za stik z živili poteka po postopkih, opredeljenih v zakonodaji, standardih in strokovnih vodilih, ter vključuje oceno skladnosti in varnosti glede na predpise in strokovna priporočila tega področja. Na osnovi rezultatov preskušanja se oceni skladnost in varnost vzorca materiala ali izdelka za stik z živili glede na splošne in specifične zahteve zakonodaje. Po potrebi se za ugotovitev skladnosti izvede še ocena tveganja vzorca.
Drugi pomembni certifikati za lesene izdelke
Pogosto lahko na izdelkih zasledimo kratice kot so PEFC, FSC in druge z najrazličnejšimi logotipi. Po navadi gre za različne certifikate, bodisi za označevanje ekoloških izdelkov ali pa označevanje namena uporabe teh izdelkov. Ti certifikati so lahko še posebej pomembni za lesene izdelke, kot so palčke za sladoled, saj potrjujejo trajnostno poreklo in okoljsko odgovornost.
Ecolabel (Okoljska marjetica)
Pomen certifikata
Ecolabel oziroma Okoljska marjetica je znak za okolje Evropske unije, ki se podeljuje različnim vrstam izdelkov in storitev, ki zagotavljajo varovanje okolja. Je uradni znak okoljske odličnosti, ki ga podeljuje Evropska unija izdelkom in storitvam, ki izkazujejo manjši vpliv na okolje skozi celoten življenjski cikel. Ta cikel obsega pridobivanje surovin, proizvodnjo, distribucijo, uporabo in končno odstranitev ali recikliranje. Ecolabel je simbol za trajnost in okoljsko odgovornost, ki potrošnikom omogoča, da zavestno izbirajo izdelke, ki prispevajo k zmanjšanju okoljskega odtisa.
Testiranje in skladnost
Izdelki in storitve, ki želijo pridobiti Ecolabel, morajo prestati stroga testiranja in ocene, ki potrjujejo njihovo skladnost z okoljskimi standardi, določenimi s strani EU. Ta proces vključuje oceno življenjskega cikla, ki preuči vpliv izdelka na okolje od pridobivanja surovin do končne odstranitve. Kriteriji za pridobitev Ecolabel so obsežni in zajemajo različne vidike okoljske učinkovitosti, vključno z emisijami, porabo energije in vode, uporabo kemikalij in potencialom za recikliranje.
Uporaba v industriji
Ecolabel se uporablja v različnih industrijskih sektorjih, od čistil in detergentov, papirnatih izdelkov, tekstila, turističnih nastanitev do elektronskih naprav.
Nordic Swan Ecolabel (Nordijski labod)
Pomen Nordic Swan Ecolabel
Nordijski labod oziroma Nordic Swan Ecolabel je uradna okoljska oznaka, ki se uporablja v državah nordijske regije. Ta oznaka je simbol okoljske odličnosti in se podeljuje izdelkom ter storitvam, ki izpolnjujejo visoke okoljske in zdravstvene standarde. Nordic Swan Ecolabel je zasnovan tako, da spodbuja trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter pomaga potrošnikom pri izbiri izdelkov, ki so boljši za okolje. Pomen te oznake je v tem, da zagotavlja strogo preverjanje in potrjuje, da izdelki ali storitve prispevajo k zmanjšanju okoljskega vpliva.
Testiranje in skladnost
Da bi izdelek ali storitev pridobil Nordic Swan Ecolabel, mora prestati obsežno ocenjevanje in testiranje, ki preverja skladnost z okoljskimi in zdravstvenimi kriteriji, ki so pogosto strožji od zakonskih zahtev. Ti kriteriji se nanašajo na različne vidike okoljske učinkovitosti, vključno z omejevanjem škodljivih snovi, zmanjševanjem vpliva na podnebne spremembe, učinkovito uporabo virov in življenjsko dobo izdelka. Postopek pridobivanja oznake je transparenten in temelji na znanstvenih dokazih, kar zagotavlja verodostojnost oznake.
Uporaba v industriji
Nordic Swan Ecolabel se uporablja v širokem naboru industrijskih sektorjev, vključno s čistili, papirnimi izdelki, barvami, elektroniko, pohištvom, hoteli in celo finančnimi storitvami.
FSC (Forest Stewardship Council)
Pomen FSC
FSC oziroma Forest Stewardship Council je mednarodna organizacija, ki promovira odgovorno upravljanje gozdov po vsem svetu. FSC certifikat pomeni, da so les in lesni izdelki pridobljeni iz gozdov, ki so upravljani na način, ki spoštuje okolje, socialne pravice in gospodarsko izvedljivost. Ta certifikat je ključen za zagotavljanje trajnosti gozdov in zaščito ekosistemov, saj potrošnikom omogoča prepoznavanje in izbiro izdelkov iz trajnostno upravljanega gozda. Certifikacija v skladu s standardi FSC® je prostovoljno dejanje, katerega namen je podpiranje odgovornega upravljanja z gozdovi na svetovnem nivoju.
Testiranje in skladnost
Za pridobitev FSC certifikata morajo gozdarji in podjetja izkazati skladnost z nizom načel in meril, ki jih je postavil FSC. Ta načela obsegajo spoštovanje okoljskih standardov, pravic lokalnih skupnosti in delavcev ter učinkovito upravljanje gozdov. Certifikacijski proces vključuje neodvisno ocenjevanje, ki ga izvajajo akreditirane certifikacijske organizacije. Te organizacije preverjajo, ali gozdovi izpolnjujejo stroge okoljske in socialne standarde, ki jih zahteva FSC.
Uporaba v industriji
FSC certifikat je pomemben v različnih industrijah, ki uporabljajo les in lesne izdelke, vključno s papirno in pohištveno industrijo, gradbeništvom in trgovci na drobno. Podjetja, ki uporabljajo FSC certificiran les, lahko pokažejo svojo zavezanost k trajnostnim praksam in odgovornemu upravljanju gozdov.
PEFC (Programme for the Endorsement of Forest Certification)
Pomen PEFC
PEFC, ali Programme for the Endorsement of Forest Certification, je vodilni globalni sistem certificiranja gozdov, ki promovira trajnostno upravljanje gozdov. PEFC certifikat zagotavlja, da so les in lesni izdelki pridobljeni iz gozdov, ki so upravljani v skladu s strogimi okoljskimi, socialnimi in etičnimi standardi. Ta certifikat je ključnega pomena za ohranjanje gozdov za prihodnje generacije, saj spodbuja odgovorno upravljanje gozdnih virov in zagotavlja, da gozdna dejavnost ne škoduje naravi ali družbi. PEFC certifikat zagotavlja, da les izvira iz gozda, kjer se trajnostno gospodari, za razliko od lesa iz nenadzorovanih krčenj gozdov in črne sečnje.
Testiranje in skladnost
Za pridobitev PEFC certifikata morajo gozdarska podjetja in lastniki gozdov izkazati, da njihovo upravljanje gozdov izpolnjuje mednarodno priznane standarde trajnosti. To vključuje neodvisne revizije, ki jih izvajajo certifikacijski organi, akreditirani s strani PEFC. Ti organi preverjajo, ali so gozdovi upravljani na način, ki spodbuja biološko raznovrstnost, varuje ekosisteme in zagotavlja pravično obravnavo delavcev in lokalnih skupnosti.
Uporaba v industriji
PEFC certifikat je pomemben za številne industrije, ki so odvisne od lesa, vključno s papirno industrijo, proizvajalci pohištva in gradbenim sektorjem. Podjetja, ki uporabljajo PEFC certificiran les, lahko pokažejo svojo zavezanost k trajnostnim poslovnim praksam in odgovornemu nabavljanju surovin.
