Zelje (Brassica oleraceae var. capitata) je enoletna vrtnina iz rodu kapusnic, ki spada v družino križnic. Izhaja iz Sredozemlja in Male Azije in velja za eno najstarejših ter najpomembnejših vrtnin v našem vsakdanu. Kapusnice so znane kot ena najbolj zdravih in hkrati enostavnih zelenjav za gojenje, saj vsebujejo veliko vitamina C.
Splošne značilnosti in prehranska vrednost zelja
Zelje je toplotno srednje zahtevna vrtnina, z optimalno temperaturo za rast in razvoj med 16 in 20 °C. Uvrščeno je med vrtnine z najnižjo energijsko vrednostjo, obenem pa je bogat vir prehranskih vlaknin, vitaminov, mineralov in sekundarnih rastlinskih metabolitov, med katerimi so najpomembnejši glukozinolati. Zaradi visoke vsebnosti antioksidantov ima zelje močan antioksidativen učinek, ki preprečuje razvoj degenerativnih bolezni, ščiti celice pred poškodbami in deluje varovalno na srčno-žilni sistem.
Uporaba zelja
Zelje je primerno za svežo uporabo, predelavo in kuhanje. Oblikuje glave različnih oblik, s svetlo do temno zelenimi ali rdečimi listi, kar je odvisno od sorte. Lahko ga uživamo presno v solatah ali pijemo sok, pripravljen iz njega. Priporočljivo je uživanje čim več surovega kislega zelja, saj kuhanje in drugi načini toplotne obdelave nekoliko zmanjšajo vsebnost hranil. Ne glede na način priprave, je zelje dragocen del pestre in uravnotežene prehrane, še posebej, če je pridelano lokalno.
V Sloveniji se zelje prideluje v velikih količinah, pri čemer se ga največ porabi za predelavo v kislo zelje, del pa je namenjen sveži porabi. Čeprav je zelje tradicionalno jesenska zelenjava, sodobni načini pridelave in skladiščenja omogočajo, da je na voljo skozi vse leto. V številnih državah sta belo in rdeče zelje najpomembnejši vrtnini, takoj za paradižnikom.
Gojenje zelja: od setve do spravila
Cilj pridelave zelja so kakovostne zeljne glave, še posebej pri zgodnji pridelavi.
Optimalni pogoji za rast
Tip zemlje in podnebje
Zelje ni občutljivo na različne tipe tal, vendar mu ugajajo humozna, prepustna in srednje težka tla. Rastlina uspeva v blago kislih do nevtralnih tleh, z optimalnim pH med 6,5 in 7,5. Tla z vrednostjo pH pod 6 je potrebno apniti ter dodati bor in molibden za pravilen razvoj zelja. Za pridelovanje zgodnjega zelja so primerna lažja tla, ki se spomladi hitreje ogrejejo kot težka. Pomembno je, da so tla strukturna in vsebujejo dovolj humusa, da dobro zadržujejo vodo. Rast zelja se začne pri temperaturi 7 °C, kar je pogojeno s sorto zelja.
Vlaga
Zelje zahteva veliko vlage, zato ga gojimo tam, kjer je dovolj zračne in talne vlage. Odločilna je zadostna in enakomerna oskrba z vlago, ki je bistvena za doseganje zadovoljivega pridelka. Če je premalo vlage, se razvijejo majhne glave z močno voščeno prevleko na listih. Pomanjkanje vlage in sušni pogoji v pozni zimi in zgodnji pomladi vplivajo na prepočasno in neenakomerno rast ter oblikovanje slabših glav zgodnjega zelja. V povprečnih pogojih pridelave belo zelje izgubi od 4 mm/m² ali celo več vode na dan z dihanjem in izhlapevanjem iz tal.
3 razlogi, zakaj vaše zelje ne raste + nasveti za gojenje večjega zelja
Če je bila zima suha in so tla izsušena tudi zaradi vetra, je namakanje v zgodnji pomladi odločilno. Namakamo z zmernimi količinami vode, od 15 do 20 milimetrov ali litrov na kvadratni meter v več obrokih na dan. Preveč vode v tleh ni dobro, saj lahko povzroči zmanjšanje pridelka ali celo propadanje rastlin, še posebej v zelo težkih tleh, kjer voda slabo pronica in več dni stoji na površini.
Setev in sajenje
Zeljna semena kalijo pri temperaturah med 1 in 5 °C. Pri zelo zgodnjem sajenju sadik od marca dalje je treba paziti na temperaturo tal po setvi semen. Seme zelja lahko izgubi kaljivost, če je predolgo v prevlažnih setvenih substratih in pri temperaturi 0 do 2 °C. Če je temperatura okrog 10 °C, seme zelja vznikne v 14 dneh, pri 20 °C v enem tednu in pri 23 do 24 °C v dveh dneh. Gojenje zelja se običajno začne s predpripravljenimi sadikami.
Čas sajenja
- Zgodnje sorte: v rastlinjaku od januarja, na prostem marca.
- Pozne sorte: od aprila naprej.
- V osrednji Sloveniji za spomladansko pridelovanje začnemo vzgajati sadike s setvijo semen od februarja do marca, na Primorskem že januarja.
Priprava sadik in presajanje
Ko sadike oblikujejo 4 do 6 listov, so primerne za presajanje. Pred tem jih je treba utrditi, tako da jih za vsaj 2 do 3 dni postopno privajamo na pogoje pridelave izven rastlinjakov. Zato jih prestavimo na prosto pred rastlinjak ali jih pustimo v neogretem rastlinjaku. Sadike posadite v vnaprej pripravljeno gredico, če so zrele ali imajo 4 do 5 pravih listov. Sajenje se izvaja v oblačnih dneh. Sadiko zakopljite do višine, kot je rasla do sedaj (do prvih listov). Zalivanje sadik je nujno takoj po sajenju, zlasti za zgodnje zelje.
Sadilna razdalja
Sadilna razdalja je odvisna od sorte ali hibrida. Zgodnje sorte presajamo na medvrstno razdaljo 40 do 50 cm in 30 do 40 cm v vrsti. Rastline posadite dovolj globoko, "do srca". Približno 10 dni po sajenju lahko nesojene sadike zamenjate. Polzgodnje in polpozne sorte zelja lahko posadite neposredno na gredico ali v rastlinjak ali steklenjak, najprimernejši čas je konec aprila in začetek maja.
Gnojenje
Zelje praviloma ni potrebno gnojiti, vendar zadostna količina hranil omogoča pridelavo želenega pridelka. Med organskimi gnojili je bistvenega pomena kakovosten hlevski gnoj. Za zgodnjo pridelavo zelja lahko uporabimo od 20 do 40 ton hlevskega gnoja na hektar, odvisno od vsebnosti humusa v tleh. Če hlevskega gnoja ni, je dobrodošlo zeleno gnojenje z travno deteljnimi mešanicami ali mešanicami stročnic in žit. Odsvetuje se setev mešanic iz križnic zaradi prenosa bolezni in škodljivcev.
Zelje potrebuje dovolj dušika, da razvije čvrsto očesno zrno. Količine hranil določamo na podlagi analize tal. Hostic NPK z gvanom je povsem naravno gnojilo brez dodatkov industrijsko proizvedenih sestavin, primerno za vsestransko uporabo na celotnem vrtu in za zdravo prehrano sadja in zelenjave.
Kolobarjenje in dobri sosedje
Na isto njivo zelje sadimo po premoru vsaj štirih let. V vmesnem času ne pridelujemo drugih križnic, saj se pri preozkem kolobarjenju poveča nevarnost širjenja bolezni in škodljivcev. Zelo dober prejšnji posevek za zgodnjo pridelavo zelja so vse rastline, ki jih pospravimo v zgodnji predhodni jeseni: stročnice (npr. visok fižol), žita in krompir z neprezimnimi dosevki, korenovke in čebulnice.
Po spravilu prejšnjih posevkov pozno jeseni ali tik pred zimo tla osnovno obdelamo, brazde pozno pozimi ali pred pomladjo le še poravnamo in tako dovolj zgodaj pripravimo za sajenje zelja. Odsvetujemo pridelovanje zelja za križnicami, na primer repo, cvetačo, ohrovtu, brokoliju, kolerabici, krmnem ohrovtu in podobno.
Najlepše uspeva, če ga posadimo zraven fižola ali kumaric. Zelena, koper, rimska solata, rdeča pesa, pesa in čebula so dobre skupnosti za zelje. Zelja ne sadite skupaj s paradižnikom, jagodami ali fižolom.
Bolezni in škodljivci
Zelje bo manj dovzetno za bolezni, če bo imelo dovolj kisika in ne bo zadušeno med pleveli. Skakači se najraje prehranjujejo z zelenimi listi zelja, cvetače ali kolerabe in so aktivni v sončnem in toplem vremenu. Kapusova vešča odlaga jajčeca na liste gostiteljskih rastlin, kapusov mol pa je še en metulj, katerega gosenice lahko uničijo prihodnje pridelke zelja, saj se hranijo v glavicah in jih onesnažujejo z izločki. Če se pojavijo, je treba čim prej ukrepati.
Glivično bolezen kapusnice povzroča gliva Plasmodiophora brassicae. Rastline so šibke in postopoma izginejo iz grud. Ta gliva lahko prezimi v tleh in brez posredovanja počaka 5-6 let. V primeru pojava ne pomaga nobena kemična zaščita.
Pogost sovražnik, ne le kapusnic, temveč skoraj celotnega vrta, so polži. Zato je priporočljivo preventivno ukrepanje proti polžem skupaj s sajenjem. Zelo učinkovita sestavina je železov fosfat, ki ga najdete koncentriranega v zdravilu Ferramol. Ferramol ima varen učinek na polže in polžke, ki po zaužitju granul umrejo, ne da bi proizvajali pretirane količine sluzi, zato površina gredic ostane čista.
Sorte zelja
Zelje delimo na zgodnje, polzgodnje in pozne sorte. Za oskrbo s svežim zeljem v maju in juniju je potrebno načrtovati čas setve, pravočasno vzgojiti sadike in izbrati primerne sorte ali hibride. Zelje prenese blage zmrzali, zato se ne bojte posaditi primernih sadik, preden minejo talne zmrzali. Rastline se bodo utrdile in okrepile.
Zgodnje sorte
Zgodnje sorte in hibridi potrebujejo od presaditve do spravila glavic zelja približno do največ 75 dni (dva do dva in pol meseca). Ob presajanju v začetku marca na večje gostote je pridelek 1 kg do 1,5 kg težke glavice svežega, mladega zelja mogoče rezati že sredi maja. Glave zgodnjih sort, tudi hibridov zelja, niso nikoli posebej zbite in listi niso tako gosto naloženi kot pri poznih sortah. Hibridi dozorevajo izenačeno, zato so primerni za pobiranje v kratkem roku in bolj naenkrat. Deklarirano število dni do spravila tako natančneje drži. Sorte dozorevajo veliko bolj neenakomerno in manj zagotovo je pri njih določen čas spravila. Sorte je treba pobirati vsaj dvakrat ali večkrat, ker lahko pri prezrelem zelju pokajo glave, nedozorelo pa še ni razvilo primerno čvrstih in kompaktnih glav.
Vrste zelja
- Belo zelje (Brassica oleracea var. capitata): Hitro rastoča sorta, odlično tolerantna na različne stresne rastne pogoje, s kratko vegetacijsko dobo. Primerno za svežo potrošnjo. Sorta dobro prenaša poletne strese. Srednje pozna slovenska avtohtona sorta z tankimi in nežnimi listi ter odličnim okusom. Srednje pozna sorta debelega zelja.
- Rdeče zelje (Brassica oleracea var. capitata f. rubra): Zgodnje zelje, primerno za svežo potrošnjo. Listi so tanki in zelo okusni. Dobro prenaša vročino, zato ga je primerno saditi spomladi in poleti za jesenski pridelek. Srednje zgodnja sorta, ki razvije okrogle in kompaktne glave z odlično samopokrivnostjo. Rdeče zelje je zeljna sorta z večjo vsebnostjo antocianov, ki mu dajejo lepo rdeče-vijolično barvo. V primerjavi z belim zeljem vsebuje večje količine vitamina C in E ter fenolnih snovi.
- Koničasto zelje (Brassica oleracea var. capitata f. alba): Hitro rastoči hibrid, primeren za spomladansko in jesensko pridelavo. Je delikatne strukture in odličnega okusa. Odlikuje ga zgodnjost in obstojnost. Je zelo rezistentna sorta, pokončnih glavic. Koničasto ušpičeno zelje je privlačno že na pogled, zelo primerno za kratko rastno dobo in za zgodnje termine pridelave.
- Kitajsko zelje: Zgodnja sorta z čvrstimi in kompaktnimi glavami. Primerno za spomladansko, poletno in jesensko pridelavo na prostem. Odporno na nizke in visoke temperature.
- Pak-Choi (Brassica rapa subsp. chinensis): Ustvarja rozeto z gladkimi, zelenimi listi ter širokimi in velikimi belimi žilami. Rastlina je bogata z vlakni.
Zgodovina in postopek kisanja zelja
Naravno kisanje živil so poznali že pred tisočletji na različnih koncih sveta. Poteka po istih zakonitostih, postopki kisanja pa imajo lokalne posebnosti. Med kisanjem ali fermentacijo, ki poteka ob pomoči mikroorganizmov brez prisotnosti kisika, se sladkor v živilih spremeni v mlečno kislino, zato mu pravimo tudi mlečnokislinska fermentacija. Povzročijo jo mikroorganizmi, ki so naravno prisotni na vrtninah. Ključno je dodajanje soli, ki prepreči, da bi v procesu sodelovali tudi drugi mikrobi, ki bi živilo pokvarili. Za razumevanje vloge mikroorganizmov pri različnih vrstah fermentacije gre zasluga mikrobiologu Louisu Pasteurju.
Pogled v zgodovino
Kislo zelje ima korenine zelo daleč v preteklosti, verjetno v Aziji. Predvideva se, da so ga uživali delavci, ki so gradili veliki kitajski zid. Po eni od teorij so kislo zelje, ki je fermentiralo s pomočjo soli, na vzhod Evrope prinesli Mongoli med vpadi v 13. stoletju. Na Kitajskem je bilo med gradnjo Velikega zidu pozimi glavna hrana delavcev riž s kislo prilogo, ki jo je predstavljalo kislo (kitajsko) zelje, fermentirano v riževem vinu.
V Evropi so ga kisali že stari Grki in Egipčani. Oče medicine Hipokrat mu je štiri stoletja pred Kristusom pel hvalo zavoljo zdravilnih in očiščevalnih lastnosti. Rimski državnik Kato Starejši je v svojih delih dve stoletji za njim omenjal tako kisanje zelja kot repe, Plinij Starejši pa ga je priporočal doječim materam in možem, ki so pregloboko pogledali v kozarec. V srednjem veku so nadaljevali z uporabo kislega zelja v prehrani in upoštevanjem njegovih pozitivnih lastnosti. Najprej je bil znan kot hrana revežev, kasneje pa se je kislo zelje znašlo tudi na jedilnikih višjih slojev.
Pomen kisanja in hranilna vrednost
Prvoten pomen kisanja zelja je bil konzerviranje, v današnjem času pa je kislo zelje zaželeno v prehrani zaradi značilne arome in okusa ter bogate prehranske vrednosti. Kislo zelje obogati našo prehrano z zanimivimi okusi in aromo, istočasno pa zaradi vsebovanih hranil ugodno vpliva na imunski sistem, zato ga je posebej koristno uživati pozimi. Vsebuje vitamin C, folno kislino in vlaknine, zato je v uravnoteženi prehrani zelo zaželeno. Uporablja se lahko kot samostojna jed, priloga ali dodatek enolončnicam, juham ter za solate.
Postopek kisanja
Pri postopku kisanja so pomembni izbira surovine, ki ima dovolj naravnih sladkorjev, obtežitev, da kisanje poteka brez zraka, le v tekočini, konstantna temperatura, temen prostor, izhajanje ogljikovega dioksida, ki se sprošča med vrenjem, in higiena. Na prvem mestu pa je sol.
Zelje naribamo ter enakomerno dodamo 2-4 % soli in začimbe po želji. Sol povzroči izhajanje vode iz celic zelja in tako se ustvari tekočina, v kateri se lahko odvija proces kisanja. Poleg tega sol prepreči razvoj škodljivih bakterij in ohranja hrustljavost zelja s preprečevanjem delovanja encimov, ki povzročajo mehčanje. Pripravljeno zelje zapremo v posodo, da ustvarimo anaerobne pogoje in preprečimo dostop kisika. V takšnih pogojih se lahko razvijejo mlečnokislinske bakterije in se začne biološko kisanje. Poteka proces fermentacije, kar pomeni, da bakterije spremenijo glukozo v mlečno kislino in druge spojine, ki dajejo zelju značilno aromo in okus. Najboljša temperatura za kisanje je od 15 do 18 °C.
Razlike v načinu soljenja in kisanja po svetu
V Evropi je tradicija naravnega kisanja zelja najbolj doma v vzhodni in srednji Evropi, na Balkanu ter na Nizozemskem. V severnem in osrednjem delu Evrope smo vajeni, da se zelje pred kisanjem nariba, medtem ko bolj ko se pomikamo proti jugu, bolj pogosto naletimo na cele kisane glave. V Rusiji je priljubljeno kislo zelje blagega okusa z dodatkom korenja in brusnic.
Slovenija
V Sloveniji je splošno uveljavljen način, pri katerem ribanemu zelju ali repi, ki ju stlačimo v čebre, dodamo 2 odstotka soli glede na njuno težo. Če kisamo samo glave za sarmo (in jih ne polagamo med ribano zelje) ali celo repo, ju zalijemo z vodo, ki smo ji dodali od 4 do 5 odstotkov soli (glede na težo zelja ali repe, ne vode). Naribano zelje pod obtežitvijo zaradi soli samo izloči tekočino, ki ga prekrije in v kateri se potem kisa, medtem ko cele zeljne glave ali celo repo v čebru zalijemo s toliko vode, da sta prekrita. Tudi manjše količine zelja ali druge zelenjave, ki ju kisamo v kozarcih, je priporočljivo zaliti s slanico, v kateri raztopimo 2,5 odstotka soli glede na količino zelenjave.
Hrvaška, Bosna, Srbija
Pri naših sosedih ima najopaznejše mesto kisanje celih glav zelja za sarme in podobne jedi. Tam ponekod uporabijo slanico s podobno koncentracijo soli kot pri nas (okrog 4 odstotke), medtem ko drugje soli sploh ne tehtajo, temveč z njo do vrha zapolnijo stožčaste izvrtine v zeljnih glavah. Ponekod pred kisanjem s soljo zapolnijo vdolbine v zeljni glavi na mestu kocena. K temu, da bi sol iz vode dobro prodrla v notranjost glav, naj bi pripomoglo tudi to, da z nožem globoko v kocen zarežejo križ. Glave v posodi obrnejo s kocenom navzdol. Drugod prisegajo, da se sol najlepše razporedi, če skozi vodo pronica postopoma, tako da jo zavijejo v kuhinjsko krpo v obliki klobase in to položijo na vrh tekočine ob obtežilni kamen. Še en način je, da skozi pipico na dnu čebra med kisanjem nekajkrat iztočijo vso tekočino in jo potem z vrha ponovno nalijejo v posodo.
Rusija
V Rusiji je v gospodinjstvih kisano zelje milejšega okusa in manj kislo, saj ga fermentirajo le nekaj dni pri zelo nizki temperaturi v hladilniku. Poznajo pa v nekaterih predelih tudi »dvojno fermentacijo«: če prvo kisanje poteka dalj časa in je rezultat zelo kislo zelje, to »popravijo« z dodatkom tretjine do polovice svežega zelja in pustijo, da se mešanica kisa še nekaj časa.
Koreja
Naravno kisanje zelo priljubljenega korejskega kimčija poteka na začetku z veliko več soli, kot je pri kisanju dodajamo v Evropi, in pri zelo nizkih temperaturah. Glavni sestavini sta enakomerno narezano kitajsko zelje in pivska redkev (daikon). Najprej ju obilno posolijo in pustijo, da izločita vodo, ki jo potem odcedijo. Uporabijo od 5 do 7 odstotkov soli, da se dovolj vode izloči v 12 urah; dodatek 15 odstotkov soli na težo zelenjave pa to fazo precej pospeši, saj lahko vodo odlijejo že po 3 do 7 urah. Dodajo začimbe, kot so pekoče papričice, česen in ribjo omako, včasih pa tudi morske sadeže, koščke sadja in malce sladkorja. Sestavine naložijo v nepredušno zaprte posode in jih pustijo dan ali dva na sobni temperaturi, potem pa jih prestavijo v zelo hladen prostor, kjer se fermentacija počasi nadaljuje. V povprečju poteka z okrog 3 odstotki soli, ki ostane v zelenjavi. Danes kisanje poteka v namenskih hladilnikih, tradicionalno pa so v Koreji največ kimčija kisali v pozni jeseni ali na začetku zime in so posode z njim zakopali kar v zemljo. Pokrove so vsak dan previdno odkrili, da je ogljikov dioksid lahko ušel.
Urbano kmetovanje in samooskrba z zeljem v Sloveniji
Urbani vrtovi postajajo način življenja za ljudi, ki se zavedajo pomena lokalne, zdrave in sveže pridelane zelenjave. V svetovnih urbanih središčih se ljudje inovativno in primerno okoliščinam lotevajo kmetovanja. Cilj je pridelava lokalne hrane. Če pridelamo to, kar jemo, kjer dejansko živimo, zmanjšujemo »prevožene kilometre« in hkrati skrbimo za svoje zdravje, saj jemo sveže in sezonsko. Drugi blagor urbanega vrtnarjenja je ta, da prispeva k ozelenitvi mest, zmanjšuje škodljive odplake in povečuje zasenčenost.
3 razlogi, zakaj vaše zelje ne raste + nasveti za gojenje večjega zelja
Izzivi in rešitve urbanega kmetovanja
V mestu so vrtnarji omejeni z višjo ceno zemlje in s pomanjkanjem prostora. Marsikje v mestih je zemlja zasičena s strupenimi snovmi, kar kliče po sanaciji ali zamenjavi zemlje pred sajenjem. S pravo kombinacijo novih tehnologij, podpore lokalne skupnosti in usklajenostjo z gospodarstvom je vse mogoče. Primeri iz tujine, kot so Detroit z organizacijo FoodField in London z Daltonovo kmetijo, kažejo na uspešne projekte preoblikovanja zapuščenih površin v produktivne kmetije. V Singapurju je organizacija Sky Greens razvila prvo nizkoogljično hidravlično vertikalno kmetijo, ki omogoča celoletno pridelavo zelenjave z manjšo porabo energije in vode.
Urbano vrtnarjenje v Sloveniji
V Sloveniji imajo vrtičkarji že dolgo zgodovino, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo tudi slovenska urbana središča pridružila tej zeleni revoluciji. Eden prvih, o katerem se je veliko pisalo, je bil dr. Gojko Stanič, ki je v Ljubljani na strehi svoje hiše (20 m²) naredil vrt za družino, ki rodi vse leto. Njegova želja je bila, da bi imele vse novogradnje zeleno streho, kjer bi si ljudje lahko pridelovali zelenjavo. Lokalne skupnosti so spoznale potrebo po samooskrbi, predvsem zaradi finančnih razlogov in zato, da bi ljudje jedli lokalno pridelano hrano, katere izvor poznajo. Uradni podatki za leto 2011 kažejo na nizko stopnjo samooskrbe z zelenjavo (37 %) in krompirjem (63 %) v Sloveniji.
Vpliv Kluba Gaia in programa Urbane brazde
Klub Gaia je na desetih lokacijah v Sloveniji v sodelovanju z občinami zasadil zelenjavne vrtove, na katerih izvajajo delavnice sajenja in oskrbe. Klub Gaia vrtičkarjem prispeva strokovno znanje, izdelke za oskrbo rastlin in načrt za vrt, zasnovan s sodobno računalniško aplikacijo naredivrt.si, ki upošteva površino, število članov v družini in želje po vrtninah. V Mariboru so v sodelovanju z občino, ki je odstopila hektar zemlje, postavili prvi skupnostni urbani vrt v okviru programa Urbane brazde. Ta projekt je nastal kot odgovor na nizko samooskrbo z zelenjavo in sadjem v Sloveniji, propadanje kmetij, izgubo biotske raznovrstnosti in ogrožanje zdravja.
V Mestni četrti Radvanje pri Borovi vasi je leta 2012 zaživel skupnostni vrt, ki poleg samooskrbe meščanov s svežimi pridelki nudi tudi prostor za spoznavanje, druženje, učenje in spodbujanje skupnosti. Na vrtu je okrog 80 vrtičkarjev, ki obdelujejo vrtove velikosti 50 ali 100 kvadratnih metrov. Odziv ljudi je izjemen, saj vrt obiskujejo strokovnjaki, študenti, šolske skupine in celo turisti. Mariborska občina načrtuje širjenje tega modela na druge lokacije v mestu.