Evropska ovčereja je v sredini 19. stoletja, okoli leta 1870, dosegla svoj višek glede proizvodnje volne. Po tem obdobju je ovčereja začela hitro upadati, predvsem zaradi konkurence iz Južne Amerike in Avstralije, popularizacije bombaža in kasneje tudi zaradi prodora sintetičnih materialov. Podobno kot drugod po Evropi, se je tudi v Sloveniji število ovc v zadnjih 150 letih močno zmanjšalo. V zadnjem času pa je čutiti trend povečevanja števila živali ter tudi povezovanja rejcev.
Posledica hitrega razvoja na področju živinoreje je zmanjšanje števila pasem vseh vrst domačih živali, vključno z ovcami. To zmanjšuje možnosti za nadaljnji razvoj in preti nevarnost izgube dragocenih genov, ki sta jih v tisočletjih oblikovala narava in človek. Z ohranitvijo avtohtonih pasem bi zagotovili genetsko pestrost ter ohranili gene, ki so se med večtisočletnim razvojem kopičili v teh pasmah. Avtohtone pasme so po eni strani sestavni del naše kulture, po drugi strani pa paša drobnice pomembno prispeva k ohranjanju hribovitih in gorskih pašnikov ter s tem ohranja našo kulturno krajino.
Obdelanost in s tem lepši izgled pokrajine sta pogoj za razvoj drugih dejavnosti, ki so pomembne za ohranitev poseljenosti teh večinoma demografsko ogroženih območij. Zaradi vseh naštetih dejstev je bilo ustanovljeno Društvo rejcev ovc jezersko-solčavske pasme.
Jezersko-solčavska ovca
Naša ovca je lepa; večinoma je bele barve, nekatere so tudi temne. Okoli oči ima značilna "očala" ali "solzo". Jezersko-solčavska ovca je del naše slovenske naravne in kulturne dediščine. Reja drobnice je pri nas tradicionalna kmetijska dejavnost, predvsem na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost.
V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo v Sloveniji redili le še slabo petino ovac v primerjavi z letom 1921, koze pa so praktično izginile s kmečkih dvorišč. Od leta 1980 je stalež nihal gor in dol, od leta 2014 do danes pa je na približno ustaljenem nivoju.
Stalež drobnice v letu 2021 je znašal 134.951 živali, od tega je bilo 119.267 ovc in 25.684 koz. Prireja mesa drobnice k vrednosti slovenske kmetijske proizvodnje prispeva slab odstotek vrednosti (leta 2021 0,8 %), k vrednosti živinorejske proizvodnje pa slaba dva odstotka (leta 2021 1,9 %). Velik delež rejcev (30 %) je vključenih v ekološko rejo. Skupna domača prireja mesa drobnice je v letu 2021 znašala 1.800 ton. Večina mesa je bila pridobljena z zakolom izven klavnic (več kot 91 odstotkov). Stopnja samooskrbe z mesom drobnice je 94-odstotna. Poraba mesa drobnice na prebivalca Slovenije je bila v letu 2021 le 0,91 kg in je še vedno za skoraj polovico manjša od povprečja porabe v EU (okrog 1,4 kg).
Značilnosti jezersko-solčavske ovce
Jezersko-solčavska ovca je ena od štirih slovenskih avtohtonih pasem ovc. Odlikujejo jo poliestričnost, anestričnost, prilagojenost na naše okolje, lahke jagnjitve in dober materinski nagon. Je zelo primerna za ekološko in intenzivno rejo. Jezersko-solčavska ovca je nastala s križanjem primitivne domače bele ovce z bergamaško in padovansko ovco. Ima značilen izbočen profil glave, ki ga je dobila po bergamaški ovci, in kakovostno volno, ki jo je podedovala po padovanski ovci. Po letu 1962 so bili poskusi merinizacije jezersko-solčavske pasme, ki jih na srečo večina rejcev ni sprejela. Na Jezerskem in na najvišjih solčavskih kmetijah so ohranili jezersko-solčavsko pasmo, kakršna se je izoblikovala v prejšnjih stoletjih in je postala znana ter cenjena v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Kot taka je jezersko-solčavska ovca slovenska naravna in kulturna dediščina, ki jo je treba ohraniti.
Živali jezersko-solčavske pasme so večinoma bele barve, pojavljajo pa se tudi črne, temno rjave in pisane oziroma črno bele. Pri belih ovcah je zaželena temna barvna lisa okrog oči ("očala") ali pod očmi ("solza") ter na konicah ušes. Za pasmo je značilna konveksna oblika glave. Živali so srednje velikosti, imajo velika viseča ušesa ter dolg, z volno poraščen rep, ki sega pod skočni sklep. Hrbet je močan in dolg, noge so čvrste in dolge, tudi sabljaste, kar ji omogoča dobro hojo po strminah gorskih pašnikov. Volna je zelo neizenačene kakovosti s premerom vlaken od 25 do 40 mikronov. V runu je veliko resice, ki ni zaželena.
Jezersko-solčavska ovca je plodna vse leto (celoletna poliestričnost) in se mrka kmalu po jagnjitvi, tudi če mladiči še sesajo. Večina ovc se mrka že prvi mesec po jagnjitvi. Odlika te pasme so lahke jagnjitve in pogosti dvojčki. Tako je povprečna velikost gnezda 1,4 do 1,5 jagnjet. Ovce imajo dobro izražene materinske lastnosti in dobro skrbijo za rojena jagnjeta. Zaradi dobre plodnosti je pasma zelo primerna za gospodarsko križanje z mesnimi pasmami. Spolna zrelost za oba spola je od 6 mesecev starosti dalje.
Oplemenjena jezersko-solčavska ovca
Oplemenjena jezersko-solčavska ovca je edina slovenska tradicionalna pasma ovc in je med vsemi pasmami ovc v Sloveniji najštevilčnejša. Redijo jo predvsem za prirejo mesa, volna kot stranski proizvod pa postaja vedno bolj cenjena. Pasma je nastala z oplemenjevanjem domače jezersko-solčavske ovce z romanovsko pasmo z namenom povečati plodnost.
Oplemenjevanje, ki se je začelo leta 1982, je dalo tip ovce, ki je primeren za intenzivno rejo za meso in za gospodarsko križanje. Po romanovski pasmi je podedovala dobro plodnost, po domači ovci pa prilagodljivost našim razmeram. Ovce se mrkajo v kateremkoli letnem času, kar je izjemna lastnost (poliestričnost), ki jo je potrebno ohranjati. Spolno lahko dozorijo že pri starosti štirih mesecev, običajno pa pri starosti šestih mesecev. Jagnjijo trikrat v obdobju dveh let. Pasma se dobro prilagaja raznim klimatskim spremembam, dobro prenaša mraz, vročino, prilagodi se nadmorski višini in nagibu površin. V bolj intenzivnih tehnologijah reje pasma dosega visoko plodnost in jagnjeta z visoko prirasti ter odlično vitalnostjo. V gnezdu so dva do trije mladiči, ki so zelo vitalni. V boljših rejah se rojevajo tudi četvorčki in petorčki. Ovce imajo dobro izražene materinske lastnosti in dobro skrbijo za rojena jagnjeta. Zaradi dobre plodnosti je pasma primerna za intenzivno rejo za meso in gospodarsko križanje. Ovce imajo dober materinski nagon, zaradi česar je tudi poginov jagnjet malo.
Telesna masa ovc znaša od 65 do 75 kg, ovnov pa okoli 90 kg, lahko tudi več. Živali imajo kratka ušesa in krajši rep, katerega dolžina je odvisna od deleža romanovske pasme. Nosni profil glave je rahlo izbočen ali raven (manj izbočen kot pri JS), ki daje videz plemenitega in živahnega temperamenta. Trup je srednje širok in skladen, noge so v primerjavi z jezersko-solčavsko ovco krajše in niso poraščene z volno. Hrbet je dolg in čvrst, ravnih linij. Volna je večinoma bele barve, zaradi deleža romanovske pasme pa so pogoste tudi pisane, rjave in črne ovce. Trebuh je običajno pokrit s finimi nitmi, prednje noge so obrasle z volno do sredine radiusa, zadnje pa do skočnega sklepa. Obraslost z volno je dobra, po trebuhu in spodnjem delu nekoliko slabša. Imajo nemastno in srednje valovito volno. Volna je slabše kakovosti, premer vlaken je od 30 do 40 mikronov. V runu, posebno okrog vratu in prsnem predelu, je veliko resnice, ki ni zaželena.
Druge pasme ovc in koz v Sloveniji
Teksel
Teksel je izredno mesnata in omišičena pasma ovc, ki izvira z otoka Texel na Nizozemskem, kjer je nastala iz domače pasme z delnim križanjem z angleškimi pasmami. Je bela, velika in zelo mesnata ovca. Ovce tehtajo od 70 do 80 kg, ovni od 100 do 120 kg. Ovce te pasme imajo zelo močno razvito mišičje hrbta in stegen. So bele barve, volna je izenačena, srednje kakovostna.
Obstaja nevarnost težjih jagnjitev, zato je s texel pasmo priporočljivo križati le zelo plodne pasme, pri katerih so zaradi velikih gnezd jagnjeta lažja. Ta pasma je primerna za gospodarsko križanje, pri čemer ovne teksel pasme pripuščamo na zelo plodne ovce, na primer ovce oplemenjene jezersko-solčavske pasme. Rezultat takšnega križanja je veliko število jagnjet (po materini strani), ki dobro priraščajo in so lepo omišičeni in mesnati (po očetovi strani). Takšna jagnjeta niso primerna za nadaljnjo rejo, ampak se redijo izključno za prirejo mesa.
Belokranjska pramenka
Belokranjska pramenka je ena od slovenskih avtohtonih pasem ovc, ki je namenjena prireji jagnjet. Ime je dobila po največji slovenski regiji na jugovzhodu Slovenije. Nekoč so jo redili na obeh bregovih reke Kolpe, predvsem v hribovitih in kraških predelih Bele krajine, kjer so še danes razmere za kmetovanje zelo slabe. Pasma je danes najbolj razširjena na območju Adlešičev, Črnomlja in Vinice.
Belokranjska pramenka je skromna in odporna ovca, dobro prilagojena na kamnite kraške pašnike. Ovce te pasme tehtajo okrog 50 kg, ovni malo več, vendar le izjemoma več kot 65 do 70 kg. Živali se danes med rejami zelo razlikujejo. V nižinskih krajih so ovce večje, na kraškem terenu telesna masa ovc ne presega niti 45 kg. Rezultati meritev izmerjene telesne mase živali v letu 2008 kažejo, da je povprečna telesna masa ovc 30,5 kg in ovnov vse do 74,5 kg. Vzroki so izboljšani pogoji reje v zadnjih letih pri nekaterih rejcih, boljša prehrana in zdravstvena oskrba živali.
Živali imajo dolgo resasto volno, ki jih dobro zaščiti pred mrazom in dežjem. Večina rejcev striže ovce enkrat letno, pozno spomladi. Volna te pasme ni najprimernejša za predelavo, saj so volneni izdelki zelo grobi. Prevladujejo živali bele barve z značilnimi črnimi lisami ali pikami po glavi, še bolj pa po nogah. Črne lise so redkejše v predelih, ki so poraščeni z volno. Živali imajo zelo dolg rep, ki sega skoraj do tal in je ravno tako porasel z resasto volno. Ovne krasijo izjemno bogati rogovi, ki so pri starejših ovnih nekajkrat zaviti.
Ovce so sezonsko plodne, torej jagnjijo le enkrat letno, spomladi. Zunajsezonske jagnjitve (tri jagnjitve v dveh letih) so izjemna redkost. Pri rejcih, katerih tropi so vključeni v kontrolo porekla in proizvodnje, se je v zadnjih letih število rojenih jagnjet na ovco in število živorojenih jagnjet v gnezdu povečalo. Vzroke lahko najdemo v izboljšanju tehnologije reje in boljšemu dokrmljevanju ovc v času brejosti. V povprečju imajo ovce 1,15 jagnjet na gnezdo, pri boljših rejcih tudi do 1,2 jagnjeta. V preteklosti je prevladovalo mnenje, da jagnjice dvojčice niso primerne za nadaljnjo rejo. Rejci tudi niso marali ovc, ki so dajale dvojčke, ker so jih ovce težko vzredile. Takšno ravnanje rejcev je bilo povezano s skromno prehrano - brez dodatkov močne krme in s slabo kakovostjo sena. Jagnjeta dosežejo telesno maso 25 kg šele pri starosti 3 do 4 mesecev, včasih tudi pozneje. Povprečni dnevni prirast jagnjet je 215 g. Zaradi tankih kosti, jagnjeta odlikuje dobra klavnost, slovijo pa tudi po pregovorno odlični okusnosti mesa. Zaradi majhnega števila živali je precejšen problem parjenje v sorodstvu. Pasma je bila leta 1996 vključena v program ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali v Sloveniji.
Bovška ovca
Bovška ovca je slovenska avtohtona pasma ovc, ki je namenjena prireji mleka in jagnjet. Nastala je v Zgornjesoški dolini in dobila ime po kraju Bovec, kjer jo tudi največ redijo. V dolini Trente ji pravijo tudi "trentarka". Bovška ovca izvira od prvotne bele ovce, ki je bila nekdaj razširjena v alpskem svetu. V Sloveniji redimo okoli 3.500 ovc bovške pasme. Zaradi dobrih proizvodnih lastnosti in prilagojenosti je pasma razširjena na širšem območju Tolmina in Zgornje Soške doline, pa tudi na drugih območjih Slovenije. Pasma je vse do danes sledila svojemu osnovnemu rejskemu cilju: prilagojenost na slabe razmere in pogoje reje. Ta rejski cilj je okvir, v katerega se prilega tudi podoba zdajšnje bovške ovce, ki jo redijo v majhnih tropih od 5 do 25 živali.
Živali te pasme so relativno majhne in prilagojene na pašo visokogorskih pašnikov. Glavo imajo majhno, ozko, fino, plemenito, ravnega profila, poraščeno do ušes in po čelu (s čopom ali lahko tudi brez). Imajo ozek, zašiljen in fin gobec, bel ali črn smrček, ki je lahko tudi pikčast, odvisno od same obarvanosti živali. Oči so živahne, majhne do srednje velike in brez obrobne barve. Ovce imajo majhna, na stran štrleča ušesa. Vrat je srednje dolg in tanek ter skladno prehaja v oplečje. Neizrazito oplečje skladno prehaja v trup. Hrbet in ledja sta nemesnata, ravna in kratka. Stegno je kratko in neizrazito, trikotne oblike ter slabo omišičeno. Noge so tanke, kratke in neporaščene od linije nekaj cm nad skočnim sklepom navzdol. To ji omogoča dobro hojo po strminah gorskih pašnikov. Rep je srednje dolg.
Volna je groba, dokaj resasta in neizrazito pramenasta. Povprečna višina vihra pri ovnih je do 65 cm ter med 45 - 55 cm pri ovcah, medtem ko je telesna masa pri ovnih večja od 50 kg in pri ovcah večja od 40 kg. V boljših rejah je povprečna velikost gnezda 1,4-1,5 jagnjet na gnezdo. Pogosti so dvojčki. Ovni dosežejo spolno zrelost pri starosti šestih mesecev, ovce pa malce kasneje. Za bovško pasmo je značilna dobra mlečnost. V boljših rejah dajejo ovce tudi več kot 250 kg mleka v laktaciji s 6,3 % maščobe in 5,4 % beljakovin. Glavni proizvod ovc bovške pasme je mleko, ki ga rejci tradicionalno predelujejo v sir in tržijo pod zaščiteno blagovno znamko "Bovški sir". Stranska proizvoda pri tem sta albuminska skuta in sirotka.
Oplemenjena bovška pasma
Oplemenjena bovška pasma je nastala z oplemenjevanjem avtohtone bovške pasme z izredno plodno in mlečno vzhodno-frizijsko pasmo. Vzhodno-frizijska pasma izvira iz Nemčije in je ena najbolj mlečnih pasem na svetu. Oplemenjevanje avtohtone bovške pasme je bilo izvedeno z namenom, da bi dobili pasmo, katere ovce bi bile večje in bi omogočale večjo prirejo mleka iz kvalitetne osnovne krme. Kot takšna je oplemenjena bovška pasma primerna za reje z boljšimi pogoji reje, predvsem z boljšo prehrano.
Istrska pramenka
Istrska pramenka je ena izmed štirih slovenskih avtohtonih pasem ovc. Namenjena je prireji mleka in jagnjet (mlečna usmeritev). Pasma se je oblikovala na območju Krasa in Istre, kjer so ovčarji redili domačo, avtohtono ovco, ki so ji rekli istrijanka, kraška ovca, primorska ovca in celo ovce surove volne. V preteklosti je bila ovčereja na tem območju precej razširjena in razvita. Znana je bila kratka in dolga transhumanca.
Istrsko pramenko so redili predvsem zaradi njenih izrednih lastnosti, kot so sposobnost dolge hoje in paše med kamenjem. Ovca popase tudi suho staro pašo, spretno pa med kamenjem išče mlado travo. V zgodovinskih virih zasledimo, da je bila ovčereja na kraškem predelu zelo dobro razvita. Ovčerejci so tako pridobili meso in mleko, iz katerega so delali izdelke.
Istrska pramenka je ovca precej velikega okvirja, ki je posledica dolgega, visoko nasajenega trupa ter dolgih, močnih nog. Noge živali so močne s čvrstimi in trdimi biclji. Živali so srednje omišičene. Ozko glavo z nosnim grebenom in štrlečimi ušesi ima nasajeno na dolgem vratu. Ovce so praviloma brez rogov, ovni pa imajo dobro razvite, zavite rogove. Barva plašča večine ovc je bela s temnimi pikami po glavi in trupu. Pri nekaterih živalih prevladuje temna barva. Za pramenke je značilna slabša poraščenost z volno, saj je po nogah in trebuhu večinoma gola, drugod pa jo pokriva le groba krovna dlaka. Po videzu se istrijanke med seboj ločijo in od tod tudi poimenovanje za krajevno značilnost videza ovce (v vsaki reji je drugačen videz ovce).
Telesna masa ovc se giblje od 60 do 75 kg, ovni pa dosežejo do 95 kg in več. Vsi soji pramenke so pozno zreli, rast končajo pri starosti treh do štirih let. Spolno dozorijo pri starosti 16 do 18 mesecev. Nekdaj so za pleme odbirali le vzdržljive in skromne živali z enim jagnjetom, ki so bile sposobne prehoditi tudi po več deset kilometrov na dan. Danes je prireja pri istrski pramenki v povprečju večja kot je bila v preteklosti, ko sta bili oskrba in prehrana skromnejši. Velikost gnezda je v povprečju 1,21 rojenih jagnjet, ovce pa dajo v celotni laktaciji v povprečju okrog 140 kg mleka s 7,3 % mlečne maščobe in 5,7 % beljakovin. Nekatere ovce dajejo v povprečju več kot 8 % maščobe in več kot 6 % beljakovin. Vime je obsežno, dobro pripeto, izenačeno, primerno za strojno in ročno molžo, seski so dolgi 5 cm ali več, debelina seskov je nad 1,8 cm.
Zveza društev rejcev drobnice Slovenije (ZDRDS)
Zveza društev rejcev drobnice Slovenije (ZDRDS) je stanovska organizacija, ki združuje rejce ovc in koz ter jim pomaga pri njihovem delu. V zvezo je vključenih dvaindvajset društev rejcev drobnice iz cele Slovenije, ki štejejo od štirideset do preko tristo članov. Zveza je priznana rejska organizacija za drobnico, kar je izpolnitev ene najpomembnejših nalog odkar obstaja. Tako imajo rejci, člani zveze, možnost odločanja o rejskih programih in nadzora nad njihovim izvajanjem.
Tudi letos bo ZDRDS na mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu Agra v Gornji Radgoni predstavila rejo drobnice in njene proizvode. Razstavljene bodo avtohtoni pasmi ovc jezersko-solčavska ovca in oplemenjena jezersko-solčavska ovca, križanci med pasmama oplemenjena jezersko-solčavske ovce in teksel, tujerodna teksel pasma ter tradicionalna slovenska sanska koza in tujerodna mesna burska pasma koz. Poleg živali bodo predstavili izdelke kot so volna in volneni izdelki, mleko in mlečni izdelki ter mesnine in meso drobnice. Razstavo bodo popestrili s prikazom pletenja, predenja in tkanja volne. V poskušnjo in naprodaj bodo izdelki iz ovčjega in kozjega mleka.
Ukrepov v okviru SKP 2023-2027 in težave rejcev
Na dan drobnice, ki bo na Agri v sredo, 3. avgusta, bo Roman Savšek predstavil ukrepe SKP 2023-2027. Z novim Strateškim načrtom SKP so bila pričakovanja rejcev drobnice velika, vendar se je žal spremenilo zelo malo. Glede plačila iz naslova OMD se bodo dodatna sredstva iz prejšnje perspektive, to je deset milijonov evrov na letni ravni, z naslednjim letom prenesla. Naredil se je nov izračun točk, a še vedno ostaja lestvica vrednostnih točk, kar pomeni, da bo kdor ima lažje pogoje obdelave, imel višjo vrednost točke, tisti, ki ima zelo zahtevne pogoje obdelave, pa nižjo vrednost. To je nesprejemljivo in razumljeno kot politična odločitev ministrice. Tudi stroka, ki je delala ta izračun, je s to odločitvijo postavljena v nezavidljiv položaj.
Sprememba ni bila zabeležena niti v zvezi z ekološkim travinjem, čeprav so bili podani predlogi, da bi rejci, ki proizvajajo za trg, imeli višjo podporo. Sprememb ni pri ukrepu GEN PAS. Pri ukrepu Sopo je bil predlog ukrep Paša živali kot sredstvo proti zaraščanju krajine, kar je velik problem hribovitega sveta, a tudi tukaj ni bilo posluha. Ministrstvo je v odgovoru pojasnilo, da nimajo kadra, ki bi na hitro pripravil predlagan ukrep. Na ukrepih KOPOP in DOBROBIT ŽIVALI prav tako ni bilo sprememb v korist reje drobnice. Posledično bodo kmetije na hribovitih področjih še naprej ugašale, kar je posledica nesposobnih odločevalcev.
Primeri reje drobnice v Sloveniji
Na kmetiji Davida Videnška iz Skorna pri Šmartnem ob Paki se ukvarjajo z rejo jezersko-solčavske ovce. Kmetija se nahaja na hribovitem območju v Šaleško Savinjski regiji. Obdelujejo osem hektarjev travnikov in pašnikov, na katerih se pase 65 odraslih ovc jezersko-solčavske pasme in štiri goveda cikaste pasme. Cilj reje je ohranjanje kmetijskih površin s pašo in košnjo za vzrejo plemenskih ovc in jagnjet za zakol.
Tri koze in šest mladičev sanske pasme je trenutno na Hobi kmetiji Mici Antona Šajtegela v Zečah pri Slovenskih konjicah. Kmetija obsega en hektar površin, koze pa so v prosti reji z izpustom. Z rejo ohranjajo plemensko čredo visoko proizvodnih koz in oskrbujejo lokalni trg s kozjim mlekom.
Društvo rejcev drobnice vzhodno od Ljubljane združuje rejce drobnice vzhodno od Ljubljane (hriboviti del MOL) ter rejce iz sosednjih občin. V društvu imajo vključenih 55 članov in nekaj simpatizerjev. Med člani prevladujejo ljubiteljski rejci z majhnim številom živali (1-5). Člani društva redijo približno 250 koz in ovac, od tega imajo tudi trope ovac in koz, ki so vključeni v slovenski rejski program. Dva rejca imata čisti reji avtohtonih pasem ovc. Dva tropa sta mesne burske koze, velikost tropa je 25-30 koz.
Vloga ovčereje v ohranjanju krajine in kulture
Na današnjem območju Slovenije je bila ovčjereja v 18. stoletju, poleg konjereje, najpomembnejša živinorejska panoga. Ovce so dajale mleko, meso in volno, bile so nezahtevne za rejo in preživele so tudi ob skromni prehrani. Nasprotno pa reja koz v preteklosti ni bila cenjena dejavnost in za kozo se je velikokrat uporabljal izraz "krava revnega kmeta". Zapostavljenost kozjereje kot živinorejske panoge je izvirala iz številnih prepovedi paše koz stoletja nazaj. Ukrepi, ki so prepovedovali pašo koz, so vplivali tudi na poseljenost oziroma postopno praznjenje gorskih vasi. Zmanjševati se je začela tudi vloga ovc. Na ta način se je marsikje izgubilo veliko rejskega znanja, veščin in tradicije reje ovc in koz.
Danes obe dejavnosti pridobivata na pomenu in povpraševanje po izdelkih narejenih iz mesa in mleka drobnice je pogosto večje od ponudbe. Glede na to, da je znanje osnova uspešne reje, so na tem mestu zbrane povezave do nekaterih knjig in revij s področja reje drobnice, opisov pasem ovc in koz, ki jih redimo v Sloveniji in za katere je sprejet in potrjen rejski program. Dosegljiva so strokovna poročila o rezultatih rejskega dela v ovčereji in kozjereji ter posamezni člani s tega področja. Na voljo so tudi številne spletne povezave.