Paradižnik (Solanum lycopersicum) je vsestranska vrtnina, ki se v zmernem podnebnem pasu goji kot enoletnica, v tropih pa kot trajnica s kratko življenjsko dobo. Španci so ga v Evropo prinesli v zgodnjem 16. stoletju. Divja vrsta izvira iz Andov v Južni Ameriki, njegovo ime pa izhaja iz nahuatlske (azteške) besede "tomatl", iz katere je nastala španska beseda "tomate" in angleška beseda "tomato". Slovenska beseda "paradižnik" je izpeljanka iz besede "paradiž" (raj), ta pa izhaja iz nemške besede "Paradeiser" ali "Paradiesapfel", ki je prav tako izpeljana iz besede "Paradies" (raj). Podobno se tudi v hrvaščini paradižnik imenuje "rajčica". Poimenovanje naj bi temeljilo na svetopisemski legendi o Adamu in Evi ter prepovedanem sadežu, ki je bil upodobljen kot rdeče jabolko.
Botanične značilnosti in prehranska vrednost
Paradižnik gojimo zaradi mesnatih plodov, ki so botanično jagode. Sestavljeni so iz približno 90-95% vode. Na okus paradižnika najbolj vpliva razmerje med topnimi sladkorji (glukoza, fruktoza in saharoza) in organskimi kislinami (predvsem jabolčna in citronska kislina). Njegova glavna sestavina je likopen, naravno prisotno rastlinsko barvilo iz skupine karotenoidov, za katerega je značilno antioksidativno delovanje in je odgovoren za rdečo barvo zrelega paradižnika. Količina likopena, prisotnega v predelanih živilih (sok, pire, omaka, pasta, kečap), je pogosto veliko večja kot v svežih paradižnikih, saj pri predelavi pride do izgub vode in s tem koncentracije drugih snovi.
Paradižnik je bogat z vitaminom C in kromom, vsebuje pa tudi nekatere druge vitamine in minerale, kot so vitamin A in K, biotin, folna kislina, kalij, železo, vendar v manjših količinah. Prehranske vlaknine prispevajo k običajno priporočenemu vnosu za odrasle (30g).
Pogoji za rast in razvoj
Rastlina za optimalen razvoj in rast zahteva relativno toplo vreme in veliko sončne svetlobe. V območjih s hladnejšim podnebjem se ga goji predvsem v rastlinjakih. Zmerna klima pa omogoča njegovo rast na prostem, vendar le tekom toplejšega dela leta. Steblo večine sort paradižnikov pri rasti potrebuje oporo in lahko zraste 1 do 3 m visoko. Korenine in listi paradižnika niso užitni, saj vsebujejo nevrotoksin solanin. Enako velja tudi za zelene paradižnike, ki postanejo užitni šele z dozorevanjem, saj se takrat omenjeni toksin začne razgrajati.
Cvetovi in plodovi
Cvetovi paradižnika so rumene barve, premera 1-2 cm. Plodovi se razlikujejo glede na premer, od 1,5 cm do 8 cm ali več. Običajno so rdeče barve, obstajajo pa tudi škrlatne, rumene, zelene in vijolične sorte. Po obliki so plodovi lahko okrogli, ovalni, podolgovati ali hruškasti, lahko so gladki ali rebrasti. Masa plodov je odvisna od sorte in intenzivnosti pridelovanja.
Kako gojiti paradižnik od semena do žetve | POPOLN VODNIK
Shranjevanje in zorenje
Večinoma so paradižniki, namenjeni prodaji, pobrani še preden popolnoma dozorijo. Tekom skladiščenja paradižniki še dozorevajo, vendar le pri temperaturi, ki ne pade pod 13 °C, sicer se proces zorenja ustavi. Zorjeni paradižniki se običajno ohranijo dlje, vendar imajo manj izrazit okus in nekoliko mokasto ter škrobnato teksturo v primerjavi s paradižniki, ki dozorijo na rastlini. Paradižnike je najbolje hraniti in uživati pri sobni temperaturi. Paradižnik, shranjen v hladilniku, namreč izgubi na kakovosti kar se tiče okusa, je pa še vedno užiten.
Paradižnik v kulinariki in botaniki
Botanično gledano se sadje razvije v jagodo, ki ima semena in služi za razmnoževanje rastlin oz. razvoj novih rastlin. To pomeni, da sodijo paradižnik, buče, kumare, paprika, jajčevci, koruzna zrna ter fižol in grahovi stroki med sadje; tako kot jabolka, hruške, breskve, marelice, melone in mango.
Ko gre za kuhanje, se sistem razvrščanja sadja in zelenjave bistveno spremeni v primerjavi z botanično kategorizacijo. V kulinarični praksi se sadje in zelenjava uporabljata glede na okus. Na splošno ima sadje mehko teksturo in je običajno sladko, lahko tudi nekoliko kislo. Najpogosteje se ga uživa samostojno, primerno pa je tudi za pripravo sladic, peciva, smutijev, marmelad, ... Medtem, ko zelenjava običajno nima sladkega okusa in ima tršo teksturo kot sadje. Zelenjavo se uživa surovo ali termično obdelano.
Češnjev paradižnik: sorte in gojenje
Češnjev paradižnik (Solanum lycopersicum var. cerasiform), imenovan tudi grozdni paradižnik, je ena najbolj cenjenih sort danes zaradi svojega intenzivnega okusa in praktičnosti pri domačem gojenju. Je dokaj enostaven za gojenje, tudi za novince v vrtnarjenju. Potrebuje manj dni za dozorevanje kot druge sorte, kar je precejšnja prednost, sploh v hladnejšem podnebju s kratko rastno sezono.
Sorte češnjevega paradižnika
- 'Black Cherry': sorta z vijolično-črnimi plodovi.
- 'Fantastico': odporen proti razpokam in toleranten na ožig.
- 'Golden Sweet': rumena sorta, odporna proti listni plesni.
- 'Isis Candy': daje dvobarvne rdeče plodove z zlatimi črtami.
- Paradižnik BB2 (Big Beef Plus): ponaša se z boljšim okusom, prilagodljivostjo, odpornostjo na bolezni in odličnim videzom.
- Paradižnik Crokini F1: zgodnja, zelo odporna sorta na bolezni in nizka občutljivost na pokanje ter odpadanje plodov. Okus je med sladkim in kislim.
- Paradižnik Prezioso F1: nova vrsta češnjevca. Plod je gladko okrogel z intenzivno svetlo rdečo barvo. Dozorevanje je srednje zgodnje. Na grozdu zraste 14 - 18 plodov.
- Regium F1* (ES 24121): determinanten rumen češnjev paradižnik srednje do visoke rasti, zelo odporen in z zelo zgodnjim ciklom. Ima odlično rodnost in enakomerno zorenje.
- Paradižnik RENZINO F1: robusten, determinanten hibrid z majhno, kompaktno rastjo in odličnim listnim pokrovom, ki zagotavlja dobro zaščito plodov.
- Češnjev paradižnik Tonatico F1: formira lepe, okrogle, srednje velike plodove (15-25 g), ki so enakomerne barve in velikosti. Plodovi so čvrsti, visoke kvalitete in izvrstnega okusa.
- Paradižnik Yellow Pershaped: ima obliko hruške in je idealen za dekoracijo. Zgodnja močno rastoča sorta z bogatim pridelkom plodov, saj posamezen plod tehta pribl. 20 g.
- Češnjev paradižnik Paki F1: izjemen hibrid češnjevega paradižnika, ki daje visoko donosen pridelek okroglih sadežev.
Sajenje in nega
Češnjeve paradižnike sadimo spomladi, ko mine nevarnost zmrzali in se dnevne ter nočne temperature povzpnejo nad ledišče. Semena posadimo v lončke približno štiri tedne pred predvidenim sajenjem na prosto. Dokler ni sadika pripravljena za rast v zunanjih razmerah, jo hranimo na toplem in sončnem mestu v zaprtem prostoru. Idealni čas za sajenje češnjevih paradižnikov je v veliki meri odvisen od podnebja na vašem območju in načina gojenja (neposredna setev ali setev v gredico).
Za gojenje češnjevih paradižnikov izberemo sončno mesto z dobro drenažo tal, kjer sadike nobena bližnja rastlina ne bo preveč zasenčila. Dobra izbira so tudi visoke grede, kontejnerji ali vrtni lonci. Priporočljivo je kolobarjenje, ki preprečuje širjenje bolezni in prekomerno izčrpanost tal s hranili. Paradižnika ne sadimo na istem mestu, kjer so prejšnje leto rasli drugi člani družine razhudnikov, npr. paprika, krompir in jajčevci.
Razmik, globina in opora
Sadike češnjevih paradižnikov razporedimo približno meter narazen, da jim omogočimo neomejeno rast in širjenje ter zagotovimo dobro kroženje zraka. Večina sort češnjevih paradižnikov bo rasla skozi vso sezono, zato potrebuje podporno strukturo v obliki palice, kola, vrtne mreže ali druge primerne opore. Ko rastlina doseže višino cca 40 cm, ji je potrebno postaviti oporo in rastlino nanjo pritrditi. Pri sajenju v lončkih uporabite posode, globoke vsaj 30 cm in premera XNUMX palcev, z drenažnimi luknjami na dnu.
Gnojenje in zalivanje
Za osnovno gnojenje uporabite hlevski gnoj, kompost ali kupljena organska gnojila. Za dognojevanje so primerni izvlečki iz alg ali pripravki, ki vsebujejo aminokisline. Ko je zelo vroče, je treba rastlinam v rastlinjaku, takoj ko so nastavljeni prvi plodovi, zagotoviti tudi dovolj kalcija. Paradižnik je velik porabnik vode, zato ga na vrtu redno in globoko namakajte. Uredite si lahko kapljično namakanje ali ob sadike v zemljo postavite plastične steklenice, ki jim odrežete dno in skozi odprtino zalivate sadiko.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Češnjevi paradižniki so odporni, vendar niso imuni na bolezni in škodljivce. Proti boleznim in škodljivcem uspešno delujejo kapucinka, ognjič, meta in bazilika, saj jih lahko sadite med paradižnik. Manj težav s krompirjevo plesnijo bo, če redno odstranjujete zalistnike in skrbite za krepitev rastlin. Sami si lahko pripravite izvlečke koprive, regratovih cvetov in cvetov ognjiča, ki ravno tako krepijo rastlino. Iz kamilic, rmana, cvetov regrata in cvetov ognjiča pa si skuhate čaj in z njim škropite paradižnik. Posebnost češnjevega paradižnika je njegova visoka odpornost na bolezni, kot sta vršna trohnoba in pomanjkanje kalcija, ter tudi na škodljivce, kot so mrčes in pršice.
Obiranje in uporaba
Obiranje češnjevih paradižnikov je eden najbolj pričakovanih trenutkov. Na splošno so pripravljeni za obiranje med 60 in 80 dnevi po setvi, odvisno od sorte in podnebnih razmer. Za obiranje rastline režite s škarjami za obrezovanje ali pa jih previdno režite z rokami, da ne poškodujete rastline. Češnjev paradižnik je običajno pripravljen za obiranje v približno 50 do 65 dneh po sajenju. Pokazatelj zrelosti je tudi enostavno obiranje; če se zlahka ločijo od stebla in se njihova barva spremeni iz zelene v rdečo, oranžno, vijolično ali rumeno, so pripravljeni. Če to ni mogoče, jih poberite takoj po dežju, saj razpokani paradižniki hitro zgnijejo.
Češnjev paradižnik je nadvse uporaben v kuhinji. Plodovi so namreč manjši in lažji, kar olajša organizacijo delovne sile in prodajo. Paradižnike lahko uživamo sveže ali kuhane. Najbolje jih je hraniti na sobni temperaturi in jih porabiti v nekaj dneh. Lahko jih tudi konzerviramo, posušimo v pečici ali zamrznemo v različnih oblikah, kot sta paradižnikova pasta in omaka. Njihova majhnost omogoča, da so popolni za prigrizek “v enem grižljaju”. Priljubljeni so v svetovni kuhinji zaradi sladke in sočne teksture.
Razlika med češnjevim in grozdnim paradižnikom
Češnjev paradižnik in grozdni paradižnik sta majhni sorti paradižnika, ki sta si na prvi pogled podobna, vendar obstajajo ključne razlike. Češnjev paradižnik je bolj okrogel in sočen s tanko kožo, medtem ko je grozdni paradižnik bolj podolgovat, ima manj soka in debelejšo lupino.
Zanimivosti o paradižniku
- La Tomatina: Festival v Buñolu (provinca Valencia) v Španiji, kjer se vsako leto 31. avgusta udeleženci obmetavajo s paradižniki.
- Guinnessova knjiga rekordov: Najtežji paradižnik, ki se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, je bil pridelan leta 2020.
tags: #cesnjev #paradiznik #hidrogeli