Jastrebi niso bili v očeh javnosti nikdar dobro zapisani. Ljudje iz različnih kultur so jih povezovali s smrtjo, razpadom in gnilobo. Po vrhu vsega bi nekatere jastrebe težko opisali za najlepše. Ljubkovalno rečeno so med ljubitelji narave po vsem svetu jastrebi poznani kot »Komunalna ekipa narave«. V resnici so jastrebi zelo higienični, ljubeči starši in dokaj sramežljivi. Kot biološka reciklažna ekipa igrajo pomembno vlogo pri odstranjevanju trupel in s tem preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, kot so antraks, steklina, tuberkuloza in botulizem.
Kljub svoji ključni ekološki vlogi jastrebi izginjajo z zaskrbljujočo hitrostjo. Večina jastrebov po celotni Afriki je na robu izumrtja, in človeštvo je namerno ter nenamerno ubilo več tisoče jastrebov v Afriki, Aziji in drugod. Skupaj lahko obnovimo vlogo in mesto »Komunalne ekipe narave«, ki je ključna za popolno delovanje našega ekosistema.
Fizične značilnosti in življenjski prostor
Videz in velikost
Brkati ser (Gypaetus barbatus), ime »brkati« je dobil zaradi značilnega štrlečega perja okoli kljuna, je velik jastreb s podolgovatim telesom, ki meri v dolžino od 94 do 125 cm in ima razpon peruti od 2,31 do 2,83 m. Po zgornji strani telesa je temne, po spodnji strani pa svetle rjaste barve s črnim podbradkom. V letu se loči od drugih jastrebov in orlov po dolgih, na koncu prišiljenih perutih ter dolgem, klinasto oblikovanem repu. Tako v zraku izgleda kot velik sokol. Od ostalih jastrebov se razlikuje tudi po tem, da je manj odvisen od termike in ga je zato pogosto opaziti v zraku tudi v jutranjih urah. Oranžna barva perja, ki ni naravna, ampak si jo ptice nadenejo v kopeli, bogati z železovim oksidom, najverjetneje služi kot znak dominance in statusni simbol.
Geografska razširjenost in habitat
Brkati ser je po naravi samotarska ptica, ki živi v visokogorju. Njegov življenjski prostor se razteza od Himalaje in Mongolije na vzhodu, preko Srednjega in Bližnjega Vzhoda, Vzhodne in Južne Afrike do južne Evrope. Brkati ser (Gypaetus barbatus) se ob beloglavem jastrebom občasno pojavlja tudi v Sloveniji.
Edinstvena prehrana in vloga v ekosistemu
Brkati ser je ujeda, ki se prehranjuje izključno z mrhovino, njegova posebnost pa je drobljenje kosti, ki jih z velike višine meče na skale, da se razbijejo, nato pa iz njih poje kostni mozeg. Na podoben način se hrani tudi z želvami. Večje sesalce ubija tako, da jih s plahutanjem peruti zbija v prepade. V resnici brkatim serom meso ne diši preveč, veliko raje imajo obeljene kosti. Prebavni sokovi v njihovem želodcu - zlasti pri brkatih serih, ki se pretežno prehranjujejo s kostmi - dosežejo stopnjo kislosti 1, kar skoraj ustreza kislosti jedke kisline, kar jim omogoča prebavljanje tudi najbolj trdih delov živalskih ostankov.
Zgodovinski padec in izumrtje v Alpah
Pred dvesto leti so bili brkati seri razširjeni vzdolž celotnih Alp. Nato so jim ljudje, zaradi legend, ki so jih prikazovale kot »hudobne zveri«, ki kradejo jagnjeta, kozličke, teleta in celo otroke, napovedali vojno. Kmetje in lovci so jih v 19. stoletju tudi za denarne nagrade streljali, zastrupljali in jim nastavljali pasti. Ironično pa so smrtni udarec alpski populaciji zadali ornitologi, ki so jih evropski muzeji poslali na odlov še zadnjih brkatih serov za muzejske zbirke. Zadnjega alpskega sera so ustrelili leta 1913 v italijanski dolini Aosta, nekaj ptic pa je preživelo v živalskih vrtovih.
Program ponovne naselitve in ohranjanja
Vznik ohranitvenih prizadevanj
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začel ambiciozen program vzreje in ponovne naselitve brkatega sera v njegovih nekdanjih alpskih gnezdiščih. Leta 1975 so se v Avstriji zbrali strokovnjaki za ujede in predlagali, da se v Alpe ponovno naselijo brkati seri s pomočjo ptic, izleženih v ujetništvu. Da se brkati seri lahko razmnožujejo v ujetništvu, so dokazali v živalskem vrtu Alpenzoo v Innsbrucku, kjer je leta 1973 par serov imel prvega mladiča. Na srečanju je bila sprejeta tudi odločitev za vzpostavitev gnezdečih parov s pticami v živalskih vrtovih in izpust mladičev v naravo.
Vloga Vulture Conservation Foundation
Ponovna naselitev brkatih serov v Alpah je eden najuspešnejših evropskih naravovarstvenih projektov zadnjih desetletij. Nevladna organizacija Vulture Conservation Foundation (VCF), ki koordinira mrežo petih vzrejnih centrov, prek štiridesetih živalskih vrtov, številnih lokalnih okoljevarstvenih organizacij, narodnih parkov in več kot 50.000 opazovalcev, je v tridesetih letih število »kostolomov« z nič povzdignila na okoli 250. VCF si prizadeva tudi za zaščito in ohranjanje preostalih treh evropskih vrst jastrebov: beloglavega, črnega in egiptovskega, ki so prav tako ogrožene.
Pionirsko delo dr. Hansa Freya
Dr. Hans Frey, veterinar in znanstvenik na dunajski veterinarski fakulteti, je vso poklicno pot namenil preučevanju prostoživečih živali in njihovih parazitov. Je eden izmed ključnih akterjev pri zasnovi in izvajanju programa vzreje in ponovne naselitve brkatega sera.
Odnos z Mr. Presidentom
Dr. Hans Frey je bil šestnajst let poročen s samcem brkatega sera. Pobudnik zveze je bil brkati ser, rezident majhnega zasebnega živalskega vrta, ki ga je dr. Frey preselil v vzrejni center Richarda Fausta za brkate sere v avstrijski vasi Haringsee, ki ga vodi. Samcu je ponudil veje in začela sta graditi gnezdo. Vsako leto sta imela naraščaj, četudi ne svojega. Dr. Frey je samcu ponudil umetno jajce, ki sta ga izmenično valila, in pozimi si je čas krajšal z branjem. Zatem je jajce zamenjal z mladičem, ki ga je brkati ser vzgajal sam. Ptičji samec, ki ga je fotograf poimenoval Mr. President, je umrl zaradi težav s srcem, star skoraj 50 let, kar je častitljiva starost celo za dolgožive brkate sere. Dr. Frey ga opisuje kot »zelo prijetnega ptiča, neverjetno čutečega«, ki mu je vedno želel s kljunom očistiti lase in ga nikoli ni poškodoval. Ptica ni mogla leteti, ker je imela amputirano krilo.
Vizija in začetki vzrejnega programa
Vzporedno z vzrejnim programom je potekalo ozaveščanje javnosti o brkatih serih. »Saj veste, ljudje niso naklonjeni mrhovinarjem, zato smo jih morali poučiti o njihovem pomenu za naravo,« pripomni dr. Frey. Naloga je bila težka, saj je sredi sedemdesetih let v živalskih vrtovih živelo le okoli 30 brkatih serov, večina iz Sovjetske zveze, kjer so jih za dober denar lovili posebej za lov na ujede izurjeni posamezniki. Težava pa je bila, da nihče ni poznal spola ptic v živalskih vrtovih, saj se samice in samci navzven, razen po velikosti - samice so praviloma večje in močnejše -, ne razlikujejo.
Zavetišče za ptice Haringsee
Zavetišče, ki ga dr. Frey z dvema sodelavcema vodi še danes, je sprva nastalo kot prostor za namestitev poškodovanih ptic, ki so jih zdravili na fakulteti, preden so jih izpustili. Nekaterih ptic ni bilo mogoče izpustiti zaradi prehudih poškodb. Danes v zavetišču živijo rjaste kanje, štorklje, galebi, sove, vrane in golobi, ki se celo razmnožujejo. Med živalmi je tudi veliko ogroženih vrst, ne le ptičjih. Nekatere, denimo močvirska sklednica in kozača, so prav tako kot brkati seri vključene v vzrejni program ogroženih vrst. Največ poškodovanih živali v zavetišče prinesejo ljudje, ki veterinarja vztrajno kličejo za nasvete, kako ravnati s poškodovanci. V ogradah z brkatimi seri je večinoma tiho, samci so glasni le v obdobju parjenja, ko spuščajo agresiven, oster krik. Življenje ptic v ujetništvu ni preveč zabavno, saj pomanjkanje impulzov ptice »poneumi«, medtem ko so v naravi zelo radovedne in prepoznavajo celo obnašanje ljudi.
Conservation Conversations: The Bearded Vulture Recovery Programme – Dr Sonja Krüger (31 May 2022)
Razmnoževanje v ujetništvu in "formule ljubezni"
Edina kakovostna zaposlitev ptic v ujetništvu je starševstvo. Septembra, ko se začne paritveno obdobje, dr. Frey vsak dan v ogrado vrže nekaj vej in volne, da jih spodbudi k gradnji gnezda. To zahteva precej potrpljenja, še več pa ga vzame oblikovanje gnezdečega para.
Spol in genska kompatibilnost
Brkati seri živijo med 40 in 50 let in so povrhu zelo izbirčni. Zaradi nevarnosti parjenja v sorodstvu so kemijske formule ljubezni že leta 1978 zamenjali računalniški izračuni genskega ujemanja ptic v vzrejnem programu. Včasih se ti obnesejo, kot pri paru, ki ga sestavljata samec, izležen leta 1979, in samica, stara 31 let, ki sta imela že 32 mladičev in se še vedno razumeta, brez prepirov. Včasih pa se ptice, ki so gensko kompatibilne, ne marajo ali ne kažejo zanimanja ena za drugo. Zlasti težko je ustvariti novi par s starejšo samico, če ji umre dolgoletni partner, saj lahko novega samca hudo poškoduje ali celo pokonča.
Nenavadne partnerske skupnosti
A tudi za problematična razmerja so strokovnjaki iz vzrejnega programa našli rešitve. V par, ki bije vojno, infiltrirajo mladiča, ki strasti nekoliko umiri in lahko celo prispeva k njegovemu zbližanju. Ključno vlogo pri tem ima drugačna barva mladičevega perja. Pari v naravi srdito branijo območje, ki ga zasedajo, in nanj ne spustijo nobenega odraslega sera, medtem ko mladiče zaradi temnejše barve perja prepoznajo in spustijo na območje. Takšen trojček je tudi v Haringseeju, kjer dominantna samica z najbolj oranžnim perjem živi z dvema samcema; eden, prav tako dominanten, ima močnejše oranžno perje, drugi, podrejeni, svetlejše.
Problematičen je bil tudi par iz vzrejnega centra v Franciji. Samico, ki je tja prišla iz Haringseeja, so prepeljali v vzrejni center v Španijo, kjer so jo poskušali združiti s tremi samci, vendar je vse napadla in poškodovala. Ko so jo prepeljali nazaj v Haringsee in ji ponudili novega partnerja, brkatega sera iz Kazahstana, ki ima le eno krilo, ga je takoj sprejela in imela dva mladiča. Tudi v naravi skoraj tretjino populacije brkatih serov predstavljajo »ljubezenski trikotniki« z dvema samcema in samico. Samica se pari z obema samcema, vsi pa sodelujejo pri valjenju in hranjenju mladiča. Podobne trojke so znane pri egiptovskih jastrebih, ki so prav tako teritorialne ptice, pri drugih jastrebih pa ne, ker živijo v kolonijah.
Posvojitve in nadomestno starševstvo
Ena od skrivnosti uspeha vzrejnega programa brkatih serov so posvojitve mladičev. Samice v naravi izležejo dve jajci, vendar preživi le en mladič, tisti, ki se izleže prvi. V vzrejnem programu pa je dragocen prav vsak. Prvi teden mladiča hranijo z roko, nato ga, da se ne bi navadil na človeka, dajo nadomestnim staršem. To je lahko par, ki ni imel svojega mladiča, a še vedno gnezdi, ali pa par z dvema samcema, saj so brkati seri emancipirani, samec in samica imata enake dolžnosti: oba valita jajce in hranita mladiča. Samca si začneta dvoriti, graditi gnezdo, nato jima vzreditelji ponudijo umetno jajce, ki ga začneta valiti, in sistem deluje brezhibno. Samec lahko za mladiča skrbi tudi kot samohranilec. Obstaja tudi tretja oblika partnerske skupnosti, nadomestni starš - samec, ki misli, da je človek, in ga ljudje tudi spolno privlačijo. V vzrejnem centru Valcallent v Barceloni je tamkajšnji vodja Alex Llopis »poročen« z dvema takšnima samcema, ki z njim gradita gnezda, valita umetna jajca in nato vzgajata mladiče.
Metoda izpusta "hacking"
Vsi brkati seri z začetka vzrejnega programa še živijo, kar pomeni, da so stari vsaj 40 let. Nekateri so imeli tudi 30 mladičev, drugi le enega ali dva. Skupaj se je v petih vzrejnih centrih (poleg centra v Haringseeju sta največja Valcallent in Guadalentin v Španiji) in 40 živalskih vrtovih izleglo prek 200 mladičev, prvi leta 1979. Toda uspešen vzrejni program bi bil brez veljave, če mladičev ne bi izpuščali na prostost. Od leta 1986, ko je dr. Frey začel izpuščati prve brkate sere v Alpe, se je za najučinkovitejšo metodo izpusta pokazala prirejena metoda vzrediteljev sokolov, t. i. hacking. Na dobro zaščiteni lokaciji v visokogorju oskrbniki narodnih parkov mladičem iz vej in volne zgradijo gnezdo, kakršno naredijo tudi pari v naravi. Vanj namestijo dva ali tri mladiče, stare okoli tri mesece, ki še ne znajo leteti. Po enem tednu že zelo dobro letijo, vendar se še vedno zadržujejo v bližini gnezda. Šele v naslednjih dveh ali treh tednih začnejo leteti dlje in sami iskati hrano, a se nanj vračajo podobno kot mladiči, izleženi v naravi. Statistika kaže, da 70 odstotkov mladičev, izpuščenih po tej metodi, vse življenje ostane na območju, kjer so jih položili v gnezdo, kar opazovalcem precej olajša njihovo spremljanje.
Sodobne reintrodukcije in markiranje
Maja in junija letos je bilo v Andaluziji, Franciji, Švici in Italiji izpuščenih 15 mladičev, dva tudi v narodnem parku Visoke Ture v vzhodni Tirolski. Tudi v vasici Kals v Dorfertalu, so 28. maja izpustili mladiča iz vzrejnega centra v Haringseeju in živalskega vrta v Ostravi. BG 847 in BG 843 sta ob tej priložnosti dobila novi imeni; samec iz Haringseeja Lea po hčerki sponzorke, nekdanje smučarke Michaele Dorfmeister, samec iz češkega živalskega vrta pa Fortuna po izboru druge sponzorke, Avstrijske državne loterije. Za izpust dveh samcev se je dr. Frey odločil, ker je v Visokih Turah presežek samic. Mladiče za izpust pripravijo tako, da jim pobelijo perje na krilih in repu z vodikovim peroksidom ter jim nataknejo obročka s trimestno kodo, po kateri jih je mogoče prepoznati.
Češki živalski vrt v projektu ponovne naselitve brkatih serov v Alpah sodeluje od leta 2009. Imajo dva gnezdeča para in doslej so za izpust prispevali že deset mladičev, enajsti pa je bil izpuščen maja, kar je posebna priložnost, saj je to prvi mladič njihovega najmlajšega para, ki mu doslej ni uspelo obdržati naraščaja.
Gnezda kot "naravni muzeji": arheološka odkritja
Nepričakovani arhivarji preteklosti
Številne ptice imajo navado pobirati drobne kose naravnih ali umetnih materialov, ki jih uporabljajo pri gradnji svojih gnezd. Takšno vedenje je dobro dokumentirano pri brkatem seru, ogroženi vrsti jastreba, ki gradi gnezda v vdolbinah na pečinah, skalnih zavetiščih ali na policah. Znanstveniki so v gnezdu brkatih serov našli več kot 200 različnih človeških predmetov, med njimi tudi 750 let star čevelj. Pred več kot šestimi stoletji je prebivalec južne Španije izgubil ali odvrgel sandalo, spleteno iz trave in vejic. Takšen čevelj bi se običajno sčasoma razgradil, a ga je brkati ser odnesel v svoje gnezdo v jamo. Gnezdo te veličastne ujede, ki so ga ptice uporabljale več generacij, je skrivalo presenetljivo zbirko predmetov, med katerimi izstopa skoraj nedotaknjena sandala iz 13. stoletja. Odkritje, objavljeno v ugledni znanstveni reviji Ecology, odpira novo poglavje v razumevanju, kako lahko živalsko vedenje služi kot ključ do odkrivanja človeške preteklosti.
Odkritja v španskih gnezdih
Med letoma 2008 in 2014 je skupina raziskovalcev podrobno preučila 12 dobro ohranjenih gnezd brkatega sera z juga Španije, kjer je vrsta izumrla pred približno 70-130 leti. Našli so ostanke 226 predmetov, ki jih je izdelal ali spremenil človek. Med temi so bili frača iz trave esparto, čevlji, puščica za samostrel, okrašen kos ovčjega usnja in lesena sulica. Poleg predmetov, ki jih je izdelal človek, so raziskovalci našli še 2117 kosti, 86 kopit, 72 ostankov usnja, 11 ostankov dlak in 43 jajčnih lupin. V enem izmed raziskanih gnezd, ki so ga ptice skozi stoletja gradile na isti lokaciji, so znanstveniki našli popolnoma ohranjeno sandalo, spleteno iz trpežne stepske trave, ki so jo ljudje stoletja uporabljali za izdelavo vrvi, košar in obuval. Radiokarbonsko datiranje je potrdilo, da sandala izvira iz 13. stoletja. Poleg sandale so v gnezdu odkrili tudi druge zgodovinske dragocenosti, kot so kos ovčjega usnja iz 14. stoletja, poslikan z okro, in ostanke pletene košare iz 18. stoletja.
Ohranjanje in pomen najdb
»Zaradi trdnosti gnezd brkatega jastreba in njihovih lokacij v zahodnem Sredozemlju, običajno na zaščitenih mestih, kot so jame in skalna zavetišča z razmeroma stabilno temperaturo in nizko vlažnostjo, so ta gnezda delovala kot naravni muzeji, ki so dobro ohranili zgodovinski material,« pišejo avtorji študije. Hladen, suh zrak v jami je čevlje in druge predmete popolnoma ohranil, saj so tam ostali, skriti med vejami, medtem ko so generacije jastrebov skrbno vzdrževale gnezdišče. Raziskovalci domnevajo, da so ptice nekatere predmete, kot so ostanki blaga in usnja, morda uporabile za utrjevanje in mehčanje gnezda. Analiza več človeških in naravnih predmetov, ohranjenih v gnezdiščih jastrebov, bi lahko raziskovalcem prinesla nove vpoglede v človeško zgodovino, pa tudi v zgodovino ekosistema, ki jih je skozi čas varoval. Raziskovalci imajo še vedno veliko predmetov, ki čakajo na financiranje za analizo. Poleg arheološko pomembnih predmetov upajo, da bodo z drugimi materiali iz gnezda lahko odgovorili na vprašanja o načinu življenja brkatih serov skozi stoletja - in o tem, kako jih najbolje ohraniti za prihodnje generacije. Toksikološka analiza ohranjenih jajčnih lupin bi lahko pokazala, kdaj so bile ptice izpostavljene pesticidom, vrste živalskih kosti v gnezdih pa bi lahko raziskovalcem povedale, ali se je prehrana ptic sčasoma spremenila. Vrste drevesnih vej bi lahko razkrile spremembe v lokalni rastlinski populaciji. Radiokarbonsko datiranje bi lahko pokazalo, kako dolgo te iznajdljive ptice lahko ponovno uporabijo iste gnezditvene lokacije, saj ptice lahko ista gnezda uporabljajo celo stoletja.
Status ogroženosti
Mednarodna organizacija za varstvo narave (IUCN) je lani globalni status brkatega sera na rdečem seznamu ogroženih vrst spremenila z najmanj ogroženega na blizu ogroženosti, predvsem zaradi zmanjševanja številčnosti zaradi zastrupljanja in nezakonitega lova v Afriki in Aziji.