Znan slovenski dirigent, mojster zabavne in filmske glasbe, Bojan Adamič (9. avgust 1912 - 3. november 1995), je bil rojen v Ribnici. Med drugo svetovno vojno je finančno podpiral slovensko odporniško gibanje in se leta 1943 pridružil partizanom, kjer je bil ranjen v nemškem napadu. Poškodovan se je preselil v štab, kjer je ustvarjal glasbo, ki jo je predvajal Radio Osvobodilne fronte.
Adamič je bil prvi dirigent Big Banda RTV Slovenija, nekatere člane zasedbe pa je zbral že med partizani. Leta 1979 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kljub priznani karieri pa je njegovo ime povezano tudi z enim najbolj prikritih in kontroverznih dogodkov slovenske polpretekle zgodovine: umorom Zdravka Rusa na Bledu leta 1950 in usodo dekleta Brede Kruh.
Zgodba, ki je ostala tabu tema
Dogajanje v zvezi z umorom Zdravka Rusa je bilo dolga leta tabu tema. Kljub prizadevanjem številnih raziskovalcev je bilo o tem dogodku izjemno težko pridobiti informacije.
Raziskava Romana Leljaka
Mag. Roman Leljak, znan slovenski raziskovalec in publicist, je o tem dogodku izvedel oktobra 2009, ko mu je prijatelj iz Amerike pisal o Adamiču, ki naj bi na Bledu umoril fanta in nato mirno dirigiral naprej. Takrat je Leljak v časopisu prebral tudi, da je Zveza slovenskih godb podelila medalje Bojana Adamiča.
Leljak je poslal vprašanje o umoru na več naslovov, vendar je dobil le skope odgovore, da so "sicer nekaj slišali, da pa je bila to vedno tabu tema, v katero si nihče ni upal dregniti." Zbral je dokumente in prvo informacijo našel v knjigi "Udba" avtorja Sajovica, ki je zapisal, da je Bojan Adamič ustrelil Zdravka Rusa.
V Arhivu Slovenije niso imeli Adamičevih in Rusovih dosjejev, so pa imeli Udbin spis o Zdravku Rusu st., očetu ubitega Zdravka Rusa. Leljak je kopiral spis in v njem odkrival medvojno dogajanje na Bledu in okolici, vključno z nemško kontraobveščevalno dejavnostjo in življenjem ljudi med okupacijo.
Ubiti Zdravko Rus je bil nečak Josipa Rusa, soustanovitelja OF, člana predvojne zveze Sokol in podpredsednik predsedstva FLRJ. Zdravko, sin, in Zdravko, oče, sta na Leljaka naredila poseben vtis s svojim odločnim značajem. Oče je za svoje sinove storil vse in ni nikoli pokleknil pred okupatorjem ali novo komunistično oblastjo.
Med prebiranjem listin je Leljak ugotovil, da so zapisniki Udbe "zelo posebni, poučni in zgodovinsko trdnejši od nekakšne zgodbe, ki bi ji ljudje verjeli ali pa tudi ne." Na Pokrajinskem arhivu v Ljubljani je odkril tudi kazenski spis K 512/50 Bojana Adamiča, ki je vseboval vse relevantne dokumente: ovadbo, obtožnico, zapisnike zaslišanj prič, zapisnik glavne obravnave in sodbe.
Spor na Bledu in usodni strel
Bojan Adamič je od leta 1943 vodil partizanski orkester. 31. avgusta 1950 naj bi v hotelu Toplice na Bledu kot 38-letnik spoznal 18-letno dekle Zdravka Rusa in ji začel dvoriti. Med njim in dirigentom je zato nastal spor, ki naj bi se končal z usodnim strelom iz pištole. Po pripovedovanju Boruta Rusa, brata žrtve, je Adamič pristopil k Zdravku Rusu na nekaj metrov in ga ustrelil v hrbet. Ko je ranjen obležal na stopnicah, ga je Adamič še enkrat zahrbtno zadel v hrbet.
Očividec dogodka, dr. Branko Rus, brat Zdravka Rusa, je izpovedal: "Adamič se mu je približal na nekaj metrov in ga ustrelil v hrbet. Ko je moj brat že ranjen obležal na stopnicah, ga je še enkrat zahrbtno zadel v hrbet." To potrjuje, da je šlo za povsem zahrbtni umor mladega človeka. Bojan Adamič ni bil nikoli zaprt zaradi naklepnega umora, ki se je zgodil avgusta leta 1950 na Bledu.
Breda Kruh, dekle, ki naj bi bila vpletena v ljubezenski trikotnik med Adamičem in Rusom, je imela v času dogodka le 16 let. Po pripovedovanju Boruta Rusa naj bi bila takrat zaljubljena v Bojana Adamiča, saj je kljub starosti znal privabiti mladenke z igranjem na klavir. Breda Kruh se je kasneje poročila, a je tudi ona tragično preminula.
Prikrivanje in vpletenost Udbe
Leljak je prepričan, da sojenje Adamiču ni bilo korektno in da je bilo takratno sodišče prisiljeno soditi tako, kot je naročila Udba. Sodišče je Adamiča na prvi stopnji obsodilo na eno leto zapora zaradi uboja iz malomarnosti. Vendar pa so mu kazen kmalu spremenili v tri mesece pogojno za dobo dveh let. Adamič se je pred sodiščem izgovarjal, da mu je "partizanstvo zrahljalo živce."
Leljak meni, da je Adamič po tem dogodku moral delati za Udbo in je tudi ostal njen aktiven sodelavec vse do svoje smrti. Udba ga je izkoriščala za nadzor vseh glasbenih ustvarjalcev v celotni Jugoslaviji. V posvetovalnem zapisniku senata je predsednik senata Štefan Hlade izrazil svoje nestrinjanje s klasifikacijo kaznivega dejanja, saj je bil prepričan, da je Adamič storil naklepni umor. Kljub temu sta sodnika porotnika, Janko Kunej in Franc Jereb, najverjetneje po navodilu Udbe, menila drugače in z rezultatom 2:1 odločila, da je šlo samo za malomarno usmrtitev.
Adamiču so sodili 30. decembra 1950, kar kaže, da je Udba želela postopek izpeljati v tajnosti, daleč od oči javnosti. Vsa ostala sojenja v tistih časih so bila javna, večinoma so potekala v telovadnicah in drugih primernih prostorih, kjer se je lahko zbralo veliko ljudi. To dejstvo priča, da Adamiča niso želeli obsoditi, temveč so ga želeli izkoristiti za sodelavca.
Adamič se je v zagovoru lagal, da je hotel Rusa samo prestrašiti in da je streljal v tla oziroma v zrak. Vendar pa je dvakrat streljal v višini bežečega človeka pred seboj in ga z drugim strelom zadel v predel hrbta, naboj je prebil srčno žilo, kar je povzročilo takojšnjo smrt Zdravka Rusa. Bojan Adamič ni nudil prve pomoči in je nagovarjal miličnika, naj izjavi, da je streljal on.
Zapuščina in spomin
Družina Rus ne more preboleti tragične smrti Zdravka Rusa, ki je pokopan v družinski grobnici Rusovih na blejskem pokopališču. To potrjuje nedavno napisano pismo dr. Boruta Rusa, namenjeno slovenski javnosti, ki pa še ni bilo odposlano. Družina namreč verjame, da se "lovke, s katerimi so ob uboju zaščitili Bojana Adamiča, niso nehale ovijati."
Pismo, ki ga ima Borut Rus v rokah, je "neizprosna obtožba Bojana Adamiča, da Zdravka Rusa ni umoril iz kakšne malomarnosti, kot je bilo zapisano v razsodbi sodišča, temveč naklepno z razdalje treh metrov."