Sir Thomas More (rojen 7. februarja 1478 v Londonu, Anglija - umrl 6. julija 1535 v Londonu; kanoniziran 19. maja 1935; god 22. junij) je bil angleški humanist, politik, pravnik, filozof, zgodovinar, pisatelj in svetnik Rimskokatoliške ter Anglikanske cerkve. V Rimskokatoliški cerkvi je priznan kot svetnik.
Zgodnje življenje in izobraževanje
Thomas More je bil sin uspešnega londonskega pravnika Johna Mora, ki je bil pozneje povzdignjen v viteza in imenovan za sodnika King's Bencha. Njegova mati je bila hči premožnega trgovca in je umrla v Thomasovem otroštvu. Že kot deček je Thomas More preživel nekaj časa v gospodinjstvu Johna Mortona, canterburyjskega nadškofa in lorda kanclerja, kjer se je seznanil s pravili lepega vedenja v visoki družbi.
Morton je prepoznal nadarjenost mladega fanta in ga spodbudil k študiju na oxfordski univerzi. Tam se je Thomas More posvetil klasičnemu sholastičnemu programu in teologiji, obvladal je latinščino in se temeljito izuril v formalni logiki. Verjetno se je v Oxfordu seznanil z glavnimi predstavniki takratnega angleškega krščanskega humanizma: Johnom Coletom, Thomasom Linacrom in Williamom Grocynom.
Okoli leta 1494 ga je oče poklical nazaj v London, da bi študiral civilno pravo. Februarja 1496 je bil sprejet v Lincoln’s Inn, eno od štirih pravnih društev, ki so pripravljala kandidate za odvetniški poklic. Leta 1501 je More postal "utter barrister", polnopravni član poklica.
Duhovno iskanje in poroka
Kljub očetovi odločitvi, da naj postane pravnik, je bil More pripravljen biti razdedinjen, če bi to pomenilo neposlušnost božji volji. Da bi preizkusil svoj klic v duhovništvo, je približno štiri leta prebival v kartuzijanskem samostanu ob Lincoln’s Innu in kolikor je bilo mogoče, delil način življenja menihov. Čeprav ga je še posebej privlačil frančiškanski red, se je More odločil, da bo najbolje služil Bogu in bližnjim kot laični kristjan. Nikoli pa ni opustil navad zgodnjega vstajanja, dolgotrajne molitve, postenja in nošenja pokore. Bog je ostal središče njegovega življenja.
Konec leta 1504 ali v začetku leta 1505 se je More poročil z Jane Colt, najstarejšo hčerko gospoda kmeta iz Essexa, s katero je imel tri hčere in sina. Po šestih letih zakona je njegova žena umrla, verjetno pri porodu. Kmalu po njeni smrti se je Thomas More ponovno poročil z Alice Middleton, vdovo londonskega trgovca, saj so otroci potrebovali skrbništvo.
More je večinoma sam poskrbel za izobrazbo svojih otrok, ki jih je poučeval zasebno, skupaj z otroki nekaterih znancev, v mešanem oddelku dečkov in deklic.
Kariera in prijateljstva
Od leta 1510 do 1518 je bil More eden od dveh podšerifov Londona, "vlečni konj mestne uprave". Leta 1509 je vodil pomembna pogajanja v imenu več londonskih podjetij s predstavniki antwerpenskih trgovcev, kar je potrdilo njegovo usposobljenost v trgovskih zadevah in njegove sposobnosti kot tolmača in govornika. More si je prislužil naklonjenost Londončanov kot nepristranski sodnik, nepristranski svetovalec in "splošni pokrovitelj revežev".
Leta 1499 se je spoznal in spoprijateljil z nizozemskim humanistom Erazmom Rotterdamskim, ki mu je pozneje posvetil svojo Utopijo. Med bivanjem pri Moru je Erazem napisal svojo delo Hvalnica norosti.
Leta 1517 je More vstopil v kraljevo službo, postal je eden najučinkovitejših in zaupanja vrednih uslužbencev Henrika VIII., saj je deloval kot njegov tajnik, tolmač, pisec govorov, glavni diplomat, svetovalec in zaupnik. More je gradil tudi ugled kot učenjak, čeprav je pisal polemike proti Martinu Luthru in protestantski reformaciji.
Literarna dela
Zgodovina Riharda III.
Okoli leta 1515 je Thomas More napisal delo The History of Richard III, ki je uveljavilo kraljev sloves tirana in je bilo opisano kot prva mojstrovina angleške historiografije. To delo, napisano v latinščini in angleščini med letoma 1513 in 1518, je kljub temu, da ni bilo nikoli dokončano, vplivalo na kasnejše zgodovinarje. William Shakespeare je Moreu dolžan za svoj portret tirana.
Utopija
Leta 1515 je bil More imenovan v delegacijo za revizijo anglo-flamske trgovske pogodbe. Konferenca je potekala v Bruggeu z dolgimi intervali, ki jih je More izkoristil za obisk drugih belgijskih mest. Med bivanjem v Nizozemskih deželah je začel pisati svoje najpomembnejše delo, Utopijo, in ga dokončal po vrnitvi v London. Delo je bilo objavljeno v Leuvenu decembra 1516.
"Utopija" je grško ime, ki ga je skoval More, iz *ou-topos* ("nikakršen kraj"); v uvodni pesmi je predlagana besedna igra z *eu-topos* ("dober kraj"). Moreova Utopija opisuje pogansko in komunistično mestno državo, v kateri institucije in politike v celoti vodi razum. Red in dostojanstvo takšne države sta predstavljala opazen kontrast nerazumni politiki krščanske Evrope, razdeljene zaradi lastnih interesov in pohlepa po moči in bogastvu, kar je More opisal v prvi knjigi, napisani v Angliji leta 1516.
Opis Utopije je podan skozi usta skrivnostnega potnika Raphaela Hythlodayja, ki trdi, da je komunizem edino zdravilo proti egoizmu v zasebnem in javnem življenju. Skozi dialog More zagovarja blaženje zla in ne njegovo zdravljenje, saj je človeška narava zmotljiva. Med temami, ki jih je More obravnaval v Utopiji, so bile penologija, državno nadzorovana izobraževanje, verski pluralizem, ločitve, evtanazija in pravice žensk. Ta demonstracija njegovega učenja, iznajdljivosti in duhovitosti je utrdila njegov ugled kot enega najpomembnejših humanistov. Kmalu prevedena v večino evropskih jezikov, je Utopija postala predhodnica novega literarnega žanra, utopične romance.
Poleg "Utopije" in "Zgodovine Riharda III." je spisal tudi po obsegu manjša dela in številna pisma. V "Pismu univerzi Oxford" je na primer napadel oviranje študija grščine na tej univerzi. Njegov daleč najobsežnejši opus je njegova polemika z reformatorji, najprej z Martinom Luthrom, in kasneje z angleškim reformatorjem in prevajalcem Svetega pisma v angleščino Williamom Tyndalom. Njegova polemika s Tyndalom je zajeta v devetih obsežnih knjigah, saj More po navedbah skoraj vseh Tyndalovih odstavkov na široko kritizira njegove reformatorske poglede na vero. Pomemben dokument so njegova pisma, ki jih je napisal okoli 140, drugo polovico pa predstavljajo odgovori. Med pismi izstopajo tista, ki jih je družini in prijateljem pisal iz Towra, ko je bil v duševnih bojih med vero na eni strani in zanemarjanjem družine ter prijateljev na drugi.
More in Henrik VIII.
Thomas More je leta 1529 prevzel položaj lorda kanclerja, ravno ko se je Henrik VIII. odločil za ločitev od Katarine Aragonske. Prejšnji kancler, Lord Wolsey, ni uspel doseči tega cilja.
Kljub temu, da se je kralj zavedal, da More kot globoko veren kristjan sprejema zakrament svetega zakona, mu je zaupal to najvišjo sodniško funkcijo tik za kraljem. Zato je More kralja prosil, da se mu ne bi bilo treba izreči o veljavnosti zakonske zveze s kraljico. Ker kraljica Katarina Aragonska po rojstvu zadnje hčerke ni mogla več zanositi in roditi kralju moškega potomca, je kralj pri papežu Klementu VII. poskusil doseči razveljavitev zakona, da bi se lahko nato poročil z dvorno damo in ljubico Anne Boleyn. Ker ga papež pri tem načrtu ni podprl, se je Henrik VIII. zbližal z angleškimi reformatorji, ki so s teološkega vidika upravičevali kraljev primat v kraljestvu tudi v verskih zadevah, kar je pomenilo, da lahko kralj kot poglavar angleške cerkve sam odloča o vseh verskih zadevah, najpomembneje o razveljavitvi svojega zakona s kraljico Katarino Aragonsko. Kljub temu, da se je kralj zbližal z reformatorji, mu More ni sledil. Med opravljanjem kanclerske funkcije je še stopnjeval pregon reformatorjev in jih nekaj obsodil tudi na sežig na grmadi.
Leta 1531 si je kralj podredil angleški parlament, ki mu je priznal vrhovno oblast v angleški Cerkvi. Ko je Henrik VIII. razglasil sebe za "vrhovnega poglavarja Cerkve v Angliji", s čimer je ustanovil anglikansko Cerkev in si omogočil konec zakonske zveze, je More odstopil s kanclerske funkcije. Ker so razmere za opravljanje kanclerske funkcije in protireformacijsko delovanje postajale nemogoče in se More v skladu s svojim verskim prepričanjem ni bil pripravljen prilagoditi kralju, je zato 16. maja 1532 vrnil kanclerski pečat ter se umaknil v svojo domačijo v predmestju Londona.
Aretacija in usmrtitev
More je še naprej nasprotoval kraljevi ločitvi in razkolu z Rimom. Leta 1533 je reformator in novi canterburyjski nadškof Thomas Cramer razveljavil prvi Henrikov zakon s Katarino Aragonsko in dosegel potrditev veljavnosti drugega z Anne Boleyn. Morova želja, da bi se popolnoma umaknil iz javnega življenja, ni uspela, saj je kralj leta 1534 izdal Zakon o nasledstvu, ki je zahteval prisego angleškemu kralju kot vrhovnemu zastopniku angleške Cerkve.
Leta 1534 je bil aretiran, potem ko je zavrnil prisego o nasledstvu, ki je zavračala papeža in sprejemala razveljavitev Henrikove poroke. More je prisego odklonil in bil na podlagi Zakona o veleizdaji zaprt v londonski Tower. Prav tako so ga razlastili in mu odvzeli državljanske pravice. V Towru je napisal zadnja dela, ki so izključno pobožna razmišljanja, molitve in pisma družini ter prijateljem.
Leto dni kasneje, 6. julija 1535, je bil obtožen veleizdaje in obglavljen. Rimokatoliška cerkev obeležuje dan spomina nanj skupaj s kardinalom Johnom Fisherjem, ki je prav tako zavrnil prisego kralju, dne 22. junija.