Kapusnice, med katere spadajo ohrovt, zelje in cvetača, so tradicionalna zelenjava, ki so še posebej priljubljene na zimskem jedilniku. Te vrtnine ne marajo vročine in dolgega dne, zato so spomladanska sajenja pogosto manj uspešna. Najboljši čas za sajenje kapusnic je konec poletja ali v začetku jeseni, ko se temperature znižajo.
Ohrovt: Kralj zimske zelenjave
Ohrovt (lat. Brassica oleracea var. sabauda) je dvoletna zelnata rastlina iz družine kapusnic (Brassicaceae), kamor sodijo tudi brokoli, cvetača, zelje in brstični ohrovt. Je ena najstarejših gojenih vrst zelenjave, zanj pa so značilni veliki zeleni listi in gosto, sočno steblo. Mnogi ga imajo za glavnato zelje, saj se od njega zelo malo razlikuje. Hrvaško poimenovanje kelj izvira iz nemške besede Kohl, kar pravzaprav pomeni zelje. Izvor ohrovta je vezan na več območij, kot so Milano, Lombardija ter Savoja v vzhodni Franciji in Belgiji.
Značilnosti in sorte ohrovta
Korenina ohrovta je razmeroma plitva in ne raste globoko v zemljo, kar olajša gojenje na različnih tipih tal. Listi so običajno temno zelene barve, nekateri kultivarji pa imajo tudi rdeče, vijolične ali bele liste. Ohrovt je zelo odporen na mraz, zato ga lahko gojimo v različnih razmerah in podnebjih. Najbolje uspeva v zmernem podnebju, pri temperaturah med 15 in 20 °C, lahko pa tudi pri nižjih temperaturah. Gojimo ga spomladi in jeseni, nekatere sorte pa tudi pozimi v zmernih podnebnih razmerah. Ohrovt ima najraje dobro odcedna tla s pH vrednostjo med 6,0 in 7,5.
Kultivarji se razlikujejo po morfoloških značilnostih, dolžini vegetacije do tehnološke zrelosti ter odpornosti na visoke in nizke temperature. Glave ohrovta so lahko okrogle, sploščene ali jajčaste oblike, po barvi pa so lahko svetlo zelene, sivo zelene, modro zelene ali temno zelene barve, lahko pa imajo tudi vijoličen odtenek na robovih listov. Glede na dolžino vegetacije ločimo zgodnje, srednje zgodnje, poletne, jesenske, prezimne in jesenske sorte.
Različne vrste ohrovta:
- Listnati ohrovt (Brassica oleracea var. sabellica): Za razliko od drugih kapusnic ne tvori glavice, listi so na visokem steblu od 0,5 do 2 m. Je dokaj podoben brstičnemu, le da so na njem užitni, veliki, močno nakodrani listi. Sorte s temnejšimi listi bolje prenašajo mraz, sušo in bolezni. Je zelo odporen proti mrazu in uspeva v vsakih humusnih in dobro odcednih vrtnih tleh, ne moti ga niti sneg. Posejemo ga konec maja in v začetku junija, sajenje sadik pa lahko poteka do sredine julija.
- Brstični ohrovt: Ima visoko steblo (60-80 cm) s spiralno razporejenimi listi na dolgih pecljih, ki rastejo vzdolž stebla. Brsti se razvijejo v pazduhah listov kot majhne glavice s premerom 3-5 cm. Sodi med mlajše zelenjadnice. Gojimo ga iz sadik, ki jih vzgojimo spomladi iz semen v zaščitenem prostoru. Zaradi počasne rasti zahteva hladnejša poletja in več vlage v zraku. V toplih poletnih mesecih je potrebno zagotoviti namakanje, da se brsti pravilno razvijejo in ne ostanejo majhni in grenki. Z nabiranjem začnemo konec novembra in poteka večkrat.
- Glavnati ohrovt: Po obliki in načinu pridelovanja je podoben zelju. Njegovi listi se zvijejo v trdo glavo. Poznan je tip, ki naredi okrogle ali podolgovate, trdno sklenjene, a obeljene glave.
- Raštika: Poznana v Sredozemlju, dobro prenaša suho vreme; v takih razmerah preneha rasti, njeni listi pa postanejo usnjati in trdi. Po dežju razvije nove in kvalitetne liste. Korenine raštike so močne in globoke, steblo pa v višino zraste do 100 cm.
Gojenje in nega ohrovta
Ohrovt potrebuje kakovostna, humozna tla, globoko obdelana in dobro odcedna. Optimalna pH vrednost tal je med 6 in 6,5. Za gojenje v spomladanskih razmerah so primerna tla z mehansko sestavo, ki se hitro segrejejo. Osnovno obdelavo tal opravimo v jesensko-zimskem obdobju na globini 30 cm. Zorano brazdo pustimo v takem stanju do pomladi, ko pripravimo zemljo za sajenje sadik.
Semen ohrovta sejemo med marcem in majem, odvisno od podnebja in sorte. Pred setvijo lahko semena za nekaj ur namočimo v vodi. Razdalja med vrstami je odvisna od vrste ohrovta, običajno pa je med vrstami razdalja približno 45-60 cm. Po setvi je potrebno tla redno zalivati. Ko se pojavijo rastline, lahko razdaljo med njimi zmanjšamo na približno 30 cm.
Sadike ohrovta sadimo v jamice, globoke približno toliko, kot je velikost korenine sadike, do prvih listov, da se rastlina pod težo glavic kasneje ne prevrne. Ko so posajene, jih je potrebno redno zalivati. Ohrovt potrebuje izredno humusna tla in veliko hranil. Gnojimo s hlevskim gnojem ali kompostom, pri čemer je pomembno paziti na zadostno količino dušika in kalija. Dušikova gnojila je potrebno uporabljati previdno, da ne podaljšamo vegetacije ter s tem ne zmanjšamo čvrstosti plodov.
Kolobarjenje je ključno za uspešno pridelavo ohrovta. Priporočljiv presledek med pridelovanjem ohrovta na istem mestu je vsaj štiri leta, pri čemer vmesni kolobarni členi ne smejo biti ostale kapusnice ali sorodne rastline. Primerni predhodni posevki so žita, stročnice in krompir. Ohrovt dobro uspeva, če ga posadimo po spravilu metuljnic (grah, stročji fižol, fižol, leča, čičerika) ali rastlin (krompir in kumare), uspeva pa tudi na preoranih naravnih ali umetnih travnikih. Ohrovta ni mogoče gojiti v monokulturi, zato ga lahko na isto površino sadimo šele po 3-4 letih.
Kako vzgojiti veliko ohrovta | Popoln vodnik od semena do žetve
Uporaba in hranilna vrednost ohrovta
Ohrovt je bogat z vlakninami, vitamini in minerali, kar ga uvršča med zelo zdrava živila. Vsebuje vse življenjsko pomembne aminokisline, rudnine in vitamine. Posebej je bogat z vitaminom C in E, ter ima 6-krat več vitamina A in betakarotena kot grah in 40-krat več kot zelena. Njegove zdravilne lastnosti so še posebej pomembne pozimi, saj številne snovi, ki jih vsebuje, varujejo telo pred prehladi in vnetji.
Ohrovt lahko uporabljamo v solatah, enolončnicah, juhah in mesnih jedeh. Glavnati ohrovt lahko tudi kisamo ali ga dodajamo kislemu zelju. Za solate liste kapusnic na tanko narežemo, dodamo limonin sok in oljčno olje ter zelišča po izbiri. Prigrizek je lahko tudi ohrovtov čips, kjer liste spečemo do hrustljavosti. Kuhane kapusnice so odlične podobno kot špinača, prepražene z rdečo čebulo in česnom, po želji pa lahko dodamo sojino omako in muškatni orešek. Kot prilogo se prileže droben krompir ali polnovreden riž.
Cvetača: Občutljiva kraljica
Cvetača je ena izmed najbolj priljubljenih vrtnin, ki pa je nekoliko bolj občutljiva na pogoje gojenja kot ohrovt ali zelje. Spada med kapusnice oz. križnice in izvira iz severovzhodnega Sredozemlja. Cvetača ima čisto neupravičeno slab ugled, saj sama po sebi nima izrazitega okusa, a če jo pravilno pripraviš, je fenomenalna.
Gojenje in nega cvetače
Cvetača potrebuje vsaj 6 ur polnega sonca na dan. Najraje ima bogata in dobro odcedna tla s pH vrednostjo med 6,0 in 7,0, kar pomaga pri preprečevanju bolezni. Seme cvetače začne kaliti pri 5 °C, optimalne temperature za vznik so od 20 do 25 °C, pri temperaturi nad 30 °C pa se sposobnost kalitve močno zmanjša. Visoke temperature in suša negativno vplivajo na razvoj rože pri cvetači.
Cvetačo sejemo približno 7 tednov pred presajanjem na prosto, kar običajno opravimo 2-3 tedne pred zadnjo slano. S tem omogočimo, da se rastlina dovolj razvije in ojača pred poletno pripeko in sušo. Za zgodnjo cvetačo izberemo sorte s krajšo rastno dobo. Seme sejemo v začetku februarja v tople grede ali rastlinjake, nato pa rastline po približno 45 dneh presadimo na prosto. Za jesenski pridelek sejemo semena v začetku maja, sadike pa presadimo v juniju ali začetku julija.
Sadike cvetače sadimo na razdalji 50 cm v cikcak vzorcu. Sadike je priporočljivo saditi globoko, do prvih listov. Mlade rastline ščitimo z vrtno kopreno ali insektno mrežo pred mrazom, vetrom in škodljivci. Cvetača zahteva konstantno oskrbo z vodo in visoko zračno vlago. Vlažnost v tleh naj znaša vsaj 70-85 % poljske kapacitete, relativna zračna vlaga pa 80-90 %.
Glavice cvetače nabiramo, ko njihova velikost doseže 15-20 cm. Pri tem pazimo, da socvetje ne dobi zrnatega videza in da posamezni cvetovi niso vidni, saj se v tej fazi kvaliteta pridelka že znižuje. Nabiranje opravimo tako, da odrežemo glavno steblo, liste pa pustimo na odrezani glavi, saj ščitijo užitne dele. Roža cvetače se mora razvijati brez svetlobe, saj bo tako snežno bele barve. Če je roža cvetače na svetlobi, postane rumeno-rdeča, zato je potreben zadosten razvoj listne mase, v katero bo rastlina skrila rožo pred svetlobo.
Uporaba in hranilna vrednost cvetače
Cvetača vsebuje malo kalorij, veliko mineralov in je bogat vir vitaminov, zlasti vitamina K, ki je pomemben pri strjevanju krvi. Cvetača čisti kri, pomaga pri zvišanem krvnem tlaku, pri zaprtju, pri težavah z mehurjem in ledvicami ter preprečuje krvavitve iz dlesni. Je pa znano, da cvetača povzroča vetrove.
Cvetača je neverjetno vsestransko živilo in ni dobra le za pohanje in juhe, odlična je v mnogih jedeh - iz nje lahko pripravimo cvetačni riž, je čudovita osnova za pico, se lepo umeša v pire in se prav čarobno spremeni v božansko vegansko kremno omako. Dljez kuhamo cvetačo, močnejši bo njen žveplast vonj.
Zelje: Vsestranska kapusnica
Zelje je ena najbolj vsestranskih kapusnic, ki se dobro obnese tako sveže kot za kisanje. Spada med kapusnice. Poznan je tip, ki naredi okrogle ali podolgovate, trdno sklenjene, a obeljene glave. Rastlina oblikuje velike liste in na sredini glavo. Barve so od temno zelene do rumeno zelene in modrih odtenkov.
Gojenje in nega zelja
Zelje potrebuje globoka, strukturna, glinasto-peščena in srednje težka tla, bogata z organsko snovjo (humusom). Za pridelovanje zgodnjega zelja so primerna lažja tla, ki se hitreje segrejejo, za srednje pozno in pozno zelje pa težja tla, ki bolje zadržujejo vlago. Optimalna pH vrednost tal je od 6,5 do 7,5. Prekisla tla je treba apniti.
Seme zelja začne kaliti pri 1-5 °C, optimalne temperature za vznik pa so od 18 do 22 °C. Utrjene sadike prenesejo do -5 °C. Optimalne temperature za razvoj so od 15 do 20 °C, v fazi razvoja glav pa od 15 do 18 °C. Že pri temperaturi okrog 25 °C se rast povsem ustavi. Visoke temperature, ki so v Sloveniji pogoste hkrati z nizko relativno vlago, poslabšajo rastne razmere in zakasnijo razvojno fazo zavijanja glav. Dozorele glave lahko poškoduje mraz in temperature pod -5 °C.
Zelje potrebuje veliko vlage, zato je priporočljivo namakanje, še posebej v sušnih obdobjih. Ob pomanjkanju vlage se razvijejo majhne glave z močno voščeno prevleko. Zelje za kisanje, ki raste pri premajhni količini vlage v sušnem obdobju, vsebuje manj mangana, kar otežuje razvoj mlečnokislinskih bakterij in posledično kisanje. V času oblikovanja glav zelja je optimalna vlažnost od 70 do 85 % poljske kapacitete tal, pri sortah s krajšo rastno dobo pa od 60 do 70 %.
Kolobarjenje je za zelje ključno. Priporočljiv presledek med pridelovanjem zelja na istem mestu je vsaj pet let. Zelje je priporočljivo saditi po žitih, travnodeteljskih mešanicah, stročnicah ali krompirju. Ne smemo ga pridelovati po drugih križnicah ali rastlinah, ki imajo podobne bolezni in škodljivce. Zelje za kisanje sadimo konec junija ali v začetku julija, sorte za sveže solate pa odvisno od sorte v juliju.
Skupne značilnosti in splošna priporočila za kapusnice
Kapusnice so zelenjadnice, ki so bogate z vitaminom C, vitaminom E, vitaminom A in betakarotenom. Vse kapusnice potrebujejo za optimalen razvoj velike količine dušika in kalija, nekoliko manj kalcija in fosforja, najmanj pa magnezija. Fosfor je pomemben element že v začetnih fazah razvoja kapusnic. Kalij pospešuje odpornost proti nizkim temperaturam, zato z njim obilno gnojimo in dognojujemo prezimne kapusnice. Optimalna tla za pridelovanje kapusnic so rahlo kisla ali nevtralna, s pH-vrednostjo od 6,5 do 7,5.
Kapusnice ne marajo vročine in dolgega dne. Najboljši čas za sajenje kapusnic je konec poletja ali v začetku jeseni, ko se temperature znižajo. Zelje in ohrovt potrebujeta zmerno osvetlitev. Brstični ohrovt sadimo na dovolj velike sadilne razdalje, saj brsti potrebujejo za optimalen razvoj precej svetlobe.
Kolobarjenje je izjemno pomembno za vse kapusnice. Priporočljiv presledek med pridelovanjem posameznih kapusnic na istem mestu je vsaj pet let, najkrajši še sprejemljiv pa je tri leta (odvisno od vrste), vendar le v primeru, da so tla kakovostna.
Jesenska obdelava tal je ključna za pripravo vrta na prihodnjo sezono. Gnoj je priporočljivo vkopljati v tla v začetku novembra, saj potrebuje dva meseca, da postane hrana rastlinam. Pomembno je, da zemlja med obdelavo ni premokra in da so tla dovolj topla, da jih lahko mikroorganizmi pred zimo razkrojijo. Za vrt pridelajte tudi domači kompost, ki je izjemno koristen za vrtnine. Z učinkovitimi mikroorganizmi si lahko kakovosten domač kompost pridelate v samo dveh mesecih.