Na fotografiji, ki jo je sodelavka prinesla v službo, je bila sadika francoske špinače. Zame je bilo to prvo srečanje s to rastlino, saj je v Sloveniji manj poznana. Sprva je bila videti kot "pobarvan plevel", kar je vzbudilo vprašanja o njeni podobnosti z belo metliko.
Bela metlika ali francoska špinača: Primerjava
Bela metlika je pogost plevel, ki pa je užiten. Mnogi jo zaradi okusa imenujejo kar divja špinača. Užitna je tako surova kot kuhana. Njeni listi so bogati z minerali in pozitivno vplivajo na zdravje, mladi listi pa so rahlo slani. Zanimivo je, da so povsem enake lastnosti opisali tudi za francosko špinačo, kar je sprožilo dilemo o njuni identiteti.
Kaj je francoska špinača?
Francoska špinača je pravzaprav vrtna loboda (Atriplex hortensis), ki spada v rod rastlin z okoli 200 vrstami. To je enoletna vrtnina, ki je izjemno enostavna za pridelavo. Zraste lahko od 60 centimetrov pa vse do 2 metrov. Listki so lahko svetlo ali temno zeleni, vijolični, rdečkasti ali celo dvobarvni, kar jo dela tudi zelo dekorativno. Mladi listki lobode so nekoliko slani, a polni mineralov, vitaminov in rudninskih snovi.
Za razliko od klasične špinače, vrtna loboda izvrstno uspeva tudi v slabih tleh in predvsem v poletni vročini, kar je ključna prednost. To ji omogoča, da jo uživamo vse poletje do pozne jeseni, medtem ko navadna špinača ne prenaša visoke vročine in hitro požene cvetno steblo.
Prehranska vrednost in zdravstvene koristi
Francoska špinača, kot tudi druge vrste špinačnic, vsebuje veliko klorofila (z izjemo rdeče francoske špinače, ki ima sicer tudi veliko klorofila, a je poudarek na rdečem pigmentu). Klorofil je "zelen biser narave", ki sodeluje pri rasti in obnovi celic telesa, pomaga v boju proti okužbam, celi rane in sodeluje pri čiščenju telesa.
Poleg klorofila so listi francoske špinače bogati tudi z:
- Vitamini: K, C, A, E in folna kislina
- Minerali: Kalcij, beljakovine, železo in magnezij
- Antioksidanti
Špinača (Spinacea oleracea) na splošno, vključno s francosko, vsebuje veliko vitaminov A, B in E ter vsaj toliko vitamina C kot limona. Bogata je tudi z železom.
Gojenje in nega vrtne lobode
Setev in sajenje
Vrtno lobodo sejemo od marca naprej, lahko do konca maja in nato spet od avgusta naprej. Ko jo sejemo, ne smemo pozabiti na razdaljo med rastlinami, ki naj bo vsaj 50 cm. Mlade izpuljene rastline ob redčenju so užitne.
Pomembno je, da francoske špinače ne sejemo oziroma sadimo v bližino njenih sorodnic, kot so rdeča pesa, blitva, sladkorna pesa in klasična špinača. To je pomemben podatek za načrtovanje ustrezno širokega kolobarja, saj so vse te rastline del družine lobodovk oziroma špinačnic.
Obiranje in uporaba
Listke lahko pričnemo pobirati, ko zrastejo vsaj 6 centimetrov. Za spodbujanje nadaljnje rasti rastline je priporočljivo pustiti vsaj polovico listkov. Rastlina se zelo dobro obrašča, zato jo lahko redno obtrgujemo ali režemo, kar omogoča svež pridelek vse poletje in jesen.
Mlade liste francoske špinače lahko uporabimo za pripravo solat, kot dodatek k juham ali kot zelenjavno prilogo. Pri večjih listih je priporočljivo odstraniti peclje, saj lahko vsebujejo škodljive snovi, kar je še posebej pomembno pri prehrani otrok. Uporabljamo jo čim bolj svežo z vrta, njenih jedi pa nikoli ne shranjujemo za naslednji obrok.
Zgodovina in splošne značilnosti špinače
Špinača (Spinacea oleracea) raste divje v Aziji. Kitajci so jo kot kulturno rastlino gojili že v sedmem stoletju. V Evropo so jo v 12. stoletju prinesli Arabci, in sicer v Španijo. V Ameriki je v 20. letih prejšnjega stoletja zaradi hranilnih vrednosti in spretnega reklamiranja, z junakom Popeyjem na čelu, doživela pravi razcvet.
Poleg vrtne lobode (francoske špinače) sta pri nas dobro poznani tudi vrtna špinača (Spinacia oleracea) in mangold ali blitva (Beta vulgaris L. ssp. vulgaris var. cicla). Blitva je za razliko od špinače velika rastlina in dvoletnica, kar pomeni, da brez težav prezimi in daje pridelek še naslednje leto. Za ljubitelje špinače je idealna tudi novozelandska špinača (Tetragonia teragonoides), nezahtevna plazeča vrtnina z mesnatimi listi, milejšega okusa in odporna na vročino.