Sončni sistem in vloga Sonca
Sonce je osrednja točka našega Osončja. V njem je zbrane 99,8 % vse mase Osončja, preostanek mase pa se večinoma nahaja v Jupitru. Sonce je popolnoma povprečna zvezda tipa G2, sestavljena iz 70 % vodika, 28 % helija in sledov drugih elementov. Ta orjaška vrteča se krogla žarečih plinov počasi pretvarja vodik v helij, pri čemer se sproščajo ogromne količine energije v obliki toplote, svetlobe in različnih žarčenj.
Navidezno gibanje Sonca in vrtenje Zemlje
Zemlja se vrti okoli svoje osi, kar traja 24 ur. Zaradi tega vrtenja se nam zdi, da Sonce in druga nebesna telesa krožijo okoli Zemlje, kar imenujemo navidezno dnevno gibanje. Sonce zjutraj vzide, zvečer pa zaide. Orientacija na nebu nam omogoča določanje glavnih smeri neba (sever, jug, vzhod, zahod) s pomočjo kompasov ali astronomskih opazovanj.
Vzhajanje in zahajanje
Sončni zahod je trenutek, ko zgornji rob Sonca izgine pod obzorjem zaradi vrtenja Zemlje okoli lastne osi. Pojav se zgodi približno enkrat na 24 ur, razen na polarnih območjih. Čas zahoda se skozi leto spreminja zaradi nagiba Zemljine osi, eliptične orbite in zemljepisne širine opazovalca.
- Civilni somrak: Sonce je do 6 stopinj pod obzorjem.
- Navtični somrak: Sonce je med 6 in 12 stopinjami pod obzorjem.
- Astronomski somrak: Sonce je med 12 in 18 stopinjami pod obzorjem.
Analema: Letni diagram lege Sonca
Analema je diagram, ki prikazuje letno spremembo navidezne lege Sonca na nebu, če ga opazujemo ob istem času dneva skozi vse leto. Krivulja spominja na dolgo, vitko osmico. Njena severno-južna komponenta je posledica spremembe Sončeve deklinacije zaradi nagiba Zemljine osi, vzhodno-zahodna komponenta pa je posledica neenakomerne spremembe rektascenzije.
Zgodovinski razvoj razumevanja sistema
Na začetku se ljudje niso zavedali delovanja Osončja. Stari Grki, kot sta Aristotel in Aristarh, so postavili temelje za heliocentrični sistem, ki ga je v 17. stoletju dokončno utemeljil Nikolaj Kopernik. Z uporabo daljnogleda je Galileo Galilei potrdil te nauke, Isaac Newton pa je s svojimi zakoni mehanike in gravitacije ponudil fizikalno razlago za gibanje nebesnih teles.
| Astronom | Prispevek |
|---|---|
| Aristarh | Heliocentrični model |
| Eratosten | Izračun obsega Zemlje |
| Kopernik | Objavitev heliocentričnega sistema |
| Galileo | Opazovanje lun in peg z daljnogledom |
Nebesna krogla in koordinate
Za potrebe astronomije si nebo predstavljamo kot nebesno kroglo. Položaj teles določamo z:
- Deklinacijo (δ): Kotna razdalja od nebesnega ekvatorja (analogno zemljepisni širini).
- Rektascenzijo (α): Koordinata, ki meri razdaljo vzdolž nebesnega ekvatorja (analogno zemljepisni dolžini).
Zvezde navidezno krožijo okoli nebesnega pola, pri čemer nekatere zvezde, imenovane cirkumpolarne, nikoli ne zaidejo.
tags: #vzhajanje #in #zahajanje #sonca #wikipedija