Modroobročkasta hobotnica (rod Hapalochlaena) je fascinantna vrsta, ki navdušuje s svojim videzom in vedenjem. Kljub svoji majhnosti in relativno pokorni naravi spada med najbolj strupene živali na svetu, obenem pa je tudi najbolj strupena hobotnica na svetu. Njena prepoznavnost izvira iz izjemno močnega strupa in nezamenljivega videza, ko se počuti ogroženo in pokaže svoje mavrične modre obroče. V vsakdanjem jeziku jo včasih zamenjujejo z vrsto Octopus cyanea, veliko dnevno živečo grebensko hobotnico Indo-Pacifika, vendar se ti dve vrsti bistveno razlikujeta.
Splošne značilnosti in habitat
Rod Hapalochlaena združuje vsaj tri vrste hobotnic, ki prebivajo v morskih plitvinah v Tihem in Indijskem oceanu, natančneje v območju, ki se razteza od Japonske do Avstralije. Življenjski prostor zajema večinoma tople in plitve obalne vode Avstralije, Nove Gvineje, Indonezije in Filipinov do globine 30 metrov, nekateri viri pa navajajo tudi do 50 metrov. Te hobotnice živijo v koralnih grebenih in skalnatih dneh, kjer je njihova kamuflaža še posebej učinkovita.
Glavna značilnost modroobročkastih hobotnic so modri obročki, ki so prisotni tako na glavi kot tudi na vseh osmih lovkah. V dolžino merijo do 20 cm, tehtajo do 100 g (odvisno od vrste), lovke pa so odrinjene vstran. Njihovo telo običajno meri med 4 in 6 cm, kraki pa do približno 10 cm, kar pomeni skupno dolžino blizu 8 cm.
Kamuflaža in opozorilni vzorci
V stanju mirovanja so modroobročkaste hobotnice zakamufirane v barvi okolja, kar jim omogočajo njihove kromatofore v koži. Te pigmentne celice, ki jih nadzira živčni sistem, se širijo ali krčijo, kar povzroča takojšnje barvne spremembe. Poleg tega lahko spremenijo teksturo kože s podkožnimi mišicami in dvignjenimi dermalnimi papilami, ki spominjajo na skalo, koralo ali ruševine. Ta sposobnost jim omogoča, da ostanejo neopažene ali, kadar jim to ustreza, da z intenzivnim modrim sijajem opozorijo na nevarnost. Barvni vzorci (tj. modri oz. vijolični obročki/črte) se pojavijo v primeru ogroženosti kot opozorilo plenilcu/napadalcu in celo utripajo.
Razlikovanje med vrstami
Vrste rodu Hapalochlaena se lahko med seboj loči že po barvnem vzorcu:
- Pri H. lunulata je ozadje telesa temno-rjavo ali sivo, površina kože pa je groba. Na lovkah in hrbtni (dorzalni) strani plašča so prisotni iridescenčni modri obročki, ki imajo premer do 8 mm, njihovo število pa je manjše od 25. Značilna je tudi horizontalno potekajoča črta v bližini očes. V primeru ogroženosti postanejo obročki debelejši in svetlejši ter utripajo, ozadje telesa postane zlato-rumeno ali temno oranžno, koža pa bolj gladka. Ime »velika« modroobročkasta hobotnica se nanaša na velikost obročkov in ne na velikost telesa.
- Pri H. maculosa so obročki manjši, tj. imajo premer do 2 mm, so pa zato številnejši (od 50-60). Prisotne so tudi manjše izbokline na glavi in plašču.
- Pri H. fasciata je ozadje telesa svetlo sive ali bež barve, v aktivnem stanju pa potemni.
Da bi zagotovo prepoznali modroobročkasto hobotnico, si oglejte bistvene stvari: intenzivno modri obroči in majhne velikosti ustrezajo Hapalochlaeni; veliko telo, dnevna aktivnost in odsotnost mavričnih obročev kaže na Octopus cyanea.
Gibanje in inteligenca
Čeprav je njihovo telo majhno, lahko široko iztegnejo roke, da ujamejo plen ali odvrnejo morebitne grožnje. Za razliko od drugih vrst, ki se bolj plazijo po dnu, jih lahko po potrebi vidimo, kako tekoče plavajo; vendar se raje premikajo kratko in prikrito, kar krepi njihovo mimikrijo. Zanimiva fiziološka podrobnost je, da ko plavajo enakomerno, sistemsko srce zmanjša svojo učinkovitost ali se lahko začasno ustavi, zato se raje gibljejo po dnu, da prihranijo energijo. Te hobotnice so pokazale visoko raven inteligence, saj so sposobne raziskovati, si zapomniti poti in reševati probleme, kar jim omogoča, da se prilagodijo spreminjajočim se situacijam.
Prehrana in lov
Modroobročkaste hobotnice so mesojedi (karnivori) in lovijo podnevi. Večinoma se prehranjujejo z manjšimi nevretenčarji, kot so prave kozice, rakovice in raki samotarji, ter s poškodovanimi ribami. Običajno lovijo v mraku ali ponoči, pri čemer izkoriščajo svoj odličen vid in faktor presenečenja, ki ga omogoča kamuflaža. Plen ujamejo z lovkami in ga nato ugriznejo, pri čemer ga ohromijo s pomočjo toksina, ki je prisoten v slini. Strup ohromi plen, zaradi česar ga je lažje preboditi s kljunom in požreti mehko tkivo. Obstajajo tudi primeri kanibalizma, kjer so mladiči pojedli druge mladiče v celoti, odrasli osebki pa delno druge osebke. Modre hobotnice so oportunistični plenilci, ki svoje tehnike prilagajajo okolju. Lahko se negibno skrivajo v zasedi med ruševinami ali pa se premikajo s kratkimi koraki po dnu, da bi presenetili plen.
Ta morilska hobotnica je hkrati lepa in pametna | Najbolj smrtonosni mesec doslej | National Geographic UK
Razmnoževanje in življenjski cikel
Te živali so večinoma osamljene, to vedenje pa se omili, ko pride sezona parjenja. Tako samci kot samice ostanejo na istem območju nekaj dni, medtem ko poteka dvorjenje in kopulacija. Parjenje (kopulacija) se začne, ko samec zgrabi plašč samice, pri čemer nato prenese spermije preko hektokotila (spremenjena roka) v plaščno votlino. Parjenje navadno poteka več minut ali celo več ur, samica H. lunulata pa mora celo sama s silo prekiniti parjenje. Samci uživajo v parjenju in ga lahko poskušajo vztrajno ponavljati; samice, zlasti pri modroobročkastih hobotnicah, odidejo, ko je oploditev dosežena. Če moški vztraja, lahko pride do spolnega odnosa.
Samica po parjenju odloži približno 50 do 200 jajčec (velikosti približno 6,0-7,5 x 3,0 mm, izjema so manjša jajčeca pri H. lunulata, 2,5-3,5 mm) v zaščitenem zavetišču (npr. manjša luknja, lupina školjke ali celo odvržena konzerva) v času pozne jeseni. Jajčeca so odporna proti zunanjim pritiskom in enkapsulirana. Samica ves čas varuje jajčeca in občasno odstrani naravni debris (tj. kamenje, organski ostanki itd.) iz jajčec s pomočjo curka vode, ki ga ustvari preko svojega lijaka (sifona). V tem času se samica ne prehranjuje. Do konca izvalitve mladičev, ki traja približno 2 meseca, se samica ne prehranjuje, po izvalitvi pa kmalu pogine. Mladiči se rodijo popolnoma oblikovani in takoj začnejo samostojno življenje. Proces odraščanja traja še nadaljnje 4 mesece. Samci pa pogosto poginejo kmalu po parjenju. Reproduktivni uspeh in končna velikost sta v veliki meri odvisna od razpoložljivosti hrane in plenilskega pritiska.
Toksin in nevarnost za ljudi
Modroobročkaste hobotnice navadno niso agresivne in napadejo samo, če so izzvane. Vendar je ugriz modroobročkaste hobotnice lahko življenjsko nevaren, saj njihove žleze slinavke vsebujejo dovolj toksina za ohromljenje 10-26 ljudi.
Sestava in delovanje strupa
Sam toksin je mešanica različnih snovi, med katerimi je glavna sestavina nevrotoksični alkaloid tetrodotoksin (TTX), ki blokira napetostno-odvisne natrijeve kanalčke. Druge pomembne sestavine so še 5-hidroksitriptamin, hialuronidaza, tiramin, histamin, triptamin, oktopamin (biogeni amin, ki je podoben noradrenalinu), taurin, acetilholin (ACh) in dopamin. Pomembno je vedeti, da toksin hobotnice v resnici ne proizvajajo same, pač pa simbiotske bakterije, ki prebivajo v žlezah slinavkah.
Simptomi in prva pomoč
Pri žrtvah ugriza se sprva pojavi otopelost ter občutek mravljinčenja na področju obraza in vratu v roku nekaj minut. Nato se pojavijo motnje govora in vida, čemur sledi oteženo dihanje, včasih pa tudi bruhanje. Oslabelosti in motnjam koordinacije navadno sledi omedlevica (sinkopa) ter ohromelost mišic, pri čemer lahko žrtev umre že v roku 30 minut zaradi paralize dihalnih mišic, saj slednje privede do pomanjkanja preskrbe tkiv s kisikom (O2) oz. hipoksije. Najbolj ogroženo skupino predstavljajo otroci.
V primeru ugriza je v okviru prve pomoči potrebno:
- Pritiskati na rano za oviranje pretoka krvi in s tem nadaljnje širjenje toksina po telesu.
- Umetno predihovanje zaradi paralize dihalnih mišic.
tags: #velika #modroobrockasta #hobotnica