Slovenija se v zadnjih letih sooča z izzivi na področju uvoza mesa, zlasti v luči dogodkov, ki opozarjajo na morebitne pomanjkljivosti v nadzornih sistemih in vplivajo na zaupanje potrošnikov. Čeprav so pravila nadzora nad pridelavo, predelavo in distribucijo živil za vse države članice Evropske unije harmonizirana, je način izvajanja odvisen od kakovosti nacionalnega nadzornega sistema. To se je pokazalo tudi v primeru spornega poljskega mesa, ki je kot pripravek za kebab prispelo v Slovenijo.
Afera s spornim mesom in pomanjkljivosti nadzora
Primer spornega poljskega mesa
Na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) so takoj prepovedali promet s spornim poljskim mesom, ki je skozi Nemčijo kot pripravek za kebab prispelo v Slovenijo, in napovedali njegovo uničenje. Po dosedanjih podatkih uprave je to edino meso iz sporne poljske klavnice v Sloveniji, ni pa izključeno, da se ne bi pojavilo še v drugih izdelkih ali mesnih pripravkih. Dejanja v poljski klavnici, kjer so klali hudo bolne živali in njihovo meso označevali ter prodajali kot zdravo, so bila označena kot kriminal, ki ga tudi dobri standardi ne morejo preprečiti.
Naši sogovorniki se strinjajo, da je odpovedal poljski nadzorni sistem, ki goljufivih praks na začetku predelovalne verige ni pravočasno odkril. Sporno meso je s ponarejenimi dokumenti odromalo k drugim predelovalcem in prišlo tudi v Slovenijo.
»Te poti so zelo zapletene, ko govorimo o zelo predelanih mesnih izdelkih, kakršen je tudi kebab. V pripravkih za kebab je meso najrazličnejšega izvora in tu se sledljivost izgubi izpred oči inšpektorja, saj nima takoj na voljo celotne dokumentacije,« pojasnjujejo strokovnjaki. Sistem sledljivosti je sicer dovolj natančen, a gre v takšnih primerih za maligen primer. Na splošno je pri visokoprocesiranih izdelkih nižje cenovne in kakovostne ravni težje slediti mesu za konkretno šaržo, iz katere nastane tri tone nekega izdelka. Veliki proizvajalci nabavljajo meso od več tisoč rejcev, kar pomeni meso nekaj milijonov živali.
Vloga nadzornih sistemov in sledljivost
Obrati v verigi morajo zagotavljati sledljivost za korak nazaj, torej od kod neko meso prihaja, in korak naprej, kam je bilo prodano. Zakonodaja zelo jasno določa označevanje mesa: na deklaraciji je natančno naveden izvor, to je država reje, vzreje, zakola in predelave. Če je izdelek predelan, kar je že soljeno mleto meso, mora biti na embalaži navedena le država, v kateri ima sedež obrat, kjer je bil izdelek narejen, navaja agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Mojca Čeh, vodja oddelka za varno hrano na ljubljanskem območnem uradu inšpekcije, pojasnjuje, da inšpekcija z nadzorom mesa začne že na sami kmetiji in potem po celotni verigi naprej - od krme do živali.
Meso iz EU se, ko je enkrat v Sloveniji, nadzira enako kot vsako drugo slovensko meso, saj ima prav tako oznako, ovalni žig zdravstvene ustreznosti, pod istimi pogoji. Nadzor ni prepuščen trgovcem ali distributerjem. Inšpekcija kot uvoz sicer šteje meso, ki prihaja iz tretjih držav (zunaj EU), medtem ko za države članice EU govorimo o trgovanju, saj ko je žival zaklana v odobrenem obratu znotraj Evropske unije, obstaja prost pretok blaga. Pri sprejemu pošiljke se na meji preveri dokumentacija, sledljivost in jemljejo se lahko tudi inšpekcijski vzorci.
Vpliv potrošnikov in cenovnih pritiskov
Pritiski na cene in odgovornost trgovcev
Ana Ahčin, generalna sekretarka GIZ Mesne industrije Slovenije, poudarja, da je ključno pri preprečevanju takšnih afer odgovorno ravnanje vseh členov v verigi. Opozarja, da takšne nedopustne prakse generirajo tudi pritiski na cene hrane, še posebej mesa.
Z vidika preprečevanja takšnih praks imajo veliko odgovornost trgovci.
»S čim manjšim uvozom je take pojave mogoče zelo omejiti,« meni Ahčinova. Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze, dodaja, da uvoznika pogosto vodi predvsem cena: »Kaj se išče v tujini? Uvoznika vodi cena.«
Agrarni ekonomist prof. dr. Jernej Turk z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede ocenjuje, da je uvoz tovrstnega mesa sporen, saj so cene takšnega mesa zelo nizke, kakovost pa vprašljiva. Poceni uvoženo meso v glavnem predstavlja tržne presežke tujih dobaviteljev, ki meso prodajajo pod ceno, ki jo dosegajo na domicilnih trgih, in je velikokrat tudi slabše kakovosti, pojasnjuje Ahčinova. Župani so se veselili, ko so gradili trgovska središča, niso pa se zavedali, kaj je v ozadju, saj imajo vse tuje trgovske verige povezave s kmeti v matičnih državah. Slovenija je medtem svojega paradnega trgovca, Mercator, prodala in tako postala odlagališče za izdelke z dampinškimi cenami.
Vloga slovenskega potrošnika
Agrarni ekonomist prof. dr. Aleš Kuhar poudarja, da je delno odgovoren tudi slovenski potrošnik, ki želi nizke cene, in temu se je prilagodil tudi sistem preskrbe. S tem se strinja tudi Ahčinova, ki razume posameznike s tankimi denarnicami, a opaža, da se za poceni uvoženo meso odločajo tudi drugi. »To meso je res zelo poceni, a cena je kompenzirana s kakovostjo,« opozarja. Javnomnenjske raziskave sicer kažejo, da večina anketiranih poreklo in kakovost hrane postavlja v sam vrh kriterijev, na prodajnih mestih pa zmaguje predvsem nizka cena. Trgovci temu sledijo, zato kupce privabljajo prav s poceni mesom.
How Much Meat is a Half Beef? Explained in 3 Minutes!
Stanje samooskrbe in trgovina z mesom
Nizka samooskrba s svinjino in odvisnost od uvoza
Slovenija je pri mesu trenutno 83-odstotno samooskrbna. Najnižja samooskrba v zadnjih dobrih 20 letih je bila leta 2015, znašala je 74 odstotkov. To ne pomeni, da smo enako samooskrbni z vsemi vrstami mesa. Najvišja samooskrba je s perutninskim mesom, sledi goveje meso, kjer smo 106-odstotno samooskrbni. S prašičjim mesom pa smo samooskrbni le 37-odstotno. To pomeni, da smo odvisni od uvoza - uvozimo torej dve tretjini svinjine.
Po podatkih Statističnega urada je Slovenija pri svinjini močno izgubila samooskrbo - iz 77 odstotkov leta 2000 je upadlo na približno 35 odstotkov leta 2024, zaradi česar je jasen velik uvoz. »Pri nas ni dovolj velike samopreskrbe s svinjskim mesom, zato ga moramo uvažati,« potrjuje Ana Ahčin. Borut Florjančič opozarja na zmanjšanje prireje domačega mesa, ki se je v letu 2023 glede na leto prej znižala za slabe štiri odstotke, in manj prodane živine v slovenske mesnopredelovalne obrate. Še posebej skrb vzbujajoče stanje je na področju samooskrbe s svinjino, opozarjajo na trgovinski zbornici, saj je moramo več kot 60 odstotkov uvoziti, če želimo zadostiti vsem potrebam na trgu.
Izvoz kakovostne živine in uvoz cenejšega mesa
Jože Tomšič, vodja kmetijstva v Kmetijski zadrugi Trebnje (največji zadrugi pri nas), pojasnjuje: »Po mojem mnenju gre dobra polovica živine v tujino, na žalost je tako, da gre samo boljša živina za višjo ceno. Slabša živina gre pa v slovenske klavnice.« Zadruga letno odkupi okoli 10 tisoč glav goveda, predvsem z jugovzhoda države. Slabo polovico prodajo v slovenske klavnice, ostalo - približno 5500 glav živine - pa v italijanske, avstrijske in kosovske klavnice, kjer dobijo višjo ceno. Razlike v ceni so precejšnje, pri telicah okoli 50 evrov, pri bikih pa kakšnih 100 evrov. »Pri enem govedu je to malo, če prodaš en tovornjak oz. 30 glav živine, pa je lahko razlika 1500 oz. 2000 evrov,« dodaja.
Stanko Tomšič, direktor zadruge, je jasen: »Lahko rečemo, da je ta živina, ki gre v tujino, boljše kakovosti. Naši sodelavci točno vedo, katere živali bodo za izvoz in katere živali bodo za prodajo na slovenskem trgu.« Poudarja tudi, da se del tega prodanega mesa tudi nazaj uvažamo. Jože Tomšič ocenjuje, da je meso, ki se vrne v Slovenijo, slabše kakovosti kot domače meso, saj ima bistveno daljšo proizvodno verigo in gre verjetno za obreznine ali meso, ki ga je treba hitro spraviti v prodajo.
Rekorden uvoz mesa
Lani smo imeli rekorden uvoz mesa od leta 2000. Uvozili smo 116,7 tisoč ton mesa, pri tem največ, slabih 54 odstotkov, meso prašičev. Povečanje uvoza lahko pripišemo tudi zmanjšanju prireje domačega mesa, ugotavljajo na Kmetijskem inštitutu. Borut Florjančič dodaja, da imamo povečan uvoz tudi v tem letu. »Plus težavno leto 2022, ki je bilo izredno sušno, povzroča tudi nihanja. Za zdaj še ne zaznavamo drastično zmanjšanja staleža, vendar je trend števila živali na kmetijah v padanju.«
| Vrsta mesa | Država največjega uvoza (lani) | Država največjega izvoza (lani) |
|---|---|---|
| Goveje meso | Italija | Hrvaška |
| Prašičje meso | Španija | Hrvaška |
| Perutnina | Poljska | Hrvaška (deloma v Švico, Avstrijo, Švedsko pri Perutnini Ptuj) |
| Ovčje in kozje meso | Nizozemska | Hrvaška |
| Meso konjev, oslov, mul | Belgija | / |
Alojz Varga, predsednik Slovenske zveze prašičerejcev, opozarja, da so domači rejci začeli prašiče množično prodajati v Avstrijo, ker jih ne morejo prodati doma zaradi poplave poceni uvožene svinjine. Opozarja, da »imamo na mizah dolgoročne pogodbe avstrijskih klavnic - ko bodo enkrat sklenjene, bo konec« za manjše in srednje rejce. To si lahko privoščijo le tisti rejci, ki so sposobni zagotoviti zadostne količine prašičev. »Reje s povprečno veliko proizvodnjo s 15 do 20 plemenskimi svinjami tega ne morejo zagotoviti, zato se pospešeno zapirajo.« Varga je še povedal, da je bil uvoz poceni mesa še posebej izrazit pred velikonočnimi prazniki, ko so nekateri trgovci v akcijah ponujali šunko po štiri evre za kilogram, kar je daleč pod stroški reje.
Izzivi označevanja porekla in zaupanje potrošnikov
Raziskava o lažnem označevanju svinjine
Raziskava, ki so jo izvedli Kmetijsko-gozdarski zavod Novo mesto, Institut Jožef Stefan (IJS) in druge institucije, je pokazala, da je kar 79 odstotkov svinjskega mesa, ki je naprodaj kot slovensko, uvoženega. To po mnenju Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije kaže na resne pomanjkljivosti pri sledljivosti in označevanju porekla ter spodkopava zaupanje potrošnikov v domačo ponudbo in poštenost trga.
Nives Ogrinc z Odseka za znanosti o okolju na IJS pojasnjuje, da so v raziskavi analizirali 148 vzorcev svinjine, med katerimi je bilo 19 trgovinskih vzorcev označenih kot slovenskih. Prav ti vzorci iz prodaje so bili ključni za ugotovitev, da naj bi bilo približno 79 odstotkov vzorcev, označenih kot slovenski, verjetno dejansko tujega izvora. Takšna neskladja jasno kažejo na resen problem označevanja in opozarjajo, kako pomemben je nadzor nad poreklom hrane. Metoda zanesljivo pokaže, ali meso ni slovenskega izvora, ne omogoča pa natančne določitve države, ker za druge države nimajo ustreznih podatkovnih baz. V raziskavo so vključili primerjalne vzorce svinjine iz več evropskih držav, med drugim iz Italije, Avstrije in Španije, ki po podatkih Statističnega urada sodijo med glavne dobaviteljice svinjskega mesa v Slovenijo.
Prehranski varuh Branko Ravnik ocenjuje, da podatek o skoraj 80 odstotkih analiziranih vzorcev svinjine z oznako slovenskega porekla, ki so verjetno tujega izvora, zahteva hiter in temeljit odziv nadzornih institucij. Za Dnevnik je opozoril, da med potrošniki že zdaj prevladuje nezaupanje v označevanje porekla, kar dodatno poudarja potrebo po doslednem nadzoru. Izpostavil je tudi, da evropska pravila pri številnih živilih sploh ne zahtevajo navajanja porekla. To je obvezno predvsem pri določenih vrstah svežega mesa: pri govejem morajo biti navedene država rojstva, reje, zakola in razseka, pri svinjini in perutnini država reje, za vse sveže meso pa tudi država zakola in razseka.
Pomen oznake "Izbrana kakovost - Slovenija"
Za zagotavljanje kakovosti in porekla slovenskim potrošnikom Ahčinova trdi, da potrošniki vsekakor lahko zaupajo slovenskemu mesu. »Vsi predelovalni obrati imajo stalen veterinarski nadzor. Po Sloveniji so transporti kratki, zato se svežina ohranja,« pojasnjuje. Dober pokazatelj, da je meso slovensko, je oznaka Izbrana kakovost - Slovenija, ki potrošniku pove, da je meso pridelano in predelano v Sloveniji in je pod nadzorom uprave za varno hrano. Če te oznake ni, je meso uvoženo.
Znak Izbrana kakovost - Slovenija je trdna zaveza dobaviteljev do kupcev, za katero stojijo nadstandardni pogoji pridelave in predelave ter redni in izredni nadzori. V shemo se prostovoljno vključujejo rejci in proizvajalci mesa, ki v proizvodnih postopkih zagotavljajo standarde iz veljavne Specifikacije za meso V3. Z vidika zaupanja potrošnikov je nujen stalni nadzor nad skladnostjo pridelave in predelave, zato so vsi certificirani rejci in proizvajalci mesa, poleg uradnega nadzora, podvrženi še dvostopenjskemu izrednemu nadzoru.
Mojca Čeh potrjuje, da meso živali, rojene, vzrejene in zaklane v tujini, oznake Izbrana kakovost ne sme dobiti. Kupcem svetuje, naj bodo pozorni na oznako Izbrana kakovost - Slovenija ter na novo grafično podobo slovenske zastave na živilih, ki označuje, da je izdelek v celoti slovenskega izvora - od pridelave do predelave.
Javna naročila in odgovornost institucij
Tako Aleš Kuhar kot Ana Ahčin opozarjata, da je problematično tudi javno naročanje v šolah, bolnišnicah in domovih za ostarele, saj se ti ravnajo večinoma po ceni. To pomeni, da gre veliko uvoženega mesa v javne zavode, uživajo pa ga otroci, bolni in starejši ljudje. Ahčinova se zaveda, da marsikdo ob teh besedah pomisli, da gre mesni industriji le za kapitalski interes, a poudarja, da je shema Izbrana kakovost državna shema in plod dolgoletnega sodelovanja med državo, pridelovalci in živilsko predelovalno industrijo z namenom strateškega zavezništva v oskrbni verigi, s ciljem zagotavljati varno, zdravo in kakovostno hrano.
V šolskem letu 2016/2017 je bilo v slovenske vrtce vpisanih 86.000 otrok, v osnovne šole 177.000 učencev, v domovih za ostarele pa je bivalo 20.718 oseb. Odkupne cene za živali so trenutno prenizke, da bi kmetje pokrili stroške reje. Na trgu lahko dobijo za živali od 2,8 do 3 evre za kilogram, za pokritje stroškov reje pa bi morali dobiti vsaj od 3,2 do 3,4 evra, opozarja Sedminek, ki je bil v zadnjih petih letih primoran zmanjšati čredo z 90 na 30 glav govedi.
Prednosti slovenske pridelave in priporočila
Visoki standardi in kratke transportne poti
Slovenija s kakovostjo mesa v primerjavi s številnimi drugimi državami izstopa, kar je posledica tradicionalnega načina pridelave. Poročilo EU Agencije za zdravila (2016) Slovenijo uvršča na dno lestvice po porabi antibiotikov v prireji mesa, kar je dokaz odličnih rejskih praks. Prehrana živali sloni na doma pridelani krmi in žitih, brez visoko predelanih stranskih proizvodov živilske industrije ali odpadnih surovin. Za vstop v prehransko verigo so postavljeni visoki pogoji in sistematični nadzor, kar je zagotovilo za visoko stopnjo varnosti.
Generalni direktor Farm Ihan Matej Resnik poudarja, da je slovensko prašičje meso kakovostnejše predvsem zaradi krme in same genetike. Ko je meso pripravljeno, je mogoče manj izcedka, je bolj sveže, sočno in okusno. Na kakovost vplivajo tudi prehranski in higienski standardi, ki so v Sloveniji zelo visoki. Prevozi od kmetov do klavnic so kratki, kar zmanjšuje stres pri živalih in posledično vpliva na kakovost mesa. Prednost lokalno pridelane hrane se odraža tudi v kratkih transportnih poteh, saj je stopnja stresa živali pogojena z dolžino in trajanjem transporta.
Potreba po krepitvi domače verige
GIZ Mesne industrije Slovenije začenja široko akcijo, s katero želi slovenske kupce opozoriti na pomen mesa lokalnega izvora, označenega z znamko »Izbrana kakovost - Slovenija«. Afere s spornim uvoženim mesom nas običajno za kratek čas streznijo in spodbudijo, da preverjamo poreklo mesa ali pa se mu za kratek čas celo odpovemo. Morda se tudi odgovorni v javnih zavodih za nekaj časa odrečejo »privilegiju« najnižje cene. Tomaž Cimerman, rejec iz Stojncev, upa, da se bo sistem usmeril k lokalni reji, saj so stroški za manjše rejce v Sloveniji bistveno višji kot v tujini.
Igralci v verigi izpostavljajo potrebo po krepitvi verige kot ukrep, s katerim bi se domača proizvodnja mesa najbolj zaščitila pred poceni uvozom. Temu bi morala slediti aktivnejša vloga uprave za varno hrano, ki bi morala preverjati masne bilance in tako preveriti tudi dejansko stanje pri trgovcih. V kratkem bo treba uvesti tudi prenovo pravil označevanja, da bo potrošnik dobil več informacij. Moramo se zavedati, da je potrošnik včasih tudi neuk, bodisi zaradi socialne stiske ali pa nima časa, da bi v trgovini pri eni vitrini deset minut preverjal drobni tisk na izdelkih.
Po mnenju profesorja dr. Jerneja Turka bi bilo absolutno treba bolj stimulirati lokalno proizvodnjo zdrave in varne hrane, tudi na področju svinjskega mesa. »Brez trgovcev ne bo šlo. Je pa res, da so za to potrebni bolj enakopravni odnosi v verigi, a o tem govorimo že dolgo,« dodaja. Borut Florjančič meni, da bi država morala več denarja nameniti tistim živilskim predelovalnim obratom, ki bazirajo na slovenski surovini. »Prav je, da slovenski denar zaokroži tukaj.«
Širši kontekst: trgovinska bilanca in prehranska varnost
Slovenija kot neto uvoznica hrane
Slovenija spada med neto uvoznice hrane, saj uvoz vrednostno presega izvoz. Po pristopu k Evropski uniji (EU) sta se oba blagovna tokova začela izrazito povečevati. Uvoz se je takrat povečal bolj intenzivno, predvsem na račun predelanih proizvodov, izvoz pa na račun nepredelanih kmetijskih proizvodov. V zadnjem desetletju je rast izvoza hrane in pijače intenzivnejša od rasti uvoza, zato se pokritost uvoza izboljšuje in v obdobju 2017-2021 znaša nekaj čez 60 %.
Slovenija je bila v vseh treh obdobjih (pred pristopom k EU, po pristopu k EU in zadnjih petih letih) vrednostno neto uvoznica hrane in pijače. Pred pristopom k EU je izvoz presegal uvoz pri mesu in mesnih izdelkih, mlečnih izdelkih in jajcih ter pijačah. Po pristopu k EU se je pri trgovanju z omenjenimi skupinami živil pojavil velik preobrat. Razmerje se je namreč začelo povečevati v prid uvoza, izvoz mesa in mesnih izdelkov pa se je preusmeril k izvozu živih živali. Vrednostni izvoz tako od pristopa Slovenije v EU pa do leta 2021 v povprečju presega uvoz le pri trgovini z živimi živalmi ter mlečnimi izdelki in jajci, kar je pričakovano zaradi ugodnih razmer za živinorejo in visoke samooskrbe.
Pri ostalih skupinah proizvodov je bila Slovenija v obdobju zadnjih petih let (2017-2021) neto uvoznica, vendar je bil uvoz še vedno v veliki meri pokrit tudi pri raznih živilih (90 %), pijačah (86 %) in mesu ter mesnih izdelkih (73 %). Najslabše razmerje je pri živilih, ki jih Slovenija ne prideluje oz. proizvaja, ali pa jih ne proizvaja v zadostni meri za pokritje vseh domačih potreb, in sicer pri skupinah ribe in ribji izdelki (32 %), zelenjava in sadje (35 %) ter kava, čaj, kakav in začimbe (35 %). Evropska unija (EU-27) je v povprečju neto izvoznica hrane in pijače (110-odstotna pokritost uvoza z izvozom v obdobju 2017-2021). Slovenija se po pokritosti uvoza uvršča na 18. mesto oziroma v drugo tretjino držav EU-27 (povprečje obdobja 2017-2021: 73 %).
Geografska usmeritev trgovine z mesom
Najpomembnejše partnerice pri trgovanju s hrano so članice EU, več kot polovica celotne menjave pa poteka s sosednjimi državami (Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska), iz katerih Slovenija več hrane uvozi, kot izvozi. Po pristopu Slovenije k EU se je vrednost blagovne menjave močneje povečala pri trgovanju z Avstrijo, Italijo in Madžarsko ter po letu 2013, ko se je ta priključila EU, tudi s Hrvaško. Od sosednjih držav sta najpomembnejši partnerici tako pri uvozu kot pri izvozu hrane in pijače Italija in Hrvaška.
Izvoz hrane in pijače iz Slovenije pokriva največji delež uvoza pri trgovanju s Hrvaško; v obdobju pred pristopom Slovenije k EU je bila pokritost uvoza v povprečju 158-odstotna, nato pa se je začela močno zmanjševati. V obdobju zadnjih nekaj let (2017-2021) pokritost uvoza z izvozom pri trgovanju s Hrvaško znaša v povprečju 85 %, sledi ji Italija z 71 %, manjša pokritost pa je pri trgovanju z Avstrijo (42 %) in Madžarsko (24 %).
Pomen prehranske varnosti in neodvisnosti
Doseganje prehranske varnosti z lastno pridelavo hrane in čim manjša odvisnost od uvoza iz drugih držav sta pomembna elementa nacionalne varnosti, še posebej v času negotovih razmer (politične in druge nestabilnosti) in večjih tržno-cenovnih nihanj na globalnih trgih. Globalni megatrendi kažejo, da bo vse bolj spremenljivo podnebje v prihodnje lahko negativno vplivalo na obseg in kakovost pridelane hrane v Sloveniji. To lahko seveda vpliva tudi na večjo odvisnost od svetovnih živilskih trgov in na razmerje med izvozom in uvozom.
Eden izmed ciljev, naveden v Strateškem načrtu za obdobje 2023-2027, je krepitev konkurenčnosti in produktivnosti kmetijstva in živilsko-predelovalne industrije. Drugi cilj, ki sovpada s povečevanjem izvoza hrane in zmanjšanjem odvisnosti od uvoza, je tudi rast stopnje samooskrbe, saj se viški hrane lahko prodajo na tuje trge. Z uravnoteženo prehrano, kamor nedvomno sodi meso, skrbimo za varno in kakovostno prehranjevanje in s tem za svoje zdravje in dobro počutje.