Kitajsko zelje (lat. Brassica rapa var. pekinensis), znano tudi kot kitajski kapus, napa zelje ali bok čoj, je eksotična vrsta iz družine kapusnic (Brassicaceae oz. Cruciferae), kamor spadajo tudi brokoli, cvetača in listnati ohrovt. Izvira iz Daljnega vzhoda, zlasti Kitajske, kjer ga gojijo že stoletja, kasneje pa so ga uvedli na Japonsko in v zahodne države. Cenjeno je zaradi blagega okusa, nežne teksture in visoke hranilne vrednosti.
V družini Brassicaceae najdemo 338 različnih rodov, katerih vrste so razširjene po vsem svetu, razen na Antarktiki. Najpomembnejše vrste iz rodu Brassica so B. oleracea, B. rapa, B. napus, B. nigra, B. carinata in B. juncea. Med temi skupinami vrst najdemo številne znane sorte zelenjave, kot so ohrovt, zelje, brokoli, brstični ohrovt, cvetača in listnati ohrovt. Sorte vrste Brassica rapa poleg kitajskega zelja vključujejo tudi repo, oljno in krmno ogrščico ter Pak-Choi (pekinško oz. gorčično zelje).
Kitajsko zelje je dvoletna rastlina. Na splošno kitajske kapusnice delimo v dve veliki skupini: skupino Pekinensis in skupino Chinensis. Značilnost skupine Pekinensis (kamor spada kitajsko zelje oz. angl. "napa cabbage") so široki zeleni listi z belimi peclji, ki so tesno zaviti in tvorijo kompaktno glavico. Kitajsko zelje ima podolgovato glavo temno zelene, rumene ali bledo rumene barve in tehta od 1 do 3 kg. Cvetovi so rumeni in križno razporejeni, kar je značilno za skupino križnic. Cvetov na polju ponavadi ne opazimo, saj rastlino pobiramo v vegetativnem obdobju. Kitajsko zelje je enoletna rastlina, v pogojih dolgega dneva pa požene številnejše in večje liste. Videz lista je naguban, njegova dolžina pa je do 35 cm.
Gojenje kitajskega zelja
Gojenje kitajskega zelja je hvaležno, saj ima razmeroma kratko rastno dobo (70 do 80 dni), zato ga lahko gojimo večkrat v sezoni. Lahko ga gojimo kot predhodno ali kot naknadni posevek. Kitajsko zelje je pozno poletni ali zgodnje jesenski pridelek. V zaprtih prostorih ga lahko gojimo v zimsko-pomladnem obdobju in v jesensko-zimskem obdobju, kar skupaj s pozno spomladansko in jesensko pridelavo omogoča celoletno pridelavo kitajskega zelja.
Optimalni pogoji za rast
- Tla: Kitajsko zelje raste na vseh vrstah tal, razen na izjemno lahkih ali težkih tleh. Najbolj mu ustrezajo globoka tla, polna humusa, ki zadržujejo vlago. Idealna pH vrednost tal je med 6,5 in 7. Za tla, ki so bolj kisla od pH 6, je priporočljiva kalcifikacija. Dobra struktura tal je še posebej pomembna pri neposredni setvi.
- Temperatura: Glede temperature nima prevelikih zahtev. Temperatura, ki mu za vegetativno rast najbolj ustreza, je med 12°C in 22°C. Kratkotrajno prenese temperature pod ničlo, dlje časa pa ne prenese temperatur pod -5°C. Potrebno ga je tudi zaščititi pred previsokimi temperaturami, zato ga je pri temperaturah nad 28°C potrebno zasenčiti.
- Voda: Vso rastno dobo potrebuje veliko vode, še posebej avgusta in septembra. Potrebna količina vode je odvisna od vrste tal in vremenskih razmer. Priporočljivo namakanje je enkrat tedensko z 20 - 25 mm vode. Če kitajsko zelje gojimo v zaprtih prostorih, je potrebno vzdrževati nizko relativno vlažnost (okoli 60 %), da zaradi motenj v presnovi kalcija ne pride do odmiranja listov.
- Svetloba: Rastlina potrebuje veliko svetlobe, da razvije široke liste in oblikuje glavo. Lahko prenese delno zasenčeno območje.
- Lokacija: Gojiti ga je treba na prostem, na polnem soncu ali v polsenci. V posodah ga gojimo na prisojni legi, kjer bo prejelo vsaj 6 ur sončne svetlobe na dan.
Setev in sajenje
Kitajsko zelje gojimo iz semen, ki jih lahko najprej posejemo v zaprtih prostorih v kontroliranih pogojih. Minimalna temperatura za kalitev je 10°C. Kalitev se zgodi v 1-2 tednih pri optimalnih pogojih vlažnosti in temperature (okoli 18°C). Po 2 tednih rastline pikiramo, razdalja med njimi pa naj bo 4 cm.
- Zgodnje sorte: Pri zelo zgodnjih sortah lahko s setvijo na prostem začnemo že v drugi polovici februarja. S setvijo v zaprtih prostorih začnemo že konec januarja.
- Pozne sorte: Kitajsko zelje je rastlina kratkega dne, sejemo ga zadnja dva tedna v juliju in prva dva v avgustu, ko se dan krajša. Čas direktne setve v naših rastnih razmerah je od 1. do približno 10. avgusta.
- Gojenje sadik: Za sadike ga sejemo od sredine julija pa do sredine avgusta, za pridelavo v rastlinjaku ali na visoki gredi še do konca avgusta. Pri gojenju sadik naj imajo rastline pred presajanjem na prosto 4-5 listov. Sadike lahko kupimo in jih na prosto sadimo vse do začetka septembra, bolj preverjeno pa je, če jih vzgojimo sami v kakovostnem substratu.
Semena posejemo v sadilne hišice (skupaj po 3 semena), razdalja med hišicami pa naj bo 35 cm. Lahko pa tudi vsako seme posejemo posebej, pri čemer je potrebno upoštevati razdaljo, ki naj bo v vrsti 30 cm, med vrstami pa 45 cm. Če ga pridelujemo preko sadik, je čas sajenja nekje od 15. do 20. avgusta. Sadimo ga na medvrstno razdaljo 40-50 cm in v vrsti na 30 cm, tako da imamo od 65.000 do 75.000 rastlin/hektar. Sejemo ga na globino 1,5-2,0 cm globoko, v vrsti pa na 10-15 cm, pozneje razredčimo na enako razdaljo kot pri presajanju. Rastline se morajo prilagoditi zunanjim razmeram. Na prosto jih na razdalji 15 cm v vrsti in 40 cm med vrstami presadimo, ko sta temperatura zraka in zemlje vsaj 10°C.
Nega in gnojenje
Nega kitajskega zelja vključuje predvsem pravilno in redno zalivanje, zlasti v sušnih obdobjih. Okoli rastline lahko položite zastirko, ki pomaga ohranjati vlago v tleh in zmanjša rast plevela.
Na način in količino gnojenja vplivata predvsem stanje tal in pričakovani pridelek. Pri gnojenju se najpogosteje uporablja dodajanje kalcija v količini 250 kg/ha. Fosfor dodamo v količini 80 kg/ha, dušik pa 129 kg/ha. Upoštevati je potrebno, da dušik dodamo 3-krat in ne vsega naenkrat. Priporočljivo je tudi foliarno dognojevanje s sečnino, ki jo uporabimo v razmerju 5 kg/100 l vode v količini 500 l/ha. Gredico dobro pognojimo s kompostom ali različnimi sodobnimi organskimi gnojili.
Kolobarjenje in dobri sosedje
Kitajskega zelja ne sadite na isto mesto vsaj 3 leta, prav tako ga ne smete posaditi na mesto, kjer so v zadnjih 3 letih rasle kapusnice, saj je občutljivo na golšavost kapusnic. Priporočen je širok kolobar (vsaj tri-leten) z vključevanjem manj občutljivih rastlin.
Kitajsko zelje gojimo za zgodnjimi kulturami, torej kot drugi posevek - za ranim krompirjem, fižolom, grahom, čebulo, korenjem, solato. Nekatere rastline, ki jih priporočamo za sajenje poleg kitajskega zelja, so korenje, solata, kumare, blitva, endivija, francoska špinača, novozelandska špinača, špinača, motovilec in zelena. Te rastline izboljšujejo kakovost tal, pomagajo pri zatiranju plevela in škodljivcev ter lahko pripomorejo k boljši rasti kitajskega zelja. Dobri sosedje so tudi ognjič, kamilica, kapucinke, koper, žajbelj in poprova meta.
Pri izbiri rastlin za sajenje ob kitajskem zelju se je potrebno izogibati rastlinam, ki lahko vplivajo na njegovo rast in kakovost. Sem sodijo česen, cvetača, brokoli, koruza in paradižnik.
Preprečevanje prezgodnjega cvetenja
Kitajsko zelje lahko prezgodaj zacveti, če med presajanjem poškodujemo koreninski sistem (rastlina to stori, da čim prej zaključi svoj življenjski cikel). Rastline lahko zaradi razlike v dolžini dneva prej zacvetijo tudi v maju. Da bi se temu izognili, semena posejemo zgodaj spomladi ali konec poletja, ko dnevi niso tako dolgi. Cvetenje lahko povzroči tudi pomanjkanje vlage.
Bolezni kitajskega zelja
Kitajsko zelje je dovzetno za bakterijske, virusne in glivične bolezni. Posebno pozornost je treba nameniti črnim pegam in drugim obolenjem, ki lahko zmanjšajo pridelek in tržno vrednost.
Črna listna pegavost (Alternaria brassicae)
Kitajsko zelje je zelo dovzetno za glivično bolezen črna listna pegavost (lat. Alternaria brassicae in Alternaria brassicicola). Bolezen povzroča več vrst gliv, najpogostejši sta A. brassicae in A. brassicicola. Razširjeni sta povsod, kjer pridelujejo kapusnice in druge križnice, med seboj se ločita po dolžini trosov (konidijev). Gostiteljska rastlina je zlasti oljna ogrščica, med zelenjadnicami pa zelje, ohrovt, cvetača, brokoli, kitajski kapus, redkev, redkvice, koleraba in hren.
Simptomi in razvoj bolezni
Rastline se okužijo med rastjo. Glive potrebujejo za razvoj vlažno in toplo vreme, zato se črnobe pojavljajo predvsem v deževnih letih in ob poletni vročini, ob visoki zračni vlagi in ob pogostih nalivih. Najprej se okužijo starejši listi, kjer se oblikujejo sivo rjave okrogle pege, ki se počasi širijo. Tkivo v sredini pege odmre in se posuši, včasih lahko izpade. Simptomi bolezni so temne okrogle lise, v katerih so vidni koncentrični krogi. Pege se združujejo v večje nekrotične ploskve, ki lahko prekrijejo večji del lista. Zaradi zmanjšane listne površine je lahko pridelek rastlin nižji. Pri zelju je v primeru močnejšega napada slabši tudi izgled rastlin in slabša tržna vrednost glav. V primeru daljšega skladiščenja okuženih glav so lahko pege tudi vstopna mesta za bakterije, povzročiteljice gnitja. Pri cvetači in brokoliju se lahko okužijo tudi rože, na katerih se najprej pojavijo rumenorjave pege, kasneje lahko pride do gnitja.
Vir in prenos okužbe
Najpogostejši vir okužb so ostanki obolelih rastlin na površini tal, na katerih se povzročitelj ohranja. V vlažnem vremenu se oblikujejo trosi (konidiji), ki jih veter raznaša naokoli in okužijo se lahko rastline, oddaljene tudi do več sto metrov stran. Optimalne temperature za sporulacijo glive so med 16 in 24 °C. Neprekinjena vlaga 9 do 18 ur zadošča za uspešno izvršeno okužbo. Vir okužb so lahko tudi okužene prezimne križnice (npr. ogrščica) ali plevelne vrste iz družine križnic, od koder se bolezen spomladi naseli na mlade posajene rastline. Bolezen se prenaša s semeni, najbolj razširjena pa je na območju, kjer sta zasajena vrtno zelje in oljna ogrščica. Pri oljni ogrščici je največ škode pri okužbi semena, ki so običajno majhna in zgrbančena ter predstavljajo pot za prenos okužb na nova polja. Na okuženih mladih rastlinah se kmalu pojavijo simptomi (lise na steblu), pride lahko do propada sadik ali zaostajanja v rasti. Na steblih se pojavijo podolgovate lezije temno rjave do črne barve.
Zatiranje
Pri pridelavi na večjih površinah bi kazalo posevke ob prvih pojavih teh bolezni zaščititi z ustreznimi fungicidi. Pri pridelavi v vrtu si lahko preventivno pomagamo z biološkimi pripravki, kot so Bioplantela natur F, Bioplantela super in z raznimi dodatki, npr. stimulatorji rasti, kot so Protifert, Algoplazmin, Drin in drugi. Pomaga tudi uporaba bakrenih listnih gnojil, rmanovega, kamiličnega ali žajbljevega čaja.
Zbogom trncima u rukama i slabim nogama! 8 kolagenskih međuobroka koje ćete obožavati!
Črna žilavka kapusnic (Xanthomonas campestris pv. campestris)
Črna žilavka kapusnic, ki jo povzroča bakterija Xanthomonas campestris pv. campestris, je ena izmed najbolj pogostih bolezni gojenih križnic (zelja, cvetače, brokolija, ohrovta, redkvice). Populacija patogenih bakterij se ohranja tudi na nekaterih plevelnih vrstah iz družine križnic (navadna barbica, navadni plešec, njivska gorčica). Bolezen je vsesplošno razširjena, intenzivneje pa izbruhne v območjih višje vlage in vročine.
Simptomi in razvoj bolezni
Bolezenska znamenja črne žilavke prepoznamo po vodenih, bledo rumenih pegah nepravilnih oblik na listnih robovih. Pege se širijo v notranjost lista vzdolž glavne listne žile in so vidne kot klorotični madeži v obliki črke »V«. Pege se združujejo in kasneje porjavijo, ravno tako tudi žile. Pege nastanejo, ko bakterije ob pomoči vode vstopijo skozi hidatode - vodne reže na listnih robovih. V prevodnem sistemu se bakterije namnožijo, od tod pa se na druge rastline širijo s pomočjo sesajočih žuželk ter ob mehanskih poškodbah (toča, stroji). Ob napredovanju bolezni obolel del lista postaja prosojen in se posuši. Iz obolelih listov potujejo bakterije po prevodnem sistemu navzdol do stebla in korenin. Okužene rastline rastejo naprej, vendar ob prerezu glave opazimo črno obarvane prevodne cevi.
Vir in prenos okužbe
Bakterija se prenaša s semenom, mehansko in s pomočjo žuželk, prezimuje in se ohranja v tleh na rastlinskih ostankih. Najpomembnejši vir okužbe je okuženo seme, saj okužene sadike služijo kot primarni inokulum za širjenje bolezni. Bakterije s pomočjo vode, ki se izloča z gutacijo, prodirajo prek hidatod v notranjost rastline. Pomembno vlogo pri širjenju bakterije že v fazi sejančkov imajo namakalne šobe, okuženo orodje, dotikanje listov in žuželke. Bakterija se ohranja v rastlinah in rastlinskih ostankih križnic in tako tudi prezimuje.
Zatiranje
Ker se bakterija najpogosteje širi s semenom, je najbolj učinkovit preventivni ukrep setev zdravega neokuženega semena. Seme lahko dezinficiramo tako, da ga potopimo za 15-25 minut v vodo, segreto na 50 °C. Poskrbimo za čim širši kolobar, od tri do pet let, ki ne vključuje kapusnic. Po spravilu je potrebno zaorati vse rastlinske ostanke in plevelne vrste iz družine kapusnic.
Golšavost kapusnic (Plasmodiophora brassicae)
Golšavost kapusnic (lat. Plasmodiophora brassicae) je glivica, ki povzroči, da korenine postanejo vretenaste oblike in zavira rast stranskih korenin. Bolezen odkrijemo šele pozno, saj je prvi znak sušenje listov v sončnih dneh, ponoči pa si rastlina opomore, vendar počasneje raste. Če se na koreninah mlade rastline pojavijo valjaste zadebelitve (golše), začnejo veneti.
Zatiranje
Edini sprejemljivi zaščitni ukrepi so bolj odporne sorte, kolobarjenje in poapnenje tal.
Virus mozaika repe
Virus mozaika repe spada v skupino Poty virusov in pri križnicah povzroča bolezen, ki jo običajno širi 50 vrst listnih uši. Značilne so klorotične pege z ostrimi robovi, prvi simptomi pa se pojavijo na najmlajših listih. Posledica okužbe je zmanjšanje pridelka.
Zatiranje
Preventiva se nanaša na zatiranje prenašalcev virusov (v tem primeru listnih uši) in kolobarjenje.
Škodljivci kitajskega zelja
Kitajsko zelje je pravi magnet za vse škodljivce, ki napadajo zelje. Med najpogostejšimi so progasti kapusov bolhač, različne gosenice, polži in resarji.
Progasti kapusov bolhač (Phyllotreta nemorum)
Progasti kapusov bolhač (lat. Phyllotreta nemorum) je majhna žuželka, velika le 1,5 - 3 mm, ki se premika s skakanjem. Bolhač je temne in sijoče barve, telo je čvrsto. Pojav škodljivca prepoznamo po številnih luknjicah na listih, izrazite pa so v toplih in sončnih obdobjih. Bolhač je najbolj nevaren v sušnih vremenskih pogojih.
Zatiranje
Škodljivcem se preverjeno izognemo, če ga sejemo šele konec julija ali na začetku avgusta neposredno na stalno mesto. Še bolje pa je vzgojiti sadike, ki jih hranimo pod balkonom, na trdni površini, kjer se bolhač ne more razmnoževati. Z zatiranjem je potrebno začeti, ko je uničenih 10 % listne površine, izvajamo pa ga s pripravki: Radotion E-50 in Radotion P-5, Fastac 10 SC, Direct 1,25 SC, Rotor 1,25 ali Chromorel D. V vrtu si lahko pomagamo s prekrivanjem posevka z gosto tkanimi plastičnimi mrežami. Bolhačem smrdi tudi paradižnik, zato samosevce paradižnika s komposta redno obrezujemo, jih namakamo v vodi za 24 ur in škropimo po kitajskem kapusu. Pripravek iz rabarbare ali vratiča bo njihovo število toliko omejeval, da ne bo velike škode, pomagalo pa bo tudi olje neem.
Gosenice (kapusov belin, kapusov molj, kapusove sovke)
Kitajsko zelje gre v slast predvsem različnim gosenicam, polžem in strunam, ki povzročijo kar precejšnjo škodo.
- Kapusov belin (lat. Pieris brassicae): Škodo povzročajo ličinke te žuželke, ki se prehranjujejo z listi in puščajo iztrebke. Gosenico prepoznamo po rumeno zeleni barvi z majhnimi črnimi bodicami in nežnimi belimi dlačicami, dolga pa je približno 4 cm. Naravni sovražnik teh gosenic je osa. Ko opazite prve gosenice, je nujno takojšnje ukrepanje.
- Kapusov molj (lat. Plutella maculipennis): Je žuželka, ki ima kratko življenjsko dobo (14 dni), kljub temu pa se zelo hitro razmnožuje in lahko preleti velike razdalje. Kapusov molj je najpogosteje prisoten v sredozemskih regijah. Odrasel molj je rjavkasto sive barve in dolg približno 9 mm. Gosenico, ki je v tem primeru škodljivec, prepoznamo po značilni zeleni barvi s temnejšo glavo, zraste pa do 12 mm. Poškodbe, ki jih pustijo za seboj, so lahko tako velike, da na listih ostanejo le glavne žile. Za zatiranje je priporočljivo vse rastlinske ostanke na mestu, kjer bomo naslednje leto sadili, primerno zaorati oziroma uničiti. Upoštevanje kolobarja je obvezno.
- Kapusove sovke (lat. Mamestra brassicae): So nočni metulji, gosenice pa so pogosto debele in se, ko jih vznemirimo, značilno zvijejo v obliki črke "C". Metulji so temno rjave barve, posejani s progami različnih tonov in dolgi približno 20 mm. Gosenice so dolge 5 cm. Na listih za seboj pustijo luknje nepravilnih oblik. Ko zrastejo, vrtajo v zeljno glavo in delajo hodnike, kar rastlino vedno bolj poškoduje. Problem predstavljajo tudi njihovi iztrebki, ki povzročajo gnitje listov.
Zatiranje gosenic
Če imamo posevek prekrit, poškodb od teh škodljivcev ni ali pa jih je zelo malo. Za zatiranje gosenic, kot so kapusov belin in kapusov molj, je priporočljivo uničiti vse rastlinske ostanke in upoštevati kolobar. Ko opazite prve gosenice, ne oklevajte. Takoj morate uporabiti nekaj, kar jih bo zatrlo - na voljo nimate niti treh dni! Kot zastirko lahko uporabite obrezane samosevce paradižnika, saj bolhač ne mara vonja po paradižniku. Pripravek iz rabarbare ali vratiča bo njihovo število omejeval, pomagalo pa bo tudi olje neem. V prvih tednih rasti vam bo rastlina nadvse hvaležna tudi za dodatke biostimulansov, kot so alge, aminokisline ali pa čaj iz cvetov regrata ali ognjiča.
Thrips (resarji)
Rjave lise postanejo opazne, ko se glave zelja začnejo "sleči". Prisotnost resarjev ne vpliva na videz zelja: raste in oblikuje zeljne glave. Na naših gredicah pogosto uspevajo tobačni resarji, ki povzročajo precejšnjo škodo na čebuli in belem zelju. Škodljivec lahko prezimi v skladiščih, od koder se lahko spomladi vrne na vrt na semenske rastline; pridržano za plevel in rastlinske ostanke. Ličinke se pojavijo v treh dneh po tem, ko samice odložijo jajčeca. Še deset dni - in ličinke gredo v zemljo, tako da se po nekaj dneh spremenijo v krilate odrasle žuželke, ki se lahko razpršijo. Thrips ne sedijo na enem mestu kot listne uši. Resarji jeseni ves čas živijo in se hranijo znotraj zeljne glave. Ta škodljivec ljubi rastline, v katerih lahko najdete osamljene kotičke: zelje, čebulo, gladiole. Največ škode povzročajo pozne sorte belega zelja in čebula.
Zatiranje
Za privabljanje naravnih sovražnikov resarjev (ki se hranijo z jajci, ličinkami in celo odraslimi) ob rob zeljne grede posejemo koper in druge dišavnice, na katerih se med cvetenjem rade hranijo koristne žuželke. Med kemičnimi zaščitnimi sredstvi, ki se uporabljajo na zelju, so Actellik, Confidor in Karate Zeon.
Polži
Kitajsko zelje je pogosto v slast tudi polžem (španski lazarji).
Zatiranje
Za zaščito pred polži lahko okoli rastlin položimo zastirko. Vrtičkarji lahko dvakrat letno pognojijo vrt z Green defender Neem cake, organskim talnim gnojilom z insekticidnimi lastnostmi.
Spravilo in skladiščenje
Kitajsko zelje večinoma pobiramo ročno, kar pa je potrebno storiti še preden gre v cvet. Pobiramo ga z velikim ostrim nožem, ko popolnoma oblikuje glavo. Glava je praviloma težka 1 - 2 kg. Od setve pa do pobiranja kitajskega kapusa nas loči slabih 70 dni. Kitajski kapus lahko ostane na gredi do konca novembra. Trde zvite glave porežemo v suhem vremenu, zavijemo v časopisni papir, tako ga lahko v kleti ohranimo zelo dolgo. S spravilom ne hitimo, saj prenese veliko mraza in je na vrtu lahko do decembra.
Skladiščimo ga pri temperaturi okrog 1-2 °C in pri relativni zračni vlagi 90 %. V takih pogojih ga bomo ohranili tudi do februarja oz. marca.
Uporaba kitajskega zelja
Kitajsko zelje je zdrava zelenjadnica, ki vsebuje precej vitamina C, aminokislin, mineralov in nekaterih bioaktivnih spojin ter ima zelo nizko kalorično vrednost. Kitajsko zelje je blažjega okusa kot domače navadno zelje. Uporabljamo ga lahko kot dietno živilo, saj je bogato s hranilnimi snovmi in vsebuje malo kalorij. V surovem stanju: Nežne liste jemo v solatah, narežemo na tanke trakove ali uporabimo kot osnovo za sveže jedi. Kuhano: Pogosto se uporablja v juhah, enolončnicah in enolončnicah. Pri nakupu kitajskega zelja izberite kompaktne, sveže primerke s čvrstimi listi.
Ta sestava daje kitajskemu zelju antioksidativne, čistilne, diuretične lastnosti ter zaščito srčno-žilnega sistema in vida. Priporočljiv je v dietah za nadzor telesne teže, sladkorne bolezni in preprečevanje degenerativnih bolezni. Za razliko od drugih vrst zelja je kitajsko zelje lahko prebavljivo.
Kitajsko zelje, tako kot vsa križnica, vsebuje glukozinolate, ki so v porabi zelo visoki. Te spojine lahko vplivajo na delovanje ščitnice pri nagnjenih posameznikih. Simptomi prekomernega vnosa (običajno zaradi visokega in dolgotrajnega dnevnega vnosa) vključujejo slabost, omotico, bruhanje ali prebavne težave.