V slovenskem pravnem sistemu je zavrženje pritožbe zaradi nepodpisanosti s strani pooblaščenca pomembno vprašanje, ki odpira razpravo o razmerju med formalnimi zahtevami procesnega prava in ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Ustavno sodišče Republike Slovenije in Vrhovno sodišče RS sta že večkrat presojala to vprašanje, s čimer sta oblikovala ustaljeno sodno prakso glede obveznosti podpisa pritožbe in posledic njegove odsotnosti.
Pravna podlaga in cilji ureditve
Zakonske določbe ZPP
Določbe šestega odstavka 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 336. člena ZPP so ključne za razumevanje obravnavane problematike. Skladno s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP, ki določa vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev. To pomeni, da pritožbeno sodišče ne poziva stranke k dopolnitvi nepodpisane pritožbe, temveč jo takoj zavrže.
Sodišče prve stopnje mora stranke v pravnem pouku, skladno s šestim odstavkom 324. člena ZPP, opozoriti, da bo nepopolno pritožbo brez nadaljnjega postopanja zavrglo.
Presoja ustavnosti in utemeljitev Ustavnega sodišča RS
Ustavno sodišče RS je že presojalo skladnost določb šestega odstavka 324. člena ZPP in 336. člena ZPP z Ustavo, in sicer v odločbi U-I-8/10 z dne 3.6.2010. Pojasnilo je, da je zakonodajalec z uzakonitvijo takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe in vnaprejšnjega opozorila na to pravno posledico v pravnem pouku odločbe sodišča prve stopnje določil način izvrševanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Cilj te ureditve je izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvam sodišč. Ustavno sodišče je poudarilo, da pravica do pritožbe zahteva natančno zakonsko ureditev, v kateri mora zakonodajalec jasno določiti pomembna vprašanja. Za razmejitev med določitvijo načina uresničevanja človekove pravice in posegom vanjo je pomembno, ali posameznik ostaja nosilec pravice do pritožbe in ali mu je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Ustavno sodišče je zaključilo, da izpodbijana ureditev tem kriterijem zadosti, zato ni podano neskladje določb ZPP s 25. členom Ustave.
Vloga podpisa in sodna praksa
Nujnost podpisa
Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 319/2015 (enako tudi v II Ips 170/2015) navedlo, da je podpis pritožbe nujna obligatorna (formalna) zahteva, ki jo mora stranka izpolniti, da doseže njeno obravnavo. Procesna določila ne dopuščajo tako široke razlage, da je zahtevi po podpisanosti pritožbe zadoščeno že s tem, da so v glavi pritožbe navedeni podatki pooblaščenca oziroma da je vsebovana na njegovem dopisnem papirju.
Pritožbene navedbe o tem, da podpisanost pritožbe lahko izhaja tudi iz drugih okoliščin, kot so personalizirana pisemska ovojnica, logotip in kontaktni podatki pooblaščenca, personaliziran papir, žig pooblaščenca ali samo pooblastilo, so bile zavrnjene kot neutemeljene.
Primerjava s fotokopiranim podpisom
Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1344/2019 z dne 18.9.2019, ki je odstopila od ustaljene sodne prakse, obravnava drugačen primer, saj je v tej zadevi pritožba vsebovala podpis, ki je bil fotokopiran. V primeru, ko pritožba podpisa pooblaščenca sploh nima (temveč zgolj žig), primera nista primerljiva. Sodna praksa v takih primerih stoji na stališču, da je pritožba, ki vsebuje zgolj žig pooblaščenca, ne pa tudi njegovega podpisa, nepopolna.
Razlikovanje med prvo in drugo stopnjo
Tožena stranka je v obravnavanem primeru trdila, da bi jo sodišče moralo pozvati na dopolnitev vloge, saj ni razloga za razlikovanje položaja na prvi in drugi stopnji. Vendar pa ZPP jasno določa, da se določbe o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (108. člen ZPP) ne uporabljajo v postopku s pritožbo (336. člen ZPP). Ustavno sodišče RS je to ureditev že potrdilo kot skladno z Ustavo.
Omejitev interpretacije in odstop od sodne prakse
Pritožbeno sodišče tudi ni prepričalo stališče, da je treba omiliti pogoje za presojo pogoja podpisanosti pritožbe, podobno kot je sodna praksa to storila pri pogoju navedbe sodbe, zoper katero se vlaga. Pri navedbi sodbe je bistveno, da se da ugotoviti, katera odločba se izpodbija, medtem ko pri pogoju podpisanosti pritožbe podpisa ne morejo nadomestiti druge okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je pritožbo sestavila prava oseba. Takšna razlaga bi bila po mnenju Vrhovnega sodišča RS preširoka. Podpisa na sporni pritožbi tako ne more nadomestiti podpis na prejšnji pritožbi, vloženi zoper drug sklep.
Pomen internih zaznamkov in odredb
Pritožbene navedbe o tem, da iz odredbe v spisu izhaja, da je treba pritožbo dopolniti, ali da iz obrazca za formalni preizkus pravnega sredstva izhaja, da je pritožba dopustna, so neutemeljene. Gre za interne načine poslovanja sodišča s spisi, odločilnega pomena pa je le odločitev sodišča, ki je zajeta v odločbi. V razmerju do stranke odredbe sodnika ali zaznamki sodnega osebja nimajo učinka.
Sodišče v takšnem primeru ne ugotavlja nedovoljenosti pritožbe, temveč njeno nepopolnost, zaradi česar je ni mogoče vsebinsko obravnavati in jo je treba zavreči.