Žita in psevdožita so pomemben del vsakodnevne prehrane, saj se uporabljajo na različne načine, od mok za peko kruha in peciva, do izdelave testenin, slaščic, kosmičev in kaš. Pridobivamo jih iz celih ali grobo zdrobljenih žitnih zrn. V zadnjih letih so poleg tradicionalnih žit, kot so pšenica, pira, koruza, ajda, ječmen, oves, rž in proso, postala popularna tudi bolj eksotična žita oziroma psevdožita, na primer amarant in kvinoja. Z vidika hranilne vrednosti imajo žita, ki jih pri nas dobro poznamo, ugodno hranilno sestavo, celo bolj od nekaterih eksotičnih žit, katerih uporabo se v zadnjih letih pogosto oglašuje.
Pomen žit in gomoljne zelenjave v prehrani
Žita kot vir energije in hranil
Žita so bogata z ogljikovimi hidrati, zato jih prištevamo med ogljikohidratna živila. Vendar vsebujejo tudi med 10 in 14% beljakovin ter predstavljajo pomemben vir prehranskih vlaknin. Zrno žita sicer sestavlja endosperm (škrob prepleten z verigami beljakovin, kjer praktično ni mineralov in tudi ne maščob), ovojnica (vsebuje veliko beljakovin, prehranske vlaknine in maščob ter mineralov in vitaminov) in kalček (bogat z maščobami in beljakovinami). Prehransko gledano obdelava žitnih zrn zmanjša hranilno vrednost; bolj ko je žito obdelano, manj hranilno bogato je. Škrobna živila, kot so žita, kruh, krompir in riž, so za naše telo pomembna, saj so glavni vir energije, zato jih je v zmernih količinah priporočljivo uživati vsak dan.
Prehranske vlaknine
Priporočen dnevni vnos prehranskih vlaknin znaša približno 30 gramov dnevno, kar s sodobnim načinom prehranjevanja zahodnega sveta uspe le redkim. Tem vlakninam sicer pripisujemo ogromno koristnost za črevesje, vendar raziskave prav tako razkrivajo, da z uživanjem zadostne količine vlaknin zmanjšamo tveganje za koronarne srčne bolezni in kapi. Za sladek prigrizek lahko posežete po suhih slivah in marelicah, ki so odličen vir vlaknin. Grah na 100 gramov vsebuje 5 gramov vlaknin, ki bodo s svojim dobrodejnim vplivom na črevesje posledično poskrbele za boljšo prebavo. Ječmen na 100 gramov teže vsebuje kar 17 gramov vlaknin, s čimer zadovoljimo kar polovico njihovega priporočenega dnevnega vnosa.
Gluten in celiakija
Nekatera žita vsebujejo gluten, ki se ga morajo izogibati bolniki s celiakijo, saj jim lahko uživanje živil z glutenom povzroči hude težave. Ljudje, ki nimajo celiakije, lahko povsem varno uživajo žita z glutenom. Gluten je beljakovina, ki jo najdemo v določenih žitih. Žita, ki vsebujejo gluten, so: pšenica, pira, oves, rž, ječmen, kamut oziroma khorasan žito in tritikala.
Razvrstitev in vrste žitnih izdelkov
Pravilnik o kakovosti izdelkov iz žit jih glede na sestavo in vrsto tehnološkega postopka razvršča na oluščena žita, mlevske izdelke, pripravljene izdelke iz žit, mešanice za pekovske in druge izdelke, testenine ali testo in izdelke iz testa.
Oluščena žita
Oluščena žita so izdelek, ki je pridobljen zgolj z luščenjem žitnih zrn. Sem spadajo žitne kaše (ovsena kaša, ječmenova kaša, prosena kaša, ajdova kaša), oluščen riž ali oluščena pira.
Vrste riža
Riž se nadalje razlikuje glede na vrsto tehnološke predelave na:
- Neoluščen riž: Ni mu odstranjena zunanja luska.
- Nebrušen riž: Odstranjena mu je zunanja luska.
- Brušen riž (beli riž): Odstranjena mu je tudi semenska kožica. Obdelava se tu lahko še nadaljuje; lahko je delno brušen, brušen ali ekstra brušen. Takemu rižu so na primer odstranjeni vsi zunanji in notranji deli semenske kožice, kalček v celoti in celo deli endosperma.
- Nebrušen parboiled riž: Obdelan je v vodi in pari ter sušen z vročim zrakom, nato pa je oluščen.
- Brušen parboiled riž: Je oluščen in brušen.
- Predhodno kuhan in sušen riž (riž za hitro pripravo): Brušen riž, ki je naknadno obdelan s paro, kuhan v vodi in dehidriran ter termostabiliziran.
Sladki beli riž oziroma lepljivi riž (Oryza sativa L. glutinosa) je posebna vrsta azijskega riža, ki ima zrna mlečno bele barve in vsebuje v škrobu izključno amilopektin. Njegova zrna so mlečno bele barve, pri kuhanju pa je lepljiv. Posebnost tega riža je v tem, da njegov škrob ne vsebuje amiloze, kar pomeni, da hitreje dvigne nivo sladkorja v krvi. Za nekoga, ki ima težave s tem (sladkorni bolniki), je tako pomembno, da uživa žitne izdelke z večjim deležem prehranske vlaknine (nepredelana zrna žit), ki jih v obroku kombinira še z maščobami in beljakovinami.
Mlevski izdelki
Mlevski izdelki so izdelani z mletjem oziroma drobljenjem žita. Glede na tehnološki postopek se razvrščajo na moko in zdrob, ki se izdelujeta z mletjem. Razlika med polnozrnato in navadno moko/zdrobom je v tem, da se polnozrnata moka ali zdrob izdelujeta z mletjem očiščenega celega zrnja, pri navadni moki ali zdrobu pa se odstranijo otrobi in kalček. Pšenična moka in pšenični zdrob se izdelujeta z mletjem endosperma pšenice po odstranitvi otrobov in kalčka. Med mlevske izdelke spadajo še drobljenec (izdelan z drobljenjem zrnja po odstranitvi kalčka), kalčki ali otrobi. Vsi mlevski izdelki lahko vsebujejo največ 15% vode. Kalčki in otrobi (ovojnica zrna) se ne zavržejo, ampak so potem izdelek zase. Ti izdelki so lahko izdelani iz pšenice, rži, koruze. Pri ajdi se izdela zlasti moka, zdrob ali drobljenec, prav tako moko izdelujejo iz ovsa, ječmena, prosa, pire in sorža.
Pripravljeni izdelki iz žit
Pripravljeni izdelki iz žit se glede na tehnološki postopek razvrščajo in označujejo kot:
- Žitne kaše za hitro pripravo: Izdelane so po posebnem tehnološkem postopku obdelave s paro in vročim zrakom, s katerim se skrajša čas priprave za uživanje teh izdelkov.
- Mlevski izdelki za hitro pripravo (instant in predkuhani mlevski izdelki): Izdelani so po posebnem tehnološkem postopku, s katerim se skrajša čas priprave teh izdelkov.
- Kosmiči: Izdelujejo se iz oluščenih ali neoluščenih žit po posebnem tehnološkem postopku. Kosmičijo se lahko vsa žita, količina vode v kosmičih pa ne sme presegati 14%, razen pri prosenih kosmičih, kjer ne sme presegati 14,5%.
- Muesli izdelki: Mešanice žitnih kosmičev, suhega sadja in drugih snovi.
- Ekstrudirani in ekspandirani izdelki: Izdelani so s postopkom ekstrudiranja oziroma ekspandiranja mlevskih izdelkov in dodatnih surovin, ki ustrezajo predpisani kakovosti za posamezno surovino. Te izdelke prepoznamo po tem, da so kar malce napihnjeni.
Mešanice za pekovske izdelke
Mešanice za pekovske izdelke so izdelki pripravljeni za enostavno pripravo testa za pekovske izdelke.
Testenine
Testenine so izdelane z mesenjem in oblikovanjem mlevskih izdelkov, vode, aditivov in drugih živilskih izdelkov. So "hrana za razpoloženje", kar pomeni, da uživanje testenin lahko spravi v dobro voljo, ki lahko traja do 30 minut ali več po zaužitju. Večina testenin je narejenih iz pšeničnih proizvodov (moke) in vode.
Vrste testenin
Italijanske testenine - pasto - se delijo v dva glavna tipa: industrijsko izdelane testenine iz moke in vode (suhe testenine - pasta secca) ter sveže testenine, narejene iz moke in jajc (pasta all’uovo ali pasta fatta in casa). Sveže testenine počasi izpodrinjajo industrijsko izdelane testenine. Testenine so znane tudi po svojih različnih oblikah, ki imajo predvsem italijanska imena, kot so Fussili, Penne Rigate, Tortellini, Ravioli, Lasagne in seveda najbolj znani Spaghetti.
Pravilnik razvršča sveže testenine, sušene testenine, predkuhane testenine, hitro zamrznjene testenine ali kuskus (izdeluje se zlasti iz pšeničnega durum zdroba in moke s posebnim postopkom toplotne obdelave s paro in naknadnim sušenjem).
Testenine so lahko:
- Navadne: Izdelane samo iz mlevskih izdelkov in vode.
- Jajčne: Navadnim testeninam so dodana še jajca, jajčni melanž ali jajca v prahu.
- Z dodatki: Izdelane iz mlevskih surovin, vode in dodanih surovin, kot so zelenjavni izdelki (npr. špinača, paradižnik, korenček), sadni izdelki, jajca ipd. Testenine z dodatki morajo biti označene na način, da je iz njega razvidna dodana surovina (npr. špinačne testenine, testenine z bučo). Barvne testenine, pri katerih se pšeničnim testeninam doda špinača, paradižnik, korenček ali sipino barvilo, so pogosto prisotne na policah.
- Polnjene: Polnjene z različnimi nadevi ali polnili.
Poleg pšenično jajčnih in polnozrnatih testenin (z različnimi oznakami - bio, eko - ali brez njih) so za tiste, ki imajo intoleranco na jajca ali gluten, v prodaji tudi takšne, ki imajo odstranjene omenjene alergene. Malo manj znane, a vendar prisotne, so tudi riževe, ajdove in pirine testenine. Slednje prav tako spadajo med zdravo prehrano, saj vsebujejo nizko energetsko vrednost, malo maščob in obilo vlaknin, kar so optimalne sestavine za pripravo nizkokaloričnega obroka.
Lastnosti kakovostnih testenin
Testenine, skuhane "al-dente", so v dobesednem prevodu skuhane "za zob" ali "do ugriza", tako kot naj bi testenine tudi poskusili, če so kuhane. Kriteriji kvalitetnih testenin so:
- Barva: Svetlo jantarne barve.
- Lepljivost: Bolj kot so kvalitetne, manj se lepijo med seboj.
- Zgradba površine: Kvalitetna ima mat površino.
- Elastičnost: Imele naj bi okus al-dente, ob zaužitju naj bi bile še prožne.
- Vzdržnost: Dobre testenine je moč prepoznati po količini žvečenja; več žvečenja je potrebnega, boljša je testenina.
Pravilna izbira in seveda ustrezne količine so tiste, ki bodo testenine ločile na »dobre« in »slabe«.
Testo in izdelki iz testa
Testo je izdelek iz mlevskih izdelkov in drugih izdelkov iz žit, surovin rastlinskega in živalskega izvora ter vode ali druge tekočine in dovoljenih aditivov. Lahko je sveže, hitro zamrznjeno ali sušeno.
Poznamo tudi izdelke iz testa, ki so lahko hitro zamrznjeni, sveži ali takšni, ki jih je treba termično obdelati. Listnato testo je izdelano iz moke, vode, maščobe in drugih surovin, brez dodanih vzhajalnih sredstev. Kvašeno listnato testo je izdelano iz pšenične ali druge vrste moke, vode in kvasa. Druge vrste testa se lahko izdelujejo iz mlevskih ali drugih izdelkov iz žit, soje ali drugih surovin in vode ali druge tekočine. Izdelki iz testa se lahko polnijo z nadevom (npr. s sirom, mesom, zelenjavo, sadjem).
Podrobneje o posameznih žitih
Tradicionalno pri nas poznamo in uporabljamo predvsem pšenico, piro, koruzo, ajdo, ječmen, oves, rž in proso.
Pšenica
Pšenica (rod Triticum) velja za eno najstarejših in najpomembnejših žit, ki jih je človek na Bližnjem vzhodu pričel gojiti že 8.800 let pred našim štetjem. Kmalu zatem se je razširila tudi v kraje današnje Evrope. Pri nas sta najbolj poznani vrsti Triticum aestivum in Triticum durum. Iz zrnja T. aestivum se melje moka za kruh in druge pekovske izdelke. Moka T. durum pšenice se uporablja za izdelavo različnih vrst testenin, saj je zrnje te vrste pšenice nekoliko trše, testenine iz te moke pa se lepše kuhajo, saj se med kuhanjem škrob ne sprošča iz njih v tolikšni meri, kot pri običajni moki, zato se testenine ne lepijo in se ne razkuhajo. Moka pšenice T. durum je rumene barve, medtem ko je moka T. aestivum svetlejša. Največ pšenice pri nas pojemo v različnih izdelkih iz pšenične moke: kruhu in pekovskih izdelkih, pecivih, piškotih, testeninah.
Od načina mletja in posledično granulacije moke je odvisno, ali bo pšenična moka ostra ali mehka. Poznamo različne tipe mok, ki se označujejo s številkami. Najnižjo številko nosijo moke, ki so mlete iz jedra pšenice - te vsebujejo najmanj vlaknin in največji delež škroba. Polbela in črna moka se prodajata kot tip 850 oziroma 1100, polnozrnata moka pa je mleta iz celega pšeničnega zrna in vsebuje največ prehranskih vlaknin in mineralov ter je v okviru zdrave in uravnotežene prehrane tudi najbolj priporočljiva za uživanje. Poleg pšenične moke poznamo tudi pšenične kosmiče, ki so valjano zrnje pšenice in se lahko uživajo na enak način kot ovseni kosmiči. Dobro znan je tudi pšenični zdrob, iz katerega lahko pripravimo kašo, cmoke in druge jedi. Poznamo tudi pšenični drobljenec, grobo mleto zrnje pšenice, ki ga prav tako lahko pripravimo kot kašo.
Pira
Pira (Triticum aestivum var. spelta) je podvrsta pšenice, ki naj bi jo kot kulturno rastlino gojili že pred več kot deset tisoč leti. Daje manj pridelka kot navadna pšenica, zato se je gojenje pšenice v sodobnem svetu bolj uveljavilo. Kot navadna pšenica, tudi pira vsebuje gluten, zato se je morajo bolniki s celiakijo izogibati. Zaradi vsebnosti glutena, ki da kvašenemu testu rahlo strukturo, je tako kot pšenična moka, primerna za pečenje kruha in pekovskega peciva. Za peko lahko uporabimo pirino moko, ki je na voljo v beli in polnozrnati različici. Pomembno je zavedanje, da izdelek ni bolj zdrav le zato, ker vsebuje pirino moko, saj sta pirina in pšenična polnozrnata moka po vsebnosti koristnih hranil primerljivi, medtem ko ne pirina in ne pšenična bela moka nista polnovredni živili. Zato je priporočljivejša polnozrnata različica. Piro lahko uporabljamo na enake načine kot pšenico. Na voljo je tudi celo pirino zrnje, ki ga lahko pripravimo kot rižoto ali uporabimo v nadevani zelenjavi.
Ječmen
Ječmen (Hordeum vulgare) je bil eno izmed prvih žit, ki so ga gojili za prehrano ljudi, saj začetki gojenja segajo kar 10.000 let v preteklost. Pri nas najpogosteje uporabljamo oluščeno ječmenovo zrnje, ki mu pravimo ješprenj. Ješprenj lahko pripravimo kot rižoto, v juhah in enolončnicah, z njim lahko nadevamo različno zelenjavo, vse bolj pa se uveljavlja tudi v sladkih jedeh.
Uporaba ječmena je pomembna tudi v pivovarstvu, kjer iz njega izdelujejo pivovarski slad, osnovo za proizvodnjo piva. Slad se pridobiva tako, da ječmenovo zrnje namočijo, dokler ne začne kaliti. Nakaljenemu ječmenu nato odstranijo kalčke in ga posušijo. V procesu kaljenja se začne razgradnja beljakovin in ogljikovih hidratov do enostavnih sladkorjev in aminokislin, kar je osnova za alkoholno fermentacijo. Slad pražijo pri različnih pogojih, zato obstaja več vrst sladu, ki se uporabljajo za različne vrste piva. Slad se uporablja tudi kot dodatek nekaterim pekovskim izdelkom, saj daje značilno temnejšo barvo in okus po karameli. Zaradi visoke vsebnosti prehranskih vlaknin se ječmen uporablja tudi kot sestavina funkcionalnih živil. Ječmen vsebuje veliko topnih prehranskih vlaknin, med katere štejemo tudi beta glukane. Beta-glukani iz ječmena namreč dokazano znižujejo holesterol v krvi, povišan holesterol pa je dejavnik za razvoj koronarne bolezni srca.
Ajda (psevdožito)
V svetu se za prehrano uporabljata dve vrsti ajde: navadna ajda (Fagopyrum esculentum Moench) in tatarska ajda (Fagopyrum tataricum (L.) Gaertner). Ajda izvira iz vzhodnih predgorij Himalaje in je primerna za gojenje tudi na visokih nadmorskih višinah. Ajda sicer ni pravo žito, saj sodi med dresnovke, medtem ko prava žita razvrščamo med trave. V prehrani pa jo, zaradi sorodnih hranilnih lastnosti, uvrščamo v skupino z drugimi žiti. Gojenje navadne ajde ima številne prednosti pred drugimi žiti, saj je precej nezahtevna za gojenje in bolje prilagojena na neugodne vremenske razmere.
Ajda ima številne koristne učinke na zdravje ljudi. Ajdova kaša in moka sta prepoznani kot hranljivi živili, tako zaradi količine in kakovosti beljakovin (vsebujejo večje število esencialnih aminokislino) kot tudi zaradi drugih sestavin, zlasti mineralov (cink) in antioksidantov, flavonoidov, kot sta rutin in kvercetin. Za razliko od žit, pri katerih je vsebnost lizina precej majhna, so beljakovine ajde zelo kakovostne, s primerno aminokislinsko sestavo glede na potrebe ljudi. V Sloveniji ima ajda več stoletno tradicijo v prehrani in predstavlja pomemben del kulinarične dediščine. Najbolj poznane jedi so ajdova kaša, ajdovi žganci in ajdov kruh z orehi. Obstaja pa tudi veliko lokalnih specialitet, kot so npr. kobariški in bovški ajdovi krapi.
Proso (psevdožito)
Proso (Panicum miliaceum) je psevdožito z drobnimi rumenimi, okroglimi semeni. Poleg pšenice in ječmena ima najstarejšo tradicijo gojenja, saj so ga začeli gojiti že približno 6000-7000 let pred našim štetjem v Aziji. V srednjem veku je bilo proso eden izmed glavnih virov ogljikovih hidratov v Evropi. Proso je enoletna rastlina in dobro uspeva tudi v suhem in vročem podnebju. V naši kulinariki, pa tudi drugod po Evropi, je kulinarično najbolj cenjen kot prosena kaša, najpogosteje se ga pripravlja na mleku, z dodatkom suhega sadja. Proso je vsestransko uporabno v kulinariki, zaradi njegovih ugodnih hranilnih lastnosti, ga je priporočljivo pogosto vključevati v prehrano. Lahko se uporablja za pripravo jedi z mesom in zelenjavo ter stročnicami, zaradi svoje drobne teksture pa je primeren tudi kot zakuha v juhah in enolončnicah. Proso vsebuje precej beljakovin, po sestavi podobnih tistim iz stročnic. Bogato je z manganom, bakrom, magnezijem, železom in fosforjem, med vitamini pa prevladujejo vitamini skupine B kompleksa.
Oves
Oves (Avena sativa) se je prvotno uporabljal za prehrano živali, šele kasneje so ga začeli uporabljati za prehrano ljudi. Dobro uspeva v hladnejših in vlažnih področjih. Pri nas je bilo gojenje ovsa v drugi polovici 19. stoletja precej razširjeno, predvsem zaradi velikega števila konj. Pri ovsenih kosmičih gre za valjani oves, kar pomeni, da ovseno zrno stisnejo in povaljajo, zaradi česar dobi značilno strukturo in obliko. Uporabljamo jih lahko v žitnih kašah, kuhane ali surove, mleti pa so zelo uporabni tudi za zgoščevanje juh in omak. V tej obliki lahko zamenjajo živila, ki jih sicer uporabljamo za zgoščevanje, kot so na primer smetana, moka ali škrob. Oves vsebuje beljakovine z visoko biološko vrednostjo, saj vsebuje veliko esencialnih aminokislin. V primerjavi z drugimi žiti vsebuje tudi precej maščob, še posebej nenasičenih, ki so v prehrani bolj zaželene. Podobno kot ječmen tudi oves vsebuje topne vlaknine beta-glukane, ki pomagajo pri zniževanju ravni holesterola v krvi, kar ugodno vpliva na zdravje srca in ožilja. Oves sicer ne vsebuje glutena, vsebuje pa glutenu podobno beljakovino avenin, ki lahko v redkih primerih bolnikom s celiakijo povzroča podobne težave kot gluten.
Koruza
Koruzo (Zea mays) so prvi gojili staroselci v Mehiki, v Evropo pa jo je prinesel Krištof Kolumb. Danes jo gojijo širom sveta in je na prvem mestu med poljščinami na svetu po proizvedenih tonah. V kulinarične namene se koruza uporablja v številnih oblikah. Poznamo koruzno moko, koruzni zdrob in polento, iz katere pripravljamo žgance, pokovko, priljubljeni pa so tudi koruzni kosmiči, narejeni iz koruznega zdroba. Zrnje koruze lahko kupimo tudi konzervirano in ga uporabljamo kot dodatek solatam in drugim jedem. Z vidika hranilne vrednosti ima koruza precej manj beljakovin in nekoliko več ogljikovih hidratov kot ostala žita, medtem ko vsebuje veliko prehranskih vlaknin. Prav zaradi visoke vsebnosti le-teh je lahko koruzna pokovka odličen zdrav prigrizek, seveda, če ni pečena na nezdravem olju in ne vsebuje preveč soli. Koruza vsebuje tudi precej antioksidantov, med njimi je najbolje zastopan karotenoid zeaksantin, ki koruzi daje tudi značilno rumeno barvo. Med vitamini tako kot pri drugih žitih prevladujejo vitamini skupine B, med njimi največ tiamina, niacina in vitamina B6, vsebuje pa tudi nekaj betakarotena oziroma vitamina A.
Rž
Rž (Secale cereale) izvira iz Azije, v Evropo pa so jo prinesli kot plevel, skupaj s pšenico in ječmenom. Rž je žito, ki dobro uspeva v krajih s hladnejšim podnebjem, največ se je pridela v severni in vzhodni Evropi ter v Rusiji. Rž vsebuje približno 10% beljakovin in malo maščob. Rž lahko prizadene bolezen rženega klasa, kjer gre za okužbo z glivo rženi rožiček (Claviceps purpurea), ki proizvaja alkaloid ergotamin. Danes ta okužba ni več problematična zaradi zagotavljanja varnosti pridelave in predelave živilskih izdelkov. Zanimiv je tudi križanec pšenice in rži, to je tritikala, ki nastane tako, da pšenico oprašijo s cvetnim prahom rži. Tritikalo gojijo predvsem v srednji in severni Evropi, je bolj odporna od rži, daje več pridelka in ima boljše pekovske lastnosti. Pri nas rž uporabljamo predvsem v obliki ržene moke, iz katere se peče kruh, kot zrnje pa je primerna tudi za proizvodnjo alkoholnih pijač, na primer viskija. Rženi kisel kruh je še posebej značilen za Koroško, Štajersko in Prekmurje.
Gomoljna zelenjava in njena vloga
Poleg žit so za uravnoteženo prehrano pomembne tudi gomoljne zelenjave. Namesto po manj zdravi hrani je priporočljivo poseči po krompirju in drugi gomoljni zelenjavi. V jedilnik je dobro vključiti tudi kozji ali ovčji sir, avokado, grah, rdečo peso in buče, ter jajčevce, ki so bogati s kalijem. V olupku jabolka, na primer, se skriva največ koristnih snovi, z vitaminom C, kalcijem, magnezijem in vlakninami vred, zato se ga priporoča uživati neolupljenega. Za zdrave prigrizke so primerni tudi olive, šparglji, redkvice, paradižniki in kumarice.
Prehranske smernice in zdravje
Strokovnjaki opozarjajo, da medtem ko naravna živila hranijo celice in "dajejo", jih umetna "jemljejo" in nas črpajo, saj so težko prebavljiva hrana. Moka je v prehrambeni industriji prisotna skoraj povsod in telesu jemlje dragocen kalcij in vitamin C ter ostala hranila, vendar pa testenine ne sestojijo samo iz bele moke, ampak obstajajo tudi zdrave vrste. Za optimalno funkcioniranje telo potrebuje tudi zadosti tekočine, mineralna voda je najboljša izbira in prvi pogoj, da lahko vlaknine, ki ste jih zaužili s prehrano, opravijo svoje delo v črevesju. Pri prehranjevanju je pomembno tudi, da se posvetimo grizenju hrane. Zelo pohvalno je, da se trudite za zdravo prehranjevanje, vendar je pomembno paziti, da se trud ne prevesi v pretirano obremenitev, ki vodi v nepotreben stres. Pri tem lahko pomaga redno gibanje.