Svež in suh fižol: pridelava, shranjevanje in uporaba

Fižol (Phaseolus vulgaris) sodi med najpomembnejše stročnice v vsakodnevni prehrani ljudi in je ena najstarejših ter najbolj priljubljenih vrtnin na slovenskih mizah. Po botanični klasifikaciji ga uvrščamo v družino metuljnic (Fabaceace), ki je ime dobila po značilni obliki venčnih listov, podobnih metulju. Ne glede na to, ali ga uporabljamo v enolončnicah, juhah, solatah ali kot prilogo, fižol ostaja osnovna sestavina številnih tradicionalnih jedi.

Zgodovina in razširjenost fižola

Navadni fižol izvira iz območja današnje Mehike, od koder se je razširil v Južno Ameriko. Divji predniki fižola so danes razširjeni od severne Mehike pa vse do severozahodne Argentine, pri čemer jih uvrščamo v tri glavne genske sklade: srednjeameriškega, andskega ter peru-ekvadorskega. Po odkritju Amerike se je v 16. stoletju razširil tudi na druge kontinente. Pridelava fižola v naših krajih ima dolgo zgodovino, saj se je k nam podobno kot v druge dežele starega sveta razširil kmalu po tem, ko so ga v 16. stoletju iz toplega dela Amerike prinesli v Evropo. V Slovenijo je fižol prišel sredi 16. stoletja, Slovenci pa smo ga začeli gojiti v 17. stoletju, kar je v Slavi vojvodine Kranjske v 17. stoletju zapisal že Valvasor.

Danes fižol ni več »meso ubogih«, temveč prehransko bogata rastlina, ki si zasluži svoje mesto tako v domači kot sodobni kulinariki. Pridelava fižola v Sloveniji, kot priča dr. Kristina Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), ima močno tradicijo gojenja, saj se je ohranilo veliko različnih populacij, k čemu sta pripomogli geografska razgibanost in močna samopreskrba kmečkih gospodarstev. Kljub temu intenzivne tržne pridelave, kakršna prevladuje po svetu, v Sloveniji nikoli nismo imeli.

Svetovna in evropska pridelava

• V letu 2023 je svetovna pridelava obsegala 28,5 milijonov ton fižola za zrnje. Največje pridelovalke fižola so Indija, Brazilija, Mjanmar in Tanzanija.
• V Evropi je pridelava nekoliko manjša, največje pridelovalke pa so Francija, Italija in Španija.
• Navadni fižol predstavlja pomemben del tradicionalne prehrane tudi v balkanskih državah.
• Svetovna pridelava stročjega fižola je v letu 2023 obsegala 23,5 milijonov ton. Največ ga pridelajo v Aziji (92 %), v Evropi pa približno 4 %. Največja svetovna pridelovalka stročjega fižola je Kitajska, sledijo ji Indonezija, Indija in Turčija, v Evropi pa Španija, Italija in Belgija.

Botanične značilnosti in raznolikost

Navadni fižol je najbolj razširjena enoletna rastlina, za katero je značilna velika morfološka raznolikost. Rastlina tvori glavno korenino s številnimi stranskimi koreninami, kjer poteka simbioza z nitrifikacijskimi bakterijami, kar je s prostim očesom vidno kot majhni gomoljčki (noduli) na koreninah. Listi so trodelni, srčasti, jajčasti, romboidni ali suličasti, barva pa svetlo do temno zelena. Cvetovi navadnega fižola izraščajo iz nodijev, so dolgi od 1 cm do 2,5 cm, dvospolni in posamični ali dvojni pri tleh, višje na viti pa so združeni v socvetje s 3 do 8 cvetovi. Barva cvetov je lahko bela, rumena, bledo rožnata, rdeča ali vijolična.

Plodovi in semena

Plod fižola je nitast ali brez nitni strok, dolg 10 do 30 cm, različnih oblik (od ravnih do rahlo ukrivljenih) in barv (rumen, zelen ali pisan). Navadno vsebuje 2 do 12 semen. Seme fižola je dolgo do 2 cm ter široko od 0,7 cm do 1,1 cm. Semena so lahko zelo raznolikih barv: bela, rumena, rožnata, temno rdeča, vijolična, siva, rjava, črna ali pisana.

Vrste fižola glede na rast in namen pridelave

Glede na rast stročji fižol, tako kot ostale vrste fižola, delimo na:

• Nizek fižol ali grmičast (Phaseolus vulgaris L. sp. vulgaris var. nanus (L.) Aschers)
• Srednje visok fižol (Phaseolus vulgaris L. sp. vulgaris var. intermedius)
• Visok fižol ali vzpenjav (Phaseolus vulgaris L. sp. vulgaris var. vulgaris)

Poleg navadnega fižola (Phaseolus vulgaris) poznamo tudi laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus), ki se z navadnim fižolom ne križa, ima bujnejšo rast, zavzema veliko prostora in ima veliko pisano zrnje. Je bolj odporen na ekstremno vreme, le za vznik potrebuje višje temperature. A medtem ko je navadni fižol samooprašni, potrebuje laški fižol za oprašitev nujno žuželke; sorte laškega fižola se med seboj zelo rade križajo.

V Sloveniji so se skozi stoletja pridelave razvile številne avtohtone populacije in sorte fižola, ki se ločijo glede na namen pridelave: za zrnje, stročji ali kombinirano, ter kot krma ali celo okrasna rastlina.

Nekatere znane avtohtone sorte:

• Nizke sorte: češnjevec, zorin, prepeličar tomačevski, topolovec, ribničan.
• Visoke sorte: ptujski maslenec, jabelski pisanec, lišček rdeči marmorirani, nežika, maslenec, semenarna 22 in klemen. Druge slovenske sorte, vpisane v sortno listo, so še: visoka sorta za stročje maslenec rani, stara sorta cipro, visoki fižol za zrnje z belim semenom kiro.

V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije hranijo kaljive vzorce več kot tisoč tradicionalnih tipov fižola, zbranih po vsej državi, po drugi strani pa je pri nas naprodaj le seme 12 uradno priznanih slovenskih sort. Tržna pridelava fižola v Sloveniji se ni razvila do te mere, da bi bile avtohtone sorte bolj zastopane na trgu. Na KIS so zastavili projekt žlahtnjenja domačih sort, ki bi bile odpornejše na sušo in nekatere bolezni. Če s fižolom še nimamo izkušenj, je priporočljivo vprašati soseda, katera sorta mu najbolje uspeva.

Prehranska vrednost in zdravilne lastnosti

Fižol uvrščamo med hranilno gosto in energijsko zmerno bogato živilo, ki je odličen rastlinski vir beljakovin, prehranskih vlaknin, vitaminov in mineralov. Približno polovico njegove energijske vrednosti predstavljajo ogljikovi hidrati, sledijo beljakovine, nato pa še zdrave maščobe.

Suh fižol (zrnje)

100g navadnega belega, suhega fižola vsebuje 221 kcal (925 kJ). Predstavlja odličen rastlinski vir beljakovin, ki so pomembne za rast in obnovo telesa. Poleg tega je fižol bogat vir prehranskih vlaknin, ki izboljšujejo prebavo, uravnavajo krvni sladkor in podaljšujejo občutek sitosti. Je tudi dober vir kompleksnih ogljikovih hidratov, ki telesu zagotavljajo energijo in se zaradi nizkega glikemičnega indeksa sproščajo postopoma. Vsebuje zelo malo maščob, večinoma nenasičenih, ter številne vitamine, predvsem iz skupine B, kot so vitamin B1, B6 in folna kislina, ki so pomembni za delovanje živčnega sistema. Z rednim uživanjem fižolovih jedi telo bogatimo s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem. Ker fižol vsebuje malo natrija in veliko kalija, učinkuje diuretično.

Stročji fižol

Stročji fižol ima nizko energijsko vrednost, saj 100g vsebuje le približno 31 kcal (130 kJ), kar je posledica predvsem visoke vsebnosti vode (91,8 %). Med suho snovjo prevladujejo prehranske vlaknine, hkrati pa predstavlja pomemben vir vitaminov in mineralov. Posebej izstopa vsebnost vitamina K, ki je pomemben za strjevanje krvi in zdravje kosti, ter vitamina C, ki krepi imunski sistem. Prav tako je dober vir vitaminov skupine B, vključno s folno kislino, ki je pomembna za nosečnice in razvoj plodu.

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g).

Zdravilni učinki

Fižol ni le hranljiv, ampak ima tudi številne zdravilne učinke. Redno uživanje fižola naj bi ugodno vplivalo na krvni tlak, sladkor v krvi, delovanje ledvic, kosti in mišice. Zaradi nizkega glikemičnega indeksa je primeren tudi za diabetike, saj pomaga pri uravnavanju krvnega sladkorja. V ljudskem zdravilstvu fižol poznamo kot pomoč pri revmi in težavah z mehurjem, stroki pa se pogosto uporabljajo tudi za pripravo čaja, ki deluje diuretično. Vsebuje tudi fitinsko kislino in saponine, ki imajo antioksidativne učinke.

Gojenje fižola

Za vzgojo fižola potrebujemo sončno lego, dobro odcedna tla in kakovostna semena. Fižol sodi na tretjo ali četrto poljino, torej na grede, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem (le nizkemu lahko dodamo malo domačega komposta). Fižola ne sejemo pred 1. majem, letos pa moramo biti še zlasti pozorni, da bo zemlja ogreta vsaj na 10 stopinj, ker bo drugače seme zgnilo ali pa bo rastlina oslabljena in dovzetna za bolezni. V normalnih vrtnih tleh bi moral dobro uspevati, začetnike spodbuja dr. Kristina Ugrinović.

Setev in saditev

Nizek fižol

• Najbolj zgodaj ga neposredno na grede sejemo konec aprila ali na začetku maja.
• Med vrstami naj bo 40 cm prostora (ali od 50 do 70 cm za bolj razrasle grmičke), v vrsti pa si semena sledijo na 10 cm.
• Na gredi širine 75 cm imamo dve vrsti, pri 100 cm široki pa tri vrste.
• Semena v zemljo posejemo okoli 2 cm globoko (v kompost malenkost globlje).
• Najlažje jih je posejati v 2 cm globoke jarke v celotni dolžini vrste. Jarke obilno zalijemo, semena posejemo, jarke zagrnemo in pohodimo ali potlačimo z grabljami.
• Nizki fižol lahko tudi v celoti vzgojimo iz sadik, ki jih negujemo v rastlinjaku ali zaščitenem prostoru na prostem. Kot sadika je fižol pripravljen že v 14 dneh po setvi.
• Pri nizkem stročjem fižolu je pogosta praksa večkratnega sejanja za pridelek v presledkih, tudi do 1. septembra.

Visok fižol

• Visok fižol sejemo šele po 10. maju. Visok fižol sejemo v kupčkih, tako da bo ob eni prekli od pet do osem rastlin.
• Za oporo potrebuje prekle ali žičnice.
• Nekatere visoke sorte (npr. maslencev) začnejo cveteti šele, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur, torej julija, in lahko prve stroke obiramo šele avgusta.

Nega in vzdrževanje

• Zalivanje: Fižol bo kalil, če setev dobro zalijemo. Veliko vode bo potreboval v času cvetenja; proti odpadanju cvetov v vročih dneh zlasti pri nizkem fižolu pomaga jutranje zalivanje, saj vlažna tla grmičke čez dan nekoliko ohladila. Ob sušnem vremenu zalivamo najmanj enkrat tedensko, da tla v celoti premočimo. Rastlina ne mara premočene zemlje.
• Gnojenje: Ker je metuljnica, s pomočjo bakterij na koreninah sam veže dušik iz zraka, s čimer obogati zemljo za naslednje posevke. Hlevskega gnoja ne uporabljamo, komposta lahko damo do 5 l/m². Fižol enkrat ogrnemo in populimo plevel, drugega večjega dela z njim nimamo.
• Zastirka: Ko odstranimo kopreno in se tla dobro segrejejo (začetek junija), je čas za poletno zastirko. Zastiramo z listjem ali s slamo.
• Zaščita pred pozebo: Do kalitve je lahko na gredi vrtna koprena, ki jo takoj po kalitvi odstranimo, da ga ne zavira v rasti. Če pa želimo, da so mlade rastline dlje časa zaščitene (in jim je topleje), kopreno napnemo preko vrtnih lokov. Kasnejših setev od konca maja ne pokrivamo s kopreno, saj so temperature že dovolj visoke in ni nevarnosti nočnih pozeb.
• Kombiniranje: V primeru ene (zgodnje) setve, ga na gredi kombiniramo s poletno solato, korenjem ali mlado čebulo. Ko zaključi s svojo rastjo (avgusta), lahko sledi setev motovilca. Dobri sosedje fižola so tudi koruza, buče, solata in redkvice.

Pobiranje in shranjevanje fižola

Skladiščenje fižola se razlikuje glede na vrsto pridelka: fižol v stročju, fižol v voščeni zrelosti ali suh fižol v zrnju.

Svež stročji fižol

• Stroke nizkega fižola začnemo pobirati v juniju. Nabiramo mlade in sveže stroke, ki še niso nitkasti, od velikosti 8 cm naprej.
• Ker obiramo večkrat in smo tako tudi z rastlino velikokrat v stiku, jo obiramo na dan za cvet ali pogojno na dan za plod. Stročji fižol obiramo sproti, kot se razvijajo stroki, s čimer pripomoremo k boljšemu razvoju novih.
• Na hladnem počakajo teden dni pri temperaturah od 4 do 6 ˚C in relativni vlagi 80 do 90 %.
• Stročji fižol izloča malo zorilnega plina (etilena), a je na etilen občutljiv, zato je priporočeno skladiščenje ločeno od drugih vrtnin in sadja, ki proizvajajo etilen (jabolka, borovnice, krompir, mlada čebula, paradižnik in grah).
• Za daljše shranjevanje je najbolj ustrezno konzerviranje (klasično s kisom v kozarce) ali blanširanje in zamrzovanje do enega leta.

Fižol v voščeni zrelosti

Fižol v voščeni zrelosti se pobira nedozorel, zaradi česa je veliko bolj občutljiv za skladiščenje. Zrnje v voščeni zrelosti skladiščimo pri temperaturi od 2 do 4˚C in relativni vlagi 90 % 2 do 3 dni.

Suh fižol (zrnje)

• Ko vzgajamo fižol za zrnje, strokov ne trgamo. Nabiramo že mlada zrna, ki so primerna za pobiranje, ko strok veni in se začenja rahlo sušiti.
• Glavni pridelek je večinoma suho zrnje. Takrat fižol čim dlje pustimo, da se stroki na rastlini osušijo. Ko suhega zrnja ne moremo več prebosti z nohtom, je primerno za pobiranje.
• Ko poberemo zadnji pridelek, nadzemni del porežemo (ne pulimo iz zemlje), da korenine ostanejo v tleh. Zaradi sposobnosti vezave dušika iz ozračja s pomočjo simbiotskih bakterij, prisotnih na koreninah, predstavljajo bogat vir dušika za vrtna tla in zelenjavo, ki bo prevzela gredo.
• Suhi fižol skladiščimo v suhem, hladnem in temnem prostoru, saj vlaga, toplota in svetloba pospešujejo njegovo kvarjenje. Shranjujemo ga v dobro zaprtih posodah, kot so stekleni kozarci, plastične ali kovinske posode, lahko pa tudi v platnenih vrečah, če je prostor suh.
• Pri skladiščenju ga moramo zaščititi tudi pred škodljivci, kar lahko dosežemo z nepropustnimi posodami ali kratkotrajnim zmrzovanjem pred shranjevanjem. Ob ustreznih pogojih lahko fižol hranimo več let, vendar se s časom podaljšuje čas kuhanja in nekoliko poslabšata okus ter hranilna vrednost.
• Zamrznjena zrna še vedno odlično kalijo, če jih bomo uporabili za seme naslednjo sezono.
• Sortnost semen ohranjamo tako, da na isti gredi sejemo oziroma cveti istočasno zgolj ena sorta.

Priprava fižola v kulinariki

Fižol je zelo vsestransko živilo, saj ga lahko uporabljamo v številnih jedeh. Pogosto se uporablja v enolončnicah in solatah, lahko pa je tudi glavna sestavina različnih jedi, kot so fižolovi namazi, fižolov pire ali rastlinski polpeti. Kuhanega lahko dodatno še spečemo ali pretlačimo, primeren pa je tudi za pripravo prilog. Surov stročji fižol vsebuje za človeka strupeno beljakovino fazin, ki se s toplotno obdelavo razgradi. Zato je fižol treba vedno kuhati, vsaj deset minut, saj je lahko premalo kuhan našemu organizmu še bolj neprijazen kot povsem surov.

Priprava suhega fižola

1. Namakanje: Predpriprava suhega fižola vključuje namakanje 8 do 12 ur (najbolje kar čez noč). S tem se skrajša čas kuhanja in zmanjša vsebnost lektinov, ki sicer povzročajo napenjanje.
2. Prvo kuhanje: Po namakanju vodo odlijemo in fižol kuhamo v sveži vodi. Ko zavre, po približno 10 do 15 minutah kuhanja, vodo ponovno odlijemo.
3. Drugo kuhanje: Zalijemo ga z vrelo vodo, v kateri ga nato počasi kuhamo. Solimo ga šele proti koncu kuhanja, saj sol upočasni mehčanje. Čas kuhanja fižola se lahko razlikuje in traja od 45 minut do 2 uri. Med kuhanjem se lahko pojavijo pene - te odstranimo z žlico. Dodamo lahko tudi lovorjev list ali majaron, ki izboljšata okus in prebavljivost.

Priprava stročjega fižola

Stročji fižol se pobira, ko so stroki še mladi in mehki. Pri pridelavi je pomembna izbira sort, namenjenih pridelavi stročjega fižola, saj te praviloma ne razvijejo niti. Kljub temu lahko na pojav nitavosti vplivajo tudi okoljske razmere, zato je pravočasno pobiranje strokov ključnega pomena. Pred uporabo stročji fižol preberemo in odstranimo poškodovane stroke, temeljito operemo in odrežemo konec, kjer je bil strok priraščen, medtem ko repke lahko 'ohranimo'. V kulinariki stročji fižol najpogosteje kuhamo ali dušimo ter uporabljamo kot prilogo, sestavni del enolončnic, juh in solat. Pripravimo ga lahko na različne načine, kuhanega, zabeljenega s česnom in peteršiljem, v solatah z drugimi vrstami zelenjave ali kot dodatek mesnim in vegetarijanskim jedem. Na oljčnem olju popražimo sesekljano čebulo. Dodamo narezan stročji fižol (surov ali zamrznjen), popražimo, solimo in zalijemo z vodo ali jušno osnovo. Kuhamo 10-15 minut. Dodamo čičeriko, prepolovljene paradižnike in po želji bulgur. Kuhamo še 10-12 minut, da se fižol in bulgur zmehčata. Po želji na koncu pokapamo z malo limone.

Bolezni in škodljivci fižola

Pri fižolu se lahko pojavijo različni izzivi, od bolezni do škodljivcev. Pomembno je preventivno delovanje in pravočasno prepoznavanje težav.

Bolezni fižola

Bolezni fižola povzročajo glive, bakterije ali celo fiziološke motnje. Smiselno jih je preprečevati že pred dežjem. Glavne bolezni, ki ogrožajo fižol, so fižolov ožig oziroma vdrta fižolova pegavost, fižolova rja, siva plesen in bela gniloba. Pogosteje se pojavljajo ob temperaturi pod 30 ⁰C in predvsem mokrem vremenu.

Vdrta fižolova pegavost (Colletotrichum lindemuthianum)

• Povzroča gliva, ki prezimuje v okuženem semenu ali na okuženih rastlinskih ostankih in lahko okužuje vse nadzemne dele rastlin.
• Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih v obliki majhnih temno rjavih do črnih peg.
• Na strokih se v vlažnem vremenu oblikujejo rjave pege z rdečkastim, rahlo dvignjenim robom, v sredini so razjede vdrte.
• Težave zmanjšujemo z uporabo zdravega semena, setvijo odpornih sort in ne pregosto saditvijo. Delno si lahko pomagamo s škropljenjem z nekaterimi fungicidi. Prizadetih posevkov fižola ne okopavamo ali v njih ne opravljamo drugih del v mokrem vremenu.

Bakterioza in bakterijska pegavost

• Bakterijska pegavost, ki jo povzroča bakterija Xanthomonas axonopodis pv. phaseoli, se kaže kot velike lise na listih, ki kmalu »pojedo« cel list. Rjave lise so vedno obrobljene z rumenim robom, list se posuši, listna masa pa poka.
• Mastne rjave pege na strokih in listih so pogostejše v zadnjih letih in kažejo na bakteriozo, proti kateri je na vrtu težko kaj narediti.
• Okužbe z bakterijami prepoznamo po svetlo zelenih nekrotičnih pegah na zgornji strani listov, na strokih se oblikujejo okrogle maščobne pege, ki prodrejo v strok, zrna pa so mastno rjavo pegasta.
• K zmanjševanju težav pripomoremo s setvijo neokuženega semena in izvajanjem širokega kolobarja. Nekoliko lahko razvoj bakterijskih bolezni zavremo z uporabo bakrenih pripravkov. Odstranjujemo in sežigamo obolele nadzemne dele rastlin.

Fižolova rja (Uromyces appendiculatus)

• Gliva okužuje liste, redkeje stebla in stroke. Na mladih rastlinicah pred cvetenjem opazimo belkaste pege, nato se na okuženem tkivu pojavijo rjavi prašnati kupčki in proti koncu rastne dobe črni prašnati kupčki.
• Spore kalijo na listju, ki je vlažno vsaj osem ur in je temperatura med 16 in 25 °C.
• Z rjo močno okuženo listje rumeni, odmira in se suši, posledično pa je nižji tudi pridelek. Ob hujši okužbi so lahko tudi stroki prekriti s sporami in so neužitni.
• Težave z rjami zmanjšujemo z ustrezno oskrbo posevkov z dušičnimi gnojili (pospešujejo dovzetnost fižola za rjo) ter s setvijo manj občutljivih sort. Oporo (koli, palice) je priporočljivo tudi razkužiti (2-% varekino).

Virusne bolezni

Občasno nas v posevkih presenetijo tudi rastline z različnimi mozaiki na listih, odmiranje vrhov, sušenje rastlin in podobno. Vzrok se lahko skriva v okužbi z različnimi virusi. Glavne prenašalke virusa so uši, zato se bolezni in tega škodljivca ubranimo tako, da sproti odstranjujemo napadene vršičke, ob močnejšem napadu pa vso rastlino. Poudariti velja, da rastlina, ki je bila napadena, v celoti ni primerna za semenitev.

Škodljivci fižola

Fižol je zanimiv tudi za številne žuželke in pršice, mlade rastline pa teknejo tudi polžem.

Fižolova muha (Delia platura)

• Kaleča semena nam lahko poškodujejo ličinke fižolove koreninske muhe. Seme uničijo ali pa so kalčki objedeni, kar lahko preprečimo s kopreno v mesecu maju.
• V hladnih in mokrih pomladih ter v tleh z veliko organske mase težave povzroča fižolova muha. Škodljivec prezimi v tleh kot buba. Samice odlagajo jajčeca v zgornji sloj tal v bližino semen, stebel, mladih rastlin ali ostankov odmrlih rastlin.
• Pomembna preventivna ukrepa sta dobra zadelava ostankov predhodnega posevka in organskih gnojil (opravljena mora biti temeljito in dovolj zgodaj) ter setev v času, ko so razmere za hiter vznik rastlin optimalne. V času kalitve rastlin rahljamo tla in odstranjujemo plevele.

Črne uši (Aphis fabae)

• Na listih se lahko pojavijo črne uši. Po poročilih vrtičkarjev za odganjanje uši pomaga sajenje šetraja med fižol. Napadene vršičke je treba sproti odstranjevati.
• Te se lahko uničijo z bio pripravkom na osnovi naravnega piretrina Bio Plantella Flora Kenyatox Verde.

Hrošček fižolar (Acanthoscelides obtectus)

• Je izredno težko opaziti. Njegove ličinke se prehranjujejo v notranjosti zrn, kar se pokaže kot drobne luknjice.
• Razvojni krog lahko prekinemo tako, da zrnje za kakih 10 dni damo v zamrzovalnik, da se iz morebitnih jajčec ne morejo razviti škodljivci.
• Hranimo fižol na hladnem in suhem, lahko tudi v vakuumsko zaprtih posodah v hladilniku. Optimalne razmere za razvoj škodljivca so pri temperaturi med 22-29 °C in vlažnosti zraka okrog 85 %.

Gosenice (npr. južna plodovrtka - Helicoverpa armigera)

• Lani se je v vročih dneh v večjem številu pojavila drobna gosenica južna plodovrtka, ki je napadla celo pelargonije, sicer pa jo v zadnjih letih pogosto najdemo na paradižniku.
• Proti njej in drugim gosenicam deluje pripravek na osnovi bacila (Bacillus thuringiensis), ki na druge organizme ne vpliva in nima karence.

Pršice (Tatranychus urticae)

• V suhem in vročem poletju se na spodnji strani fižolovih listov lahko pojavijo pršice; prvi znak so drobne svetle pike na listih, ki pozneje pobledijo in se sušijo, pod njimi pa je tanka pajčevina.

tags: #sveze #ruzen #fizol

• Varna živila med nosečnostjo
• Vsestranska uporaba belušne zelene
• recept za kremasto rižoto
• Različni recepti za piščančjo obaro s stročjim fižolom
• Kako izbrati pravo moko