Tistega aprila leta 1991 Marja ni bila umirjena, to je najmanj, kar bi lahko rekla. Večeri so bili omamno dišeči, sadno drevje je bilo v polnem cvetenju. V ozadju šumenja s ceste, ki je prodiralo v garderobo Filharmonije, so se obiskovalci drenjali, da oddajo svoje plašče.
Večer klavirskega recitala in osebna srečanja
Marja se je pogovarjala s prijateljem Duletom Hudetom. Dule je peljal svojo ženo Lidijo, ki je imela klavirski recital, v sobo za odrom in se nato vrnil. Lidija je želela biti zbrana, bila je živčna in napeta, čeprav je Marja še ni videla, da bi imela tremo. Dule je gledal Marjin temni obraz z gladko kožo, napeto na izrazite ličnice, modre velike oči pod lokom temnih obrvi in košate črne lase. Marja je bila v modri dolgi obleki z globokim dekoltejem.
Marjine osebne dileme in Duletova opažanja
“Zdiš se mi neznansko zadovoljna,” je rekel Dule Marji. “Inženirja sva,” je odgovorila Marja. “Nekaj izžarevaš. Nekaj seksualno vročega. Čutna si postala,” je nadaljeval Dule. “Prvič si nekaj pred štiridesetim letom, ko so ženske najbolj aktivne in zahtevne. Drugič pa je tvoj mož Rudi izbral najneprimernejši čas pomladi za svoj nadzorni obisk gradbišč v Indiji. Uganil je kot vedno.” Marja ni vedela, kje Dule pobira to svojo jasnovidnost. “Res je neprijetno. Ne samo zaradi mene, saj veš, da sem šele štiri leta poročena in zato, kot se ti izražaš, še bolj zahtevna, ampak zato, ker so v zraku veliki pretresi. Bolje bi bilo, če bi ostal doma.” Dule je odgovoril: “Pri zahtevnosti ti ne morem pomagati. Ti pa veš, da ti nisem nevaren.” Marja mu je pripomnila: “Dule, včasih si zelo sarkastičen.”
Srečanja v garderobi
Dule je vzdihnil. K Duletu in Marji se je nato približala mlajša ženska. “Ne skrbi zanjo! Vedno je popolna! Vidim, da si živčen ti. Nisi tako brezskrben, kot se delaš. O, dober večer,” je Marja dejala, ko se je obrnila k mlajši ženski s kratkimi lasmi. “Dule, naj ti predstavim gospo Setnik in njeno hčerko Leo.” S Setnikovo je bila čedna mlajša ženska, ki jo je Marja predstavila kot svojo sestro Deso. Imela je prikupen, vesel okrogel obraz z zardelimi lici. Desa se je obrnila koketno k Duletu in se zasmejala. “Prijetno bi se bilo pogovarjati z vami.” Dule ji je vljudno pokimal. Ni mu bilo za takšne igrice, spomnil se je govoric o Desi, ki mu jih je povedal Bezlaj, da ima rada mlade fante. Mož se je ločil. “Kako si, Lea?” jo je vprašala Marja. “Se spet odpravljaš v hribe? Dule, športnica je, atletinja in odlična tenisačica.” Lea se je zasmejala Marji in rekla: “Pretiravate! Vam se pa res ni treba poniževati!” “Njena mama je tudi vedno sama.” “Aha.” “Kje pa!” Dule jo je pozorneje pogledal. “Šele zdaj sem razumel ime. Potem mi je jasno, da ga redko vidite, gospa.” Setnikova ga je nenadoma z zanimanjem pogledala, tudi hči se je zazrla vanj. Dule se je zasukal, kajti Marjin obraz je izražal ljubeznivost in radost, ko je nekoga za njim pozdravila. “To je polkovnik Kvas.” Marja je stisnila Setnikovi laket. Setnikova ni niti trenila, Dule je pomislil, da je dobro varnostno vzgojena. Marja je dodala: “Spomladi me je pobral na cesti, ko sem padla z avtobusa.” “Takrat?” so se vsi čudili.
Recital in politična ozadja
Medtem so se začeli pomikati v dvorano. Marja je Duletu šepnila na uho: “Je pa nenavadno lep moški. Okus imaš. Vendar tu piše: Ne dotikaj se!” Nasmehnila se mu je. Lidija je prišla na oder v dolgi zlati obleki in s košatimi lasmi. Bila je drobna in vitka, v roki je držala robec, ko se je priklanjala. Dvorana je bila polna.
Odmevi političnih sprememb
V bližini je Marja zagledala arhitekta Dragota Isteniča z njegovo ženo Mihaelo v beli obleki, vitko in bledo z velikimi očmi. Pogosto ga je srečala, bil je pogonski motor novega režima po padcu partije in je bil odgovoren za njegovo varnost. Bližala se je obletnica konca partijskega režima, uvedli so novi denar, tolar, in postavili na noge svojo vojsko. Spodrezali so odtekanje bogastva in davkov v Beograd ter se pripravljali na uvedbo carin proti južnim republikam.
Marjina hrepenenja in življenjske poti
Lidija je odigrala prvo točko, težko Schubertovo sonato. Marja je ploskala avtomatično, njene misli so plavale sem in tja, nihče je ni silil v pogovor. Rudija je strahovito pogrešala, to je bila prava beseda. Z njim je živela intenzivno, nikoli se ni naveličala pogovorov in ljubljenja. Manjkal ji je prav zdaj, ko je bila tako delavna na fakulteti in je pisala novo knjigo o sociologiji ekonomike, področje, ki ga je ona odprla in ki je zahtevalo pestra znanja vrste ved. Po zmagi demokratične opozicije nad partijo, proti kateri se je bojevala v društvih pod Dragotovim vodenjem, se ni več spuščala v politiko. Hoteli so jo za ministrico, pa je odklonila, ker bi bila preveč zdoma. Moževa sinova iz prejšnjega zakona z Ano, ki je umrla za rakom pred šestimi leti, sta bila že odrasla, zato je bila lahko z Rudijem več skupaj. Jernej je študiral računalništvo, Damijan pa filozofijo.
Prijateljstva in karakterji
Lidija in njen mož Dule Hude sta bila Marjina prijatelja že desetletja. Duleta so kot direktorja razvoja v industriji partijci hoteli uničiti, pa se jim ni posrečilo; naprtili so si oporečnika in spravili podjetje do propada. Zdaj je bil direktor lastnega inženirskega biroja. Njegov sin Miha je študiral farmacijo. Marja se je morala smehljati ob misli na Lidijo, živahno žensko z lepim obrazom, ki je bila zvesta Duletu in neverjetno delavna. Med vsemi znanci je bila Marja najmlajša, še štirideset let ni imela. Kljub temu so jo znanci cenili kot najbolj razsodno in uvidevno, kot moralno oporo v težavah. Hodili so k njej po pomoč, nasvet ali tolažbo. Rudijeve pokojne žene Ane seveda ni nikoli dosegla, ne po lepoti ne po blagosti, mirnosti in karizmatičnosti, ki jo je dokazovala vedno znova. Marjina zaljubljenost v njenega moža je ni motila. Vse to je bila celota. Glavno je bilo za njo, da ji je bil Rudi zvest. In to je res bil. Do zadnjega.
Drago Istenič in preteklost
Marja je mislila na Dragota, ki je sedel za njo. Z njim sta skupaj izvedla nekaj diverzij proti partiji. Dvignila sta inteligenco v upor. Pri rušenju Duletovih obtožb sta potegnila vrsto potez, za katere ni nihče zvedel. Drago je imel arhitekturni biro, ki je pa imel zdaj precej manj dela, ker zaradi svojega mesta na čelu varnostne službe ni imel časa za zbiranje naročil. Bila sta velika prijatelja, razumela sta vse nagibe in čustva drug drugega. Vendar nista nikoli prestopila meje prijateljstva.
Odmor in nova srečanja
V odmoru sta k njim prišla tudi Mitja in njegova žena Mara. Mitja in Dule sta se pikala kot vedno, vendar ne več kot to. Mitja je bil priljubljen kot pisatelj in predavatelj, zlasti med ženskami. V njegovo moralo je Marja dvomila, zlasti zato, ker je bil oportunist kot urednik pri partijski oblasti. Ni se ji zdel značajen. Zdaj je bil navdušen demokrat. Marji se je razsvetlil obraz, ko je zagledala Ireno, njeno in Lidijino prijateljico, in njenega moža Lovrota. Irena je bila prej poročena z Mitjem, vendar ta ni bil zmožen negovati zakona, kakršnega si je želela Irena, ki je bila vanj zaljubljena od otroških let. Bil je neumoren ženskar. Marja je poljubila Ireno in se smehljala Lovrotu, ki je bil vedno prisrčen in navihan, pa vedno razkuštran. Večkrat se je spogledala s Kvasom in mu vrnila nasmeh. Stal je pri pultu s pijačo, srebal vino in govoril s sivolaso žensko v črnem. Vedela je, da je to njegova mati.
Marjino srečanje s Kvasom: Preteklost in sedanjost
Vrnili so se v dvorano. Lidija je začela Debussijevo sonato. Luči so ugasnile in videti je bilo samo Lidijo in njene roke, ki so tipale tipke, kot bi bile iz zraka. Marja si je neštetokrat v mislih obnavljala dogodek. Luže. Spolzek led. Zavedla se je šele, ko je omahnila z avtobusa in padla v lužo. Nad njo se je sklanjal obraz moškega, ki je imel jeklenosive oči. Zvila si je oba gležnja. Plašč in krilo sta bila premočena. Dvignil jo je in podpiral, od bolečin je zastokala in nato jo je meni nič tebi nič nesel do doma. “Nesreča… Smola… Pelji naju v dnevno sobo…” je rekel moški. “Prinesi povoje!” Položil jo je na kavč in ji pomagal odpeti razmočeno obleko. “Daj, prinesi suhe stvari, spodnje hlačke, nogavice, kombinežo, krilo, pulover. Pa hitro! Pomagaj ji, da se preobleče. Jaz bom v predsobi.” Nato ji je povil povoj okrog gležnjev in dal Jerneju navodila, kako naj oblaga povoj z ledom v polivinilni vrečici.
Skrivnostni polkovnik Kvas
Marja si je opomogla. Počesala se je in mu gledala pod spretne roke. Njegov obraz je bil nekaj posebnega, imel je močne lase, porezane na kratko, dolge zalisce in odločno brado z jamico na sredini. Oči je imel jekleno sive. Redko se je nasmehnil. “Hitro boste spet dobri, gospa!” Zazdelo se ji je, da ji je pomežiknil. Zahvalila se mu je. Bil je skoraj za glavo višji od nje. Moral je biti zelo močan, da jo je odnesel v prvo nadstropje. Naslednji dan se je spet oglasil. Pogledal je nogo, pohvalil Jerneja, ki je stal poleg, in ji gledal v oči. Jernej ga je opazoval sovražno in nezaupljivo, vendar se Kvas ni menil zanj, pripovedoval je o sebi in svojih opažanjih v kulturi in znanosti, tako da se je Jernej pomirjen odstranil. Povedal ji je, da je študiral psihologijo in sociologijo, kar je zelo zanimiva kombinacija, zlasti za naš čas. Napisal je knjigo o psihologiji vpliva na množice in psihologijo bojevanja. O tem je predaval nekaj let na vojni akademiji. Zdaj je bil v službi tu v Ljubljani, na komandi korpusa. Živel pa je pri materi tu v nasprotni hiši. Njegov oče je bil profesor in je že davno umrl. Ko je pripovedoval, mu je opazovala obraz z zarezami ob nosu, ozki izbočeni nos in poudarjeno brado jamico na sredini, kar ga je delalo trmastega in ponosnega. Pravila mu je o sebi. Včasih se je zamaknila v svoje misli ali se smejala. Enkrat ji je rekel: “Tako lep nasmeh imate, takrat ste mnogo mlajši.” Ugajal ji je.
Marjina prebujenost in sinova sumničavost
Do zdaj je bilo v njenem življenju veliko moških, prijetnih in zapeljivih, in veliko strasti je užila. Vendar o tem ni razmišljala. Ostali so nekje v preteklosti. Bili so kot figure v megli, s katerimi je morala razpravljati, tehtati njihove nakane in ostati od njih neodvisna. Ta Kvas ji je bil prijeten. “Pozabi…! Na ta način ne morem misliti o njem, poročena sem, Rudija imam rada in ne smem sanjariti,” si je rekla. Ko je ležala, je lahko sanjarila o sebi in o njem. Že dolgo ni imela takšnih misli. Bil je visok in zravnan in bil je nežen. Videla se je v njegovih rokah. Ustnice je imel izrazite in rožnate. Vedela je, kaj je to v njej, da se tako odpira. Bila je telesno prebujena. Čuti so bili pripravljeni na sprejemanje dražljajev. Privadila se je na vsakodnevno ljubljenje. Bila je v cvetu let, ko so hormoni najbolj dejavni. Tako je brala in to čutila v sebi. Leta blizu štiridesetim so za žensko najlepša. Zdaj je zapravljala dragoceni čas brez moža. “Kaj le hodi ta oficir k nam!” je rentačil Damijan. Spomnila se je, da sta se prav tako odzvala na vsakega, ki se ji je približal takrat, ko je njuna mati Ana umrla in je Rudi odšel od žalosti v Indijo na terensko montažo za eno leto, ona ju je pa vzela k sebi, ker je tako obljubila Ani, in postali so trojka, ki so jo začudeno gledali na tenisu in na plavanju v bazenu. Veliko moških ji je tedaj dvorilo. Takrat je prekinila vse svoje ljubezenske zveze z Vanetom, s katerim sta bila v nenadni sli povezana več kot leto. In odvrgla je vse moške, ki si jih je privoščila vmes od petka do petka. Petek je bil njen dan z Vanetom, ko sta se prepletla v izbruhu sle, dokler nista obnemogla. Ta spomin je potiskala v podzavest. Nihče ni vedel ničesar o njej. Ko je Kvas odvil povoj, ji je masiral mišico na nogi do kolena. To je bil občutek, ki jo je begal in hkrati zabaval. “Kako pa vi to veste?” je vprašal Jernej trdo. Kvas je odgovoril: “Dve leti sem študiral medicino.” Opoldne je Jernej rekel: “Ga vidiš? Zdaj je vedno v civilu. Vsi oficirji so na cesti v civilu. Armija se nas boji kot vrag! Boš videla, še koga bomo pretepli. Tega Kvasa najprej!” je dodal zagrizeno. Marjo je zelo motilo, da je najbrže v protiobveščevalni službi, v KOSu, kar je pomenilo nevarnost. Ni si marala priznati, da jo to odbija in da se zato zadržuje. O politiki ni nikoli govoril. Ko je shodila, sta se večkrat peljala z avtobusom skupaj. Vedno je bil vesel srečanja, namuznil se ji je in nato sta se pogovarjala. Rada bi ga vprašala tudi kaj bolj osebnega, hrepenela je po tesnejšem stiku, vendar se je zadrževala, ker se ga je bala. “Česa se bojim?” se je spraševala. Da ji bo postal preveč ljub, ali zato ker je sovražnik? Spraševala se je, če se ji vidi na obrazu veselje, da ga vidi, hkrati pa odpor, ker ga odklanja. On je bil nasprotno vedno prijazen, smehljal se ji je, da so se mu gubice od oči širile na lica, in ji gledal v oči.
Skrivnostni obisk in razkritja
To se je spremenilo, ko jo je poklical arhitekt Drago in jo vprašal, če lahko pri njej sprejme na razgovor nekoga, ki hoče ostati tajen. Njeno stanovanje da je najmanj sumljivo. Prišel je zvečer ob enajstih. Bila ga je vesela, saj nista govorila že od njunih snidenj pred časom. Ni ga spraševala, kaj zdaj počne, ker je vedela za njegovo delovanje, saj sta izpeljala nekaj skupnih disidentskih akcij. Zdaj je vodil vse varnostno-obveščevalne niti nove slovenske demokratične vlade. Malo pred polnočjo je pozvonil Dragotov gost. Presenečena je spoznala Kvasa pod temno kapo s senčnikom, poveznjeno do oči. Nasmehnil se ji je. Peljala ga je v moževo delovno sobo k Dragotu in ju pustila sama. Jernej in Damijan sta gledala skozi vrata, Marja si je pritisnila prst na usta in ju potisnila nazaj v sobo. Po nekaj minutah je Kvas odšel. “Ga poznaš?” je vprašal Jernej začudeno. Drago je odgovoril: “Za nas dela. Se spomniš, ko sem te predlani opozoril, da se pripravi, če bi se morala skriti? Bila si na njihovem spisku za koncentracijsko taborišče. On nam ga je dal. Petsto nas je bilo na njem. Molči o vsem!” Fanta sta ga zdaj prijazneje gledala, Marja se je oddahnila, ne da bi vedela, zakaj. Ni si hotela priznati.
Po koncertu: Skupno druženje in pomisleki
Po koncertu so počakali Lidijo v veži. Skupaj so šli k Marji domov. Lidija je bila v hlačah in puliju, preoblekla se je že za odrom. Oči so ji žarele, bila je zadovoljna sama s sabo. “Bila si odlična, draga moja!” je Marja dejala. Marja jim je natakala konjak v kozarce. “Ne sekiraj se, če te bo Mihelčič v kritiki raztrgal! Glavno je, kar sama čutiš.” “Daj! Neznansko sem zaspan. Debussy je bil nalašč za sanjarjenje.” “Oprosti, žena, pa ne zaradi tvoje glasbe!” “Zadnje čase je tako malo ponoči doma,” je rekla Lidija. “To mi ni všeč! Nič bolje se mi ne godi kot tebi, Marja!” Marja se ji je nasmehnila. “No, to je pa velika razlika, ali ne? Vsaj potiplje te lahko!” Dule se je prešerno nasmejal. Setnikova je srebala iz kozarca. “Poglej gospo Tino!” je rekel Dule. “Kdaj je njen mož doma?” “Hudi časi bodo, prav imate.” “Ne pretiravaj!” Irena se mu je nasmehnila. “Kako močni?” “Dule že ve.” Marja je natakala Tini sok v kozarec. “Brez orožja si kot David s fračo. Ali misliš, da bomo?” Marja je stala pred Duletom s steklenico v rokah. “Še nismo! Pa bomo! V kratkem, ker časa sploh več nimamo.” “Kaj bo takrat?” Lidija je pogledala okrog sebe. “Ti živiš v svetu glasbe, pa se ti še sanja ne o vsem, kar se pripravlja. Saj te ne obtožujem, Lidija. Vsak živi v svojem svetu.” “Vse bo v redu!” Nekaj čvrstega je bilo v glasu Setnikove. “No, zdaj sta pa prišla,” je Marja vzkliknila, ko sta vstopila Jernej in Damijan. “Super! Zakaj mi nisi rekla, da bi šla rada z nama?” je vzkliknil Damijan. Lidija je zlezla k možu v posteljo in se stegnila kraj njega, roke si je prekrižala pod glavo in zaprla oči. “Napetost je popustila. Poznam to!” Obraz se je Lidiji raztegnil v smehljaj, stegnila je roke in se privila k možu. “Pa še res je!” je vzdihnila in ga poljubila.