Stročji fižol (lat. Phaseolus vulgaris) je enoletna rastlina iz družine metuljnic (Fabaceae), ki jo sestavlja približno 19.500 vrst. Med najbolj znane metuljnice spadajo grah, fižol, bob, leča, čičerika, arašidi, robinija, rožičevec, soja ter celo detelja in triplat. Izvira iz Južne Amerike, danes pa so glavne pridelovalke stročjega fižola Kitajska, Turčija, Indonezija, Belgija, Italija in Španija.
Stročji fižol je priljubljena poletna različica, ki jo uživamo skupaj s strokom, ko so stroki še mladi in mehki. Semena stročjega fižola lahko uporabljamo sveža ali suha in so lahko različnih barv, kot so vijolična, zelena in rumena. V nasprotju s fižolom za zrnje se stročji fižol pobira, ko so stroki še mladi in mehki.
Značilnosti in rast stročjega fižola
Stročji fižol je enoletna rastlina, ki ne prenaša temperatur pod 9°C, pri okoli -1°C pa lahko zmrzne. Za uspešno rast potrebuje temperature od 16 do 30°C. Rastlina ima slabo razvito glavno korenino v primerjavi s stranskimi koreninami, na katerih se oblikujejo majhni gomoljčki (noduli) z nitrifikacijskimi bakterijami. Listi so trodelni, različnih oblik (srčasti, jajčasti, romboidni ali suličasti) in barv (svetlo do temno zelena, lahko tudi vijoličasta). Listi so užitni in bogati z vitaminom A, cinkom in železom. Cvetovi so dvospolni, bele, rumene, bledo rožnate, rdeče ali vijolične barve. Plod je strok, ki se razlikuje po obliki, velikosti in barvi (rumen, zelen ali pisan) ter prerezu (okrogel, ploščat ali ploščato okrogel). Glede na rast stročji fižol delimo na nizek ali grmičast, srednje visok in visok ali vzpenjav. Visoki fižol lahko v višino zraste do 2 metra in potrebuje oporo.
Stročji fižol ima nizko energijsko vrednost, saj 100 g vsebuje le približno 31 kcal (130 kJ), predvsem zaradi visoke vsebnosti vode (91,8 %). Med suho snovjo prevladujejo prehranske vlaknine, hkrati pa predstavlja pomemben vir vitaminov in mineralov, še posebej vitamina K in C ter vitaminov skupine B (vključno s folno kislino).
Vrste stročjega fižola
Raznolikost fižola v svetu vrtnarjenja je izjemna. Poleg splošne delitve na nizek in visok fižol, poznamo še več specifičnih vrst stročjega fižola:
-
Zeleni stročji fižol
Je najpogostejša vrsta pokončnega stročjega fižola, ki ga gojimo pri nas. Daje pridelek vse poletje in jesen do pojava prve pozebe. Najbolje prenaša temperature med 15-30°C in je občutljiv na vlago, še posebej med cvetenjem, ko lahko prevelika količina vode zmanjša število cvetov. Sadimo ga v dobro odcedna tla z zadostno količino organske snovi, najbolje v peščeno ilovnatih tleh.
-
Francoski stročji fižol (Haricots Verts)
Čeprav je na videz precej podoben zelenemu stročjemu fižolu, je francoski stročji fižol manjši in ima mehkejšo teksturo. Semena v stroku so komaj opazna. Je grmičasta vrsta, ki zraste 45-75 cm visoko, obrodi manj plodov na rastlino, ki zorijo dlje časa. Ne zahteva obrezovanja, zadošča, da ga zberemo v majhen snop, da plodovi niso na tleh. Sejemo ga na medsebojni razdalji 10 cm, medvrstni razdalji 20-30 cm in pri optimalni temperaturi nad 15°C.
-
Italijanski stročji fižol (Romano)
Poznan tudi kot Romano stročji fižol, je ploščatega videza. Sadimo ga na medsebojni razdalji 7 cm, vrste pa naj bodo oddaljene 50-90 cm. Idealen čas za sajenje je pri temperaturi 24-26°C in na globini približno 2,5 cm. Vzkali v 7-10 dneh, v hladnem vremenu tudi dlje. Prvi pridelek lahko pričakujemo v 50-70 dneh. Pri zalivanju se izogibajte škropljenju po listih, saj lahko zadrževanje vode povzroči pojav bolezni.
-
Dolgi stročji fižol ali špargljev fižol
Izvira iz Kitajske in je lahko dolg okoli 45 cm. Uspeva na sončni legi, sadimo pa ga na suha in peščena tla s pH vrednostjo 6,0-7,5 in pri temperaturi 15°C. Sadimo ga na medsebojni razdalji 7 cm, med vrstami pa naj bo razdalja 60 cm. Sadimo ga lahko vsaka 2 tedna od pomladi do jeseni, vrsta pa je precej odporna na sušo. Čas kalitve je 10-14 dni, prvi pridelek pa čez približno 80 dni.
-
Vijolični stročji fižol
S kuhanjem izgubi barvo, saj je zeleni strok le prekrit z vijolično barvo, pod lupino pa je hrustljavo meso. Za vijolično barvo je odgovoren rastlinski pigment antocian. Sezona je v poletnem obdobju, uspeva pa na območjih z zmernim podnebjem. Vrsta je občutljiva na mraz, najbolj znani sorti sta Royalty Purple in Royal Burgundy. Z nabiranjem začnemo, ko doseže dolžino približno 12 cm in debelino svinčnika. Obrezovanje rastline ni potrebno, dovolj je, da odstranimo rumene liste.
-
Gladki oziroma voščeni stročji fižol
Najbolje uspeva na sončni legi, sadimo pa ga spomladi po zadnji pozebi in je rumene barve. Semena posejemo v dobro odcedno in toplo zemljo. Za zvišanje temperature tal pred sajenjem uporabimo črno plastiko. Medsebojna razdalja med dvema semenoma mora biti 10-20 cm, globina sajenja pa 2,5 cm. Običajno začne kaliti v 2 tednih, za popolno zrelost pa potrebuje 50-60 dni. Zraste v višino 5-10 cm, nato pa ga zastremo s posušeno travo ali slamo, da preprečimo pojav plevela. Lahko namestimo tudi majhne palice, po katerih bo strok lahko plezal.
Sajenje in vzgoja stročjega fižola
Sajenje fižola je ključen korak k uspešni vzgoji te čudovite rastline. Optimalen čas za sajenje fižola je odvisen od podnebnih razmer v regiji, vendar splošno pravilo velja, da se fižol sadi, ko so temperature tal dosegle približno 10°C.
Priprava tal
Stročji fižol zahteva sajenje v dobro odcedna in vlažna tla s pH vrednostjo v območju 6,0-6,8, idealno med 6,0-6,2. Najbolje uspeva v peščenih in muljastih ilovnatih tleh, sajenje v glinena tla pa povzroča gnitje korenin in odpadanje cvetov. Pred sajenjem zemljo pognojimo s hlevskim gnojem ali kompostom. Priporočljivo je odstraniti ves plevel, da preprečimo črpanje hranilnih snovi iz tal in poškodbe plitkega koreninskega sistema.
Gnojenje je priporočljivo pred sajenjem, v že pripravljene gredice dodamo gnojilo ali kompost približno 2 tedna prej. Uporabimo gnojilo, ki ne vsebuje velikega deleža dušika (npr. 10-10-10 ali 10-20-10 v sloju 7-10 cm), saj stročji fižol veže dušik v tleh. Po sajenju dodatno gnojenje običajno ni potrebno, saj fižol na koreninah razvije bakterije, ki vežejo dušik iz zraka.
Čas in način setve
Semena fižola posejemo po prvi spomladanski pozebi, ko je temperatura vsaj 9°C (za nizki fižol 8°C, za visoki še več). V severnih regijah se priporoča setev konec aprila ali v začetku maja, možno je tudi v juniju. V južnih regijah je setev lahko že prej. Posadimo ga 2-3 tedne po zadnji pozebi. Semena pred sajenjem namočimo v mlačno vodo za 12 ur, da pospešimo kalitev.
Stročji fižol sejemo neposredno v tla na globini 2,5 cm, saj je koreninski sistem precej plitek. Medsebojna razdalja med dvema sadikama pri sajenju na prosto ne sme biti manjša od 10 cm. Medvrstna razdalja naj bo 45-60 cm. Za nizke sorte je priporočljiva razdalja 25-50 cm med rastlinami in 30-50 cm med vrstami. Visok fižol se običajno seje v kupčke po pet semen ali posamezno 15 cm narazen ob opori.
Sajenje v posode: Posoda naj bo globoka približno 15-20 cm z veliko drenažnimi luknjami. Najbolje je uporabiti biološko razgradljive posode ali lesene sode. V 25 cm široke in globoke posode je možno posejati več semen, medsebojna razdalja pa naj bo približno 10 cm. V posodo je potrebno položiti plast perlita ali vermikulita, nato pa jo napolnimo z organsko zemljo. Posodo postavimo na sončno mesto, zaščiteno pred vetrom.
Če želimo zagotoviti večkratne pridelke, sadimo fižol v več manjših intervalih skozi sezono, vsaka 2 tedna od pomladi do jeseni.
Lokacija in sončna svetloba
Fižol najbolje uspeva na prisojni legi, kjer bo 6-8 ur izpostavljen sončni svetlobi. Potrebuje mesta z neposredno sončno svetlobo in temperaturo okoli 20°C. Sajenje na senčno mesto ni priporočljivo, ker zmanjša kalitev in pridelek. Rastlino posadimo na mesto, kjer bo zaščitena pred neposrednimi sunki vetra.
Zalivanje in vzdrževanje
Stročji fižol je potrebno redno zalivati, približno 5 cm na teden. Prekomerno zalivanje lahko povzroči gnitje korenin in propadanje rastline. Poleti ga zalivamo intenzivneje, priporočljivo v zgodnjih jutranjih ali poznih večernih urah izključno na dnu rastline, nikoli po listih. Priporočljiva je zastirka za vrt, ki pomaga ohranjati vlago v tleh. Poleti je običajno čas za neprekinjeno nabiranje fižola. Ko rastline fižola dosežejo višino 30 cm, stebla osipamo na prib. 15 cm višine. Redčenje rastlin na razdaljo 10-15 cm omogoča razrast in kroženje zraka, kar zmanjšuje možnost bolezni. Odstranjujemo rumene in poškodovane liste.
Družba na vrtu: dobri in slabi sosedje
Stročji fižol je izjemno enostavno kombinirati z drugimi vrstami, tako trajnicami (rožmarin) kot enoletnicami (ognjič, kapucinka, koruza, kumare, jajčevci in krompir). Te vrste so prilagojene zmernemu podnebju in varujejo stročji fižol pred škodljivci ter ustvarjajo senco. Med dobre sosede fižola spadajo: koruza, bučnice, solata, radič, kapusnice in krompir.
Obstajajo pa tudi vrste, katerih sajenje v bližini ni priporočljivo, saj lahko onemogočijo rast in razvoj stročjega fižola, še posebej tiste z globljim koreninskim sistemom, kot so rdeča pesa, različne vrste čebule, paprika in sončnice. Slabi sosedje so: grah, bob, česen, čebula in por.
Stročjega fižola ni priporočljivo gojiti na istem mestu vsaj 3 leta, da se zemlja lahko obnovi.
Bolezni in škodljivci stročjega fižola
Pri vzgoji stročjega fižola se soočamo z različnimi izzivi, vključno s škodljivci in boleznimi.
Škodljivci
- Polži: Pogosto se pojavljajo v vlažnih pogojih, hranijo se z listi in stebli ter puščajo sledove sluzi. Za zaščito lahko uporabite sredstvo Polži STOP.
- Črne listne uši: Majhne žuželke, ki se hranijo z rastlinskim sokom, kar lahko povzroči rumenenje, zvijanje in odpadanje listov. Odpravite jih z naravnim sredstvom Škodljivci STOP.
- Fižolar: Hud škodljivec fižola, tako v shrambi kot na vrtu. Zamrzovanje fižola pomaga preprečiti njegovo pojavljanje.
Bolezni
- Pepelasta plesen (pepelovka): Povzroča jo glivica Erysiphe polygon. Na zgornji površini listov se pojavijo bele lise, ki se širijo na druge dele rastline, listi pa se zvijajo.
- Mastna fižolova pegavost: Povzroča rjave ali črne lise na listih, kar lahko privede do propadanja rastlin.
- Fižolova rja: Pojavijo se rdečkasto rjavi madeži na listih, ki oslabijo rastline in zmanjšajo pridelek. Pogosto se pojavi na fižolu, posejanem s koruzo, ali ko mlade rastline rastejo v vlažni zemlji.
- Bela plesen: Pojavlja se kot bela plast na listih, steblih in strokih, kar lahko povzroči propadanje rastlin in zmanjša kakovost.
- Bakterijska plesen: Povzroča rjave lise na listih, gnitje korenin in plodov.
Za preprečevanje in zaščito rastlin pred boleznimi lahko uporabite sredstvo Bolezni STOP, ki ima preventivni in dolgotrajni učinek ter omogoča rastlinam, da razvijejo lastno odpornost.
Pobiranje in shranjevanje stročjega fižola
Pobiranje stročjega fižola je odvisno od namena uporabe.
- Mladi stroki: Mlade stroke pobiramo, ko so še sočni in mesnati, preden semena v stroku popolnoma dozorijo. Redno nabiranje mladih strokov spodbuja rastlino, da cveti in ustvarja nove stroke, kar zagotavlja obilen pridelek med rastno dobo. Nabiramo ga, ko doseže dolžino približno 12 cm in debelino svinčnika. Stročji fižol trgamo čim bolj sproti, zrnatega pa, ko so zrna suha.
- Zrnje: Če želimo fižol za zrnje, pustimo stroke na rastlini, dokler ne zorijo v popolnoma razvite suhe stroke. Ta postopek običajno traja od 7 do 13 tednov. Suhi stroki se lahko uporabijo kot semena za naslednjo sezono ali za pripravo hrane. Ko stroki zorijo, se običajno poberejo in posušijo na suhem mestu, preden se shranijo.
Za shranjevanje lahko stročji fižol kratek čas hranimo pri temperaturah 4-6°C in relativni vlagi 80-90%, kjer ostane svež do tedna dni. Za daljše shranjevanje je primerno konzerviranje ali blanširanje in zamrzovanje do enega leta. Skladiščenje ločeno od sadja in zelenjave, ki proizvajajo etilen (jabolka, paradižnik), je priporočeno, saj je stročji fižol nanj občutljiv.
Uporaba stročjega fižola v kulinariki
Stročji fižolovi stroki niso le raznolikih oblik in okusa, ampak tudi izjemno koristni za zdravje. So bogati s hranili, kot so vitamin K, C, B kompleks, mangan, baker, beljakovine in vlaknine. Uporaba strokov lahko pomaga znižati holesterol, uravnavati raven sladkorja v krvi, izboljšati prebavo, okrepiti kosti in nevtralizirati proste radikale.
Surov stročji fižol vsebuje za človeka strupeno beljakovino fazin, ki se s toplotno obdelavo razgradi. Zato je fižol treba vedno kuhati vsaj deset minut. Pred uporabo stročji fižol preberemo, odstranimo poškodovane stroke, temeljito operemo in odrežemo konec, kjer je bil strok priraščen.
V kulinariki stročji fižol najpogosteje kuhamo ali dušimo in ga uporabljamo kot prilogo, sestavni del enolončnic, juh in solat. Lahko ga pripravimo na različne načine: kuhanega, zabeljenega s česnom in peteršiljem, v solatah z drugimi vrstami zelenjave ali kot dodatek mesnim in vegetarijanskim jedem. Primer recepta za solato iz stročjega fižola:
Za 6 oseb:
- 1 kg stročjega fižola
Solatni preliv:
- 2 stroka česna
- jabolčni kis
- bučno olje
- sol
In še:
- malo peteršiljevega zelenja
Priprava: Stročji fižol operemo, mu odrežemo del s pecljem, nato pa ga prerežemo na približno 3 centimetre dolge kose. Tako pripravljen fižol skuhamo v vodi (čas kuhanja je odvisen od sorte). Odcedimo in oplaknemo s hladno vodo. Za solatni preliv strt česen pomešamo s soljo, kisom in oljem. V posodo razvrstimo eno plast fižola, ki jo pokapamo s solatnim prelivom. Nato sledi druga plast stročjega fižola, preliv in tako naprej, da porabimo ves fižol. Na koncu posujemo s peteršiljem.