Shevchenkova metoda: Sončnično olje in vodka kot domnevno zdravilo

Ruski zdravilec Nikolaj Ševčenko je 16. decembra 1993 patentiral nenavadno metodo, za katero je trdil, da zdravi celo vrsto bolezni. Čeprav farmacevtska industrija njegovega patenta sprva ni opazila, je Ševčenko pojasnil, da ga je patentiral, da bi preprečil morebitne zlorabe in zaslužkarstvo. Po desetih letih in tisočih domnevno ozdravljenih ljudeh, je stroka postala pozorna na "čudež iz Rusije", čeprav mnogi še vedno ne verjamejo v preprostost njegovega "zdravila".

Temelji Shevchenkove metode

Metoda Nikolaja Ševčenka temelji na dolgotrajnem uživanju mešanice nerafiniranega sončničnega olja in 40-odstotnega etilnega alkohola (vodke), ob upoštevanju enakih pravil in recepta za vse ljudi ter enakih omejitev pri hrani, drugih zdravilnih metodah in načinu življenja. Ta metoda naj bi bila učinkovita pri zdravljenju in profilaktiki vseh malignih in benignih tumorjev, levkemij, drugih bolezni (tudi tistih, ki jih medicina obravnava kot neozdravljive), kot tudi za čiščenje, splošno ozdravitev, obnovo in krepitev celotnega človeškega organizma. Njeno delovanje naj bi bilo univerzalno.

Biokemična osnova metode

Za boljše razumevanje mehanizma zdravilnega delovanja te metode je potrebno najprej pogledati, kateri sistem našega organizma je najbolj problematičen in do česa pride zaradi nepravilnega delovanja sistema.

Glavna težava izmenjave snovi

Pri pogostih in dolgotrajnih stresih v organizmu pride do mobilizacije vseh resursov. Tako imenovani hormoni stresa (adrenalin, kortizol, inzulin in drugi) prerazporejajo tokove hranljivih snovi med vsemi organi in tkivi, da bi lahko človek v najkrajšem času opravil čim več takšnega ali drugačnega dela. Če se k nekaterim celicam nekaj daje preveč, se istočasno drugim, manj pomembnim celicam teh istih snovi dobavlja premalo. Na primer, kadar človek dviguje uteži, mu istočasno ni potrebno reševati zahtevnih matematičnih nalog. Nekje se krvne žile napenjajo do skrajnosti, drugje pa se zopet nevarno ožijo. Določeni organi delujejo v režimu maksimalnega napora, drugi pa v istem trenutku "spijo". Takšno stanje se pogosto ponavlja več dni, mesecev, let, saj je kronični stres, žal, postal pravilo današnjega življenja.

Do različnih hranilnih snovi se organizem obnaša različno. Najbolj ozko grlo transportnega sistema krvi je dobava kisika preko krvnega hemoglobina v tkiva. Pri nespremenjenem pretoku krvi se prenos maščob v organizmu zlahka poveča tudi do 28-krat; ogljikovega dioksida (CO2) do 25-krat, produktov beljakovinske presnove do 480-krat itd., razen kisika. Povečana potreba po kisiku obvezno privede do dodatne obremenitve srca in ožilja. Običajno se v tkivu skladišči mnogo vsakršnih zalog, le kisikovih rezerv je zelo malo. Kisika, ki je strateška snov organizma št. 1, se pri stresih v določena mesta dovaja preveč, medtem ko drugi deli organizma stradajo.

Kisik je zelo agresivna snov. Njegova molekula (O2) ima električne lastnosti dvojnega prostega radikala. Vsi prosti radikali so neverjetno aktivni. Kadar se jih v celici nabere dovolj, organizirajo vezi samopodpirajoče oksidacije, ki poteka brez sodelovanja encimov in lahko pri določenih okoliščinah celicam prinaša ne le korist, ampak tudi ogromno škodo. Še posebej je pri organiziranju in vzpodbujanju ustvarjanja in razvoja takšnih vezi uspešen kisik. Pri višku prostih radikalov znotraj celice se začnejo hitro razvijati verižne reakcije prostoradikalne peroksidne oksidacije (PPO). Reakcije PPO z lahkoto preskakujejo na pomembne celične strukture: membrane jedra, mitohondrij in na samo celico, na niti DNK in jih poškodujejo. Bolj kot so v celici reakcije PPO aktivne, tem bolj se vanje vključuje kisik, posledica pa je, da vedno manj kisika pride do dihalnih encimov in vedno manj se na teh encimih proizvaja energije. To je zaprt krog.

Kako se organizem bori s pomanjkanjem kisika?

Za boj proti pomanjkanju kisika naši hormoni stresa vključijo več mehanizmov in s tem prestavijo ravnovesje v izmenjavi snovi s procesov sinteze na stran razkrajanja tkiv, ki so že v telesu:

  1. Da bi kisik lažje prodrl v celice, se v krvi za daljši čas poviša količina ionov kalcija (Ca2+), ki pridejo iz kosti skeleta. To privede do arterioskleroze, osteoporoze, zatrdlin ožilja in sklepov ter mnogih drugih neprijetnosti. Poleg tega ioni kalcija preveč pospešijo oksidacijske reakcije in pri tem pomembno znižujejo njihov koeficient koristnega učinka. Pri poteku takšnih reakcij se porabi zelo veliko kisika, energijski učinek pa je pri tem zelo majhen.
  2. Pojača se biokemična reakcija glikolize. Glikoliza je proces razcepitve ogljikovodikov (prvenstveno glukoze) pri pomanjkanju kisika pod vplivom encimov. Značilna je na primer za vsa hitrorastoča tkiva in mikroorganizme in ima zelo nizek koeficient koristnega učinka. Pri razcepitvi ene molekule glukoze s pomočjo glikolize prejme organizem 14-krat manj energije kot pri običajni oksidaciji s kisikom. S tem lahko pojasnimo neverjeten apetit rakastih celic, saj jim reakcije glikolize dajejo do 50 % energije.
  3. Iz membran ne najbolj pomembnih organov in tkiv se v velikem številu sprostijo naravne kisikove baterije, nenasičene maščobne kisline (v nadaljevanju NMK). Te NMK gredo ven iz celičnih membran in se s krvjo transportirajo v pljuča in jetra, kjer si priključijo nase kisik. Nato se ta kisik skupaj z NMK raznaša s krvjo k vsem delom organizma, kjer ga je premalo.
Shema celične membrane s poudarkom na nenasičenih maščobnih kislinah

Zakaj celice potrebujejo nenasičene maščobe?

Membrane vseh naših celic so sestavljene iz dveh slojev, narejenih v glavnem iz trigliceridov različnih maščobnih kislin (preprosteje, iz maščob in alkohola). V trigliceridih sta k vsaki molekuli triatomskega alkohola (glicerina) na koncih priključeni dve molekuli nasičenih maščobnih kislin (v nadaljevanju MK), ki sta obrnjeni k površini celične membrane. K sredini vsake molekule se pridruži po ena molekula NMK. Te NMK sta obrnjeni v nasprotni smeri, torej k notranjosti membrane. Debelina membrane HF, to je molekula holinofosfata, na nekaterih mestih membran zamenjuje v trigliceridih MK. Holi se nanašajo na vitamine skupine B.

Lastnosti nekaterih membran (debelina, plastičnost, prepustnost hranljivih snovi in druge) so močno odvisne od tega, koliko in kakšnih NMK jih sestavlja. Najpomembnejši od vseh NMK sta: nenadomestljiva linolna kislina (dalje LK) in arahidonska kislina (v nadaljevanju AK), ki jo organizem sam sintetizira iz LK. Z drugimi besedami, NMK določajo najpomembnejše lastnosti vseh celic organizma.

Principielna razlika nenasičenih maščobnih kislin (NMK) in nasičenih maščob (MK) je v tem, da imajo NMK v svojem ogljikovem skeletu svoje molekule eno ali nekaj dvojnih (nenasičenih) kemijskih vezi med sosednjimi atomi ogljika. Samo zahvaljujoč temu so NMK sposobne pritegniti nase in transportirati eno ali več molekul kisika. Kolikor je v molekuli dvojnih vezi, toliko molekul O2 je le-ta v stanju voziti na sebi v obliki hidroperoksida (v nadaljevanju HP). Maščobne kisline z dvema ali več takšnimi dvojnimi vezmi v svoji molekuli se imenujejo polinasičene maščobne kisline (v nadaljevanju PNMK). Linolna maščobna kislina (LK) ima dve dvojni medogljikovi vezi, medtem ko ima arahidonska (AK) štiri.

Oksidacija NMK poteka vedno v dveh etapah in ne v eni, kot je značilno za MK. Na prvi etapi oksidacije NMK vedno s kisikom formira zahtevno in lahko razpadajočo tvorbo: hidroperoksid (HP). Pri tem se O2 pridruži zraven z dvojno medogljikovo vezjo k njej sosednjemu atomu ogljika, vendar ne k sami tej vezi, in povleče nase s tega ogljikovega atoma atom vodika. Vse poteka po milijonkrat dokazani peroksidni teoriji Baza-Endlerja. Ko HP NMK skupaj z drugimi hranljivimi snovmi prodirajo v notranjost celic, se prične druga, končna etapa njihove oksidacije. Peroksidna vez NMK-O-OH se raztrga med atomi kisika in enega izmed njih sprosti. Ostali del HP NMK pa s pomočjo encimov razpade naprej do molekul acetata (tako imenujejo ostanek ocetne kisline CH3COO). V trigliceridih se vse te kisline nahajajo samo v obliki ostankov, torej nimajo na koncu svojih molekul vodikovega atoma, sposobnega reagirati, ki daje snovem kisle lastnosti.

Infografika: Razlika med nasičenimi in nenasičenimi maščobnimi kislinami

Zakaj je sončnično olje bolj primerno kot druga olja?

Molekula katerekoli maščobe je triglicerid, sestavljen iz molekule kompleksnega alkohola glicerina in treh ostankov različnih nasičenih (MK) in nenasičenih maščobnih kislin (NMK). K NMK prištevamo tudi polinenasičene maščobne kisline (PNMK). Odstotni delež nasičenih in nenasičenih maščobnih kislin v trigliceridih različnega izvora se zelo razlikuje, prav tako pa niha tudi vitaminska sestava maščob.

Nasičene maščobne kisline so biološko neaktivne in jih v velikih količinah najdemo v vseh živalskih maščobah ter tudi v nekaterih rastlinskih maščobah (npr. v mlečnem maslu jih je 57 %, v bombažnem maslu 25 %, v palmovem 50 %, v kakavovem maslu pa celo 60 %).

Najbolj biološko aktivne in pomembne za človeški organizem so tiste maščobe, ki vsebujejo veliko linolne maščobne kisline (LK). LK določa debelino in lastnosti celičnih membran, spreminja holesterol v žolčne kisline in zavira nastajanje odvečnih vnetij, vključno z alergičnimi vnetji. Samo iz LK si organizem lahko oblikuje zanj tako pomembno in zelo aktivno arahidonsko maščobno kislino (AK). AK določa sposobnost organizma, da se upira vsem možnim infekcijam. LK je dvakrat nenasičena MK, AK pa celo štirikrat nenasičena.

Trikrat nenasičena linolenska maščobna kislina (LNK) ima nizke biološke lastnosti, ker jo v naravi najdemo v neaktivni alfa obliki (na primer, v lanenem olju je je skoraj 50 %). Alfa LNK lanenega olja se v organizmu nikoli ne spremeni v koristno AK, ampak celo zavira spreminjanje LK v AK. V lanenem olju je LK okoli 25 %, kar ni veliko. Poleg tega v lanenem olju praktično ni koristnega antioksidanta alfa-tokoferola, ki ga najdemo v nerafiniranem sončničnem olju. Sončnično olje pa vsebuje zelo veliko LK, od 50 do 60 %, odvisno od podnebja. Ostale maščobne kisline v sončničnem olju so še: nasičene 10 % in enkrat nenasičene olje.

Izdelava vodke

Izdelava vodke je nekoliko bolj zahtevna. Potrebujemo škrob (krompir) in encime za pretvorbo škroba v fermentirajoče sladkorje (direktno alfa-amilaze ali 1 kg osnovnega sladu, ki vsebuje alfa-amilaze).

Alkoholna drozga

Sestavine:

  • 5,5 kg krompirja
  • 13 l vode
  • 1 kg sladu Pale Ale MD ali alfa amilaze

Krompir najprej olupite, dobro operite, narežite in pokuhajte (15 minut vrenja), da se popolnoma razpusti. Zmiksajte, da ne bo koščkov, dolijte vodo in dodajte vir encimov (alfa amilaze oz. zmešajte osnovni slad).

Making Vodka from Mashed Potatoes Is Real—An Ancient Russian Recipe 🥔🍸🤔 #shorts

Drozganje

  • Mash IN: 67 °C (22l)
  • Drozganje: 60 min pri 67 °C
  • Mash OUT: 10 min pri 75 °C

Alkoholno vrenje

Ohladite drozgo na 20 °C (OG: 1.065) in jo prenesite v fermentor. Dodajte vodka kvasovke in pustite 14 dni pri 18-23 °C (FG: 1.012).

Destilacija

Destilacija je enostopenjska. Prva destilacija (prežig) je z ločevanjem. Pri 55 °C vklopimo hladilno vodo za hladilnik kondenzatorja alembične kupole:

  1. Prvi del odstranimo (2 dcl - metilni alkohol) in zavržemo.
  2. Natočimo 3 x 1 dcl prvega toka (angl. Head) in jih označimo H3, H2, H1.
  3. Natočimo t.i. srednji tok (angl. Heart) vse do 55 ABV.
  4. Natočimo 3 x 1 dcl zadnjega toka (angl. Tail) in jih označimo T1, T2, T3.
  5. Zaključimo pri 98 °C oz. pri 20 ABV.

Mešanje

Sedaj imamo pripravljeno za kombiniranje in mešanje vaše vodke:

  • Srednji tok (angl. Heart) je osnova in ga v celoti obdržimo.
  • Sedaj lahko kombiniramo aromo z dodajanjem zadnjega toka po želji T1 (če nam ustreza še T2 in T3).
  • Ostrost (jakost) z dodajanjem prvega toka H1 (če nam ustreza še H2 in H3).

Na koncu izmerimo končni ABV.

Shevchenkova metoda v praksi: Olje in vodka

Ruski zdravilec Nikolaj Ševčenko je leta 1993 patentiral svoje zdravilo, za katero je, kot je napisal, zbral dokaze, da zdravi mnoge bolezni, vključno z rakom. V zdravilnem "koktajlu" sta najmanj 40-odstotni alkohol, najbolje kar vodka, in hladno stisnjeno sončnično olje. Po 30 ml obeh je treba pretresati najmanj pet minut. Pri mešanju oljnih kislin in alkohola se namreč izloči voda in nastane mešanica, podobna estrom.

To mešanico lahko pijemo ali pa jo uporabljamo v obkladkih, če imamo težave s kožo. Mnogi se zgražajo nad alkoholom v njej. Tisti pa, ki so se z njo pozdravili, poudarjajo, da z mešanjem vodke in olja nastane nova spojina oz. zmes, podobna estru, v kateri ima alkohol drugo sestavo. Kadar se alkohol pije samega, v jetrih oksidira kot maščoba (čeprav ni maščoba); v tem procesu nastane uničujoča, strupena struktura, ki povzroča opitost. V mešanici vodke in olja zaradi tokoferolov (antioksidanti z vitaminom E na čelu), ki jih je veliko v hladno stisnjenem sončničnem olju, alkohol ne oksidira več kot maščoba, ampak nastane oksidant, ki učinkuje zdravilno. Zato je hladno stisnjeno sončnično olje bistvenega pomena. Če bi vodko mešali z rafiniranim oljem, bi bil človek opit in seveda ne bi bilo nobenega zdravilnega učinka.

Recept in način uporabe

Za metodo potrebujete kakovostno nerafinirano sončnično olje in kakovostno vodko (z vsaj 40-odstotnim deležem alkohola). Zmešajte 30 ml olja in 30 ml vodke. Oboje dobro premešajte, da dobite emulziji podobno tekočino in to popijte. Pijte vedno 30 minut pred obrokom.

Zelo pomembno je, da sončnično olje in vodko zmešate v enakih razmerjih. Za preventivo pijte 1- do 2-krat na dan, za ozdravitev pa vsaj 3-krat na dan. To mešanico pijte 10 dni, nato naredite 5 dni premora in vse skupaj še 2-krat ponovite. Shevchenkovo zdravljenje tako traja 45 dni, lahko pa tudi več. Priporočljivo je, da se ob tem držite tudi navodil zdravnika, jeste zdravo in raznoliko hrano ter ste zmerno telesno aktivni. Najpomembneje pri tem pa je, da do danes ni ugotovljenih nobenih kontradikcij z drugimi zdravili. Ker gre za preprosto metodo, jo lahko vsakdo poskusi doma, rezultate pa preveri pri zdravniku.

Making Vodka from Mashed Potatoes Is Real—An Ancient Russian Recipe 🥔🍸🤔 #shorts

Primeri domnevnega uspeha

Na spletu je na to metodo naletel tudi anonimni sogovornik iz Zasavja. K zdravniku je šel, potem ko so se bolečine v glavi, zlasti v predelu oči, stopnjevale; dobil je »diagnozo z zelo slabo prognozo« - rakasti tumor, ki mu je močno pritiskal na oko. Samostojni podjetnik s precej večjo družino ni imel kaj izgubiti, zato je začel po spletu iskati ljudi s podobnimi izkušnjami in literaturo v zvezi s tem. Kot bilka upanja se mu je ponudila metoda ruskega zdravilca Nikolaja Ševčenka. Čeprav je naletel tudi na zelo kritične zapise v zvezi z njo, so ga prepričali njegova knjiga in predvsem pozitivne izkušnje številnih bolnikov, ki so si opomogli s to metodo. Zelo resno se je je lotil, dosledno spoštoval vsa navodila in upošteval tudi vsa druga avtorjeva priporočila. Stanje se mu je izboljševalo in danes uživa vodko ter nerafinirano sončnično olje le še preventivno. Potem ko je tumor izginil, se mu je izboljšalo splošno počutje, tudi težav z zobmi in bolečin, povezanih s posedanjem hrbtenice, ki jih je čutil, še preden je zbolel za rakom, nima več.

Seznam bolezni, ki naj bi jih zdravila Shevchenkova metoda (po pričevanjih)

Seznam je nastal leta 2013 na podlagi pričevanj ozdravljenih ljudi:

  • Rak na pljučih
  • Rak na mehurju
  • Rak na ledvicah, ledvični kamni
  • Rak trebušne slinavke
  • Rak na želodcu, črevesju
  • Rak na grlu
  • Obolenja ščitnice
  • Melanom, sarkom, kožni rak
  • Rak na možganih, epilepsija
  • Rak na prostati
  • Ciroza jeter, hepatitis C
  • Rak maternice
  • Tuberkuloza, astma
  • Artritis
  • Hipertenzija, sladkorna bolezen, ishemija
  • Bolezni želodčno-črevesnih poti
Tabela: Primerjava tradicionalnega in alternativnega zdravljenja raka

Drugi pristopi k pripravi konoplje v alkoholu

Članek omenja tudi druge metode priprave konoplje z alkoholom, ki se razlikujejo od Shevchenkovine metode, a so prav tako zanimive za tiste, ki želijo raziskati rastlinske izvlečke.

Metoda 1: Hitro namakanje konoplje v žganju

Ta metoda je zelo preprosta in zahteva le nekajurno namakanje konoplje v žganju, pri čemer je treba skrbno spremljati temperaturo. Pred tem je potrebno konopljo dekarboksilirati, saj surova konoplja nima veliko učinkov. Dekarboksilacija poteka pol ure na 100-120 °C, ob višji koncentraciji CBD pa tudi do uro. Konopljo zmeljemo oz. razkosamo do srednje velikosti in zavijemo v filter vrečko. Za močne zdravilne (in seveda tudi stranske) učinke je pomembno uporabiti suho, dekarboksilirano konopljo. Žganje (oz. močnejši etanol) prelijemo v dvojno posodo, nato dodamo paket konoplje in pustimo, da se približno 2-3 ure kuha. S termometrom poskrbimo, da se temperatura žganja ne dvigne nad 60 °C. Za bolj koncentriran izdelek lahko alkohol pustimo stati še dlje časa. Konopljo odstranimo in tekočino prelijemo v stekleno posodo. Ko se ohladi, jo zapremo in shranimo v hladnem in temnem prostoru. Metoda se od pridobivanja hašiševega olja razlikuje predvsem v tem, da se tam topilo (etanol) izhlapi.

Metoda 2: Dolgotrajno namakanje konoplje v žganju

Konoplja v alkoholu po tej metodi zahteva navadno žganje in ne veliko truda, vendar boste spili več alkohola za enak učinek kot pri prvi metodi. Tudi tu je potrebno konopljo najprej dekarboksilirati (pol ure na 100-120 °C). Nato popke potopimo v alkohol. Po sedmih dneh naj bi bilo v alkoholu dovolj konoplje. Konoplja, namočena v žganje, se lahko pije sama, čeprav verjetno ne bo najboljšega okusa. Druga možnost je, da to žganje zmešamo v običajen recept za koktejl ali ga dodamo toplemu čaju s cimetom.

Ekstrakcija z etanolom za konopljine kapljice

Ekstrakcija z etanolom je pogosta v svetu izdelave konopljinih kapljic in združuje elemente obeh prej omenjenih metod. Najprej namočijo konopljo v etanol kot pri drugi metodi, nato pa ta alkohol izparijo pri zmanjšanem tlaku, da se preprečijo previsoke temperature. Ostane koncentrat. To metodo z eko certifikatom uporablja tudi dr. Nikolaj Ševčenko.

tags: #soncnicno #olje #vodka #rak #recept