Slezenovec (Malva sylvestris), znan tudi kot gozdni slezenovec, je fascinantna rastlina iz družine slezenovk (Malvaceae), ki jo človek uporablja že od antike tako za hrano kot za zdravilo. Čeprav ga pogosto uvrščamo med enoletnice, lahko v ugodnih razmerah prezimi in se razvije kot dvoletnica ali trajnica, zraste pa od 30 do 120 cm visoko. Zanj je značilno, da si pogosto sam izbere rastišče, najdemo pa ga po vsej Evropi, severni Afriki in jugozahodni Aziji - raste na vlažnih tleh, ob jarkih, na bregovih rek, v bližini človeških bivališč, pa tudi na vrtovih. V Sloveniji raste približno sedem vrst slezenovca, med katerimi je gozdni slezenovec eden najpogostejših.
Značilnosti in rastišča slezenovca
Slezenovec ima pokončna stebla, ki so rahlo olesenela in prekrita z drobnimi, grobimi dlačicami. Listi, ki poženejo iz stebla, imajo dolge peclje in so okrogle, srčaste ali ledvičaste oblike, običajno s petimi do sedmimi krpami. Cvetenje poteka od junija do avgusta ali celo oktobra, odvisno od vrste in pogojev. Cvetovi, ki rastejo v zalistju v šopih, so pri gozdnem slezenovcu škrlatno rdeče ali roza-vijolične barve s temnejšimi vzdolžnimi progami in merijo 2 do 3 cm v premeru. Navadni slezenovec ima belkaste cvetove z rožnatimi črtami in so pol ožji. Čeprav so sveži cvetovi rdečkasto-vijolični, se po sušenju obarvajo značilno modro in pri pripravi namokov ali čajev oddajajo močno barvilo, ki tekočino obarva zelenkasto.
Uporabni deli in nabiranje
Uporabni deli slezenovca so cvetovi, listi in korenina. Cvetove nabiramo ob suhem vremenu, sproti, skoraj vsak dan od junija do septembra/oktobra, saj se tako spodbuja nadaljnje cvetenje. Hitro jih posušimo v senci, da ohranijo svojo vrednost in značilno barvo. Posušeni cvetovi skorajda nimajo vonja, imajo pa močan sluznat okus. Liste gozdnega slezenovca nabiramo v času cvetenja, pri čemer moramo paziti, da niso okuženi z glivicami. Mlade liste lahko nabiramo spomladi in jeseni, saj so bolj prijetnega okusa. Po cvetenju slezenovec tvori plodove oziroma semena, ki po obliki spominjajo na okrogle kolute. Tudi ti so užitni in zelo zdravi, saj vsebujejo kar 21 odstotkov beljakovin in 15 odstotkov maščob. Korenine slezenovcev vsebujejo največ sluzi, zato so idealne za zgostitev enolončnic in omak.
Pravila za nabiranje in shranjevanje
- Cvetove in liste nabiramo v čistem okolju, stran od prometnih cest in industrije.
- Sušimo jih ločeno, v senčnem, zračnem prostoru. Pri sušenju z električnim sušilcem pazimo, da temperatura ne preseže 30 °C.
- Posušene cvetove in liste shranimo ločeno, v zaprti posodi, primerni za shranjevanje živil, kjer so uporabni najmanj eno leto.
- Mlada semena lahko jemo surova, rjava pa je potrebno pokuhati kot riž ali žitarice. Popražena zelena semena dobijo aromo sira.
- Pri nabiranju vseh zdravilnih rastlin je pomembno previdno izbirati rastišča, saj lahko iz okolice črpajo škodljive snovi.
Zdravilne lastnosti in uporaba
Slezenovec slovijo po vsebnosti vitaminov (A, B1, B2, C, E), antioksidantov, antocianinov, čreslovin in zdravilnih sluzi. Sluzi so kemijsko polisaharidi, ki v vodi nabreknejo in lajšajo težave, povezane s človeško sluznico. Gozdni slezenovec vsebuje 6 do 8 % sluzi, liste pa tudi čreslovine in flavonoide. Cvetovi vsebujejo še različne monoterpene in spojino malvon A, fitoaleksin, ki je najbolj odgovoren za protimikrobno delovanje gozdnega slezenovca, saj brani rastlino pred glivičnimi, bakterijskimi in virusnimi okužbami. Metanolni izvleček cvetov slezenovca izkazuje aktivnost proti bakterijam, kot so Staphylococcus aureus, Escherichia coli, Erwinia carotovora in Entrococcus faecalis.
Notranja uporaba
V tradicionalnem zeliščarstvu se slezenovec pogosto uporablja v obliki hladnih namokov, bodisi samostojno bodisi v kombinaciji z drugimi rastlinami. Pitje čajev iz slezenovca pomaga:
- proti vnetju žrela in gornjih dihalnih poti,
- pri pljučnih boleznih in hripavosti,
- pomirja kašelj in blaži skeleča usta ter žrelo,
- blaži vnetja želodca in črevesja,
- ščiti želodčno sluznico pred nastankom razjed (dokazano pri podganah, kjer so cvetovi slezenovca ščitili pred želodčnimi razjedami, ki jih je povzročal alkohol),
- dodajamo ga v čajne mešanice proti zgagi in pri gastroezofagealnem refluksu, kjer sluzi ščitijo požiralnik,
- v čajnih mešanicah za lažje odvajanje blata in pri težavah s hemoroidi.
- pomaga pri prebavnih krčih, driski in ledvičnih obolenjih.
Zunanja uporaba
Oba slezenovca se lahko uporabita tudi za zunanje težave, saj so raziskave potrdile, da te rastline pomirjajo kožo in pospešijo celjenje ran. Uporablja se:
- v obliki obkladkov ali tekočine za izpiranje kože pri pomirjanju srbeče in vnete kože, tudi pri dojenčkih in bolnikih,
- za izpiranje nosne sluznice pri prehladih,
- za blažitev vnetih oči zaradi vplivov iz okolja (zadimljen zrak, morska voda),
- kot sestavina negovalne kozmetike.
Priprava čajev in prelivov
Slezenovca ne smemo kuhati ali popariti, saj se tako uničijo sluzi. Najbolj zaželen je hladni preliv.
- Hladni preliv iz listov: Dve čajni žlički zdrobljenih posušenih listov prelijemo z 250 ml hladne vode in pustimo stati najmanj dve uri (lahko čez noč). Nato čaj precedimo in ga po potrebi pogrejemo.
- Hladni preliv iz cvetov: Tri čajne žličke zdrobljenih posušenih cvetov prelijemo z 250 ml hladne vode in pustimo stati najmanj dve uri (lahko čez noč). Nato čaj precedimo in ga po potrebi pogrejemo.
- Za zunanjo uporabo: Eno do dve prgišči listov prelijemo z litrom hladne vode in prav tako pustimo stati nekaj ur.
Skodelico prsnega čaja, oslajenega z medom, popijemo večkrat na dan in še zvečer pred spanjem.
Opozorila in varnost
Slezenovec spada med rastline, ki še niso v celoti raziskane. Čeprav se tradicionalno uporablja za pomirjanje dražečega kašlja in vnete kože, nimamo dovolj znanstvenih podatkov o njegovi varnosti in učinkovitosti. Zato se uporaba gozdnega slezenovca pri otrocih, nosečnicah in doječih materah odsvetuje. Prav tako ni znano njegovo delovanje na druga zdravila, zato je pri uporabi potrebna previdnost. Možen je tudi pojav preobčutljivostnih reakcij na učinkovine gozdnega slezenovca; v takem primeru svetujemo obisk pri zdravniku.
Slezenovec v kulinariki
Sveže cvetove, ki se na rastlini odprejo od aprila do septembra, lahko uporabite za popestritev jedi. Mladi listi so bolj prijetnega okusa kot starejši in jih lahko dodajate v solate ali druge jedi. Semena slezenovca so zelo hranljiva, bogata z beljakovinami in maščobami. Zelena semena lahko jemo surova, rjava pa je potrebno pred uživanjem pokuhati kot riž ali žitarice. Če zelena semena popražite, dobijo aromo sira. Korenine, ki vsebujejo veliko sluzi, so odlične za zgostitev enolončnic in omak.
Slezenovec skozi zgodovino
Slezenovci veljajo za ene najstarejših rastlin na svetu, ki jih je človek uporabljal že od antike. Zapiske o uporabi slezenovca so odkrili že iz leta 700 p.n.š., saj so antični grški in rimski zdravniki že poznali njegovo zdravilno moč tako za zunanjo uporabo (v obliki obkladkov pri ranah) kot tudi notranjo uporabo proti strupom. Botanično ime izvira iz izraza "malluah" za solato. Heziod ga omenja že 700 let pr. n. št., Ksenokrat, zdravnik cesarja Tiberija, pa je trdil, da semena slezenovca, posuta po genitalijah, spolno moč moškega povzdignejo v neskončno, čeprav so te indikacije danes vprašljive. Iz sluzi slezenovcev so nekoč pripravljali tudi sladkorne penice, znane pod imenom "marshmallows", kar je angleško ime za navadni slez, ki je bil poleg slezenovcev nekdaj sestavina tega priljubljenega posladka. Današnja imena za slezenovec v slovenskem jeziku so se ohranila skozi stoletja: črni klobuk, divji papel, divji slez, divja škura, popel, slezen, solzena, škurva.
tags: #slezenovec #kuhan #na #mleku