Ponovno odprtje in nova energija
Tivolska Čolnarna je ponovno zaživela v osveženi podobi, z novo energijo, dišečo kavo ter zelo vabljivo ponudbo domačih sladic in sladoleda. Vodenje priljubljenega lokala je prevzel Rok Perko, lastnik podjetja GMR, ki je že znan po uspešnih zgodbah, kot sta Mini Cafe Golf na drugi strani Tivolija, butična kavarna Babel v Šiški in bar Karaka v Zupačičevi jami.
Priložnost za oživitev in uresničitev otroških sanj se mu je ponudila, ko je bila Čolnarna zaprta in so začeli iskati novega najemnika. Rok Perko je namreč v priljubljeno ljubljansko kavarno ob tivolskem ribniku zahajal že v otroških letih, saj sta ga babica in dedek sem pogosto pripeljala na tortico in sladoled. Čolnarno je močno vzljubil že takrat, saj se mu je zdela najlepši kraj na svetu. Skupaj s poslovnim partnerjem Miho Vodopivcem sta konec lanskega poletja podpisala pogodbo z Mestno občino Ljubljana (MOL) in prevzela ključe.
Prenova in izzivi
Mestna občina Ljubljana je sredi lanskega leta prekinila najemno razmerje s prejšnjim najemnikom, družbo Čolnarna Tivoli, ki jo je vodil Andrej Maglica. Razlog za prekinitev najemne pogodbe je bil neupoštevanje pogodbenih obveznosti oziroma neplačevanje najemnine. Maglica je sicer trdil, da je bila pogodba prekinjena sporazumno in zaradi poslovne odločitve. Po prekinitvi je bil lokal dlje časa zaprt.
Novi najemniki niso podpisali le najema, temveč tudi zavezo, da bodo skupaj z ekipo znova ustvarili priljubljeno točko številnih Ljubljančank in Ljubljančanov. Pričakovali in načrtovali so približno polovico manj del, vendar pa se med prenovo za zidovi lokala niso zavedali, kaj jih čaka. "Iz dneva v dan so se odpirali novi problemi, in tega kar ni in ni bilo konec," je povedal Perko. Lokal namreč ni bil v najboljšem stanju. Občina je novega najemnika izbrala z razpisom, pri čemer ni odločala le višina ponujene najemnine, temveč tudi vsebinski program in kakovost gostinske ponudbe ter urejenost pripadajočega vrta.
Ko je številne v mestu že začelo malce skrbeti, ali se bodo vrata Čolnarne sploh odprla pred sezono, so na 1. april na družbenih medijih objavili, da ponovno obratuje. Kljub ne preveč lepemu vremenu in šele malo čez poldne je bila njihova terasa precej živahna. Gostje so ob kavi posedali, drugi so prihajali in odhajali; opaziti je bilo mamice z majhnimi otroki, študente, pa tudi starejše in turiste.
Pomemben aspekt prenove je bil tudi boj proti škodljivcem. Rok Perko je ob tem pojasnil, da so bile razmere ustrezno sanirane. Ena od pogojev Mestne občine Ljubljana za najem je bila tudi dostopnost sanitarij Čolnarne vsem obiskovalcem Tivolija, ne le gostom lokala. V pripravi je tudi previjalnica za dojenčke. "Čolnarna je kultni ljubljanski lokal, ki pa nikoli ni zaživel. Prav to zdaj želimo narediti," pravi Perko.
Ponudba Slaščičarne Čolnarna
Na terasi pozornost pritegne vitrina s sladoledom, v notranjosti Čolnarne pa je na voljo velik prostor za druženje. Ponudbo trenutno še razvijajo, a stavijo predvsem na domače tortice in domač sladoled. Ko se dan prelije v popoldne, Čolnarna vse bolj postaja prostor za počasnejše srkanje aperola in drugih aperitivov. Za najmlajše so pripravili tudi posebne čokoladne kornetke v obliki žabic, ki bodo po vsej verjetnosti hitro postali ena njihovih najljubših sladkih izbir.
Poleg gostinske ponudbe si želijo, da bi v Čolnarni potekalo tudi čim več dogodkov. Kmalu po odprtju so začeli dobivati zanimanje za najem prostora, v njem so že gostili tudi prvo večje praznovanje.
Zgodovina Tivolskega ribnika in Čolnarne
Tivolski ribnik, ki mu pravijo tudi Tivolski bajer, je bil poleti namenjen čolnarjenju, pozimi pa drsalcem. Mestna občina ga je izkopala leta 1880. Takrat je izkopala približno meter globoko, 50 metrov široko in skoraj 150 metrov dolgo luknjo, ki so jo nato zalili z vodo. Sprva ga je upravljalo nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein, leta 1906 pa mu ga je mestna občina odvzela in ga začela upravljati sama.
Vožnja s čolni po Tivolskem ribniku je bila nekoč nekaj povsem običajnega, kar pričajo stare razglednice iz časa Avstro-Ogrske. Na razglednici iz leta 1899 je razvidna delujoča čolnarna na Tivolskem ribniku, leta 1912 pa se je tam nahajal tudi paviljon. Čolnarjenje je bilo nekaj časa mogoče tudi po drugi svetovni vojni, vse do leta 1950. Spomin na nekdanjo čolnarno se je do danes ohranil tudi v imenu slaščičarne, čeprav lesenih plovcev tam že kar lep čas ni na spregled.
Tudi drsanja na Tivolskem ribniku se spominjajo marsikateri predstavniki starejše generacije. Zlata leta v tem smislu je veljalo obdobje med vojnama, dokler niso zaradi pomanjkanja sredstev v tistem času organizirano drsanje na občini opustili. "Spominjam se tudi zim, ko smo po ribniku drsali. Takrat so bile to še prave zime," pripoveduje arhitektka in muzejska oblikovalka Mojca Turk Avsec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki se tudi spominja čolnarjenja z dedkom.
Park Tivoli je od nekdaj imel več učink - ekološkega z zelenim območjem v mestu ter družabnega in družbenega z vsem dogajanjem. Že v Kraljevini Jugoslaviji je veljal za najlepši park v deželi, če ne celo v regiji.
Krajinski park Tivoli in ekološki izzivi ribnika
Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je postal zavarovano območje leta 1984, s tem pa tudi ribnik. To pa zanj prinaša določene omejitve. Namen izboljšanja ekološkega stanja ribnika je okrepiti "estetsko in doživljajsko vrednost ribnika, ki je že zdaj zelo dobro obiskan in priljubljen", pravijo na občinskem oddelku za varovanje okolja.
Na podlagi analiz, ki jih v ribniku Tivoli izvajajo vsako leto, strokovnjaki ugotavljajo, da je ta zelo obremenjen tudi z organskimi snovmi. Med ukrepi za izboljšanje načrtujejo predvsem izlov tujerodnih živali in vnos manjšega števila avtohtonih vrst. Na dodatno rušenje ekosistema vplivajo predvsem tujerodne ribe in želve, na kakovost vode pa tudi hranjenje rib in rac, kar počenejo obiskovalci.
Biolog Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki se ukvarja z raziskovanjem invazivnih živalskih vrst, pojasnjuje, da so tujerodne živalske ali rastlinske vrste tiste, ki se pojavljajo zunaj svojega naravnega območja zaradi človekovega vnosa. V novih ekosistemih te vrste trčijo ob druge, z obstoječimi vrstami začnejo tekmovati in jih izrivati, pri čemer so praviloma uspešnejše, saj so odporne proti lokalnim parazitom in plenilcem. Primeri takšnih vrst so potočni raki in ameriške rdečevratke, ki jih v naravo spustijo naveličani akvaristi. Za reševanje težav s tujerodnimi vodnimi vrstami v mestu so bile že pred leti predlagane preventivne ukrepe.
tags: #slascicarna #colnarna #v #tivoliju