V svetu prašičereje obstajata dve pomembni virusni bolezni, ki imata lahko uničujoče posledice tako za živali kot za gospodarstvo: bolezen Aujeszkega (BA) in afriška prašičja kuga (APK). Čeprav sta povzročeni z različnimi virusi in imata različne značilnosti, obe predstavljata resno grožnjo in zahtevata dosledne preventivne ukrepe. V tem članku bomo podrobneje preučili obe bolezni, njun prenos, simptome, vpliv na meso ter možnosti preprečevanja.
Bolezen Aujeszkega (Pseudorabies)
Povzročitelj in prenos
Bolezen Aujeszkega (BA) ali pseudorabies je ena izmed gospodarsko najpomembnejših kužnih bolezni prašičev, ki so edini naravni gostitelj virusa. Povzročitelj BA je Suid herpesvirus, ki spada v družino herpesvirusov. Kljub uspešnem izkoreninjenju BA pri domačih prašičih v različnih delih sveta, vse kaže na to, da virus aujeszkijeve bolezni (VAB) kroži globalno v populaciji divjih prašičev. V zadnjih dveh desetletjih je v svetu potrjen porast serološko pozitivnih živali, kar je verjetno povezano s skokovitim povečanjem številčnosti divjih prašičev.
Virus BA se pri prašičih izloča z nosnim izcedkom, slino, semenom (spermo), nožničnim (vaginalnim) izcedkom, mlekom, iztrebki in občasno z urinom. Običajno se med prašiči prenaša preko dihal ali ust. Natančen način prenosa pri divjih prašičih še danes ni povsem poznan, najbolj verjeten je neposreden prenos s stikom. Neposreden stik z okuženim divjim prašičem ali posredni stik z okuženimi izločki ali aerosolom so tudi najverjetnejši načini prenosa virusa na prostoživeče živali.
Vpliv na druge živali in človeka
Virus BA, poleg prašičev, prizadene številne vrste živali, razen človeka in nekaterih prvakov (primatov). Sesalci, z izjemo prašičev, predstavljajo za virus slepo ulico, ker okužba običajno povzroči njihov pogin, še preden se virus prične izločati. Psi so za okužbo očitno najbolj dovzetni, saj je ravno pri njih v Evropi največ opisanih primerov bolezni. Še posebej so izpostavljeni lovski psi, ki pridejo v stik z okuženim oziroma viremičnim divjim prašičem. V Sloveniji so bili potrjeni primeri BA pri lovskih psih po stiku z divjim prašičem med lovom v letu 2018 in 2023. Psi se običajno okužijo z uživanjem mesa ter notranjih organov okuženega prašiča. Prav tako se lahko okužijo ob grizenju obolelega prašiča.
Simptomi in potek bolezni
Večina okužb pri odraslem divjem prašiču poteka brez vidnih bolezenskih znakov, medtem ko se pri mladičih le-ti lahko pojavljajo. Pri psu povprečno od okužbe do prvih znakov bolezni poteče od 1 do 10 dni. Prvi znaki bolezni so neješčnost in zmanjšana aktivnost, kasneje se razvijejo blažji živčni znaki, srbečica, ki jo spremlja praskanje, oteženo dihanje, bruhanje, krvava driska, vnetja, motnje ravnotežja in mišični krči. Žival postane vznemirjena in močno občutljiva, čemur sledi kolaps in pogin. V nekaterih primerih so pri zvereh (mesojedih živalih) možne samopoškodbe, t. j. grizenje lastnega telesa. Bolezen se običajno konča s smrtjo v 24 do 72 urah po nastopu bolezenskih znakov. Bolezen ni ozdravljiva, cepivo ne obstaja.
Vpliv na meso in priporočila
Kljub visokemu odstotku pozitivnih divjih prašičev na prisotnost protiteles proti virusu BA, je dejansko le malo prašičev zares kužnih (z virusom prisotnim v organizmu). Meso redno odstreljenih prašičev je primerno za nadaljnjo uporabo. Upoštevati pa je potrebno biovarnostne ukrepe in predvsem preprečiti psom in mačkam dostop do trupa oz. delov trupa. Priporočljivo je, da psov ne spodbujamo k telesnim stikom z ranjenimi in uplenjenimi divjimi prašiči. Pes naj divjad poišče, jo glasno goni, ko pa je divjad uplenjena, pa se izogibamo nepotrebnim stikom psov s trupi uplenjenih prašičev (npr. ob pozdravu lovini) in njihovimi deli, vključno s krvjo. Znano je, da je divji prašič rezervoar virusa BA in je zato potrebno upoštevati tudi veliko možnost prenosa virusa na domačega prašiča.
Afriška prašičja kuga (APK)
Pojav in širjenje v Evropi
Afriška prašičja kuga (APK) je smrtonosna bolezen, ki prizadene tako domače kot divje prašiče in spet razsaja po Evropi. Še pred letom ali dvema smo o APK poslušali kot o neki oddaljeni bolezni, ki pobija prašiče v eksotičnih državah, zadnje mesece pa se zdi, kot da se epidemija nezadržno približuje tudi Sloveniji; tako hitro, da so še strokovnjaki presenečeni, saj pravijo, da tega ni nihče pričakoval. Primeri so potrjeni tako rekoč po vsej vzhodni Evropi, pa tudi v Belgiji. Poleti se je nevarno približala Sloveniji, potem ko so na Hrvaškem, na območju občine Rakovica v Karlovški županiji, le kakih 20 kilometrov od slovenske meje, potrdili okužbo pri povoženi divji svinji.
Kako zaščititi prašiče pred afriško prašičjo kugo
Dr. Marina Štukelj z oddelka za zdravstveno varstvo prašičev ljubljanske veterinarske fakultete je stvarna: "Ne sprašujemo se o tem, ali bo APK prišla k nam, ampak kdaj bo prišla. Širi se, resda počasi, a zanesljivo. Prihaja vedno bliže, zdaj je že tudi v Srbiji, na Madžarskem, na Slovaškem. Blizu, skratka. Samo vprašanje časa je, kdaj ne bomo več država brez afriške prašičje kuge."
Načini prenosa in obstojnost virusa
Po do zdaj znanih podatkih APK prenašajo divji prašiči in človek, ki mu virus ne škodi, lahko pa se prenese tudi z mesnimi izdelki. Virus APK je izjemno obstojen, na mrazu se dolgo obdrži, prenaša pa se tudi prek obutve, oblačil, vozil in opreme za prevoz. Podobno odporen je virus na zunanje razmere, zato je skorajda nemogoče našteti vse poti okužbe: to so premiki okuženih živali, okužena obutev, obleka, oprema, ki jo uporabljamo pri okuženih živalih, vsa prevozna sredstva, krma in nastilja, če izhajajo z območja, kjer so okuženi divji prašiči, lovska oprema in trofeje, preko drugih živali, ki na tacah ali krznu prinesejo virus v rejo, okužba poteka preko ljudi, ki redno prihajajo na kmetijo - poštarjev, veterinarjev, vzdrževalcev, sosedov, če ne upoštevajo biovarnostnih ukrepov. Tveganje za vnos in širjenje povečujejo turisti, ki lahko v prtljagi prinašajo meso in mesne izdelke z okuženih domačih ali divjih prašičev. Peter Pribožič, vodja ptujske kmetijske svetovalne službe in strokovnjak za prašičerejo, je dejal, da so vse, ki redijo prašiče, že pred časom seznanili z boleznijo, nevarnostmi okužbe in preventivo. »Res je, da bolezen na neokužena območja najpogosteje vnesejo okuženi divji prašiči, vendar tudi odgovornost človeka ni veliko manjša, saj z okuženih območij prinaša mesne izdelke, ki so narejeni iz okuženih prašičev, nato pa te izdelke odmetava kot ostanke, ki potem pridejo v stik z domačimi prašiči.«
Simptomi in potek bolezni
In kakšni so znaki okužbe z afriško prašičjo kugo? Pribožič pravi, da se bolezen pri divjih prašičih kaže po množičnem poginu živali na nekem območju, simptomi okužbe pri domačih prašičih pa so nenadni pogin brez očitnih znakov, povišana telesna temperatura, zmanjšan apetit, apatičnost, bruhanje, krvava driska in izcedek iz oči. Pogosto se okužba začne pri plemenskih svinjah - dobijo visoko vročino, postanejo apatične, neješče, navadno abortirajo. Na koži se pojavi rdečina (cianoza), pojavijo se krvavitve iz vseh odprtin. "Ali pa tudi ne. Imamo pogoste stike s kolegi iz držav, kjer je APK prisotna, in opozarjajo, da sploh ni nujno, da je klinična slika takšna, kot smo se učili iz učbenikov."
Vpliv na meso in ekonomske posledice
Ni zdravila, ni cepiva. Čeprav APK ni za človeka nevarna bolezen, pa bi njen izbruh pomenil ogromno ekonomsko škodo. Virus bi lahko povzročil celo izumrtje divjega prašiča. Tudi če na farmi s potrjeno APK vsi prašiči še ne bi poginili, bi jih bilo v skladu s predpisi treba humano usmrtiti. Virus APK povzroča torej množične pogine prašičev, gospodarske izgube kmetij in predelovalne industrije. Za Slovenijo, ki je s svinjino že tako zgolj 30 odstotkov samooskrbna, bi to pomenilo pravo katastrofo. V zadnjih dveh mesecih se je svinjina na borzi podražila za tretjino, na trgovskih policah za petino, prašičerejci napovedujejo, da bodo cene še višje, saj bo povpraševanje naraščalo, prašičev pa bo manj.
Dogajalo se je že v Gruziji in se dogaja še sedaj: ko rejci vidijo, da je žival apatična, neješča, da ima povišano temperaturo, jo hitro zakoljejo, da ne bi prišlo do pogina. A žival je v stanju viremije, kar pomeni, da je v krvi in tkivih polno virusa APK. In potem se to meso prodaja po nizkih cenah na črnem trgu. Danes vemo, da so iz sosednjih držav prihajali ljudje v Gruzijo s potovalnimi torbami, kupovali, odnašali poceni meso in okužb je bilo vedno več. Podobna pot je očitno tekla v Srbiji - pri lastniku male reje prašičev, pri katerem so zabeležili prvi izbruh APK, so v zamrzovalniku našli meso, kupljeno aprila, ki je bilo pozitivno na virus APK. Še huje: pravkar sem dobila od nemškega kolega informacijo, da je v Makedonijo prišlo meso iz Španije, ki se je izkazalo pozitivno na virus. Pa uradno v Španiji ni APK in v Makedoniji tudi ne. Ilegalna trgovina s prašičjim mesom se dogaja in meso okuženih živali je cenejše. Službeno grem večkrat v Srbijo in nikoli, prav nikoli se mi še ni zgodilo, da bi morala na meji odpreti prtljažnik. Se pravi, da lahko vnesem v državo mesa in mesnih izdelkov, kolikor hočem. Izbruh afriške prašičje kuge bi imel hude posledice, gospodarska škoda bi bila velika.
Število primerov APK v Evropi (zadnji teden):
| Država | Število primerov |
|---|---|
| Belgija | 479 |
| Bolgarija | 68 |
| Estonija | 69 |
| Italija | 26 |
| Latvija | 255 |
| Litva | 381 |
| Madžarska | 1126 |
| Poljska | 1792 |
| Romunija | 510 |
| Ukrajina | 10 |
| Slovaška | 13 |
Preventiva in biovarnostni ukrepi
Strokovnjaki so si edini, da je treba narediti vse, kar se da, da virus ne preskoči z divjega na domačega prašiča, in da smo kar najbolj dosledni pri preventivi. V preventivne akcije je vključenih več strokovnjakov: od lovcev, veterinarjev, veterinarskih inšpektorjev, kmetijskih svetovalcev do strokovnjakov na upravi za varno hrano. Lovci opazujejo divje prašiče, njihovo gibanje po ozemlju in vedenje, posebej pozorni pa so na poginule primerke; odkar se je bolezen pojavila tudi na Madžarskem, je namreč dolžan vsak, ki najde poginulega divjega prašiča, poklicati na številko 112. Doslej pregledani vzorci poginulih živali v Sloveniji niso pokazali na prisotnost virusa APK.
Paziti je torej treba, kakšne mesne izdelke kupujemo in od kod izvirajo. Poleg tega je nujno temeljito čiščenje in razkuževanje po stiku z okuženimi živalmi ter ravnanje s trupli poginulih živali. Biti korak pred boleznijo pomeni predvsem dosledno izvajati biovarstvene ukrepe ne glede na to, ali sta v hlevu dva prašiča za lastne potrebe ali gre za obrat z nekaj sto ali tisoč prašiči; ko se bolezen pojavi na določenem območju, je namreč zelo težko preprečiti njeno nadaljnje širjenje. Naše velike in večje farme so ograjene, male niso. V Litvi so predpisali ograjo kot zunanjo bariero, določili so le, da naj bo visoka vsaj meter in pol. Mali rejci lahko ogradijo le hlev, lahko pa samo postavijo ograjo pred vrata in okoli gnojišča, tako da ne more vstopiti v hlev vsak, ki se znajde na dvorišču. Zelo pomembno je, da se pred vhod v hlev postavi dezinfekcijska bariera in da se razkužilo - v pravilni koncentraciji - v njej dnevno menjuje. Druga pomembna stvar so dosledno preoblačenje, preobuvanje ter umivanje in razkuževanje rok pred vstopom v hlev, v objekte z živalmi naj vstopa samo tista oseba, ki skrbi za živali. Delovna oblačila in obutev je najbolje imeti kar ob vhodu v hlev in jih po opravljenem delu tudi sleči. Pogosto jih je treba prati in razkužiti.
Pri izvajanju previdnostnih ukrepov lahko spodrsne na sto in en način, pravi Marina Štukelj. O tem so v Litvi veliko govorili:
- O rejcu, ki je prinašal nastiljo za prašiče iz gozda in s pašnikov ter vnesel virus APK, ker sta bila listje in trava okužena preko obolelih divjih prašičev; iz enakega vzroka so lahko z virusom APK okuženi poljski pridelki.
- O delavcih na farmi, ki so izvajali vse predpisane biovarnostne ukrepe, a so nepremišljeno dajali prašičem ostanke svojih malic.
- O tem, kako so dno jame, v katero so sanitarni delavci zmetali evtanazirane prašiče, obložili s PVC-folijo, da se ne bi okužila podtalnica; ko so jamo zasuli z zemljo, se je zgodilo, da so čez nekaj dni začeli prihajati kadavri na dan zaradi sproščanja plinov v trupih.
Učinkovitost ukrepov in mednarodne izkušnje
Do sedaj je edina država, ki ji je uspelo izkoreniniti bolezen - pojavila se je pri divjih prašičih - Češka. "Ko so našli prvega okuženega divjega prašiča, so okrog mesta najdbe postavili ograjo in na tem območju so lovci ob pomoči ostrostrelcev pobili vse divje prašiče. Srečo je imela Belgija, ki je malo pred tem, ko se je na tromeji med Belgijo, Francijo in Luksemburgom pojavil okužen divji prašič, izvedla simulacijsko vajo, kaj storiti ob izbruhu okužbe. Zelo hitro so vzpostavili zaprto območje in izvedli preventivni odstrel več tisoč divjih prašičev. Prav tako so na okuženem področju preventivno evtanazirali 4000 domačih prašičev. Pri tem jim je bila v pomoč tudi vojska..." In v Nemčiji. Kjer so se morali soočiti s protesti naravovarstvenih organizacij proti masovnemu pobijanju divjih prašičev. Danska je postavila ograjo na meji z Nemčijo - navsezadnje je to država, ki živi od prašičereje in ima več prašičev kot prebivalcev.
Na drugi strani pa svet, kjer vlada zmeda. V Romuniji ležijo poginuli prašiči ob cestah, ker jih lastniki raje izpustijo, kot da bi prijavili bolezen. "Tudi v Srbiji vsaj pri malih rejcih vlada podobna situacija."
Sindrom alfa-gal: Alergija na rdeče meso
Povzročitelj in prenos
Čeprav alergeni v drugih primerih nutritivne alergije praviloma beljakovine, je v primeru sindroma alfa-gal alergen molekula ogljikovih hidratov, točneje galaktoza-alfa-1,3-galaktoza, torej disaharid. Ta je prisotna v sesalcih z »rdečim mesom«, kot so govedo, prašič, ovca, konj, koza in divjačina. Vsebuje jo tudi želatina v koloidnih infuzijskih raztopinah, žele bonbonih, cepivih in vsebuje jo zdravilo za terapijo raka cetuksimab (Erbitux).
Molekula alfa-gal je v slini klopov in drugih členonožcev. Ljudje, ki jih je ugriznil klop, ki je bil pred tem prisesan na kožo živali, kot so govedo, prašič, srnjad, koza, ovca, dobijo s slino klopov molekule alfa galaktoze (alfa-gal). Osebe se po večkratnih ugrizih klopa senzibilizirajo na alfa-gal tako, da tvorijo specifična protitelesa razreda IgE (sIgE) proti galaktozi - disaharidu. Pri ponovnem ugrizu klopa ali pa po uživanju mesa navedenih živali lahko nastane v takem človeku alergijska reakcija in je lahko zelo intenzivna. Nastane namreč vezava med že tvorjenimi sIgE in vnosom alfa galaktoze v telo, celo kot anafilaktični šok.
Simptomi in diagnostika
Praktično pa ta sindrom pomeni alergijo na »rdeče meso«. V naših razmerah so to zlasti govedina, svinjina in divjačina. Kritična v tej zvezi je zlasti drobovina. Poznavalci opozarjajo, da lahko gre za hudo alergijsko reakcijo ali pa nenadne omotice, ki jim ne odkrijemo vzroka, tudi zaradi uživanja rdečega mesa pri senzibilizirani osebi. Simptomi so podobni kot po drugih nutritivnih alergenih: izpuščaji s srbenjem, otekline ustnic, okolice oči, vek, obraza, ovirano dihanje, kašelj s piskanjem v pljučih. Možne so bolečine v trebuhu, siljenje k bruhanju, driska, bruhanje. Najtežja reakcija, anafilaksija, se izraža s kombinacijo navedenih simptomov. Znižanje krvnega pritiska napoveduje zelo nevarno stanje. Simptomi, navedeni na začetku tega odstavka, se začnejo že v eni uri po zaužitju obroka, ki vsebuje galaktozo.
Najdragocenejši so podatki iz bolnikove pripovedi - anamneze (kateri so bili simptomi, kako je reakcija potekala). Sprašujemo podatke o ugrizih klopov, na drugi strani pa o uživanju mesa kritičnih živali. Opravimo kožne teste za meso po podatkih iz anamneze. V krvi iščemo specifična protitelesa IgE proti beljakovinam mesa iz anamneze.
Zdravljenje in preprečevanje
Alergijske simptome na koži in po vsem telesu zdravimo kot druge alergijske pojave. Med izbornimi zdravili so antihistaminiki in glukokortikoidi v odmerkih po zdravnikovem navodilu. Sistemsko anafilaktično reakcijo akutno obravnavamo prav tako po znanih principih, pri čemer naj ob znižanju krvnega pritiska in ob oviranem dihanju ne odlašamo z aplikacijo adrenalina, tudi kot avtoinjektor, ki ga predpiše zdravnik že preventivno in poda navodila. Potreben je dovod večje količine tekočin s pitjem ali z infuzijo. Bolnika je treba opazovati do 24 ur.
Priporočljivo je opustiti rdeče meso, zlasti naštetih živalih v prvem delu tega zapisa. Izogibamo se možnostim za klopov ugriz. Klopi so tudi v smeteh, v stelji. Pri nas jih je največ na Gorenjskem, Koroškem, v gozdovih in hribih okrog Škofje Loke in Kamnika. Pregledujemo morebitno prisotnost klopov na domačih živalih, tudi psih. Po hoji ali delu v gozdu se stuširamo in skrbno pregledamo naslednje dele telesa: pod pazduho, okrog ušes, popek, pod koleni, lasišče, okrog pasu. Opozarjamo na opustitev »gumijastih medvedkov« in drugih žele bonbončkov.
Rdečke: Virusna bolezen s poudarkom na prirojenih rdečkah
Povzročitelj in prenos
Rdečke so virusna nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus rdečk. Prenašajo se s kužnimi kapljicami s kašljanjem in kihanjem ali z neposrednim stikom s kapljicami oziroma slino. Ko virus vstopi v telo, se razširi po vsem telesu. Bolnik je kužen en teden pred in en teden po pojavu izpuščaja. Med nosečnostjo se virus rdečk lahko prenese na plod. Otroci s prirojenimi rdečkami lahko izločajo virus tudi do enega leta.
Simptomi in zapleti
Rdečke se običajno pojavijo v blagi obliki s povišano telesno temperaturo, povečanimi bezgavkami in izpuščajem po obrazu, vratu in telesu. Izpuščaj traja približno tri dni. Zapleti so pogostejši pri odraslih, in sicer bolečine in vnetje sklepov (predvsem v prstih, zapestjih in kolenih), redkeje motnje v strjevanju krvi in vnetje možganov.
Prirojene rdečke (kongenitalni rubela sindrom - CRS)
Prirojene rdečke oziroma kongenitalni rubela sindrom (CRS) je pomemben vzrok za okvare pri razvoju ploda. Če se ženska okuži z virusom v zgodnji nosečnosti (prvih 10 tednov), obstaja 90 % možnost, da se bo virus prenesel na plod, kar pa lahko povzroči prirojene rdečke ali celo smrt ploda. Najpogostejše posledice prirojenih rdečk so gluhost, okvare oči, prirojene srčne bolezni in duševna zaostalost. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da prirojene rdečke vsako leto povzročijo 700.000 smrti. Pri dojenčkih, ki se rodijo s prirojenimi rdečkami, so lahko razvojne okvare že vidne, lahko pa se rodijo brez težav in se le-te pokažejo do 4. leta starosti. Zapleti prirojenih rdečk so izguba sluha, katarakta (siva mrena), srčne okvare in duševna zaostalost.
Zdravljenje in preprečevanje
Specifičnega zdravljenja za rdečke ni. Podporno zdravljenje ob pojavu simptomov vključuje zniževanje telesne temperature, lajšanje bolečin in vnos zadostne količine tekočin. Edina zaščita pred okužbo z rdečkami je cepljenje. Cepivo OMR (ošpice, mumps, rdečke) je kombinirano cepivo, ki ščiti pred okužbo z ošpicami, mumpsom, rdečkami. Je varno in učinkovito ter ima malo neželenih učinkov. Neželeni učinki, o katerih so poročali, so blage reakcije na cepivo, kot so povišana telesna temperatura ter rdečina ali oteklina na mestu injiciranja. Za optimalno zaščito zadostujeta dva odmerka cepiva. Prvi odmerek se v večini evropskih držav daje, ko je otrok star od 10 do 18 mesecev. Cepljenje proti rdečkam je v Sloveniji vključeno v obvezni program cepljenja. S prvim odmerkom cepimo otroke, stare med 12 in 18 meseci, drugi odmerek pa prejmejo otroci pred vstopom v šolo (od 5 do 6 let).
Cepljenje proti rdečkam je bilo v Sloveniji uvedeno leta 1972, najprej za ženske v rodni dobi. Leta 1975 je postalo obvezno za vsa dekleta v starosti 12-14 let. V letu 1990 smo uvedli kombinirano cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam za cepljenje obeh spolov. Po uvedbi varnega in učinkovitega cepljenja se je pojavnost rdečk bistveno zmanjšala in od leta 2008 nismo zabeležili nobenega novega primera rdečk.