Paradižnik: Značilnosti, Vrste in Gojenje

Uvod v svet paradižnika

Paradižnik (Solanum lycopersicum) je priljubljena vrtnina z rdečimi sočnimi plodovi, ki nas razveseljujejo v poletnih solatah in je eden najbolj priljubljenih rastlinskih živil na svetu. Čeprav ga zaradi grenko-kislega priokusa prištevamo med zelenjavo, v botaničnem smislu spada med sadeže oziroma jagode, saj vsebuje semena, ki služijo za razmnoževanje. Kljub temu se v kulinarični praksi paradižnik uporablja kot zelenjava, zaradi česar se razvrščanje bistveno spremeni.

Zgodovina in botanična klasifikacija

Paradižnik je rastlina iz družine razhudnikovk (Solanaceae), ki je zelo sorodna tobaku, čiliju, krompirju in jajčevcu. Divja vrsta izvira iz Andov v Južni Ameriki, kjer so ga poznali že Maji in Azteki. Prav slednji naj bi mu nadeli ime 'tomatl', iz katerega je pozneje nastal španski 'tomate' in angleški 'tomato'. Inki so mu nadeli ime 'xitomatl', kar v inkovskem jeziku pomeni 'sliva s popkom'. Divje rastoče vrste paradižnika še danes najdemo v Ekvadorju, na severu Čila, v Peruju in na Galapaških otokih, zanje pa je značilno, da so podobne češnjevcu in večinoma rumene barve.

V Evropo naj bi ga leta 1523 po zmagi nad Azteki z ladjo pripeljal španski konkvistador Hernan Cortes. Sprva so bili Evropejci do njega sumničavi in rumene ter bele plodove označili za neužitne oziroma strupene, zato so rastlino dolgo izrecno uporabljali le za okras. V angleško govorečih državah so ga imenovali 'volčja breskev'. Prvi pisni viri, ki paradižnik v prehrani omenjajo, segajo v leto 1544, ko je italijanski zdravnik Pietro Andrea Mattioli podrobno opisal plod in ga poimenoval ’pomodoro’ ('zlato jabolko'), saj so bile prvotne sorte rumenkaste. Rdeče sorte so se prvotnim rumenim pridružile šele v 18. stoletju. Slovenska beseda paradižnik je izpeljanka iz nemške besede 'Paradiesapfel', kar pomeni 'jabolko iz raja', podobno kot 'rajčica' v hrvaščini.

Splošne značilnosti rastline in ploda

Botanična opredelitev in osnovne značilnosti

Paradižnik je v zmernem podnebnem pasu enoletna vrtnina, v tropih pa trajnica s kratko življenjsko dobo. Rastlina paradižnika je lahko nizka, grmičasta (determinanten paradižnik), ali visoka, ki potrebuje oporo (nedeterminanten paradižnik), obstajajo pa tudi vmesne - poldeterminantne ali semideterminantne sorte. Steblo večine sort paradižnikov pri rasti potrebuje oporo in lahko zraste 1 do 3 m visoko. Korenine in listi paradižnika niso užitni, saj vsebujejo nevrotoksin solanin. Enako velja tudi za zelene paradižnike, ki postanejo užitni šele z dozorevanjem, saj se takrat omenjen toksin začne razgrajati. Cvetovi so rumene barve, premera 1-2 cm.

Plodovi so botanično gledano jagode, iz približno 90-95 % sestavljeni iz vode. Zrele plodove odlikuje bogata paleta barv: rdeče, rumene, rjave, bele, oranžne, vijolične (črne) in tudi progaste. Plodovi so lahko okrogli ali podolgovati, ovalni, hruškasti ali ošiljeni. Po obliki so lahko gladki ali rebrasti. Premer plodov se giblje od 1,5 cm do 8 ali več, masa plodov pa je odvisna od sorte in intenzivnosti pridelovanja.

Idealni pogoji za rast in dozorevanje

Rastlina za optimalen razvoj in rast zahteva relativno toplo vreme in veliko sončne svetlobe. V območjih s hladnejšim podnebjem se ga goji predvsem v rastlinjakih. Zmerna klima pa omogoča njegovo rast na prostem, vendar le tekom toplejšega dela leta. Paradižnik na prosto sadimo šele, ko so dnevne temperature vsaj 18°C, nočne pa tudi najmanj deset. Večino paradižnikov, namenjenih prodaji, se pobere še preden popolnoma dozorijo. Tekom skladiščenja paradižniki še dozorevajo, vendar le pri temperaturi, ki ne pade pod 13 °C, sicer se proces zorenja ustavi. Zorjeni paradižniki se običajno ohranijo dlje, vendar imajo manj izrazit okus in nekoliko mokasto ter škrobnato teksturo v primerjavi s paradižniki, ki dozorijo na rastlini.

Hranilna vrednost in zdravstvene koristi

Bogat vir vitaminov in mineralov

Razmerje med topnimi sladkorji (glukoza, fruktoza in saharoza) in organskimi kislinami (predvsem jabolčna in citronska kislina) najbolj vpliva na okus paradižnika. Plod paradižnika vsebuje vsaj dvajset rudnin, kot so železo, fosfor, magnezij in kalij, ter dvanajst vitaminov, med njimi vitamina C in E. Paradižnik je bogat z vitaminom C in kromom, vsebuje pa tudi nekatere druge vitamine in minerale kot so vitamin A in K, biotin, folna kislina, kalij, železo, vendar v manjših količinah. Znižuje krvni tlak, pospešuje delovanje trebušne slinavke, izboljšuje prebavo ter deluje pri protinu in revmatizmu. Najkoristnejši je, kadar ga uživamo svežega.

Moč antioksidantov: likopen in antocianini

Glavna sestavina paradižnika je likopen, naravno prisotno rastlinsko barvilo iz skupine karotenoidov, ki je odgovorno za rdečo barvo zrelega paradižnika. Likopen ima močno antioksidativno delovanje. Količina likopena, prisotnega v predelanih živilih (sok, pire, omaka, pasta, kečap), je pogosto veliko večja kot v svežih paradižnikih, saj pri predelavi pride do izgub vode in s tem koncentriranja drugih snovi. Med termično obdelavo se sprosti tudi do trikrat več likopena kot v presnem stanju - odvisno od časa kuhanja.

Antocianini so polifenolne snovi, ki jih rastline proizvajajo kot odziv na stres in različne škodljive vplive okolja. So dragoceno darilo narave, saj imajo prebiotične učinke na črevesje in zmanjšujejo tveganje za srčno-žilne bolezni, diabetes in debelost. Ker so rastlinsko barvilo, ki obsega spekter od rdeče do vijolične in modre, jih je zelo lahko prepoznati. Izkazalo se je, da ima paradižnikova rastlina kar precej antocianinov, vendar so pri kultiviranih sortah ti skoncentrirani v steblih in listih, ne pa v rdečih plodovih. Obstajajo divje vrste paradižnikov, ki antocianine tvorijo tudi v plodovih. Tvorba temnih pigmentov antocianinov je posledica izpostavljenosti rastline škodljivim vplivom okolja, kot je močna UV svetloba.

Gojenje paradižnika

Za dobro vzgojo paradižnika je potreben nakup zdravih sadik in sajenje na sončno, toplo mesto, v času, ko mine nevarnost pozebe. Paradižnik je rastlina iz Južne Amerike in je kljub križanju obdržal ljubezen do toplote. Za obilen in okusen pridelek paradižnika je pomembno upoštevati pravilne gojitvene postopke.

Priprava in sajenje sadik

• Izbira sadik: Zdrava sadika je temno zelene barve, ima lepe enakomerno razporejene bele korenine in ni pretegnjena, kar pomeni, da so razdalje med listi kratke, steblo pa debelo. Semena za sadike sejemo zgodaj spomladi v rastlinjak ali na okenske police, od druge polovice februarja naprej, zadnji rok je sredina marca. Zelo pomembno je tudi, da rastline pikiramo pravočasno, ko se klični listi postavijo v vodoravni položaj. Pred pikiranjem pustimo rastlinice nekoliko v senci, tako jih lahko presadimo globlje.
• Sajenje: Sejano sadiko paradižnika lahko pri presajanju v zemljo iz lončka posadimo globlje, do prvih pravih listov, saj tako razvije dodatne korenine po steblu. Tega ne upoštevamo pri cepljenih sadikah, ki jih sadimo enako globoko, kot so rasle v lončku, saj lahko v nasprotnem primeru pride do osamosvojitve cepljenega dela in se s tem izgubi vpliv podlage. Da sadike ne poškodujemo pri presajanju, jo iz lončka najlažje vzamemo tako, da lonček narahlo stisnemo, ga obrnemo in hkrati držimo rastlino med prsti.
• Priprava gredice: V gredo izkopljemo jamico, ki je enkrat ali dvakrat večja kot velikost sadilnega lončka. V jamico na dno nasujemo zreli kompost in v jamo položimo koreninsko grudo sadike. Nato jo zasujemo z mešanico zemlje in komposta. Okoli sadike prst narahlo stisnemo, da se prepričamo, da ni ostalo nič večjih zračnih prostorov. Tako posajeno sadiko dobro zalijemo.

Nega in gnojenje

• Opora in razdalja: Razdalja sajenja in velikost opore sta odvisni od višine, ki jo bo rastlina dosegla. Pri visokem paradižniku naj bo razdalja sajenja med sadikami od 50 do 80 centimetrov v vrsti in od 80 do 100 centimetrov med vrstami. Grmaste sorte paradižnika za vzgojo ne potrebujejo opore. Visoki paradižnik vežemo ob oporo, ki jo postavimo, še preden sadimo sadike, da pri tem ne poškodujemo stebla in korenin rastlin. Priporočljivo je, da vrhove rastlin privežemo, da preprečimo stik plodov z zemljo.
• Zalistniki in listi: Visoki paradižnik vzgajamo na enem steblu, saj je koreninski sistem prešibek, da bi prehranil več kot eno steblo s plodovi. Pod pazduho listov se razvijejo zalistniki, ki jih pri gojenju sproti odstranjujemo. V vlažnih poletjih in rastlinjakih odstranjujemo tudi liste - do pet listov na teden lahko odstranimo brez škode za rastlino. Tako bo rastlina bolje osvetljena, plodovi bodo hitreje dozoreli, se bolje obarvali, predvsem pa se bodo listi hitreje sušili, kar zmanjša možnosti za razvoj glivičnih obolenj.
• Zalivanje: Sprva je treba paradižnike zalivati dnevno, s 4-5 litri na rastlino. Ko plodovi začnejo dozorevati, zalivanje zmanjšamo na dvakrat na teden. Vodo je treba nanašati neposredno na korenine, da preprečite opekline listov. Najboljše je uporabiti kapljično namakanje.
• Gnojenje: Paradižnik za tvorbo plodov potrebuje veliko hranil. Za osnovno gnojenje uporabljamo organska hranila, potrebno pa je dodajati tudi kalijeva gnojila in dodatke aminokislin, ki jih vsebujejo morske alge. Prvi teden po sajenju paradižniki ne potrebujejo dodatnega gnojenja.
• Zastirka: Izhlapevanje vode iz tal in rast plevelov preprečimo tako, da prostor med rastlinami zastiramo z naravnimi zastirkami, kar naredimo enkrat na mesec.

Boj proti boleznim in škodljivcem

Za paradižnik je dobro, da mu nudimo streho, saj vlaga na listih vodi v nastanek paradižnikove plesni. Na paradižniku poznamo številne glivične bolezni (paradižnikova plesen, pegavost, pepelovka, siva plesen), a ga napadajo tudi virusi in škodljivci, kot je bela mušica. Nekatere sorte sadik so bolj odporne na plesni, zato je ob gojenju na prostem dobro poseči po odpornih sortah. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz, jajčeca so ovalna, sprva rumena, v dveh dneh pa postanejo črna. Za boj proti beli muhi se uporabljajo različne metode: dimljenje, insekticidi in uravnavanje temperature v rastlinjaku. Pri uporabi insekticidov je treba pripravke menjati, saj bela muha razvije odpornost.

Raznolikost vrst in sort paradižnika

Danes naj bi bilo na izbiro več tisoč sort paradižnika, ki se med seboj razlikujejo po obliki, barvi, okusu in velikosti. Glede na razširjenost pridelave vrtnin na svetu je pridelava paradižnika na drugem mestu, takoj za krompirjem. Lahko bi rekli, da toliko, kot je raznolika uporaba, tako pestra je tudi izbira sort.

Grmaste in visoke sorte (determinantne in nedeterminantne)

Rastline paradižnika so lahko nizke, grmičaste, tak kultivar imenujemo determinanten paradižnik. Grmastih ne vežemo ob oporo, jim ne odstranjujemo zalistnikov in jih tudi veliko manj gnojimo. Pri nas se je bolj uveljavil visoki paradižnik, ki potrebuje oporo, to je nedeterminanten paradižnik. Obstajajo pa tudi vmesne - poldeterminantne ali semideterminantne sorte oziroma hibridi.

Sorte po obliki in barvi plodov

Paradižnik je dobil nove barve, obline, okuse in vonje. Poznamo okrogle paradižnike, ovalne, hruškaste in podolgovato-ovalne. Glede na obliko plodu bi jih lahko delili na take z gladkimi plodovi in take z rebrastimi, po velikosti plodov na drobno in debelo plodne. Med bolj znane sorte spadajo:

Rdeče sorte paradižnika

• Paradižnik Fleurette (volovsko srce): Sorta mesnatega paradižnika izredno močne in zdrave rasti, ki obilno obrodi. Je srednje zgodnja sorta z rahlo izdolbenimi in gladkimi rdečimi plodovi, ki dosežejo težo do 180 g. Odlikuje jih sladko in nežno meso, odlični so za omake, polnjenje in sveže solate.
• Paradižnik Maestria: Zelo rodna sorta z rdečimi, zelo mesnatimi plodovi, težkimi 240 g in več. Je odporna na plesni, enostavna za vzgojo, bujna in odlična za vzgojo na prostem. Dozori v 12 tednih in je odličnega okusa, primerna za solate, omake in enolončnice.
• Paradižnik Previa: Bujna, zelo zgodnja in rodna sorta grozdastega paradižnika, primerna za vzgojo na prostem. Rdeči plodovi so zelo aromatični in čvrsti, tehtajo približno 140 g in so nanizani v grozdih po sedem.
• Paradižnik Supersteak: Srednje pozna sorta mesnatega paradižnika z zelo velikimi, okusnimi plodovi, težjimi od 500 g. Uporabimo jih lahko sveže, v solatah in za odlične omake.
• Novosadski jabučar: Avtohtona, zelo poznana klasična sorta s srednje debelimi rdečimi okroglimi plodovi, rahlo kislega okusa. Najboljši je svež, še posebej je primeren za solate.
• Tip Marmande: Zgodnji paradižnik z velikimi, mesnatimi plodovi, malo semeni in rebrasto obliko. Primerni so zlasti sveži, za sok ali v juhe in omake.
• Saint Pierre: Stara tradicionalna, srednje zgodnja sorta francoskega paradižnika s klasično okroglimi plodovi in mehkim mesnatim deležem. Primeren je zlasti za omake, sokove in koncentrate ter dobro uspeva tudi v hladnejših območjih.

Rožnate in rumeno-rdeče sorte

• Paradižnik Dolce Cuore: Nova volovska sorta z rožnatimi plodovi v obliki srca, sočnega okusa. Primerna je za gojenje v rastlinjakih in na prostem, je srednje živahna rastlina z visokim pridelkom. Plodovi so srednje veliki in bledo zelene barve, nato se obarvajo rožnato. Meso je sočno in zelo dobrega, sladkega okusa.
• Paradižnik Ananas: Sorta z velikimi, mesnatimi paradižniki rumeno rdeče barve, ki so skoraj brez semen. Je srednje pozna sorta s plodovi, težkimi 240 do 400 g. Uporabimo jih v solatah, narezane na rezine, ali pa iz njih pripravimo posebno rumeno paradižnikovo omako.

Zelene in rdeče-rjave sorte

• Paradižnik Chocoprevia: Mesnat paradižnik s srednje debelimi in rdeče-rjavimi plodovi z zelenim obročem ob peclju. Je srednje zgodnja sorta z zelo zdravimi in močnimi rastlinami, odpornimi na plesni. Plodovi so zelo okusni in vsestransko uporabni.
• Paradižnik Green Zebra: Izredno rodna sorta zeleno-rumenkastega paradižnika. Plodovi merijo približno 5 cm in tehtajo 80 do 120 g. Primerni so za obiranje, ko se svetlo zelene proge pričnejo barvati rumenkasto. Meso je svetlo zeleno, sočno in zelo okusno.

Posebne in odporne sorte

• Grozdasti paradižnik: Plodovi rastejo v grozdih, so izrazitega vonja in okusa. Na posameznem grozdu je od 6 do 8 srednje velikih okroglih plodov intenzivno rdeče barve. Med najbolj znane sorte spadajo cepljena sorta Grapolo, zgodnji visoki sorti Cristal in Venezia ter srednje zgodnja sorta srčaste oblike Medeno srce.
• Češnjevi paradižniki (češnjevci): Okusni in zelo dekorativni drobno plodni paradižniki, ki po obliki spominjajo na nekoliko večje češnje. So okrogle ali nekoliko podolgovate oblike in močno rdeče obarvani, z močno koncentriranimi aromami. Primerni so za samostojno uživanje, pripravo solat, dekoracijo, dodatek k ribi ali mesu. Med sorte spadajo Chadwick, Cherry Ball, Crispino, Prezioso, Princip Borgese, Gardener's delight Piennolo, Margol, Red Berry in Cherry Blossom. Obstajajo tudi rumene, hruškaste sorte (Rumeni datum ali Beli muškat) ter slivov paradižnik v obliki slive, ki je nepogrešljiv za solate s feta sirom.
• Volovsko srce: Ime je dobila zaradi oblike plodov, podobnih srcu. Gre za veliko, bolj mesnato vrsto paradižnika, nežno rdečkasto rožnate barve z manj semeni, primerno za omake, mezge, sveže solate ali sendviče. Najbolj znane sorte so Gold Medal, Ananas Noir, Zapotec, German Orange Strawberry, Izolan in Opalka. Poleg pozne sorte je na voljo tudi izboljšana zgodnja sorta, imenovana Buffalosteak.
• Pelat: Srednje bujna zgodnja hibridna sorta ovalne oblike z izjemno obarvanostjo in konsistenco. Med najbolj znanimi sortami so srednje zgodnje Adamo Green, Napika, Grandimat, Roma in Sibari. Posebna vrsta podolgovatega paradižnika pelata je San Marzano, ki velja za enega najboljših paradižnikov na svetu. Sadeži so ožji, malce koničasti, mesnati in z manj semeni, so bolj sladki in manj kiselkasti ter imajo zelo tanko lupino, ki se med kuhanjem raztopi. Odlični so za omake, juhe in sušene plodove.
• Paradižnik Cornabele: Srednje pozna sorta paradižnika z ošiljenimi plodovi (hybrid Andine Cornue), ki dobro obrodi. Odporen je proti nekaterim glivičnim obolenjem. Plodovi so težki 180 g, imajo malo semen in so zelo okusni.
• Paradižnik Rdeča garda (Krasnaya Gvardia F1): Zaradi prizadevanj žlahtniteljev za razvoj hladno odpornih in trpežnih sort, je ta sorta primerna za severne regije, kjer kratko poletje otežuje gojenje. Rastlina je precej kompaktna (80 cm do 1,2 metra visoka), zgodnje zorela in poleti močno rodi (do 4 kg z ene rastline). Ima prijeten okus in je vsestranska. Značilnosti sorte kažejo tudi dobro odpornost na različne bolezni in škodljivce, kot so fuzarij in kladosporioza.

Črni in vijolični paradižniki: Vir antocianinov

Poleg rdečih in rumenih so na trgu tudi sorte z belimi in zelenimi plodovi. Zeleni so prepoznavni predvsem po svojem vonju in sladkobi, beli pa po sočnem in izjemnem okusu. Najslajše so sicer rumene vrste paradižnika, ki praviloma vsebujejo več sladkorja. Kot posebnost se v Italiji vzgaja sorta paradižnika, ki ima obliko hruške. Razvile so se tudi sorte tako imenovanega indigo paradižnika 'sun black', ki so temno vijolične, skoraj že črne barve. Te sorte vsebujejo veliko vitamina C in antocian, močan antioksidant. Če torej izbirate med najbolj zdravimi sortami paradižnikov, posezite po črnih, oziroma vijoličnih, modrih in rjavih. Da rastlina tvori temne pigmente antocianinov v plodovih, mora biti izpostavljena močni UV svetlobi, zato temne sorte sadite na sončnem mestu, in ko so plodovi majhni, porežite liste, ki jih zastirajo.

Uporaba paradižnika v kulinariki

Vsestranskost in nasveti za izbiro

Paradižnik je zagotovo ena izmed najbolj nepogrešljivih sestavin v vsaki kuhinji, saj navdušuje s svojo vsestransko uporabnostjo: uživamo ga lahko surovega, narežemo v solato, kuhamo, pečemo, dušimo, predelamo v omake, koncentrate, kečape, ga dodamo ajvarjem, iz njega pripravimo sok ali skuhamo juho, ga posušimo, uporabimo kot začimbo ali pa ga svežega dodamo raznim omakam, prikuham in prilogam. Podobno kot papriko ga lahko polnimo z različnimi nadevi (sirni, tunin, jajčni). V prehrani je cenjen predvsem zaradi posebnega okusa, prijetnega vonja ter lepe rdeče barve.

Pri nakupu paradižnika moramo biti pozorni na zunanji izgled: imeti mora gladko, napeto kožo, brez razpok ali udrtin, ki lahko pospešijo gnitje. Poleg tega mora tudi lepo dišati, saj bo to znak, da izhaja iz lokalne pridelave in ni bil obran docela nezrel ter posledično ne bo brez barve in okusa. Velja za eno najbolj uporabnih poletnih vrst zelenjave, saj zaradi visoke vsebnosti vode odžeja, ne obteži želodca, pospešuje prebavo in nas napolni z energijo.

Shranjevanje paradižnika

Nepoškodovane zrele paradižnike lahko v temnem prostoru s sobno temperaturo hranimo do pet dni, najbolje obrnjene s pecljem navzdol. Paradižnik namreč ne mara nizkih temperatur, in s shranjevanjem v hladilniku lahko povsem uničimo njegov pristen okus, izgubi pa tudi na kakovosti. Če jih v tem času ne porabimo, lahko njihovo življenjsko dobo v hladilniku podaljšamo za dva dni. Na zalogo lahko kupimo tudi na pol dozorele paradižnike; njihovo zorenje pospešimo tako, da jih hranimo ob jabolkih ali bananah, ki sproščajo naravni zorilni plin etilen.

Pri nakupu predelanega paradižnika je bolje izbrati stekleno ali plastično embalažo. Zaradi kislin, ki jih vsebuje paradižnik, bi lahko v pločevinkah prišlo do rjavenja, kovine bi se znašle v paradižniku ter mu pokvarile okus in škodovale zdravju. Konzervirani paradižniki imajo sicer podobno hranilno vrednost kot sveži, razen manjše vsebnosti karotenov in vitamina C, medtem ko so pretlačeni in posušeni paradižniki bogati s karoteni in vitaminom E. Paradižnikov sok je pogosto precej slan, kar izniči vrednost kalija.

Predelava paradižnika za ozimnico

V najbolj rodovitni sezoni paradižnika (praviloma konec avgusta) si je pametno narediti nekoliko večjo zalogo ter jo shraniti za ozimnico. Paradižnike lahko zamrznemo (cele, narezane ali pasirane), iz njih naredimo omako ali pa jih posušimo.

Priprava domače paradižnikove omake

Za pripravo sveže, omamno dišeče omake, ki je ključna sestavina v italijanski kuhinji (pice, lazanje, testenine), je pomembno, da je paradižnik ravno prav zrel, čas med obiranjem in vkuhavanjem pa čim krajši, da se ne izgubita svežina ter pristen okus. Cele paradižnike dobro umijemo, posušimo in jim izrežemo peclje. Nekateri prisegajo na olupljene rdeče sadeže, drugi jih v omako dodajo kar s kožo vred - to je odvisno od želja in preferenc posameznika. V primeru, da jih želimo olupiti, jih približno eno minuto kuhamo v vrelem kropu. Blanširane paradižnike nato olupimo in spasiramo s pomočjo posebnega (ročnega) strojčka; v kolikor ga nimamo, jih drobno sesekljamo ali pretlačimo skozi cedilo. Sledi kuhanje omake z začimbami po želji.

Sušenje paradižnika

Če imamo v poletnih mesecih svežih paradižnikov več, kot jih lahko sproti porabimo, jih lahko posušimo in shranimo za hladne zimske dni. Zrele mesnate paradižnike lahko v vročih poletnih dneh sušimo kar na soncu. Če naravnih pogojev ni, lahko uporabimo sušilnik oziroma dehidrator, ki je neodvisen od vremena. Če nimamo sušilnika, smo lahko iznajdljivi in uporabimo pladenj ter mrežo iz pečice.

tags: #rdeca #zelenjava #paradiznik

• Odkrijte notranjost buče: kulinarične skrivnosti
• Odkrijte bučno juho
• O čudovitih prijateljstvih v pravljicah
• Recept za tapiokin puding
• Kako pravilno čistiti in uporabljati pekač Silvercrest