Rdeča pesa sodi med najbolj zdrave sorte zelenjave na svetu in je pogosto spregledan pridelek, čeprav jo najdemo na skoraj vsakem vrtu in na številnih slovenskih kmetijah. Je super hrana, ki je enostavna za vzgojo, dostopna tudi izven glavne sezone in vsestransko uporabna v kuhinji. Rdeča pesa je korenovka, ki jo prepoznamo po značilni temno rdeči barvi. Najpogosteje uživamo njen gomolj, uporabni pa so tudi listi, ki jih lahko pripravimo podobno kot špinačo.
Zgodovina in razširjenost rdeče pese
Domnevamo, da se je divja rdeča pesa razširila z obal severne Afrike v Sredozemlje in naprej proti Kaspijskemu jezeru. Naši najzgodnejši predniki so nabirali in uživali liste. Šele v času starega Rima so prvič skuhali in pojedli glavno korenino, ki je bila tedaj veliko manjša kot pri današnjih sortah. Kot živilo se je rdeča pesa uveljavila šele v 15. stoletju, ko se je pojavila v angleški kuharici. Leta 1975 pa je dosegla nove višave, ko so ruski kozmonavti izrazili dobrodošlico ameriškim astronavtom tako, da so jim pri ničelni težnosti v vesolju skuhali boršč, juho iz rdeče pese.
Značilnosti in sorte rdeče pese
Danes jo poznamo predvsem po njenih užitnih gomoljih, ima tudi zelo lepe užitne liste z rdečimi, rumenimi ali pa belimi žilami. Rdeča pesa spada med korenovke, ki oblikujejo okrogle ali podolgovate korene v zemlji. Poznamo dva glavna tipa: tiste z okroglim ali pa podolgovatim gomoljem. Včasih so poznali le krvavo rdečo peso, danes pa so na voljo tudi oranžni, zlati, rumeni, beli in celo koncentrično črtasti gomolji različnih oblik. Še vedno pa ostaja najbolj priljubljena rdeča pesa, ki na vrtu preprosto ne sme manjkati. Med najbolj znanimi sortami sta Detroit 2, stara evropska sorta z ovalno obliko gomolja, in Noire d Egypte, ki je srednje zgodnja in ploščate okrogle oblike.
Hranilna vrednost rdeče pese
Rdeča pesa sodi med najbolj zdrave sorte zelenjave na svetu. Rastlina namreč vsebuje rdeče barvilo betanin (antocian), veliko beljakovin, vitamin C, kalij in folno kislino. Poleg navedenih hranil rdeča pesa potrebuje tudi bor (B). Med drugim je bogat vir magnezija in folne kisline ter vir železa, kroma in mangana. Vsebuje tudi aminokisline ter nekatere redke minerale kot so cezij, stroncij in kobalt. Listje rdeče pese je hranilno še bolj bogato kot gomolj, saj vsebuje veliko kalcija, železa ter vitamina A in C.
Gojenje rdeče pese
Vzgoja rdeče pese je preprosta, zato se je brez skrbi lahko lotijo tudi manj izkušeni vrtičkarji.
Izbira lege in priprava tal
Rdeča pesa najbolje uspeva na sončni legi, saj potrebuje vsaj štiri ure sonca dnevno. Je ena redkih vrtnin, ki bo dobro uspevala tudi na polsenčnih gredah. Rastlina še posebej dobro raste v rahli, fini, dobro odcedni in humozni zemlji, ki dobro zadržuje vlago. Obožuje nevtralen in rahlo kisel pH prsti. Za sajenje rdeče pese je najbolj primerna univerzalna zemlja. Pri peščeni vrtni zemlji vedno dodajte organsko zemljo, ki bo prst obogatila in izboljšala njeno strukturo.
Potrebe po hranilih in gnojenje
Rdeča pesa je velik porabnik kalija, potrebuje manj fosforja in zelo malo dušika. V času rasti rdeča pesa potrebuje dobro pognojena tla z veliko kalija in skoraj nič dušika. To rastlino, ki porabi veliko hranilnih snovi iz zemlje, posadite samo na mesta, na katerih so bile v zadnjih dveh letih posajene rastline, ki porabijo srednje veliko ali malo hranil. Po potrebi v zemljo zadelajte kompost, da svoji rastlini zagotovite dovolj hranil. Kakovost prsti lahko izboljšamo tudi z uležanim gnojem, nikakor pa ne s svežim, ki vsebuje visoko vsebnost dušika. Izberete lahko kakovostna organska gnojila, lahko pa si sami doma pripravite gnojilo iz kopriv in gabeza. Za dognojevanje priporočamo gabezovo brozgo ali uporabo gabezove zastirke.
Setev in sajenje
Za uspešno vzgojo rdeče pese lahko izbirate med direktno setvijo na prosto ali vzgojo sadik. Sejemo plodove, ki vsebujejo dva do tri semena.
Direktna setev na prosto
Rdečo peso na prosto sejemo od začetka aprila do konca julija, za korenino pa v dnevih za korenino, od začetka aprila do konca junija. Poletne setve morajo biti zasenčene. Peso sejemo na gredo, ki smo jo pred setvijo okopali ter odstranili plevel. Običajno jo sejemo na medvrstno razdaljo 20-30 cm, idealno 30 cm, v vrsti pa na dobrih 5-10 cm narazen. Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje). Jarke izdatno zalijemo z vrtno zalivalko brez razpršilca. Idealno je, da seme pade približno vsakih 10 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto. Seme pese je skupek semen, iz katerega lahko vzklijejo dve do tri rastline. Zato gosto setev kasneje redčimo. Jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Celo površino pohodimo, da dobijo semena stik z zemljo. Celo gredo takoj spomladi neposredno pokrijemo z vrtno kopreno, saj mlada pesa zdrži do -4 °C.
Vzgoja sadik in presajanje
Rdečo peso za sadike sejemo v setvene plošče že februarja ali marca v zaprtih prostorih, ali pa v začetku ali sredini marca. V posamezno sadilno enoto sejemo dva do tri semena. Semena kalijo na toplem, pri približno 15-20 °C. Za uspešno vzgojo sadik potrebujete posodice ali sadilne vreče, ekološka semena, kakovosten substrat, pršilko, plastično folijo in označevalne tablice. Pes pravila ne pikiramo. Sadike lahko vzgojimo tudi v primerih sajenja sadik po spravilu zgodnjega krompirja konec junija in v začetku julija. Najprej semena rdeče pese čez noč namakamo v vodi, nato pa jih posadimo v vlažno prst. Ko semena vzkalijo, jih nežno ločimo in presadimo dve sadiki v drugo vrsto, če smo sejali pregosto. Za presajanje na prosto je pesa pripravljena v 30 dneh, ko razvije dva do štiri prave liste. Pred tem jo za štiri dni utrjujemo na prostem. Presajanje sadik na prosto poteka v začetku aprila, ko mine nevarnost nizkih temperatur. Pri tem poskrbimo, da presajene rastline zasenčimo in bodo imele dovolj vlage, nato jih prekrijemo s kopreno, ki jo odstranimo v maju.
Gojenje v loncih in visokih gredah
Če želite rdečo peso gojiti na svojem balkonu, uporabite lonce, globoke vsaj 30 cm. V visoke grede lahko sadimo prav vse vrste zelenjave, vključno z rdečo peso.
Nega med rastjo
Rdečo peso je treba redno negovati za optimalen razvoj gomoljev.
Zalivanje in redčenje
V času vznika mora biti zemlja vedno vlažna, potem pa rdeča pesa ne potrebuje veliko vode. Zalivamo poredko, a do globine 30 cm. Redno zalivanje zmanjša verjetnost, da bi korenine olesenele ali se razcepile. Junijsko setev najmanj 10 dni vsakodnevno zalivamo, še posebej poleti ob suhem in sončnem vremenu. Lahko namakamo prek listov, a le zjutraj ali z ogreto vodo. Goste zasaditve redčimo, ko listi mladih rastlin dosežejo velikost 5 cm, da ima vsaka rastlina dovolj prostora za razvoj gomolja.
Oplevanje in zastirka
Redno odstranjujte nadležen plevel, pri tem pa pazite, da ne poškodujete korenin rdeče pese. Priporočamo uporabo zastirke, saj se boste poleg plevela izognili tudi pepelasti plesni. Med rastlinami odstranjujemo plevel z vrtnim orodjem, kakšen posamezen plevel blizu rastlin pa ročno. Čeprav je pridelek pese pod zemljo, tal ne zastiramo, saj pesa raste gosto skupaj in z listi senči tla.
Sosedske rastline
Rdeča pesa dobro uspeva ob rastlinah, kot so čebula, solata, redkvica in kumare. Ne pozabite tudi, da je rdeča pesa v bližnjem sorodstvu z blitvo. Pozorni moramo biti, da je ne sadimo ob stročnicah (fižol ali grah) in špinači, saj se s temi rastlinami ne ujame najbolje.
Bolezni in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav, če vzgojite zdrave ter odporne sadike, ki ste jih posadili pravi čas in niso pretegnjene. Pomembno je redno pregledovanje rastlin in takojšnje ukrepanje ob prvih znakih težav.
Bolezni rdeče pese
Med boleznimi je pogosta pesna listna pegavost (svetle sive lise oz. krogci, pike), pesna plesen, rja, viroze in pesna pepelovka. Pepelaste plesni se lahko pojavijo na listih. Veliko manj imamo težav z rdečo peso, če tla ne bodo preveč gnojena z dušikom.
Škodljivci rdeče pese
Zelo okusne za polže in uši so sadike mlade rdeče pese. Med škodljivci nam večjo škodo povzročajo tudi strune, pesna muha, nematode in bolhači. Ni ga vrta brez požrešnih polžev, ki grizljajo naše rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki.
Preventiva in zatiranje
Za preprečevanje in zatiranje bolezni ter škodljivcev si lahko preventivno pomagate s pokrivanjem grede z vrtno kopreno. Če tla ne bodo preveč gnojena z dušikom, bo manj težav tudi z ušmi. Polže lahko ustavite tako, da trosite apno ali pepel v pasovih, kjer polži vdirajo v vrt. Polže redno pobirajte in preprečujte zaraščanje s košnjo okoli vrta. Ko posadite sadike rdeče pese v gredo ali sadilne vreče, jih zalijte s sredstvom za krepitev plodovk. Za boj proti trdovratnim boleznim in škodljivcem se lahko borimo tudi z domačim škropivom iz sode bikarbone. Za izdelavo pripravka potrebujete štiri litre tople vode, v katero dodate eno žlico sode bikarbone ter dve do tri žlice navadnega rastlinskega olja in kapljico detergenta za pomivanje posode. Pred uporabo vse dobro premešajte, pretresite in poškropite. S škropljenjem je najbolje začeti že pred začetkom poletja. V primeru prvih znakov bolezni porežite vse okužene dele rastline in škropite tri dni zaporedoma.
Pobiranje rdeče pese
Rdeča pesa v toplejšem obdobju dozori v dveh mesecih, v hladnejšem obdobju pa v treh do štirih mesecih. Rdečo peso začnemo pospravljati, ko je premer zadebeljenih korenov okrog 5-10 cm. Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik, ki jih lahko začnemo pobirati, ko so še čisto majhni. Ni potrebe po čakanju, da se odebelijo in dozorijo. Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni, zato prvo setev pobiramo od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberemo vse preostale pese na gredi za ozimnico. Najbolje je, da sproti pospravljamo mlade rastline z ne predebelimi gomolji. Nekateri jo pobirajo kot ‘baby leaf’ pridelek - kot mlade listke ter kot manjše, še ne razvite gomolje, ki so nadvse slastni. Pri spravilu rdeče pese pazimo, da ne poškodujemo korenov (gomoljev). Stebelnih listov ne smemo odrezati ali odtrgati preblizu gomolja, ker bo ta začel 'krvaveti' ter bo med kuhanjem izgubil barvo in okus. Uporabimo lahko tudi liste, ki jih med rastjo od zunanje strani nabiramo ter uporabljamo podobno kot blitvo. Mlajši kot so listi, bolj so okusni.
Skladiščenje rdeče pese
Rdeča pesa je zaradi svoje čvrste strukture zelo primerna za shranjevanje. Neoprane gomolje lahko hranimo v hladnem, temnem prostoru, kjer ostanejo obstojni več mesecev. Za oskrbo v zimskem času jo skladiščimo v ustreznih skladiščih, kleteh in zasipnicah, shranimo jo v pesek v hladni in vlažni kleti. Rdečo peso je kuhano ali surovo mogoče tudi zamrzniti, še bolj pogosto in priljubljeno pa je vlaganje v kisu, kar je najpogostejši način priprave v mnogih gospodinjstvih. Ker dobro prenaša shranjevanje, je slovenska rdeča pesa na voljo skozi vse leto, tudi v mesecih, ko je sveže zelenjave manj.
Rdeča pesa v kulinariki
Rdeča pesa je najboljša sveža, a je vsestransko uporabna v kuhinji in lahko preseneti na različne načine.
Priprava in uporaba
- Uživanje svežega soka: Na prvem mestu je potrebno izpostaviti vsaj občasno uživanje svežega soka rdeče pese, saj postanejo ravno s pomočjo sočenja številne hranilne snovi iz pese še bolj dostopne in se lažje absorbirajo v telo. Tako pripravljen sok blagodejno vpliva na imunski sistem, pomaga stimulirati limfni sistem in ima močan antioksidantni učinek.
- Kuhanje pese: Druga najpogostejša uporaba je kuhanje rdeče pese, pri čemer moramo biti ob njeni toplotni obdelavi previdni, saj vsebuje tako imenovane betalaine, ki so občutljivi na temperaturo in se zato pri previsokih temperaturah razgradijo. Najbolje jo je kuhati skupaj z lupino do petnajst minut pri nižji temperaturi.
- Rdeča pesa v solati: Surovo rdečo peso lahko naribamo tudi v solato ter tako poleg popestritve okusa poskrbimo tudi za vitaminsko nadgraditev obroka.
- Rdeča pesa v pečici: Sladokusce bo zagotovo navdušila rdeča pesa v pečici, kateri dodamo le nekoliko olivnega olja, jo posolimo in popramo ter jo približno 40 minut pečemo na 180 °C. Lahko jo tudi spečemo v pečici kot mlad krompir.
- Listi rdeče pese: Listje rdeče pese je hranilno bogato in ga lahko uživamo podobno kot špinačo.
- Drugo: Rdeča pesa je uporabna tudi za vlaganje. Pogosto se uporablja tudi v vrhunski kulinariki, na primer pri pripravi palačink iz rdeče pese ali jedi, kot je govedina z okisano rdečo peso in praženim krompirjem. Rdečo peso lahko kot barvilo uporabite tudi za rožnato obarvanje jedi, na primer juhe, osvežilne poletne pijače ali slastnega sladoleda.
TACTICAL FOODPACK - pripravili smo si Juho z rdečo peso in feta sirom
Zdravstvene koristi in opozorila
Redno uživanje rdeče pese lahko prispeva k boljši prebavi, saj vsebuje veliko vlaknin. Folna kislina je pomembna predvsem v obdobju nosečnosti, kalij pa sodeluje pri uravnavanju krvnega tlaka. Rdeča pesa deluje pravzaprav na vse težave, ki jih imamo s krvnim obtokom, zato je zelo koristna za vse slabokrvne in za nastajanje krvnih telesc. V nekaterih raziskavah so zaznali povezavo med uživanjem pese in izboljšano prekrvavitvijo možganov, kar utegne biti zanimivo tudi za starejšo populacijo. Antocian, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev in zmanjšuje holesterol v krvi.
Kljub številnim prednostim pa rdeča pesa ni primerna za vsakogar. Zaradi višjega glikemičnega indeksa ni najboljša izbira za sladkorne bolnike, zlasti v večjih količinah. Rdečega barvila, ki ga vsebuje rdeča pesa, naše telo ne more povsem razgraditi, zato lahko uživanje večjih količin rdeče pese povzroči rdečkasto obarvanje urina in blata, ki pa ni nevarno, zato so vse skrbi odveč.