Otroci s posebnimi potrebami so široka skupina otrok, ki vključujejo posameznike z motnjami v duševnem razvoju, gluhe in naglušne otroke, slepe in slabovidne otroke oziroma otroke z okvaro vidne funkcije, otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane otroke, otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, dolgotrajno bolne otroke, otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter otroke z avtističnimi motnjami. Vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj so opredeljene na podlagi Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj.
Zakonski in strokovni okvir
Strokovno podlago za delo v vrtcih predstavlja nacionalni dokument Kurikulum za vrtce, ki ga sprejme Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Ta kurikulum temelji na spoštovanju pravic otrok, zlasti pravice do igre, izražanja in sodelovanja. Otroka postavlja v središče kot kompetentnega, aktivnega in slišanega posameznika. Kurikulum za vrtce in dopolnilne kurikularne dokumente izvajajo javni vrtci ter zasebni vrtci s koncesijo. Zasebni vrtci se lahko odločijo tudi za izvajanje lastnega programa ali programa po posebnih pedagoških načelih, pri čemer mora ustanovitelj program pred začetkom izvajanja predložiti Strokovnemu svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje in pridobiti njegovo pozitivno mnenje o ustreznosti programa.
Kurikulum za vrtce (2025), sprejet 20. februarja 2025 in v veljavo bo stopil z novim šolskim letom 2025/26, je konceptualno in sodobno zasnovan kurikularni dokument. Upošteva novejša teoretična spoznanja o zgodnjem učenju otrok, mednarodna priporočila in smernice o visokokakovostni predšolski vzgoji ter zahteve časa. Prenovljen je bil na podlagi sprejetih Izhodišč za prenovo kurikuluma za vrtce (2022) in predhodni Kurikulum za vrtce konceptualno nadgrajuje ter dopolnjuje z novimi vsebinami. Ta kurikulum je zasnovan celostno, razvojno in kakovostno usmerjeno, poudarja pomen igre, participacije in čustvene varnosti. Pomembna je vloga vzgojitelja kot zgleda komunikacije in aktivnega soustvarjalca interakcij, krepi pomen gibanja in igre na prostem ter natančneje opredeljuje delo v oddelkih prvega starostnega obdobja. Nadgrajuje temeljna načela enakih možnosti, spoštovanja različnosti, inkluzije in medkulturnosti ter zagotavlja bogate učne in komunikacijske priložnosti za vse otroke.
Zakonsko podlago predstavljajo Zakon o vrtcih in Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). Ti zakoni urejajo vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v osnovni šoli, za tiste otroke, za katere komisije za usmerjanje ocenijo, da bodo s prilagojenim izvajanjem programa in dodatno strokovno pomočjo dosegali vsaj minimalne standarde znanja v osnovnošolskem izobraževalnem programu.
Predšolska vzgoja in otroci s posebnimi potrebami
V Sloveniji se za predšolske otroke izvaja program za predšolske otroke. Otroci s posebnimi potrebami so lahko na osnovi odločbe o usmeritvi vključeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali v prilagojen program za predšolske otroke. Otrok, usmerjen v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo lahko ima do tri ure dodatne strokovne pomoči tedensko, od katerih je ena ura svetovalna storitev. Pri izvajanju programa mu je potrebno zagotoviti ustrezne prilagoditve.
Kurikulum za vrtce in prilagoditve
Za vzgojitelje, ki imajo v skupini otroke s posebnimi potrebami, so namenjena Navodila h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami, ki so bila sprejeta leta 2003. Načrtovanje in izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v prilagojenem programu za predšolske otroke ima svoje strokovno izhodišče v Kurikulu za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke. Ta dokument, sprejet leta 2006, v prvem delu posamezna poglavja iz Kurikula za vrtce izpostavi, preoblikuje in dopolni z vsebinami, ki poudarjajo posebnosti in značilnosti dela z otroki s posebnimi potrebami. V drugem delu pa poda prilagoditve izvajanja ciljev in primerov dejavnosti Kurikuluma za vrtce, cilje specialno-pedagoških dejavnosti in specialno didaktična priporočila za posamezne skupine otrok s posebnimi potrebami.
Individualizirani program dela in vloga staršev
Za vsakega otroka s posebnimi potrebami ravnatelj vrtca imenuje strokovno skupino, ki je odgovorna za oblikovanje, spremljanje in evalvacijo individualiziranega programa dela za tekoče šolsko leto. Pri tem upošteva mnenja in priporočila strokovnjakov, ki otroka obravnavajo v zdravstvenih in drugih ustanovah. V oblikovanje individualiziranega programa so aktivno vključeni tudi starši, ki prav tako sodelujejo na sestankih strokovne skupine. Strokovna skupina mora med šolskim letom prilagajati individualizirani program glede na napredek in razvoj otroka, s čimer so otroku s posebnimi potrebami v vrtcu zagotovljeni vsi pogoji za uspešno napredovanje.
Področja dejavnosti v vrtcu
Cilji Zakona o vrtcih so usmerjeni v celostni razvoj otroka. Kurikulum določa šest področij dejavnosti, pri katerih se otroci srečujejo z različnimi vsebinami in razvijajo svoje zmožnosti:
- JEZIK: Opisovanje, pripovedovanje, branje in poslušanje, pogovor, dramatizacija, igra vlog, poslušanje pesmic in pravljic. Otroke se spodbuja h komunikaciji z vrstniki in odraslimi.
- DRUŽBA: Promet, okoljska vzgoja, socializacija, zdrav način življenja, praznovanja, poklici.
- NARAVA: Opazovanje okolja, sprehodi, letni časi, prenos informacij, poznavanje telesa, razumevanje Zemlje. Otroci se srečujejo z živo in neživo naravo.
- MATEMATIKA: Razvrščanje, barve, oblike, simboli, štetje, orientacija, merjenje. Otroci uporabljajo za matematične igre vsakdanje okolje, predmete in priložnosti ter o tem govorijo.
- GIBANJE: Psihomotorične spretnosti, naravne oblike gibanja, elementarne igre, igre z žogo, plesne igre.
- UMETNOST: Likovna, plesna, glasbena in dramska umetnost. Pri glasbenem področju se otroci srečujejo z glasbenim izvajanjem, poslušanjem glasbe, igranjem na glasbila, ustvarjanjem v glasbi in ob glasbi.
Inkluzija in razvojni oddelki v vrtcih
Vrtci, kot je na primer Vrtec Fram, vključujejo otroke s posebnimi potrebami v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo. Ta program uporablja splošni kurikulum za vrtce, pri čemer se prilagodi izvajanje programa in zagotovi dodatna strokovna pomoč. Program se izvaja tako, da je otrok s posebnimi potrebami vključen v redni oddelek, strokovni delavci pa mu nudijo ustrezno pomoč.
V Ljubljani imajo nekateri večji vrtci, kot je omenjeni v virih, tudi razvojne oddelke (RO), ki imajo že dolgoletno tradicijo. V teh oddelkih se izvaja prilagojeni predšolski program za otroke z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju, s težjo ali težko motnjo v gibalnem razvoju ter otroke z drugimi dodatnimi motnjami, kot so govorno-jezikovne motnje ali dolgotrajne bolezni. Nosilke vzgojno-izobraževalnega dela v RO so vzgojiteljice - specialne pedagoginje, pomočnice vzgojiteljic in fizioterapevtke.
Inovativni projekti, kot je »Prehajanje med programi vrtca«, so namenjeni izboljšanju obstoječe prakse »druženja RO z rednimi oddelki vrtca« in približevanju praksi načelu inkluzije oz. socialne vključenosti. Osnovni princip inkluzivne šole/vrtca je, da se vsi otroci učijo skupaj, ne glede na težave in razlike, ki jih lahko imajo. Inkluzivna institucija mora prepoznati različne potrebe svojih učencev/otrok, nato pa nanje odgovoriti tako, da prilagaja različne učne stile in obseg učenja ter tako zagotavlja vsem kakovostno izobraževanje z ustreznim kurikulumom, organizacijsko razporeditvijo, učnimi strategijami, uporabljenimi viri in sodelovanjem z njihovimi skupnostmi (npr. družino).
Osnovnošolsko izobraževanje otrok s posebnimi potrebami
Za osnovnošolske otroke se v Sloveniji izvaja izobraževalni program. Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami poteka v različnih programih glede na njihove potrebe in zmožnosti.
Izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
To je najmanj prilagojena oblika izobraževanja. Otrok obiskuje šolo v svojem šolskem okolišu, deležen je dodatne strokovne pomoči v maksimalnem obsegu do pet ur tedensko. Pri pouku se mu zagotovijo ustrezni didaktični pripomočki in oprema, prilagodi se prostor in organizacija časa ter zagotovijo prilagoditve pri poučevanju in učenju ter preverjanju in ocenjevanju znanja. Navodila za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za devetletno osnovno šolo, sprejeta leta 2003, so v pomoč pri določanju prilagoditev, vendar so že zastarela in potrebujejo prenovo, saj otroci z avtizmom v njih še niso omenjeni.
Prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom
Ta program ohranja temeljne značilnosti programa in organizacije devetletne osnovne šole, vendar se lahko prilagodi predmetnik, organizacija, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovna razporeditev pouka. Predmetnik obsega vse obvezne in izbirne predmete ter ure oddelčne skupnosti, kot jih ima splošni izobraževalni program, dodani pa so predmeti specialno pedagoških dejavnosti. Ti predmeti so odvisni od primanjkljajev, ovir oz. motenj učencev, zato obstajajo različni programi za gluhe in naglušne otroke, gibalno ovirane otroke, slepe in slabovidne otroke, otroke z govorno-jezikovnimi motnjami in otroke z avtističnimi motnjami. Za otroke z avtističnimi motnjami je v oddelku lahko največ pet otrok, izvajata pa se dve specialno pedagoški dejavnosti: komunikacijske in socialne veščine, od prvega do devetega razreda v različnem obsegu ur.
Prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom
Namenjen je otrokom z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki zaradi drugačne kognitivne strukture, omejene sposobnosti reševanja problemov in počasnejšega socialnega razvoja ne dosežejo enakovrednega izobrazbenega standarda. Učenci se v tem programu opismenijo ter usvojijo osnovna znanja iz umetnosti, naravoslovja in družboslovja. Predmetnik programa vključuje več ur tehnike in tehnologije, gospodinjstva ter specialno-pedagoških dejavnosti, kot sta računalniško opismenjevanje in socialno učenje. Metode in oblike dela so prilagojene individualnim sposobnostim in potrebam učenca. V ta program se lahko usmerijo tudi otroci z avtističnimi motnjami brez ugotovljene lažje motnje v duševnem razvoju, pri čemer je potrebno zagotoviti številne prilagoditve in upoštevati njihova šibka ter močna področja.
Posebni program vzgoje in izobraževanja
Ta program je namenjen otrokom z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ti otroci zaradi primanjkljajev v življenju ne bodo popolnoma samostojni in bodo vse življenje potrebovali določeno stopnjo pomoči. S posebnimi vzgojno-izobraževalnimi procesi lahko razvijejo svojo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti do optimalnih meja. Posebni program se deli na obvezni del in dva nadaljevalna dela za obdobje do 18. leta in za obdobje od 18. do 26. leta. Vanj se praviloma usmerijo tudi otroci z avtističnimi motnjami.
Spremembe paradigme: od integracije k inkluziji
V zadnjih letih je opaziti pomemben premik v razmišljanju o vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, še zlasti po sprejetju Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Evropska priporočila, ki temeljijo na različnih pravnih in strokovnih podlagah, postavljajo v ospredje inkluzivno izobraževanje kot temeljno. Tudi v slovenskem prostoru raste podpora konsenzu, da imajo vsi otroci in mladostniki pravico do skupnega izobraževanja v skupnosti, v kateri živijo, ne glede na njihova izhodišča, znanje in spretnosti ali nesposobnosti.
Inkluzivno izobraževanje združuje na skupnosti temelječo rehabilitacijo in zagotavljanje izobraževanja otrok s posebnimi potrebami znotraj izobraževanja za vse. Namesto tradicionalnega razmišljanja, česa vsega določeni otrok s posebnimi potrebami ne zmore, ne razume, ne dosega zaradi svoje motnje ali primanjkljaja, se kritično, vendar pozitivno naravnano vprašamo: Kje vse obstajajo raznotere zunanje (v okolju) in notranje (človeške) ovire, ki preprečujejo temu otroku ali tej skupini otrok ustrezno vključenost in ustrezna učna okolja, ne glede na njegove trenutne razvojne zmožnosti?
V inkluzivni kulturi se bistveno več kot s tradicionalnim medicinskim modelom obravnave ukvarjamo z vprašanjem: Kaj in kje so prepoznane ovire za pridobivanje znanj ter vključenost posameznega otroka? To pomeni, da ne govorimo več samo o notranjih ovirah otroka, ampak predvsem o ovirah v okolju. Vedno bolj je prepoznan razvojno-procesni model vzgoje in izobraževanja, saj so otroci s posebnimi potrebami in razvojni oddelki integralni del vrtca kot pedagoške, ne pa medicinske ustanove. Opazno je tudi postopno spreminjanje doktrine dela z otroki s posebnimi potrebami od razumevanja integracije k inkluziji in opolnomočenju posameznika.
Ključno izhodišče za vse aktivnosti, ki se dotikajo življenja otrok s posebnimi potrebami v vrtcu, postaja: Bolj kot količina skupaj preživetega časa z večinskimi otroki je pomembna osmišljenost skupnih aktivnosti, torej njihov namen in kvaliteta. Za ustrezno izvajanje »prehajanja« je potreben timski pristop v vseh fazah vzgojno-izobraževalnega dela z otroki in s skupinami. Opazovanje je najbolj pogosta metoda spremljanja razvoja in učenja otrok, pri čemer se za vsakega otroka oblikuje Portfolio, ki postaja orodje za bolj sistematično opazovanje, dokumentiranje procesa učenja ter spremljanje in podpiranje njegovega razvoja in napredka. Starši tovrstno razmišljanje v smislu modela inkluzivne kulture v vrtcu popolnoma podpirajo, saj si želijo, da ima njihov otrok priložnosti za skupno življenje in učenje z vrstniki.
Prehod iz vrtca v šolo
Prehod iz vrtca v osnovno šolo je ena pomembnih razvojnih prelomnic v zgodnjem otroštvu. V skladu z Zakonom o osnovni šoli otroci vstopajo v 1. razred v koledarskem letu, ko dopolnijo šest let. Ob vstopu so praviloma stari med 5 let in 8 mesecev ter 6 let in 8 mesecev. O odlogu odloča komisija, ki jo imenuje ravnatelj, in jo sestavljajo zdravnik, šolski svetovalni delavec in učitelj. Prehod iz vrtca v šolo je pomembna naloga svetovalnih služb v vrtcu in osnovni šoli. Takšno sodelovanje prispeva k boljšemu razumevanju obeh okolij in omogoča t. i. tekoč prehod. Ob vpisu v šolo se lahko na željo staršev ugotavlja tudi pripravljenost otroka za vstop v šolo.