Bernska konvencija, formalno znana kot Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov, je bila sklenjena leta 1979 in varuje večino naravne dediščine evropskega kontinenta. Je ključen pravno zavezujoč mednarodni mehanizem za ohranjanje prostoživečih rastlin in živali ter njihovih naravnih življenjskih prostorov.
Sprememba varstvenega statusa volka v Bernski konvenciji
Prvotno je konvencija v Dodatek II (Strogo zavarovane vrste) umeščala volka (Canis lupus) in vse vrste medvedov. Vendar pa je 3. decembra 2024 38 članic Odbora Bernske konvencije, kjer ima vsaka članica en glas, sprejelo odločitev, da se status volka spremeni iz strogo zavarovane živalske vrste v zavarovano živalsko vrsto (iz Dodatka II, ki uživa varstvo po 6. in 9. členu, v Dodatek III, ki uživa varstvo po 7. in 2. členu). Ta sprememba je začela veljati 6. marca 2025.
To je bil prvič od podpisa konvencije, da je bila strogo zavarovana vrsta degradirana na zavarovano vrsto. Odločitvi so nasprotovale le Velika Britanija, Monako, Črna gora, Bosna in Hercegovina in Albanija. Strokovnjaki za velike zveri so predlog Evropske komisije za zmanjšanje varstvenega statusa volkov, ki je bil podprt s strani držav članic, označili za »prenagljen« in »napačen«, opozarjajoč na politično, ne znanstveno odločitev. Pet združenj nevladnih organizacij je pri Sodišču EU vložilo zahtevo za razveljavitev odločbe Sveta EU, ki je glasovala za spremembo konvencije, sodišče pa jo je sprejelo v obravnavo.
Vpliv spremembe Bernske konvencije na Habitatno direktivo
Evropska komisija je 7. marca 2025 predlagala premestitev volka iz priloge IV v prilogo V Habitatne direktive (predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/43/EGS glede varstvenega stanja volka (Canis lupus)), kar pomeni bistveno poslabšanje varstva volkov. Komisija v obrazložitvi navaja, da le sledi predhodni spremembi Bernske konvencije.
Evropski parlament je razdeljen glede načrtov za pregled stanja ohranjenosti volkov
Trenutni status volka po Habitatni direktivi
Habitatna direktiva sedaj volka večinsko umešča na Prilogo IV(a), kar pomeni, da je pod režimom strogega varstva po 12. členu. Ta člen prepoveduje vse oblike namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst v naravi, namerno vznemirjanje teh vrst, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo, namerno uničevanje ali odvzem jajc iz narave, poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč. Države članice lahko po 16. členu odstopijo od teh določb pod določenimi pogoji, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij. Izvedbo odstopanja določa sistem treh testov:
- Test 1: Pokazati je treba, da razlogi, ki jih Habitatna direktiva definira v točkah (a) do (e) člena 16, v konkretnem primeru v resnici obstajajo.
- Test 2: Pokazati je treba, da res ni nobene druge zadovoljive možnosti, kot poseg v populacijo zavarovane vrste.
- Test 3: Pokazati je treba, da poseg v populacijo zavarovane vrste ne bo škodljivo vplival na njeno stanje ohranjenosti.
Nekatere populacije so že vključene v Prilogo V:
- Priloga IV: Canis lupus (razen grških populacij severno od 39. vzporednika; estonskih populacij, španskih populacij severno od Duera; bolgarskih, latvijskih, litovskih, poljskih, slovaških populacij in finskih populacij v območju gospodarjenja s severno jelenjadjo, kot je opredeljeno v členu 2 finskega Zakona št. 848/90 z dne 14. septembra 1990 o gospodarjenju s severno jelenjadjo);
- Priloga V: Canis lupus (španske populacije severno od Duera, grške populacije severno od 39. vzporednika, finske populacije v območju gospodarjenja s severno jelenjadjo, kot je opredeljeno v členu 2 finskega Zakona št. 848/90 z dne 14. septembra 1990 o gospodarjenju s severno jelenjadjo, bolgarske, latvijske, litovske, estonske, poljske in slovaške populacije).
Posledice premestitve volka v Prilogo V
Če bi se volk po Habitatni direktivi vključil na Prilogo V, bi za njegovo varstvo veljal 14. člen, po katerem je potrebno, da država z ustreznimi ukrepi zagotovi, da sta odvzem osebkov prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst iz narave ter njihovo izkoriščanje združljiva z vzdrževanjem ugodnega stanja ohranjenosti teh vrst. To pomeni, da bi se ugotavljalo le ugodno stanje vrste, za njihov odvzem iz narave pa bi lahko veljali ukrepi upravljanja. V preambuli spremembe direktive je sicer navedeno, da lahko članice ohranijo strožji status, vendar bi ta sprememba dolgoročno pomenila drastično poslabšanje varstva volka.
Status volka v Sloveniji
V skladu s prvim odstavkom 22. člena in 6. členom Bernske konvencije je Republika Slovenija ob ratifikaciji podala pridržek k Dodatku II za vrsti volk (Canis lupus) in rjavi medved (Ursus arctos). To pomeni, da v Sloveniji ti dve vrsti ne uživata varstva strogo zavarovanih živalskih vrst po Bernski konvenciji, pač pa ga uživata po Habitatni direktivi, ki je za države članice EU leta 1992 sledila ureditve Bernske konvencije, saj je EU tudi njena pogodbenica.
V Sloveniji imamo urejeno varstvo volkov skladno s Habitatno direktivo, ki dopušča tudi ubitje volka v konfliktnih situacijah, če so izpolnjeni prej navedeni pogoji. Populacija volka, ki si je v zadnjih 15 letih komaj opomogla, bi se ob spremembi Habitatne direktive drastično zmanjšala in bi hitro prešli v nezadovoljivo stanje vrste. Populacija volka v Sloveniji je majhna in je zato bolj izpostavljena tveganjem napačnih upravljavskih odločitev. Poleg tega Slovenija predstavlja ključen most Alpske in Dinarsko-Balkanske populacije, dobra povezanost populacij pa je ključna za dolgoročno ohranitev te vrste.
Biodiverzitetni pomen volka
Volkovi v Evropi igrajo ključno vlogo pri ohranjanju zdravih ekosistemov in biodiverzitete, kot ugotavlja WWF. Velike zveri, kot je volk, ki so na vrhu prehranjevalne verige, predstavljajo varuha celovitosti biodiverzitete, ki jo je v Sloveniji pomembno ohranjati, saj območje Slovenije predstavlja vročo biodiverzitetno točko, kar je velika naravna prednost in naravno bogastvo Slovenije.
Streljanje volkov zaradi varstva drobnice se izkazuje kot neučinkovito, za doseganje sobivanja pa so učinkovita zaščitna sredstva. Populacija volka si je v Sloveniji in Evropi v zadnjih 15 letih močno opomogla; nastale so nove populacije, skoraj vse izmed njih pa so se prostorsko močno razširile, a ne vse. Dinarsko-Balkanska populacija, katere del je slovenska populacija volka, je edina, katere območje se je skrčilo, populacija pa je ponekod celo v rahlem upadu kljub obstoječemu strogemu varstvenemu režimu.
Ker na področju niso odpravljene grožnje vrsti (krivolov, fragmentacija prostora, križanje s psom ipd.), bo znižanje varstvenega stanja vodilo v spiralo drastičnega poseganja in zmanjšanja populacije in s tem ogrožanja vrste na področju v Evropi, kjer je tradicionalno prisotna. S povečevanjem obsega zakonitega odstrela se namreč dokazano ne vpliva na zmanjšanje krivolova.
Slovenija in prihodnost varovanja volka
Zato je nujno, da Slovenija nasprotuje predlagani spremembi Habitatne direktive, ki bo za razliko od spremembe Bernske konvencije imela velik vpliv na upravljanje vrste v Sloveniji. Za enotno spremembo varstvenega statusa po Habitatni direktivi ne obstajajo nikakršne strokovne podlage. Ključno je, da Evropska komisija predlaga strokovno utemeljen predlog, kjer objektivno prilagodi varstveni status glede na status in ogroženost posameznih populacij.
Za nadaljnje dolgoročno ohranjanje vrste je pomembno povečati financiranje in prizadevanja za zmanjševanje konfliktov, spodbujanje sobivanja človeka in velikih zveri ter izboljšanje povezljivosti njihovega habitata. Volk ostaja zavarovana vrsta, za katero veljajo določene obveznosti - države morajo zagotavljati, da populacije ostanejo v ugodnem stanju ohranjenosti. Prekvalifikacija v zavarovano vrsto omogoča članicam prilagojeno upravljanje populacij, da se lažje rešujejo konflikti med volkovi in kmetijstvom (npr. varovanje živine, kompenzacije kmetom, lokalno prilagojeni ukrepi).
Sorodne konvencije in zakonodaja o varstvu vrst
Varstvo vrst in habitatov urejajo tudi drugi mednarodni sporazumi in nacionalni predpisi, ki dopolnjujejo določila Bernske konvencije in Habitatne direktive.
Mednarodne konvencije in sporazumi
- Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD): Edini pravno zavezujoč mehanizem, ki celovito obravnava naseljevanje tujerodnih vrst, njihov nadzor in odstranjevanje. Člen 8(h) nalaga podpisnicam, da preprečijo, nadzorujejo ali odstranijo tujerodne vrste, ki ogrožajo ekosisteme, habitate in vrste.
- Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali (CMS): Določa, da si morajo pogodbenice prizadevati preprečiti, zmanjšati ali nadzorovati dejavnike, ki ogrožajo selitvene vrste, vključno s strogim nadzorom uvajanja tujerodnih vrst.
- Sporazum o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic (AEWA): Zavezuje pogodbenice, da prepovejo namerno vnašanje tujerodnih vrst vodnih ptic in preprečijo nenamerno izpuščanje.
- Konvencija o varstvu Alp: Protokol Varstvo narave in urejanje krajine v 17. členu določa, da se prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst ne sme naseljevati na območja, kjer se v preteklosti niso naravno pojavljale.
- Konvencija o močvirjih, ki imajo mednarodni pomen (Ramsarska konvencija): Čeprav neposredno ne omenja tujerodnih vrst, so invazivne vrste spoznane za pomembno grožnjo mokriščem v sklepih konferenc.
- Mednarodna konvencija o varstvu rastlin (IPPC): Okvir za mednarodno sodelovanje pri preprečevanju širjenja in vnosa škodljivcev rastlin ter spodbuja ukrepe za njihov nadzor.
- Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (SPS sporazum): Namenjen zagotavljanju reda pri mednarodni trgovini, predvsem preprečevanju neupravičenih omejitev trgovanja s škodljivci in boleznimi.
- Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES): Primarno namenjena nadzoru trgovine z ogroženimi vrstami.
- Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS): Obravnava okoljski nadzor in preprečevanje vnosa tujerodnih vrst v morska območja.
Nacionalni predpisi v Sloveniji
- Nacionalni program varstva okolja (NPVO): Temeljni strateški dokument, ki določa cilje izboljšanja okolja, kakovosti življenja in varstva naravnih virov. Vključuje Nacionalni program varstva narave (NPVN), ki opredeljuje javni interes za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
- Zakon o ohranjanju narave (ZON): Temeljni predpis, ki ureja splošno in posebno varstvo prostoživečih vrst, ekosistemov, habitatnih tipov, ekološko pomembnih območij in območij Natura 2000. Volk je v Prilogi 1 naveden kot zavarovana vrsta in v Prilogi 2 kot vrsta, katere habitat se varuje.
tags: #priloga #2 #bernske #konvencije