V Posavju izdelovanje pletenice v obliki srca živi že vsaj od druge polovice 19. stoletja. Med najbolj znanimi je ženitovanjska pletenica iz Artič pri Brežicah, ki je v obliki srca, njen spodnji del je narejen iz mlečnega testa, zgornje okrasje pa iz zmesi moke, beljaka in vode.
Marjanca Dobnikar: Varuhinja nesnovne dediščine
Marjanca Dobnikar (1929-2018), izjemna mojstrica artiške srčeve pletenice, se je te rokodelske veščine naučila v rodnih Artičah. Po drugi svetovni vojni je svoje znanje in tehniko izdelave srčeve pletenice obujala, ohranjala in delila, ter jo prenesla tudi na posamezne članice Društva kmetic Brežice, kjer je pleteno srce postalo simbol društva. Po njeni zaslugi se je ta dragocena dediščina ohranila, natančno dokumentirala in bila predstavljena po vsem svetu.
Marjanca Dobnikar je v svojem življenju izdelala skupno 615 srčevih pletenic. Svoje znanje in veščine izdelovanja pletenice je prenesla mnogim v domačem Posavju in drugod. Leta 2002 je svoje spretnosti in znanje izdelave ženitovanjskega srca prenesla še na mlade peke v Pekarni Grosuplje. Srčevo pletenico je podarila tudi posavski muzealki in sodelavki Posavskega muzeja Brežice, Ivi Stiplovšek (1904-2001), za njen 90. rojstni dan.
Danes izdelavo pletenega srca kot nesnovno dediščino ženitovanjskega kruha iz Artič pri Brežicah nadaljujeta Društvo kmetic Brežice in Pekarna Grosuplje. Oba sta bila junija 2024 evidentirana kot nosilca enote nesnovne kulturne dediščine in s sklepom Ministrstva za kulturo vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine v enoti Priprava pletenic.
"Poti moje mladosti: Kruh kot dediščina" - Avtobiografska izpoved
Marjanca Dobnikar je leta 2010 v samozaložbi objavila knjigo z naslovom Poti moje mladosti: kruh kot dediščina (Ljubljana: samozaložba). Spremno besedo za knjigo je napisala dr. Ivanka Počkar, ki ji je med nastajanjem dela stala ob strani z nasveti in avtobiografski knjigi dala uvodne misli, naslovljene "Srčevi knjigi na pot".
Dr. Počkarjeva se spominja prvega srečanja z Marjanco Dobnikar pozimi leta 1992, ko je Marjanca v osnovni šoli Artiče za naravoslovni dan prvič prikazala izdelovanje kruhovega srca. Njen namen je bil ohraniti to znanje in ga predati naprej. Dr. Počkarjeva v svojem zapisu poudarja, da je Marjanca Dobnikar "ena izmed tistih dragocenih oseb, ki bi rade prinesle v sleherno hišo kanček radosti in ponosa".
V poglavjih svoje knjige se je Marjanca Dobnikar sprehodila skozi spomine na svoje otroštvo kot drobna kmečka deklica, ki je bila nemočna samo na videz. Opisuje, kako se je počutila majhno in revno, bosa in skromno oblečena, a je v resnici izsanjala sanje o gradnji boljšega sveta za vse ljudi. Sanjala je o čevljih, obleki in sladkih dobrotah zase in za sosedove otroke, o ruti za staro mater, predpasniku za sosedo in celo o suknji za berača Jošta. Dr. Počkarjeva ob tem opozarja, da je Marjanca Dobnikar "pripadnica generacije, ki iz prve roke izpričuje, da je bilo njeno in življenje njenih sodobnikov daleč od lagodnega".
Kruh kot simbol preživetja in izzivi preteklosti
Zapisane in posnete življenjske zgodbe v sklopu etnološkega raziskovanja v Posavju pričajo o težkih razmerah, zlasti v preteklosti, ko je Cerkev pomembno nagovarjala poročene ženske v rodni dobi, da rodijo več otrok, in na svojstven način zapovedovala večjo rodnost. Pred in po drugi svetovni vojni so duhovniki pri spovedih ob škofijskih misijonih in sicer pogosto naročali ženskam, naj rodijo vsaj še enega otroka. Kadar ženske za to niso izpričale pripravljenosti, jim duhovnik ni dal odveze grehov.
Brežičan je o svoji materi izpričal, da je med letoma 1913 in 1922 rodila pet otrok, nato še enega, skupno sedemkrat. Ko je po porodu šla k spovedi in dejala, da ne bo imela več otrok, ni dobila odveze in od tistega časa ni več obiskovala cerkve. Podobno se je godilo kmečki ženski iz Artič, rojeni leta 1899, ki je pri spovedi priznala, da ima štiri otroke. Pater ji je dejal, da je to premalo, jo grdo okregal in ji zavrnil odvezo. Njena hči je izpovedala, da je mati v odgovor vstala in mu zabrusila: "Pa jo imejte!" ter odkorakala iz cerkve, kar je bilo v tistih časih bogokletno dejanje.
Hči kmečke matere iz Oklukove Gore, rojene 1903, je spregovorila o pritisku župnikov, ki so ženske "strašno v šah jemali", češ kako bodo gorele v peklu. Ko je njena mati pri spovedi povedala število svojih otrok, ji je župnik dejal, da je taka mlada, pa da ima tako malo družino. Mati mu je odvrnila, da ve, koliko otrok lahko preživi, in da ne bo imela revnih otrok. V prvi polovici 20. stoletja, ko so imele družine v Posavju navadno po 7-10 otrok, je pet otrok veljalo za premalo. Po drugi svetovni vojni pa je Cerkev od matere z dvema otrokoma pri spovedi terjala obljubo še vsaj za rojstvo tretjega. Leta 1936 se je zaradi tega v Posavju rodilo več otrok, ki so jih kasneje okolice zmerjala z "misijonarčki". Malo katera ženska si je upala ugovarjati ali pojasnjevati negotovost glede gmotnih, stanovanjskih in drugih razmer v družini.
Dokumentarni film Nikoli ne odnehaj
Praznovanje in nadaljevanje dediščine
Dr. Počkarjeva sklene svoje misli z besedami, da Marjanca Dobnikar, "obdarjena s čutom do sočloveka in skupnosti, ni nikoli obupala nad čakanjem na čas, ko bi se dobre vile spomnile tudi nanjo". Njena mati ji je pustila "gnesti ure in ure", njeno "znanje" pa z uspehom gnetejo v Pekarni Grosuplje, potem ko na domačih tleh, kljub prizadevanjem, ni uspela. V nadaljevanje svojega izročila polaga upe v Suzano Margetič Deržič iz Dobove. Na predstavitvah dediščine in v njeno čast so jo s kruhovim srcem in s pesmijo počastile Antonija Jankovič z Viher in Stanka Pernišek, z Anamarijo Agnič z Orešja so tekle melodije s citer, ob petju in igranju Betke in Draga Križanićevih ter MePZ pa so igrala vsa srca.