Rdeča pesa (Beta vulgaris) je vsestranska korenovka, katere divji prednik izvira tudi iz naših krajev. Pripada kritosemenkam iz družine Chenopodiaceae (metlikovke) in je domorodna na obalah zahodne in južne Evrope, od južne Švedske in Britanskega otočja vse do Sredozemskega morja. Ta dvoletna ali trajna zelika lahko zraste do višine enega do dveh metrov. Gojene oblike, ki so se razvile iz obmorskih rastlin Evrope in Azije, so pomembna poljščina, saj sta užitna tako koren kot listi.
Botanične značilnosti in sorte
Navadna pesa (Beta vulgaris) je kritosemenka z listnatimi stebli. Listi so srčaste oblike, pri divjih rastlinah dolgi 5-20 cm, pri gojenih pa so običajno mnogo večji. Cvetovi se oblikujejo v skupinah po dva do pet, so zelo drobni (premera 3-5 mm), zeleni ali rdečega odtenka in imajo pet cvetnih listov. Oprašuje jih veter.
Moderne sorte
- Oblikuje okrogle ali podolgovate korene v zemlji.
- Moderne sorte so lahko rdeče, rumene, bele ali pisane barve.
- Primeri podvrst: Beta vulgaris subsp. maritima (primorska pesa) in Beta vulgaris subsp. vulgaris (sredozemska Evropa).
Hranilna vrednost in vpliv na zdravje
Rdeča pesa je gomoljnica z veliko zdravilno vrednostjo in spada med nizkokalorična živila, čeprav ima v primerjavi z drugo zelenjavo precej višje vrednosti sladkorjev, kar je vodilo v razvoj sladkorne pese. Redno uživanje rdeče pese lahko prispeva k boljši prebavi, saj vsebuje veliko vlaknin.
Ključne hranilne snovi
- Minerali: magnezij, kalij, železo, krom, mangan, rubidij, cezij, stroncij in kobalt (pomemben za nastajanje vitamina B12).
- Vitamini: vitamin C (bogato v korenu), vitamin A (odličen vir v nadzemnem delu), folna kislina (posebej pomembna v nosečnosti), niacin.
- Aminokisline: asparagin, glutamin in betain.
- Antioksidanti: Betalaini (rdeče barvilo, ki daje značilno barvo in je močan antioksidant), antociani in karotenoidi.
Zdravstveni učinki
- Zniževanje krvnega tlaka: Preliminarne raziskave so pokazale, da sok rdeče pese znižuje krvni tlak pri posameznikih s povišanim krvnim tlakom, kar zmanjšuje možnost za nastanek srčno-žilnih bolezni. To delovanje je pripisano visoki vsebnosti anorganskih nitratov, ki se v telesu pretvorijo v dušikov oksid.
- Izboljšana fizična sposobnost: Anorganski nitrati naj bi pripomogli tudi k izboljšani fizični sposobnosti, saj pospešujejo delovanje mitohondrijev, odgovornih za proizvodnjo energije v celicah.
- Zaščita pred tumorji: Rdeči antocian, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev.
- Zniževanje holesterola: Aminokisline (aspargin, glutamin in betain) in prehranska vlaknina iz rdeče pese zmanjšujejo količino holesterola v krvi.
- Krepilni učinek na kri: Visoke koncentracije železa, kalija in folne kisline preprečujejo slabokrvnost. Zato je rdeča pesa, predvsem njen sok, pomemben za vse slabokrvne.
- Krepitev imunskega sistema: Bogata je z vitamini in minerali, ki krepijo imunski sistem s stimuliranjem limfnega sistema.
- Urejanje prebave: Visoke vsebnosti topnih vlaknin delujejo kot blago odvajalo in pozitivno vplivajo na zdravje prebavnega trakta.
- Preprečevanje prehladov in zaščita pred boleznimi srca in ožilja.
- Izboljšana prekrvavitev možganov: V nekaterih raziskavah so zaznali povezavo med uživanjem pese in izboljšano prekrvavitvijo možganov, kar je zanimivo tudi za starejšo populacijo.
Opozorila pri uživanju
Kljub številnim prednostim rdeča pesa ni primerna za vsakogar. Zaradi višjega glikemičnega indeksa ni najboljša izbira za sladkorne bolnike, zlasti v večjih količinah. Rdečega barvila, ki ga vsebuje rdeča pesa, naše telo ne more povsem razgraditi, zato lahko uživanje večjih količin povzroči rdečkasto obarvanje urina in blata, kar pa ni nevarno.
Gojenje rdeče pese na vrtu
Vzgoja rdeče pese je preprosta, zato se je brez skrbi lahko lotijo tudi manj izkušeni vrtičkarji. Rdeča pesa najbolje uspeva na sončni legi v rahli, dobro odcedni zemlji, ki je bogata s hranili. Ne gnojimo je s hlevskim gnojem, ampak s Plantella Organikom, uporabimo gabezovo zastirko ali za dognojevanje gabezovo brozgo.
Setev in presajanje
- Neposredna setev: Sejemo jo neposredno na gredo od aprila do junija (ali od zgodnje pomladi do konca julija), saj kali tudi pri nizkih temperaturah zemlje. Semena posejemo približno 2-3 cm globoko, v vrste, ki so med seboj oddaljene 25-30 cm (priporočljivo vsaj 30 cm med vrstami, v vrsti pa redčimo na 5 cm). Pri ročni setvi sejemo bolj na gosto, saj je seme pese skupek semen, iz katerega lahko vzklijejo 2 do 3 rastline. Gosto setev redčimo kasneje. Po setvi jarke zagrnemo in pohodimo, da semena dobijo stik z zemljo.
- Vzgoja sadik: V začetku ali sredini marca sejemo seme pese za vzgojo sadik v setvene plošče v rastlinjaku ali posamezne srednje sadilne enote (2 do 3 semena v en modul). Uporabimo fino zemljo Bio Plantella Start ali že navlažen substrat, nato posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Semena lahko vzklijejo že v štirih dneh. Sadike so pripravljene za presajanje na prosto v 30 dneh, ko razvijejo 2 do 4 prave liste. Pred tem jih za 4 dni utrjujemo na prostem. Presajanje sadik na prosto poteka v začetku aprila.
Nega in zalivanje
- Zalivanje: V času vznika mora biti zemlja vedno vlažna. Pesa ima zelo globoko korenino, zato namakamo redko, a takrat v globino do trideset centimetrov. Priporočljivo je zalivanje 2x tedensko v času brez dežja, še posebej poleti ob suhem in sončnem vremenu. Poletne setve potrebujejo tudi zasenčenje.
- Redčenje: Ko vznikne, jo je treba redčiti, da ima vsaka rastlina dovolj prostora za razvoj gomolja. Goste zasaditve redčimo, ko listi mladih rastlin dosežejo velikost 5 cm.
- Gnojenje: Potrebuje veliko kalija, manj fosforja in zelo malo dušika. Je občutljiva za pomanjkanje bora.
- Lokacija: Rdeča pesa je ena redkih vrtnin, ki bo dobro uspevala tudi na pol senčnih gredah.
- Dobri in slabi sosedje: Dobro uspeva ob rastlinah, kot so čebula, solata, redkvica in kumare. Pozorni moramo biti, da je ne sadimo ob stročnicah (fižolu ali grahu), saj se s temi rastlinami ne ujame najbolje.
Bolezni in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav, vendar jo lahko prizadenejo nekatere bolezni in škodljivci.
Listna pegavost rdeče pese (Cercospora beticola)
To je ena najpogostejših in gospodarsko najpomembnejših bolezni rdeče pese, pa tudi sladkorne pese in blitve. Povzročajo jo gliva Cercospora beticola. Na listih se oblikujejo številne majhne, okrogle pege s svetlo rjavo do sivo-belo sredino in rdečkastim robom. Pege se kasneje zlivajo in povečujejo. Ob močnem napadu se listi sušijo, rast upočasni in pridelek korenov se zmanjša.
Razvoj in preprečevanje
- Gliva prezimuje v rastlinskih ostankih. Razvoj poteka najhitreje v obdobjih, ko so dnevne temperature med 25 in 35 °C in nočne nad 16 °C ter je vlažnost zraka nad 90 % oz. so listi dalj časa mokri.
- Kolobarjenje: Kot prvi ukrep je priporočljiv triletni, še bolje pa štiriletni kolobar.
- Odstranjevanje ostankov: Po spravilu pridelka skrbno odstranimo vse rastlinske ostanke.
- Redčenje: Pregoste posevke redčimo, da izboljšamo zračnost in zmanjšamo vlago med listi.
- Fungicidi: Pri večji nevarnosti okužbe ali prvih znakih bolezni lahko uporabimo fungicide (npr. Mirador 250 SC, Ortiva, Zaftra AZT 250 S in Zaftra AZT 250 SC C), ob upoštevanju karence in navodil.
Škodljivci
- Polži: Grizljajo rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki.
- Bolhač: Lahko napade peso na vrtu.
Spravilo in shranjevanje rdeče pese
Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik. Prvo setev pobiramo od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberemo vse preostale pese na gredi za ozimnico. Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni. Liste rdeče pese lahko med rastjo nabiramo od zunanje strani in jih uporabljamo podobno kot blitvo. Mlajši listi so okusnejši.
Skladiščenje
- Sveži gomolji: Neoprane gomolje lahko hranimo v hladnem, temnem prostoru (npr. v zabojčku v hladilniku do tri tedne ali v kleti zasute z mivko do 6-8 tednov).
- Zamrzovanje: Kuhano ali surovo peso je mogoče tudi zamrzniti.
- Vlaganje: Najpogostejši in priljubljen način shranjevanja in priprave je vlaganje v kis.
Rdeča pesa v kulinariki
Rdeča pesa je pomemben del slovenske prehranske tradicije. Nekoč je bila pogosto prisotna na mizah v obliki solate k nedeljskemu kosilu, danes dobiva vse več možnosti tudi v sodobni kulinariki. Uporabni so tako koren kot tudi listi.
Priprava
Koren rdeče pese, ki je zaradi vsebnosti barvil (betalainov) značilno rdeče barve, lahko uživamo svež, kuhan ali pečen. Toplotna obdelava sicer uniči precejšen del omenjenih barvil, zato je priporočljivo predvsem kuhanje rdeče pese na pari, ali skupaj z olupkom. Betalaini so občutljivi na temperaturo, zato je najbolje kuhati peso skupaj z lupino do petnajst minut pri nižji temperaturi. Rdeča pesa vsebuje zelo močno barvilo, zato jo lupite s plastičnimi rokavicami.
Različni načini uporabe
- Svež sok: Uživanje svežega soka rdeče pese omogoča boljšo absorpcijo hranil. Tako pripravljen sok blagodejno vpliva na imunski sistem, pomaga stimulirati limfni sistem in ima močan antioksidantni učinek.
- V solati: Surovo rdečo peso lahko naribamo v solato za popestritev okusa in vitaminsko nadgraditev obroka. Najpogosteje se pripravlja v solati, narezana na tanke kolobarje.
- Pečena: Zelo okusna je pečena, v kombinaciji z drugo gomoljasto in korenasto zelenjavo. Pečemo jo približno 40 minut na 180 °C z oljčnim oljem, soljo in poprom.
- Kuhana: Kuhano in olupljeno lahko ponudimo tudi kot prigrizek zraven različnih vrst sirov ali kot dodatek k jedem namesto krompirja ali repe.
- Vložena: Pogosto jo vlagamo v kisu, kar je najpogostejši način priprave v mnogih gospodinjstvih.
- V juhah: V Vzhodni Evropi je izjemno popularna juha iz rdeče pese, t.i. boršč, ki je ukrajinska narodna juha.
- Barvilo: Betanin se uporablja tudi kot barvilo v prehranski industriji. Rdečo peso lahko kot barvilo uporabite tudi za rožnato obarvanje jedi, na primer juhe, osvežilne poletne pijače ali sladoleda.
- Listi: Listje rdeče pese je hranilno še bolj bogato kot gomolj, saj vsebuje veliko kalcija, železa ter vitamina A in C. Lahko jih pripravimo podobno kot špinačo ali blitvo.
Zgodovinska uporaba
Rimljani so peso uporabljali pri zdravljenju mrzlic in zaprtja, pa tudi v druge namene. Od časov Rimljanov imajo sok pese tudi za afrodiziak. V srednjem veku in pozneje so peso uporabljali v najrazličnejše namene, posebno pa pri boleznih v zvezi s prebavo in krvjo. Peso imajo za univerzalno zdravilo tudi danes.