Kuhanje oglja na klasičen način v oglarskih kopah je ena najstarejših rokodelskih in kulturnih tehnik, ki jih pozna človek. Celoten postopek, od priprave lesa do razdiranja kope, zahteva veliko znanja, potrpljenja in fizičnega dela, pri srednje veliki kopi pa traja približno 43 dni.
Priprava kopišča
Za kasnejšo kakovost oglja in enakomerno oglenitev je ključnega pomena pravilna izbira mesta kopišča. Prostor mora biti raven, na sredini rahlo dvignjen, z naklonom približno 5 %, da lahko odtekata voda in destilati. Oglar mora odstraniti vse panje, korenine in kamenje. Za srednje veliko kopo, ki da okrog 6 ton oglja, mora imeti kopišče premer 10 metrov.
Tla pod kopiščem ne smejo biti preveč zračna. V preteklosti so jih utrdili z nanosom ilovice (okrog 50 cm), da je bilo dno kope enakomerno prepustno za zrak. Idealno je oglariti na starem, že uveljavljenem kopišču, ki je v zavetrju, blizu vira vode.
Izbira in priprava lesa
Kvaliteta oglja je odvisna od vrste lesa, njegove vlage, starosti, zdravosti in oblike. Vsaka drevesna vrsta ima drugačno kemično sestavo in maso, zato potrebuje drugačno temperaturo oglenitve. Priporočljivo je, da se iglavci in listavci oglarijo ločeno.
- Težko oglje: dajejo bukev, graden, cer, javor, jesen, jerebika, hruška, lesnika.
- Lažje oglje: dajejo jelša, breza, brest, topol, vrba, lipa, češnja.
Za kakovostno oglje so najbolj primerna drva v obliki okroglic in kalanic, debeline od 2 cm naprej. Tanjša in krajša drva (okrog 1,2 m) omogočajo hitrejše kuhanje pri višji temperaturi.
Zlaganje oglarske kope
V naših krajih prevladuje zlaganje drv v pokončno kopo. Na sredino kopišča se postavijo trije drogovi, imenovani strženice, ki jih povežejo z obroči, da držijo strženice vsaksebi. Okrog nastane prazen prostor, imenovan stržen, ki služi kot dimnik.
Les se zlaga v kolobarjih čim bolj na gosto, pri čemer se debelejša polena razporedijo v sredino, kjer je najvišja temperatura. Kopa ima običajno dva sklada drv, na vrhu pa se oblikuje glava kope. Ploskev med skladoma imenujemo sklep, med zgornjim skladom in glavo pa ramena.
Črnjenje in priprava na oglenitev
Zloženo kopo je treba pripraviti za nanos zemlje oziroma črnjenje. Da se prst ne bi vsipala med drva, se kopa prekrije s plastjo smrekovih vejic, listja, sena ali sveže trave (postopek grasanje), debelo 10-15 cm.
Nato se nanese 10-15 cm debela plast čiste humusne zemlje, ki preprečuje vdor kisika in zadržuje pline. Za utrditev plasti se na zunanjost namestijo špire (kalanice), ki prst stisnejo k drvom in služijo kot opora za hojo okrog kope.
Proces oglenitve (karbonizacija)
Oglenitev poteka pri temperaturi od 240 do 280 °C ob omejenem dotoku zraka.
- Zažiganje: Kopo se zažge z vrha, kjer se v stržen vrže žerjavica.
- Segrevanje: Ogenj se dviguje ob strženu navzgor z dodajanjem drobnega lesa (»budlovcev«).
- Oglenitev: Ko glava postane mehka, se stržen zapre. Oglar uravnava proces z dimnicami - luknjami na pokrovu, skozi katere odvaja dim. Barva dima (bel, siv, rumen, modrikast) mu sporoča potek procesa.
Celoten proces traja več dni, nato se kopa pusti vsaj dva dni, da se ohladi.
24UR | Sklece na ograji avtoceste in žoganje otrok v zastoju | POP TV
Razdiranje kope (štoranje)
Pri razdiranju sodelujejo vsaj trije oglarji. Previdno odstranijo plast prsti in z motikami (»šturakl«) vlečejo oglje iz kope. Oglje prečistijo, ga ohladijo in odstranijo prežgano drobno oglje (»strženino«). Končni izdelek se ohladi in shrani v vreče. Sodobno razumevanje uporabe oglja, zlasti biooglja, danes poudarja njegovo vlogo pri revitalizaciji kmetijskih tal in krožnem gospodarstvu.