Paprika (Capsicum annuum) je priljubljena, okusna in zdrava zelenjava, bogata z vitamini A in C, ki jo v kuhinji uporabljamo na različne načine. Uvrščamo jo v skupino plodovk iz družine razhudnikovk, kamor sta poleg nje uvrščeni tudi dve plodovki, paradižnik in jajčevec. Gojenje lastne paprike je lahko zelo zadovoljujoče, če upoštevamo njene potrebe po toploti, svetlobi in hranilih ter pravilno izvedemo sajenje in nego.
Značilnosti paprike babure
Paprika je zelenjadnica, zanimiva zaradi barvitih, sočnih in okusnih plodov. Poznamo različne vrste paprik, ki se med seboj razlikujejo po barvi, obliki in okusu. Raznolikost barv pri papriki je posledica vsebnosti rastlinskih pigmentov od rumene, oranžne, rdeče, zelene barve ter mešanih odtenkov. Poznamo tudi pekoče vrste paprike. Najbolj značilna oblika ploda pri papriki je babura, ki ima 3 do 4 prekate in je srednje podolgovata. Obstajajo tudi okroglasti plodovi, podobni paradižniku, ki jim rečemo paradajzerica ali paradajz paprika. Podolgovate plodove pridelujemo za predelavo ali pečenje. Poznamo še ozke in dolge mesnate plodove feferonov kot posebne oblike paprike.
Različne barve in stopnje zrelosti
Zelena, rumena in rdeča paprika, še posebej vrsta babura, so ena in ista vrsta, razlikujejo se le v različnih stopnjah zrelosti. Zeleni plodovi so v resnici še nedozoreli plodovi, ki bodo kasneje spremenili barvo v rdečo, rumeno, oranžno ali drugo barvo, odvisno od sorte. Zeleno papriko, čeprav še ni (fiziološko) zrela, že lahko uporabljamo v kuhinji. Je precej manj sladka in tanjša kot zrela paprika ter malce težje prebavljiva. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti. Rdeče so v primerjavi z drugimi veliko bolj sladke. Oblika ploda je pogosto povezana s številom prekatov: če je plod 4-prekaten, daje bolj kvadratast videz, če pa ima tri prekate, so plodovi bolj podolgovati in trikotasti.
Različen okus in cena
Zaradi različne obdelave se njihov okus nekoliko razlikuje, tako zelene zaznamuje svežina in rahla grenkoba. Različen način pridelave je razlog za različno ceno. Zelena paprika je najbolj sprejemljiva, ker je najzgodaj pobrana, zato so njeni pridelovalni stroški nižji. Rumena paprika je nekoliko dražja, rdeča paprika pa, ker je pri pridelavi porabljene največ dela, vode in drugih dejavnikov, običajno najdražja.
Hranilna vrednost in zdravstvene koristi
Sveža paprika je odličen vir vitamina C, ki ima vlogo pri delovanju imunskega sistema, pomembno pa tudi vpliva na delovanje živčnega sistema ter zmanjšuje utrujenost in izčrpanost. Rdeča paprika vsebuje še vitamin E, ki je dobro poznan antioksidant, ter vitamin A, ki ima vlogo pri ohranjanju zdrave kože in ohranjanju vida. Paprika je nizkoenergijsko živilo in je dober vir prehranskih vlaknin. Za barvo paprik so odgovorni rastlinski pigmenti, imenovani karotenoidi. Pekoč okus nekaterih paprik je posledica kapsicina, ki je antioksidant.
Vzgoja paprike babure
Paprika (znanstveno ime Capsicum annuum) je enoletna vrtna rastlina. Grmiček paprike je pokončen in razvejan ter zraste od 50 do 80 centimetrov v višino. Koreninski sistem je za razliko od množičnega zgornjega dela razmeroma zelo slabo razvit. Sestoji iz primarne korenine, ki se po navadi med presajanjem poškoduje. Kasneje pa se iz nje vodoravno ter plitko v tleh razvijajo močnejše stranske korenine, ki zrastejo v dolžino od 30 do 50 centimetrov. Cvetovi se oblikujejo v nasprotni rasti listov, običajno posamezno ali, kar je manj pogosto, več naenkrat. Ima 5 prašnikov, včasih tudi do 8, pestilo pa ima petstopenjski ovarij z več semeni. Plod paprike je s pregradami porazdeljen na več delov in število, ki določa njegov videz. V notranjosti ploda se nahaja semenska loža, v kateri je večina semen, nakar se jih nekaj nahaja tudi po steni pregrad. Seme paprike je ledvičaste oblike, gladko in bledo rumene barve. Dolžina semena je 3-4 mm, širine 2-3 mm in debelino do 1 mm. Seme je sestavljeno iz semenske lupine, ki obdaja seme - endosperma, v katerem je rezerva hranil, potrebnih za začetni razvoj mladih rastlin, iz semen, ki so sestavljeni iz kotiledona in kalčkov korenin ter popka, na katerega je bilo seme pritrjeno.
Vzgoja sadik
Vzgoja sadik paprike se začne zgodaj spomladi. Semena paprike za vzklitje potrebujejo veliko časa, običajno od 7 do 14 dni, najhitreje pa kalijo pri temperaturi med 25 in 30 °C. Zato je februarja ali v začetku marca primeren čas za setev semen v plitve posode s kakovostnim setvenim substratom. Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata in preden se razvijejo pravi listi, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno. Paprike namreč na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo. Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno. Paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in zato jih presadimo v veliko sadilno enoto.
Utrjevanje sadik
Približno dva tedna pred presajanjem na prosto začnemo s postopnim utrjevanjem sadik. To pomeni, da jih za kratek čas izpostavimo zunanjim pogojem, postopoma pa povečujemo čas izpostavljenosti soncu in vetru. Preden jih sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu utrjujemo. Prav tako jih uvajamo na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur. Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek.
Priprava tal in sajenje na stalno mesto
Paprika babura potrebuje bogata, dobro odcedna tla z veliko organskimi snovmi. Idealna pH vrednost tal za gojenje paprike je med 6,0 in 6,8, kar pomeni rahlo kisla do nevtralna tla. Zemljo začnemo pripravljati že jeseni ali zgodaj spomladi, vsaj dva tedna pred sajenjem. Najprej odstranimo plevele in večje kamne, nato pa zemljo prekopljemo do globine približno 30 centimetrov. V zemljo vmešamo dobro preperel kompost ali hlevski gnoj, približno 3-5 kilogramov na kvadratni meter. Ob sajenju lahko dodamo tudi specialna gnojila za plodovke, ki vsebujejo optimalno razmerje hranil za razvoj plodov. Paprika babura je toplotno zahtevna rastlina, zato naj bo gredica na sončni legi, zaščiteni pred močnimi vetrovi. S presaditvijo paprike ne hitimo, saj je zelo občutljiva za nizke temperature zraka in tal ob presaditvi na stalno mesto. Če sadike prehitro presadimo na prosto, lahko to stane prvih plodov zaradi presaditvenega šoka, ki povzroči odpadanje cvetov. Temperature pod 12 °C povzročijo odpadanje prvih cvetov ali plodov. V Sloveniji je primeren čas za sajenje paprike na prosto običajno v drugi polovici maja, ko mine nevarnost pozebe in se tla dovolj ogrejejo. V toplejših predelih lahko to storimo nekoliko prej. V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. V mislih imejmo to, da so paprike veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom.
Razdalja med sadikami in opora
Pri presajanju paprike na stalno mesto moramo upoštevati, da se paprika razvije v bujno rastoč, razvejan manjši grm. Današnje sorte in hibridi so dovolj močni, da rastejo samostojno, vendar je ključno, da imajo grmi dovolj prostora. Sadilno luknjo izdatno zalijemo, če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Razdalja med sadikami v vrsti naj bo vsaj 40 do 50 cm, pri čemer nekatere sorte, kot so rog paprike, potrebujejo še več prostora. Razdalja med vrstami naj bo med 40 in 60 cm, pri čemer je priporočljiv razmik dobre pol metra ali celo 60-70 cm, da omogočimo kroženje zraka in dostop sončni svetlobi. Grmički paprike potrebujejo količek ali vrvico za oporo, saj se veje pod težo plodov rade lomijo. Pri sajenju je priporočljivo ob vsako rastlino zapičiti oporo. Za boljši pridelek lahko tla okoli rastlin prekrijemo z zastirko, ki je lahko slama, pokošena trava ali posebna vrtna folija. Zastirka zadržuje vlago v tleh in preprečuje rast plevelov. Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline.
Setev za sadike čilija in ostalih plodovk
Zahteve po toploti, svetlobi in hranilih
Paprika je zelo občutljiva za nizke temperature in potrebuje veliko toplote za uspešno rast in razvoj plodov. Poleg toplote potrebuje plodovka tudi veliko hranil. Spada med zahtevnejše zelenjadnice, zato jo pogosto imenujejo tudi "požrešnica". Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prve zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika. Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora.
Gnojenje
Tla obogatimo z organskimi (hlevski gnoj, kompost, briketirana organska gnojila) in mineralnimi gnojili. Za zagotovitev bogatega pridelka je pomembno zagotoviti zadostno količino ključnih hranil. Za pridelek 40 kg paprike na 50 do 60 rastlinah na 10 m2, potrebujemo približno 20 do 25 g dušika, 4 do 5 g fosforja in 15 do 20 g kalija. Hranila lahko dodajamo med rastjo tudi foliarno (skozi liste). Tako kot paradižnik je tudi paprika občutljiva za kalcij, kar se lahko pokaže na propadu ploda na njegovi konici (cvetna gnila). Zato papriki v času intenzivne rasti in oblikovanja plodov foliarno dodajamo v vodi raztopljen kalcij iz specialnih kalcijevih gnojil. Z dodajanjem začnemo ob pojavu prvih cvetov in nadaljujemo do obiranja pridelka, s presledki 7 do 10 dni. Tako zagotovimo neprekinjeno oskrbo s tem pomembnim hranilom. Gnojenje ponovimo še enkrat ali dvakrat v razmaku treh tednov med rastno sezono.
Namakanje
Brez vsakodnevne ali vsaj redne oskrbe z vodo pri papriki ne bo pravega pridelka. Papriko je treba redno in obilno namakati, saj bodo tako plodovi bolj mesnati, večji in manj grenki. Najboljše je kapljično namakanje, ki omogoča enakomerno oskrbo z vodo neposredno do korenin. Pomagamo si lahko tudi s plastičnimi steklenicami, ki jih nalomimo in napolnimo z vodo, ali z zalivanjem zjutraj ali zvečer, nikoli sredi dneva, ko je sonce najmočnejše. Ob gosti zasaditvi (senčenje tal) in dodani poletni zastirki je potreba po zalivanju manjša kot pri redko posajenih paprikah na golih tleh. Vendar je za boljši pridelek priporočljivo redno zalivanje, še posebej v sušnih obdobjih. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh. Med vročinskimi valovi, ko temperature presegajo 30 °C, poskrbimo za senčenje rastlin.
Gojenje v rastlinjaku in na prostem
Papriko lahko gojimo na prostem ali v rastlinjaku. V obeh primerih je najbolje urediti kapljično namakanje. Tla lahko zastremo s črno, rjavo ali belo folijo, ali pa uporabimo naravne zastirke iz miskanta, slame, žitnih plev ali biorazgradljivo folijo iz krompirjevega ali koruznega škroba. V rastlinjaku lahko plodove trgamo do konca oktobra, na prostem pa s pridelavo zaključimo zaradi krajših dni in hladnejših, vlažnih noči. Paprike, ki bodo rasle v rastlinjakih, lahko sejemo že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo kot paradižnik. V rastlinjakih se cvetovi paprike samooprašijo, zato zadostuje že veter ali ročno stresanje rastline. Ob gosti zasaditvi v rastlinjakih ni veliko prostora za plevele, zato je odstranjevanje plevelov manj potrebno. Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh. To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino. Na manjših vrtovih tega ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku.
Sorte paprike babure
Na trgu je na voljo široka paleta sort paprike babure, ki se razlikujejo po času dozorevanja, velikosti, obliki, barvi in okusu plodov. Nekatere izmed priljubljenih sort vključujejo:
- Paprika babura Lamuyo: Zgodnja sorta rdeče babure z debelim mesom, primerna za svežo porabo in predelavo.
- Paprika Lipari: Robustna in rodna sorta podolgovate paprike z rogovastimi plodovi, primerna za pobiranje v zeleni ali rdeči fazi.
- Paprika babura Tenor: Odporna sorta živo rumene paprike babure z velikimi plodovi izrednega okusa.
- Paprika Red Sunrise: Srednje zgodnja sorta rdeče babure z okusnim in debelim mesom, odporna na virusna obolenja.
- Paprika Yellow Sun: Srednje zgodnja in rodna sorta rumene paprike babure s srednje sladkim mesom in debelimi, pravilne kvadratne oblike plodovi.
- Paprika Orange Sunset: Oranžna sorta paprike babure z debelim in sladkim mesom, odporna na virusna obolenja.
- Paprika Bellania: Zgodnja sorta z vijoličnimi plodovi debelorega mesa, odlične prebavljivosti.
- Paprika Babura Snow White: Zelo zgodnja in rodna sorta bele paprike babure z debelim mesom, primerna za solate, polnjenje in vlaganje.
- Paprika Honey Long: Srednje zgodnja sorta rumene paprike s sladkimi in koničastimi plodovi, izjemno sladka in okusna.
- Paprika Candy Long: Srednje zgodnja sorta oranžne paprike s sladkimi in koničastimi plodovi, izjemno sladka in okusna.
Cepljene in sejane sadike paprike lahko naročite v predprodaji spletne trgovine Flora Express z datumi dobavljivosti in dostavo po vsej Sloveniji.
Pregled bolezni in škodljivcev
Paprika babura je lahko tarča različnih škodljivcev in bolezni. Med pogostimi težavami so:
- Bolezni: Pepelasta plesen, siva plesen, različne bakterijske okužbe ter glivične in bakterijske okužbe, ki povzročajo gnilobo na plodovih. Ob prvih znakih okužbe ukrepamo z naravnimi pripravki ali odstranimo okužene dele rastlin. Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku.
- Škodljivci: Korenine mladih sadik lahko napadejo bramorji in voluharji. Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk, ki letajo od konca maja do oktobra (v rastlinjakih kot buba prezimijo, na prostem ne). Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanske poškodbe plodov so lahko tudi vstopna točka za vodo, ki vodi v gnitje plodov. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz, njihova jajčeca pa so ovalna in sprva rumena, kasneje postanejo črna. Bolezen okužuje rastline pri temperaturah nad 25°C.
Če se pojavijo vremenska nihanja, se lahko cvetovi ne oplodijo ali plodovi začnejo gniti. Problem predstavlja tudi hitra izguba teže, hranilnih snovi in hitro staranje po obiranju. Paprike lahko na sobni temperaturi ohranimo le krajši čas (3-4 dni), vendar pa lahko z nižjimi temperaturami in ustrezno relativno vlažnostjo podaljšamo rok trajanja. Kakovost je določena s senzoričnimi lastnostmi kot so barva, oblika, velikost, čvrstost in okus ter s hranilno vrednostjo.
Uporaba paprike babure v kulinariki
V kulinariki paprika zaseda posebno mesto, zaradi raznolikosti barv, arome in okusa poživi marsikatero jed ali obrok. Plodovi paprike se uporabljajo sveži ali toplotno obdelani. Zelo okusne so lahko polnjene paprike, pripravljene s tunino-zelenjavnim nadevom. Papriko razpolovimo in očistimo semen v notranjosti. Nadev pripravimo tako, da tuno po želji zmešamo z malo skute in žlico kisle smetane, da dobimo bolj mazav nadev. Temu nadevu pa lahko primešamo nekaj koruze, po želji tudi olive ali pa sušene paradižnike ter na kocke narezan sir-mocarelo. Obe polovički paprike nadevamo in dobimo okusno malico brez kuhanja ali pečenja. Z dodatkom paprike lahko pripravimo tudi okusno omleto. Narežemo papriko, bučko in jajčevec, posebej pa stepamo jajca, malo popra in sol. V ponvi segrejemo malo oljčnega olja, dodamo narezano zelenjavo in pražimo približno 2 minuti. Dodamo še sesekljan peteršilj, sol, poper in stepena jajca ter ponev pokrijemo. Papriko in česen spečemo v pečici ter ju olupimo. Mandlje popražimo do zlate barve in jih v mešalniku zmeljemo v pasto. Dodamo vse ostale sestavine ter začinimo.