Meso v prehrani človeka, še posebej v obdobju rasti in razvoja, predstavlja pomemben vir različnih hranil, zato je njegovo zmerno vključevanje v pestro mešano prehrano v skladu s priporočili o količinah in pogostosti upravičeno. Perutnina v primerjavi z drugimi vrstami mesa vsebuje več visokovrednih beljakovin in malo maščob, hkrati pa je odličen vir železa, vitaminov skupine B, še zlasti niacina (B3), ki v telesu sodeluje pri pomembnih presnovnih procesih, in cinka, ki igra odločilno vlogo pri krepitvi imunskega sistema.
Glede na podatke nacionalne prehranske raziskave v Sloveniji med najpogosteje uživane vrste mesa sodi perutnina, predvsem zaradi manjše vsebnosti maščob, lažje prebavljivosti, visoke hranilne vrednosti, pa tudi zaradi široke ponudbe perutninskih jedi, enostavne priprave in cenovne dostopnosti. Piščančje meso je običajno tudi prva vrsta mesa, ki se uvaja v prehrano otrok ter je pogosto vključeno v dietno prehrano in prehrano bolnikov. Med pogosto uživane vrste mesa sodita tudi teletina in svinjina.
Kakovost in varnost mesa: prepoznavanje in primerjava
Kot trdijo zdravniki, so antibiotiki v mesu glavni razlog, da ljudje postajajo vse bolj odporni na antibiotike. Zato je pomembno vedeti, katero meso je najbolj 'varno' pred antibiotiki in hormoni.
Najbolj varno meso je goveje meso, a le zato, ker se te živali prehranjujejo drugače kot prašiči in piščanci. Govedo se v večji meri prehranjuje s travo, senom in silažo, še posebej v tradicionalnih oblikah reje, kjer živali preživijo veliko časa na pašnikih. V primerjavi s piščanci in prašiči, ki jih pogosto vzgajajo v intenzivnih rejah in hranijo s krmnimi mešanicami, ki lahko vsebujejo antibiotike za pospeševanje rasti in preprečevanje bolezni, je verjetnost vnosa antibiotikov pri govedu manjša. Poleg tega imajo govedorejci manjši ekonomski interes za uporabo antibiotikov pri odraslih živalih, saj govedo raste naravno dalj časa in ni podvrženo tako hitrim ciklom reje kot perutnina ali prašiči.
Zdrava svinjina je svetlo do temno rdeče barve. Maščobno tkivo je belo, meso pa mora biti posejano z maščobo. Po drugi strani ima prašič, ki je bil hranjen s krmo, polno antibiotikov, belkasto meso in je veliko večji. Piščančje meso, ki je polno antibiotikov in hormonov, je običajno večje, mehkejše in po pečenju se kost zelo zlahka loči od mesa. Barva mesa je bleda in je poln vode.
Kakovostni razredi A in B za piščančje meso
Evropska zakonodaja predpisuje razdelitev piščančjega mesa v dva kakovostna razreda: A in B. V slovenskih trgovinah najpogosteje najdemo meso razreda A, kar pomeni, da gre za dobro razvite kose z zdravo barvo, brez poškodb, podpludb ali večjih estetskih napak. Takšno meso je tudi čistejše in vsebuje manj odvečne maščobe. Razred B se običajno uporablja za industrijsko predelavo, saj vsebuje mehansko poškodovane ali estetsko manj privlačne dele, ki pa so še vedno varni za uživanje. Tudi tu je pomembno, da kupci znajo prepoznati razliko in da razumejo, da je višji kakovostni razred tudi pokazatelj boljših pogojev reje.
Deli piščanca in njihova uporaba v kulinariki
Piščančje meso razdelimo na več osnovnih delov, ki se razlikujejo po teksturi, vsebnosti maščobe in primernosti za različne kulinarične priprave:
- Prsi (s kostjo in kožo): Piščančje prsi s kožo in kostjo so prava radost za tiste, ki imajo radi belo meso. Prsi so lahko cele ali prepolovljene, lahko jim odstranimo kožo in jih narežemo na tanke rezine, trakove ali kocke. Prsi so primerne za cvrtje v ponvi, peko v pečici ali pripravo na žaru. Posebej so priljubljene za vse, ki iščejo manj kalorične, dietne obroke. So odlična sestavina za narastke in rolade. Prsi so najbolj puste in bogate z beljakovinami.
- File prsi (Prsi brez kosti in kože) in mini file: Belo meso fileja prsi je nežnega in lahkega okusa. Je hitro in enostavno pripravljeno. Sestavni del fileja prsi je mala mišica, ki ji rečemo tudi mini file. File lahko kratko popečemo v ponvi ali v pečici ter postrežemo v hamburgerju, sendviču ali s krompirjem.
- Peruti: Peruti so odličen prigrizek in glavni obrok. V njenih treh delih je glede na količino mesa precej kosti, zato jih je nujno potrebno obirati. Krila so sinonim za preprosto kulinariko, ki jo celo po bontonu lahko jemo kar z rokami.
- Stegna in file stegen: Sočna piščančja stegna so enostavna za pripravo. Najhitreje so pripravljena, če jih ločimo od kosti in spečemo v ponvi ali na žaru.
- Bedra (krača + stegno), file beder: Številni prisegajo, da je najboljše meso tik ob kosti. Koža piščanca zadržuje vlago, kost pa mesu daje odličen okus. Bedrca so bogata z železom in polnega okusa. Odlična so v pripravljena v pečici, primerna so za peko tudi v kozici. Bedra imajo več maščobe, kar pomeni več okusa, zato so idealna za nadevana piščančja bedra.
- Krače: Krače so temno meso. Pripravimo jih lahko tudi sami, če v bedru zarežemo skozi sklep. Krače so najboljše, če so marinirane in pripravljene na žaru ali v pečici, posebej priljubljene pa so pri otrocih.
- Drobovina: Piščančja jetra in srca najpogosteje popražimo v ponvi. Z jetri oplemenitimo kruhove cmoke ali jušne vlivance.
Slovenska reja perutnine in znak "izbrana kakovost"
Ko govorimo o reji perutnine, so v Sloveniji piščančje farme manjše v primerjavi s tujimi. To pa pomeni, da se lahko rejci bolj posvetijo živalim, skrbijo za njihovo dobrobit in tako potrošnikom zagotovijo kakovostno lokalno meso. Zato obstaja shema »izbrana kakovost - Slovenija«, ki je namenjena označevanju posameznih živil, ki so višje kakovosti, so pridelane in predelane v Sloveniji ter dodatno kontrolirane.
Uredba določa, da morajo biti živali, ki sodijo v shemo, rojene, rejene in zaklane v Sloveniji. Rejci, predelovalci mesa in trgovci, ki vključeni v shemo »izbrana kakovost«, izpolnjujejo dodatne kakovostne zahteve in so podvrženi rednim in izrednim presojam usposobljenih presojevalcev iz neodvisnih certifikacijskih organov, ki preverjajo dosledno upoštevanje določil in pogojev iz specifikacije.
Merila, ki jih morajo upoštevati, se razlikujejo glede na vrsto mesa, skupno pa jim je posvečanje posebne pozornosti krmi živali, upoštevanje dovoljenega transportnega časa in skrb za ustrezno zdravstveno varstvo živali. Vse to vpliva na kakovost mesa in prispeva k njegovi jasni sledljivosti. Potrošniki lahko po zaslugi tega mesu z znakom »izbrana kakovost - Slovenija« brez dvoma zaupamo. Njihovo ime lahko zasledimo tudi na embalaži mesa »izbrane kakovosti«.
Slovenski rejci in živilska podjetja zagotavljajo, da je piščančje meso okusno in kakovostno. Vsi sogovorci poudarjajo, da mora biti higiena pri reji ustrezna, kakor tudi dobra krma in dobri življenjski pogoji za živali. Vse to vpliva na končno kakovost mesa. Ravno ta visoka kakovost perutninskega mesa, ki prihaja z lokalnih kmetij, je označena z znakom »izbrana kakovost - Slovenija«, kar pomeni, da lahko kupci na prvi pogled razumejo, da izbirajo meso, katerega celotni proces reje je potekal v Sloveniji.
Antibiotiki v reji piščancev in odpornost
V Sloveniji je uporaba antibiotikov v vzreji piščancev strogo regulirana. Piščanci, vzrejeni za meso z znakom »izbrana kakovost - Slovenija«, ne prejmejo antibiotikov rutinsko. Rejci morajo poleg vseh običajnih zahtev reje zagotoviti kakovostno voluminozno krmo, ki mora predstavljati vsaj 50-odstotni delež v uravnoteženem obroku. V obroku so prepovedane surovine, ki so navedene na tako imenovani negativni listi (živalske maščobe, ribja moka). Prepovedano je preventivno zdravljenje z antibiotiki, dovoljeno je le posamezno zdravljenje živali, vendar se predpisani karenčni čas podaljša za pet dni. Transport živali je omejen na 200 km poti, oziroma na skupni čas poti na največ osem ur.
Poudariti velja, da nobeno meso, ki se prodaja v Sloveniji ter Evropski uniji, ne vsebuje antibiotikov. Vendar pa prekomerna in nepotrebna uporaba antibiotikov za zdravljenje živali tekom njihove reje lahko pomembno prispeva k povečevanju mikrobne odpornosti. Manj ko smo namreč izpostavljeni antibiotikom, boljše učinkujejo, ko jih potrebujemo.
Slovenski rejci se lahko pohvalijo, da se po porabi antibiotikov skupaj s Švedi in Norvežani uvrščajo med 10 najboljših evropskih držav. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je problem odpornosti na antibiotike že pred leti označila za eno največjih zdravstvenih tveganj na svetu. Večina antibiotikov, ki se uporabljajo za zdravljenje živali, namreč spada v iste ali podobne farmakološke skupine kot tisti, ki se uporabljajo za ljudi. Bakterije pri živalih tako pogosto razvijejo podoben način sekundarne odpornosti kot pri ljudeh, kar lahko privede do težav tako pri zdravljenju živali kot tudi ljudi. Odpornost na antibiotike nastopi, ko bakterije postanejo odporne na zdravila, ki so namenjena njihovemu uničenju - ne glede na to, ali se nahajajo v organizmu ljudi ali živali. Tako se lahko vsako živo bitje, v kateri koli fazi življenja, okužbi z mikrobom, odpornim na antibiotike. Zato je, poleg razvoja novih zdravil, pomembno tudi celovito ukrepanje za zmanjšanje odpornosti mikrobov na antibiotike.
Skrbna reja 100 % brez antibiotikov
V Pivki perutninarstvu so po letih prizadevanj in pozivov k zmanjšanju uporabe vseh razredov medicinsko pomembnih antibiotikov pri živalih sedaj kot prvi v Sloveniji slovenskim potrošnikom omogočajo stalen izbor slovenskega piščančjega mesa skrbne reje 100 % brez uporabe antibiotikov. To pomeni, da piščanci Pivka nikoli niso prejeli nobene vrste antibiotika. Če živali ne potrebujejo antibiotičnega zdravljenja, to največkrat pomeni, da so pogoji reje optimalni, saj je pri reji piščancev kar velik delež okužb izzvanih ravno s tehnologijo vzreje.
Pivka perutninarstvo je že desetletja usmerjena v zagotavljanje zdravja za svoje živali. Prizadeva si za nenehen razvoj svojih tehnoloških pristopov, ki se začnejo z dobro pripravo hleva in kakovostnimi matičnimi jatami in enodnevnimi piščanci. Z zagotavljanjem ustreznih mikroklimatskih pogojev, primerne temperature in vlage za rast in razvoj piščancev, 24-urnega nadzora živali v času reje, kakovostne hrane rastlinskega izvora, higiene, razkuževanja, zračenja ter sprotnim prilagajanjem pogojev, piščanci Pivka ostajajo zdravi, posledično pa je njihovo meso zdravo tudi za končnega potrošnika. Zanesljivost in transparentnost Pivkine skrbne reje potrjuje mednarodni in neodvisni certifikat »Vzrejeno brez antibiotikov ANTIBIOTIC FREE STP 080«, ki ga je Pivki podelila zunanja strokovna organizacija DNV na podlagi podrobnega pregleda celotnega vertikalnega procesa Pivkine proizvodnje od valilnice do vseh rejcev Pivke in končne proizvodnje. Piščance iz reje brez antibiotikov Pivka lahko prepoznate po posebni oznaki 'Skrbna reja 100 % brez antibiotikov', z nakupom pa ste lahko prepričani, da ste izbrali le najboljše - zase, za svoje najbližje, za družbo in za okolje.
Prepoznavanje in pravilno shranjevanje piščančjega mesa
Pri nakupu piščančjega mesa moramo biti pozorni predvsem na svežino in barvo, prednost pa dati kakovostnim izdelkom slovenskega porekla. Najboljši kazalnik kakovosti je poreklo. Lokalno piščančje meso z znakom »izbrana kakovost - Slovenija« pomeni, da je bilo meso pridelano in predelano v Sloveniji, da so piščanci hranjeni z nadzorovano krmo in da je vzreja prijazna do živali. Barva mesa naj bo svetlo rožnata, struktura čvrsta, vonj pa nevtralen. Če piščanec oddaja neprijeten vonj, je meso lahko pokvarjeno.
Sveže piščančje meso mora imeti rahlo vlažno, vendar nikakor ne lepljivo ali sluzasto površino. Kadar kupujemo meso v plastični embalaži, lahko njegovo svežino preverimo tudi brez odpiranja. Embalažo obrnimo na glavo in opazujmo, kaj se zgodi s folijo na notranji strani. Če meso pusti masten, razmazan ali lepljiv odtis, je to znak, da ni več povsem sveže oziroma je bilo shranjeno neustrezno.
Pravilno shranjevanje piščančjega mesa
Piščančje meso je občutljivo na temperaturne spremembe. Sveže ga v hladilniku hranimo pri temperaturi do 4 °C in porabimo v 2 do 3 dneh. Če ga ne bomo uporabili takoj, ga zamrznemo pri -18 °C. Pomembno: piščančje meso vedno odtajamo v hladilniku, nikoli na sobni temperaturi, saj se tako razmnožujejo bakterije. Če meso med shranjevanjem spremeni vonj ali barvo, ga ne uporabljamo.
Uživanje pokvarjenega ali nehigiensko pripravljenega piščanca lahko povzroči zastrupitve s salmonelo ali bakterijo E. coli. Simptomi so driska, bruhanje, vročina in v hujših primerih celo hospitalizacija. Zato je ključno, da meso vedno toplotno obdelamo do notranje temperature vsaj 75 °C in da ločeno ravnamo s surovim in kuhanim mesom, da preprečimo navzkrižno kontaminacijo.
Prehranska vrednost piščančjega mesa
Meso opredeljujemo predvsem kot beljakovinsko živilo, čeprav je po svoji sestavi pomemben vir drugih hranilnih snovi, zlasti maščob, ter biološko visokovrednih sestavin kot so vitamini in minerali. V povprečju vsebuje pusta mišičnina brez vidne maščobe okrog 75 % vode, 18-22 % beljakovin, 1-5 % maščob, 1 % mineralnih snovi in do 1 % ogljikovih hidratov. Pri bolj zamaščenem mesu se ta razmerja nekoliko spreminjajo, predvsem na račun zmanjšanja deleža vode. Po količini predstavlja voda prevladujočo sestavino mesa, v kateri so raztopljene mnoge, s prehranskega in fiziološkega vidika pomembne sestavine (beljakovine, minerali, vitamini...).
Beljakovine in aminokisline
Meso velja za dober vir beljakovin z visoko biološko vrednostjo, saj vsebuje esencialne aminokisline v zelo ugodnem razmerju, ki jih telo lahko uporabi za izgradnjo lastnih beljakovin. Posamezne vrste mesa (klavna živina, perutnina, ribe) imajo podobno aminokislinsko sestavo, razlike pa so opazne med beljakovinami mišičnega in veznega tkiva. Tako imajo kite, koža in kosi mesa z veliko vrhnjega in notranjega veziva nižjo biološko vrednost.
Maščobe in holesterol
Vsebnost maščob v mesu zelo variira, od 0,5 do 30 % in predstavlja koncentriran vir energije, ki prispeva tudi k veliki nasitni vrednosti mesa. Maščoba je lahko podkožna, medmišična in mišična. Podkožno in medmišično maščobo lahko mehansko odstranimo pred uživanjem mesa, medtem ko mišičnih maščob ni možno odstraniti. Slednje prispevajo k marmoriranosti mesa in posledično ugodno vplivajo na jedilne lastnosti mesa (barvo, mehkobo, sočnost in aromo).
Na količino maščob v mesu vplivajo številni dejavniki, kot so pasma in vrsta živali, vrsta kosa, spol, starost, način vzreje in stopnja prehranjenosti ter način toplotne obdelave in predelave mesa. Manj zamaščeno je meso mlajših živali (teletina in mlada govedina v primerjavi z govedino) ter moških živali v primerjavi z ženskimi. Pri piščančjem in puranjem mesu je velika razlika med bolj pustim belim (prsa) in bolj zamaščenim temnim mesom (bedra).
Živalske maščobe sestavlja relativno velik delež nasičenih maščobnih kislin v primerjavi z nekaterimi rastlinskimi olji. Največ nasičenih maščob vsebuje meso klavnih živali (govedina, ovčetina in svinjina) (40-50 %), perutnina in konjsko meso pa nekoliko manj (30-36 %). Visoko razmerje omega-6/omega-3 dolgoverižnih MK v mesu in različnih živilih živalskega izvora je možno s primerno prehrano živali, ki jo obogatimo z lanenim semenom, oljno repico, travo, ribjo moko, ribjim oljem, bistveno popraviti.
Holesterol je pomembna sestavina celičnih membran, potreben pa je tudi za sintezo žolčnih soli, steroidnih hormonov in vitamina D. Pri človeku večina holesterola v cirkulaciji izvira iz lastne biosinteze, manjši del pa iz zaužite hrane. Meso vseh vrst, mleko, jajca in njihovi izdelki so edini vir holesterola v naši prehrani, kar je tudi eden glavnih vzrokov, da so meso in druga živila živalskega izvora dejavnik tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni. Z zmanjševanjem maščobe v svežem mesu in izdelkih delno znižamo tudi vsebnost holesterola, vendar ta relacija ni linearna. Vsebnost holesterola v mesu je odvisna od vrste, pasme, prehrane in anatomskega dela. Mišično tkivo običajno vsebuje 50-80 mg holesterola/100 g, kar ni zelo veliko, glede na to, da ga telo dnevno sintetizira približno 1000 mg. Nasprotno ga določene vrste drobovine, npr. srce, ledvica, možgani in nekateri mesni izdelki lahko vsebujejo več, tudi preko 300 mg/100 g. Prav tako sama količina maščobe ne pove veliko o vsebnosti holesterola.
Vitamini in minerali
Meso je pomemben vir mikrohranil, npr. železa, cinka, selena in vitamina B12. Meso na splošno ni pomemben vir maščobotopnih vitaminov, izjema so jetra, ki predstavljajo najpomembnejši vir vitamina A in dober vir vitaminov D in K.
Pravilna toplotna obdelava mesa
Toplotna obdelava je najpogostejši način priprave mesa. Z vidika senzoričnih lastnosti in hranilne vrednosti problem predstavlja uporaba previsokih temperatur in predolg čas toplotne obdelave. Med toplotno obdelavo potekajo v mesu številne kemijske (denaturacija beljakovin, hidroliza kolagena, spremembe na maščobi) in fizikalne spremembe (izguba mase). Po toplotni obdelavi postane meso užitno, izboljša se prebavljivost beljakovin. Meso prav tako pridobi primerne senzorične lastnosti, kot so videz, barva, sočnost, mehkoba in aroma. Prehranska vrednost se v veliki meri ohrani, zagotovi se tudi ustrezno obstojnost in zdravstvena neoporečnost. Pomembna je izbira kakovostne surovine, velik vpliv pa ima tudi pravilno izpeljan toplotni postopek obdelave.
Kosi mesa z malo vezivnega tkiva so mehkejši in primernejši za suho toplotno obdelavo, npr. pečenje, pečenje na žaru, praženje (pljučna pečenka, ledja, hrbet). Pri suhi toplotni obdelavi govorimo o različnih stopnjah pečenja, odvisno od temperature v središču kosa mesa (Ts).
Stopnje pečenosti
Stopnje pečenosti so zanimive predvsem s senzoričnega vidika, saj vplivajo na sočnost, barvo prereza, mehkobo, zmanjša se tudi izguba mase med toplotno obdelavo. Pri govejem mesu ločimo, glede na temperaturo v središču, štiri stopnje pečenosti, in sicer:
- presno pečeno (Ts med 40 in 45 °C)
- polpresno pečeno (Ts med 55-60 °C)
- polpečeno oziroma »medium« (Ts med 65 in 70 °C)
- pečeno (Ts med 75-80 °C)
Štiri stopnje pečenosti so značilne tudi za ovčje meso. Pri svinjini in kozličjem mesu uporabljamo samo dve stopnji pečenosti: polpečeno (Ts je 70 °C) in pečeno (Ts je 80 °C). Perutnino in ribe pa obdelujemo do polne stopnje pečenosti.
Priporočila za zdravo uživanje mesa
Zaradi vseh navedenih hranil lahko meso predstavlja pomemben del pestre in uravnotežene prehrane. Hkrati pa priporočila izpostavljajo pomembnost zmernosti pri uživanju mesa, in sicer uživanje belega mesa (perutninsko meso) do trikrat na teden, rdečega mesa pa največ dvakrat na teden. Potrebno je namreč upoštevati, da meso, predvsem pa predelani mesni izdelki, lahko vsebujejo velik delež skupnih in nasičenih maščob, posledično pa imajo lahko precej visoko energijsko vrednost.
Prehrana z veliko maščob, predvsem nasičenih, predstavlja dejavnik tveganja pri nastanku povišanega holesterola v krvi ter srčno-žilnih bolezni. Mesni izdelki lahko vsebujejo tudi precej dodane soli in drugih snovi, ki jih v prehrani želimo omejevati. Izračunano je bilo, da se na vsakih 50 gramov dnevno zaužitih mesnih izdelkov tveganje za razvoj raka poveča za 18%, pri čemer je potrebno opozoriti, da je tveganje za razvoj rakavih obolenj povezano ne le s prehrano, temveč tudi z vrsto drugih dejavnikov.
Prehrana prebivalcev Slovenije po večini vsebuje preveč maščob. Čeprav naj bi vnos maščob pri večini odraslih predstavljal do 30 % dnevnega energijskega vnosa, so običajno vnosi precej višji, blizu 40 %, od tega je zlasti preveč nasičenih maščob. Zato je priporočljivo v vsakodnevni prehrani omejevati uživanje živil, ki vsebujejo veliko količino nasičenih maščob in jih nadomeščati s kakovostnimi rastlinskimi maščobami. Nacionalne smernice zdrave prehrane dajejo prednost pustim delom mesa, predvsem perutnini. Uživanje predelanih mesnih izdelkov naj ne bo preveč pogosto, saj le-ti lahko vsebujejo tudi veliko maščobe. Le za primer, 100 g hrenovke vsebuje kar okrog 26 g maščob, enaka količina pustega piščančjega fileja pa le en gram. Skupna količina zaužitega rdečega mesa in predelanih mesnih izdelkov naj ne bi presegala 300 g tedensko, količine nad 500 g na teden pa predstavljajo resno tveganje za zdravje. Pomemben je tudi način priprave mesa, predvsem se priporoča kuhanje, dušenje, pečenje brez dodatka maščob (v lastnem soku).
Z izbiro lokalne hrane podpiramo slovensko kmetijstvo. Pri izbiri mesa je pomembno biti pozoren na poreklo, kajti meso s krajšimi transportnimi potmi je bolj sveže kot tisto z daljšimi, kar seveda vpliva na končno kakovost mesa. Z izbiro perutninskega mesa z znakom »izbrana kakovost - Slovenija« smo lahko prepričani, da je to meso zares pridelano in predelano na domačih tleh. Proizvajalci zagotavljajo sledljivost celotnega procesa. Ime rejca je vedno označeno tudi na embalaži mesa. Kupovanje mesa »izbrane kakovosti - Slovenija« je izrednega pomena, ne samo zaradi kakovosti, ki je pri tem mesu še dodatno nadzorovana, temveč tudi za dolgoročen obstoj slovenskega kmetijstva.
Pogosta vprašanja o piščančjem mesu
- Kaj pomeni znak »izbrana kakovost - Slovenija« za piščančje meso?
Gre za znak, ki potrjuje, da je meso slovenskega porekla, pridelano in predelano v Sloveniji, ter da izpolnjuje višje standarde kakovosti, nadzora in dobrobiti živali. - Kako vemo, da je piščančje meso kakovostno?
Sveže meso ima svetlo rožnato barvo, je brez neprijetnega vonja in čvrsto na otip. Preverite tudi, ali nosi katerega od znakov kakovosti, na primer »izbrana kakovost - Slovenija« ali ekološko meso. - Kako pravilno shranjujemo piščančje meso?
Hranimo ga v hladilniku pri temperaturi do 4 °C in porabimo v 2 do 3 dneh. Če ga ne porabimo, ga zamrznemo. Odtajamo ga v hladilniku, nikoli na sobni temperaturi. - Katere jedi lahko pripravimo iz piščančjega mesa?
Najbolj priljubljene so: piščančji paprikaš, pečen piščanec, piščančji zrezki, ocvrt piščanec in ražnjiči. - Ali lahko piščančje meso vsebuje antibiotike?
Uporaba antibiotikov je v Sloveniji strogo nadzorovana. Piščanci z znakom »izbrana kakovost - Slovenija« ne vsebujejo ostankov antibiotikov. - Kaj pomeni razred A pri piščančjem mesu?
Gre za najvišji kakovostni razred.